Ta mesec sem uvedel dve novosti na Krtkove dneve. Objavil sem besedilo, ki govori o Krtku in dodal gumb "Like" za Facebook.
Facebook se vedno pogosteje zažira v naša življenja, še posebej tistih, ki veliko preživimo pri računalniku. Delo nas sili, da nekoliko manj komuniciramo v fizičnem svetu in vedno bolj v navideznem. In Facebook je zelo uporaben pripomoček. Na desni strani pod "O Krtku" je gumb "Like" na katerega kliknite, da postanete oboževalci Krtkovih dnevov. Na Facebook strani boste lahko spremljali napovedi novih objav in še nekatere malenkosti.
Zagotovo marsikoga zanima, kdo se skriva za pseudonimom Krtek, kdo je avtor vseh teh zapisov na tem blogu. Pripravil sem odgovor na vprašanje "Kdo je Krtek?"
28. apr. 2011
26. apr. 2011
Prinašalec slabih novic
Žalostno me je gledala s svojimi sivomodrimi očmi. V njih ni bilo veselja in radosti, ki sem ju bil navajen. Sonce je neumorno sipalo svoje tople žarke, ko sva sedela v enem izmed Ljubljanskih lokalov. Njen obraz je bil otožen. Morala se bo spopasti s spremembami, ki so se zgodile. Se prilagoditi na nove razmere. Ne glede na žalost v njenih očeh, sem bil prepričan, da ne bo imela težav z njimi. Prilagodila se bo šla in šla z življenjem naprej. Počutil sem se neprijetno, česar nisem bil vajen. V njeni družbi sem se običajno prijetno počutil. Bila je prijetna ženska in ob prvem srečanju pred mnogimi leti sva se ujela. Tokrat pa med nama ni bilo kemije. Ni je moglo biti. Bil sem prinašalec slabih novic.
18. apr. 2011
Samo brez panike
Moje življenje je do pred nekaj dni potekalo bolj ali manj umirjeno. Bili so vzponi, bili so padci, bile so preizkušnje. Vse sem preživel brez večjih težav in naporov. Kdaj so nekoliko trpeli živci, drugič je bil po nepotrebnem povzdignjen glas a življenje je potekalo bolj ali manj umirjeno in povprečno prijetno.
Povprečno prijetno, ker sem imel približno polovico svojega življenja urejenega tako, kot sem si želel, druga polovica pa je bila... Beseda neurejeno ni prava beseda. Druge polovice življenja tako rekoč ni bilo. Praznina, osamljenost. Seveda mi je to kdaj pa kdaj, včasih redkeje, drugič pogosteje, povzročalo probleme. Kakšen petkov ali sobotni večer, ko sem se dolgočasil doma, me je ta praznina gnjavila. Pomagala je dobra knjiga ali film. Bili so neprijetni trenutki, a se jih je dalo brez težav prenašati, ker je bila druga polovica življenja nadpovprečno dobro urejena. Dela je bilo dovolj, odnosi s sodelavci urejeni in plačilo primerno. Glede materialne preskrbljenosti ni bilo skrbi. Do pred nekaj dni.
Najprej so se skrhali odnosi s sodelavci. V zraku je bilo čutiti neprijetno napetost. Nato je sledil šok. Vse, za kar smo delali, vse, kar smo ustvarili, se je začelo sesipati v prah. Napovedovala se je težka in nepredvidljiva prihodnost. Dela ne bo več, plačila ne bo več. Iskanje novega dela bo negotovo in dolgotrajno.
Preplavil me je strah, strah pred prihodnostjo. Poznam se toliko, da vem, da sem iznajdljiv, a v teh dnevih ne vidim nobene rešitve, ne vidim prihodnosti. Ko sem stremel v monitor prenosnega računalnika in zaključil z delom za tisti dan, me je zagrabila panika. Kaj bo jutri? Kako bom preživel. Groza je postala še toliko večja tisti trenutek, ko sem se zavedel, da se mi sesipa v prah urejeni del življenja.
Sprašujem se, kako preživeti obdobje, ko prideš domov iz službe in te ne pričaka nihče, ki bi ti bil v oporo, nihče, ki bi ti vlil upanje v jutrišnji dan. Povsod je le praznina in ostaneš le sam s seboj, s svojimi skrbmi s svojimi strahovi. Z njimi se boriš in sredi bitke, ko ne veš, v katero smer se bo prevesila, ko ne vidiš izhoda, ti nenadoma postanejo jasni občutki ljudi, ki niso zdržali in so zaključili svojo pot. Zavladal jim je neskončen strah pred prihodnostjo, ki jih je silil v neizmerno paniko. Panika in strah pa sta smrtonosna kombinacija, ki zakrije vse možne poti iz nastalega položaja.
Neskončno me je strah in ob meni ni nikogar, ki bi mi z močjo ljubezni pomagal iskati izhod. Ostaja mi le eno: zaupanje vase in v svoje sposobnosti. Tega mi ne morejo vzeti nobeni strahovi. Le panike se bojim. Panika zamegli razum in zakrije upanje. Zato si ponavljam: „samo brez panike! Samo brez panike!“
Povprečno prijetno, ker sem imel približno polovico svojega življenja urejenega tako, kot sem si želel, druga polovica pa je bila... Beseda neurejeno ni prava beseda. Druge polovice življenja tako rekoč ni bilo. Praznina, osamljenost. Seveda mi je to kdaj pa kdaj, včasih redkeje, drugič pogosteje, povzročalo probleme. Kakšen petkov ali sobotni večer, ko sem se dolgočasil doma, me je ta praznina gnjavila. Pomagala je dobra knjiga ali film. Bili so neprijetni trenutki, a se jih je dalo brez težav prenašati, ker je bila druga polovica življenja nadpovprečno dobro urejena. Dela je bilo dovolj, odnosi s sodelavci urejeni in plačilo primerno. Glede materialne preskrbljenosti ni bilo skrbi. Do pred nekaj dni.
Najprej so se skrhali odnosi s sodelavci. V zraku je bilo čutiti neprijetno napetost. Nato je sledil šok. Vse, za kar smo delali, vse, kar smo ustvarili, se je začelo sesipati v prah. Napovedovala se je težka in nepredvidljiva prihodnost. Dela ne bo več, plačila ne bo več. Iskanje novega dela bo negotovo in dolgotrajno.
Preplavil me je strah, strah pred prihodnostjo. Poznam se toliko, da vem, da sem iznajdljiv, a v teh dnevih ne vidim nobene rešitve, ne vidim prihodnosti. Ko sem stremel v monitor prenosnega računalnika in zaključil z delom za tisti dan, me je zagrabila panika. Kaj bo jutri? Kako bom preživel. Groza je postala še toliko večja tisti trenutek, ko sem se zavedel, da se mi sesipa v prah urejeni del življenja.
Sprašujem se, kako preživeti obdobje, ko prideš domov iz službe in te ne pričaka nihče, ki bi ti bil v oporo, nihče, ki bi ti vlil upanje v jutrišnji dan. Povsod je le praznina in ostaneš le sam s seboj, s svojimi skrbmi s svojimi strahovi. Z njimi se boriš in sredi bitke, ko ne veš, v katero smer se bo prevesila, ko ne vidiš izhoda, ti nenadoma postanejo jasni občutki ljudi, ki niso zdržali in so zaključili svojo pot. Zavladal jim je neskončen strah pred prihodnostjo, ki jih je silil v neizmerno paniko. Panika in strah pa sta smrtonosna kombinacija, ki zakrije vse možne poti iz nastalega položaja.
Neskončno me je strah in ob meni ni nikogar, ki bi mi z močjo ljubezni pomagal iskati izhod. Ostaja mi le eno: zaupanje vase in v svoje sposobnosti. Tega mi ne morejo vzeti nobeni strahovi. Le panike se bojim. Panika zamegli razum in zakrije upanje. Zato si ponavljam: „samo brez panike! Samo brez panike!“
11. apr. 2011
Odpoved sodelavki
Martin se je zbudil v lepo pomladno jutro. Skozi odprto okno se je slišalo žvrgolenje ptic in v prostoru je dišalo po spomladanskem cvetju. Pomel si je zaspane oči in se usedel na rob postelje. V glavi je bil rahel glavobol, posledica prevelike količine popitega Bacardija prejšnji večer. Glavobol je le še bolj prispeval k slabi volji, ki se ga je držala že dva dni, vse od tistega zoprnega sestanka z direktorjem podjetja.
Podjetje je pred nekaj meseci zašlo v finančne težave. Posledica razmer na trgu in nepravilnih poslovnih odločitev. Martin je skušal z nasveti pomagati direktorju, pridobil pa je tudi nekoga, ki bi bil pripravljen vložiti nekaj denarja v podjetje in ga tako rešiti. A direktor, ki je bil prepričan v svoj prav, je le redko naredil tisto, kar so mu svetovali. In, ker trg ni bil več pripravljen odpuščati napak, je podjetje začelo toniti.
Pred dvema dnevoma ga je direktor poklical na sestanek. Bil je dolgotrajen in mučen sestanek, na katerem mu je na dolgo in široko obrazložil poraznost finančnega stanja in potrebe po krčenju kadra. Naročil mu je, da mora odpustiti dva sodelavca, ki sta mu bila podrejena. Čeprav se je temu upiral, pa sta bili odpuščanji nujno potrebni. Direktor ga je zadolžil, da ju obvesti in jima izroči odpoved. Nad tem ni bil navdušen, vendar je moral direktorja ubogati. Tudi njegova zaposlitev je bila pod velikim vprašajem. Če ne bi želel tega opraviti, bi verjetno dobil odpoved namesto Ines ali Jožeta, saj sta bila oba vsaj tako dobra delavca kot on. Odločil se je, da bo prvi dan odpustil Jožeta. Ni pričakoval večjih težav, saj mu je Jože namignil, da se mu obeta boljša priložnost. In res, Jože je odpoved sprejel brez slabe volje. Z Ines pa so se obetale težave.
Počasi se je odpravil v kopalnico. Pogledal se je v ogledalo. Videti je bil vsaj 15 let starejši. Zgubano čelo, veliki podočnjaki, uvela lica. V ogledalu se mu je prikazala podoba Ines. Njen nasmejan obraz. Spoznal jo je pred dobrim letom in pol, ko je prišla na razgovor: elegantna, brezhibno urejena. Takrat mu ni preostalo drugega, kot da se zaljubi vanjo. In se je. Nehote. Nekega dne, ko sta se vračala z neke poslovne poti, ji je to tudi povedal. Ines se je takrat zamislila in potrebovala kar nekaj časa, da mu je odgovorila. Zavrnila ga je, ker ji je bil nadrejen, ne zato, ker njej morda ne bi bil všeč. Martin je svoja čustva potlačil in nikoli več ji ni omenil, da globoko v sebi hrepeni po njej.
Z rokami je zajel hladno vodo, ki je pritekla iz pipe in spral obraz. Neprijeten občutek hladu ga je dokončno predramil. Odpravil se je v spalnico in se oblekel. Jutranji obred je predvideval zajtrk, a ni bil razpoložen. Gledal je skozi okno in razmišljal kako bi Ines sporočil neprijetno novico. S tem se je ukvarjal cel prejšnji večer in tudi velika količina popitega ruma mu ni pomagala.
Med vožnjo je imel glavo prazno. Brez misli je opazoval promet in ljudi, ki so na postajah vstopali in izstopali z avtobusa. Preden je stopil skozi vrata poslovne stavbe, se je ustavil in ozrl naokoli.
„Res je lep dan danes. Tak prijeten vonj po pomladi je v zraku.“
Skušal se je nasmehniti, a je uspel izoblikovati le nekakšen napol kisel nasmeh. Globoko je vdihnil in počasi izdihnil.
„Zdaj bo, kar bo!“
Vstopil je skozi steklena vrata in tiho pozdravil tajnico, ki je bila sredi telefonskega razgovora. Pomežiknila mu je in mu namenila zapeljiv nasmešek. Odpravil se je po hodniku mimo nekaj vrat, dokler ni prišel do vrat Inesine pisarne. Samozavestno je potrkal.
„Ja,“ se je zaslišalo skozi vrata.
Začutil je močno tremo. Na čelu se mu je naredila potna kaplja. S prisiljeno samozavestjo je pritisnil na kljuko in odprla vrata. Ines, v elegantnem kostimu in z brezhibno naličenim obrazom, ga je sprejela z nasmehom.
„Ojoj,“ je pomislil, „tole bo pa še huje, kot sem si mislil.“
„Živijo Martin. Danes si pa bolj zgoden kot običajno. Kako to?“ ga je hudomušno vprašala.
„Živijo. Se zgodi,“ je uradno odvrnil.
Začudeno ga je pogledala.
„Ines prosim pridi čez pet minut v mojo pisarno. Morava se nekaj pogovoriti.“
„Tole pa ni dobro slišati. A je kaj narobe?“ je nekoliko zaskrbljeno, a še vedno z nasmeškom na obrazu vprašala.
„Samo pridi na sestanek,“ je živčno odvrnil.
Presenečeno in nepremično ga je gledala, ko je zaprl vrata. Srce mu je hitro bilo in počutil se je neprijetno. Naslonil se je na steno in odložil torbo. Zaprl je oči in globoko dihal.
„Le kaj mi je tega treba,“ si je ponavljal v mislih. Ko se je nekoliko umiril, se je odpravil proti svoji pisarni.
Mirno je sedel na stolu. Končno je imel občutek, da se ima pod nadzorom. Prepričan je bil, da ne bo več izgubil nadzora in bo pogovor vodil brez čustev, tako kot je bil vajen v težavnih okoliščinah. Brez misli je sedel za pisalno mizo in zrl v vrata. Potrkala je.
„Naprej!“
Vrata so se odprla in vstopila je. Premeril jo je od nog do glave. V srcu ga je nekaj zabolelo. Bolečina ga je opomnila, da do te ženske še vedno nekaj čuti in še vedno hrepeni po njej. Ni mogel prešteti, kolikokrat je do sedaj sanjaril, da srečno živita skupaj, da se ljubita in uživata v sadovih ljubezni. A vse to so bile prazne sanje, sanje brez prihodnosti in skrite želje, ki so bile neuresničljive.
S pogledom ji je nakazal, naj se usede na stol nasproti. Gledal jo je v zapeljivi obraz, ki so ga krasili zlati lasje. Pogled je usmeril na njena očesa. Dva bisera sta ga vprašujoče in s kančkom strahu opazovala. Zavedala se je, da ta razgovor ne bo prinesel nič dobrega, spraševal pa se je, ali je pripravljena na to, kar ji bo povedal. Ker je bil še vedno tiho, se mu je kislo nasmehnila. Nasmešek je hitro izginil, ker je njegov obraz ostal nepremično hladen.
„Ines, koliko časa delaš pri nas? Dobro leto?“
„Leto in pol bo, odkar ste me vzeli. Bilo je kar zanimivo in prijetno,“ je nekoliko veselo odgovorila.
„Leto in pol,“ je ponovil zamišljeno in se zagledal v zgornji rob vrat.
S pogledom se je vrnil na njene oči.
„Ines, kot si verjetno že opazila, se je naše podjetje znašlo v finančnih težavah. V zadnje pol leta so nam prihodki upadli za polovico in postrgali smo že vse rezerve, ki smo jih imeli. Posledično moramo zmanjšati stroške.“
„Vem. Saj že varčujemo na vseh možnih mestih. Mislim, da smo pri tem kar uspešni. Sama sem svoje stroške zmanjšala za tretjino, pa mislim, da bi jih lahko še nekoliko,“ je bolj sproščeno povedala. „Če je treba še bolj zategnit pas, ti samo povej. Sploh ne bo težav.“
Žalostno je zavzdihnil.
„Ines, vem, da si zelo delovna in pridna. Si zagotovo eden izmed najbolj delovnih ljudi v našem podjetju in tako jaz, kot tudi naš direktor, sva zelo zadovoljna s teboj.“
V njegovem glasu je bilo čutiti žalost, neizmerno žalost, ki se mu je nehote prikradla. Tega ni želel. Ines je to začutila in pogled se ji je pomračil.
„Kot si verjetno opazila, naš direktor ni med najbolj sposobnimi ljudmi. Sedaj, v času krize, pa je začel prav odkrito delati napake. Posledično se je naše finančno stanje močno poslabšalo. Tako zelo, da nam grozi propad.“
„Ojoj,“ ji je ušlo. „Kaj lahko naredim?“
Začutil je, da se ta pogovor ne bo najbolje izšel. Ines je bila vedno zelo zagnana in za vsako težavo je skušala najti rešitev. Zabolelo ga je, ker ga je nehote skušala speljati stran od bistva pogovora.
„Žal nič. Podjetje je direktorjevo in, če ga ni sposoben voditi tako, kot bi ga moral, bo pač prej ali slej propadlo.“
„Pa bo to kmalu? Ali si moramo že iskati nove službe?“
Njena vprašanja so delovala naivno. Moral je preiti na bistvo pogovora, sicer bo vse skupaj postalo zanj in za Ines še težje.
„Ines, tule na mizi pred menoj je bela ovojnica, ki ti jo moram izročiti.“
S pogledom je nakazal na ovojnico, ki je ležala na sredini pisalne mize. V njenem pogledu je zaznal začudenost. Počasi je segla po ovojnici.
„V njej piše, da ti z današnjim dnem odpovedujemo delovno razmerje. Z današnjim dnem začne teči trimesečni odpovedni rok, ki ga lahko na tvojo željo skrajšamo na en mesec. Prejela boš tudi odpravnino, ki ti pripada po zakonu.“
Obmolknil je. Ines je otrpnila in ga gledala z odprtimi usti, kot da se ji je v grlu zataknila beseda, ki jo je pravkar želela izreči. V očeh je bilo najprej presenečenje, ki se je spremenilo v grozo. Vrgla se je nazaj naslonjalo. Dolgi lasje so ji prekrili levo lice.
„A tako,“ je razočarano rekla.
„Žal...“
Nemo ga je gledala. Postajalo mu je mučno. Naredil je, kar je narekovala dolžnost. Kaj pa bo sledilo, mu je bila čista uganka. In to ga je mučilo. Bal se je, da bo Ines naredila kakšno sceno. Da jo bodo preplavila čustva. Njemu se je to že dogajalo. V notranjosti je čutil, kako ga razjeda neizmerna žalost in zaželel si je, da bi Ines čim prej zapustila pisarno.
„Po letu in pol, ko sva tako dobro sodelovala. Zdaj pa je vsega konec?“
„Ines, jaz sem naredil vse kar sem lahko. Zelo mi je žal, da je do tega prišlo in hudo mi je. Ker s teboj sem bil resnično zadovoljen. Dobro sva sodelovala in veliko sva naredila. Tudi veliko prijetnih trenutkov sva doživela v vsem tem času in želel sem si, da se ne bi takole končalo. Pri srcu si mi in težko mi je, da sem ti moral predati to žalostno novico. Če bi le lahko kaj naredil.“
„Zdaj je vsega konec,“ je žalostno zamrmrala.
Počasi je vstala in se odpravila proti vratom. Prijela je za kljuko in na pol odprla vrta. Ozrla se je proti Martinu in ga žalostno pogledala. Vrata so se neslišno zaprla, ko je zapustila pisarno. Martin si je z dlanmi zakril obraz. Ulile so se mu solze.
Podjetje je pred nekaj meseci zašlo v finančne težave. Posledica razmer na trgu in nepravilnih poslovnih odločitev. Martin je skušal z nasveti pomagati direktorju, pridobil pa je tudi nekoga, ki bi bil pripravljen vložiti nekaj denarja v podjetje in ga tako rešiti. A direktor, ki je bil prepričan v svoj prav, je le redko naredil tisto, kar so mu svetovali. In, ker trg ni bil več pripravljen odpuščati napak, je podjetje začelo toniti.
Pred dvema dnevoma ga je direktor poklical na sestanek. Bil je dolgotrajen in mučen sestanek, na katerem mu je na dolgo in široko obrazložil poraznost finančnega stanja in potrebe po krčenju kadra. Naročil mu je, da mora odpustiti dva sodelavca, ki sta mu bila podrejena. Čeprav se je temu upiral, pa sta bili odpuščanji nujno potrebni. Direktor ga je zadolžil, da ju obvesti in jima izroči odpoved. Nad tem ni bil navdušen, vendar je moral direktorja ubogati. Tudi njegova zaposlitev je bila pod velikim vprašajem. Če ne bi želel tega opraviti, bi verjetno dobil odpoved namesto Ines ali Jožeta, saj sta bila oba vsaj tako dobra delavca kot on. Odločil se je, da bo prvi dan odpustil Jožeta. Ni pričakoval večjih težav, saj mu je Jože namignil, da se mu obeta boljša priložnost. In res, Jože je odpoved sprejel brez slabe volje. Z Ines pa so se obetale težave.
Počasi se je odpravil v kopalnico. Pogledal se je v ogledalo. Videti je bil vsaj 15 let starejši. Zgubano čelo, veliki podočnjaki, uvela lica. V ogledalu se mu je prikazala podoba Ines. Njen nasmejan obraz. Spoznal jo je pred dobrim letom in pol, ko je prišla na razgovor: elegantna, brezhibno urejena. Takrat mu ni preostalo drugega, kot da se zaljubi vanjo. In se je. Nehote. Nekega dne, ko sta se vračala z neke poslovne poti, ji je to tudi povedal. Ines se je takrat zamislila in potrebovala kar nekaj časa, da mu je odgovorila. Zavrnila ga je, ker ji je bil nadrejen, ne zato, ker njej morda ne bi bil všeč. Martin je svoja čustva potlačil in nikoli več ji ni omenil, da globoko v sebi hrepeni po njej.
Z rokami je zajel hladno vodo, ki je pritekla iz pipe in spral obraz. Neprijeten občutek hladu ga je dokončno predramil. Odpravil se je v spalnico in se oblekel. Jutranji obred je predvideval zajtrk, a ni bil razpoložen. Gledal je skozi okno in razmišljal kako bi Ines sporočil neprijetno novico. S tem se je ukvarjal cel prejšnji večer in tudi velika količina popitega ruma mu ni pomagala.
Med vožnjo je imel glavo prazno. Brez misli je opazoval promet in ljudi, ki so na postajah vstopali in izstopali z avtobusa. Preden je stopil skozi vrata poslovne stavbe, se je ustavil in ozrl naokoli.
„Res je lep dan danes. Tak prijeten vonj po pomladi je v zraku.“
Skušal se je nasmehniti, a je uspel izoblikovati le nekakšen napol kisel nasmeh. Globoko je vdihnil in počasi izdihnil.
„Zdaj bo, kar bo!“
Vstopil je skozi steklena vrata in tiho pozdravil tajnico, ki je bila sredi telefonskega razgovora. Pomežiknila mu je in mu namenila zapeljiv nasmešek. Odpravil se je po hodniku mimo nekaj vrat, dokler ni prišel do vrat Inesine pisarne. Samozavestno je potrkal.
„Ja,“ se je zaslišalo skozi vrata.
Začutil je močno tremo. Na čelu se mu je naredila potna kaplja. S prisiljeno samozavestjo je pritisnil na kljuko in odprla vrata. Ines, v elegantnem kostimu in z brezhibno naličenim obrazom, ga je sprejela z nasmehom.
„Ojoj,“ je pomislil, „tole bo pa še huje, kot sem si mislil.“
„Živijo Martin. Danes si pa bolj zgoden kot običajno. Kako to?“ ga je hudomušno vprašala.
„Živijo. Se zgodi,“ je uradno odvrnil.
Začudeno ga je pogledala.
„Ines prosim pridi čez pet minut v mojo pisarno. Morava se nekaj pogovoriti.“
„Tole pa ni dobro slišati. A je kaj narobe?“ je nekoliko zaskrbljeno, a še vedno z nasmeškom na obrazu vprašala.
„Samo pridi na sestanek,“ je živčno odvrnil.
Presenečeno in nepremično ga je gledala, ko je zaprl vrata. Srce mu je hitro bilo in počutil se je neprijetno. Naslonil se je na steno in odložil torbo. Zaprl je oči in globoko dihal.
„Le kaj mi je tega treba,“ si je ponavljal v mislih. Ko se je nekoliko umiril, se je odpravil proti svoji pisarni.
Mirno je sedel na stolu. Končno je imel občutek, da se ima pod nadzorom. Prepričan je bil, da ne bo več izgubil nadzora in bo pogovor vodil brez čustev, tako kot je bil vajen v težavnih okoliščinah. Brez misli je sedel za pisalno mizo in zrl v vrata. Potrkala je.
„Naprej!“
Vrata so se odprla in vstopila je. Premeril jo je od nog do glave. V srcu ga je nekaj zabolelo. Bolečina ga je opomnila, da do te ženske še vedno nekaj čuti in še vedno hrepeni po njej. Ni mogel prešteti, kolikokrat je do sedaj sanjaril, da srečno živita skupaj, da se ljubita in uživata v sadovih ljubezni. A vse to so bile prazne sanje, sanje brez prihodnosti in skrite želje, ki so bile neuresničljive.
S pogledom ji je nakazal, naj se usede na stol nasproti. Gledal jo je v zapeljivi obraz, ki so ga krasili zlati lasje. Pogled je usmeril na njena očesa. Dva bisera sta ga vprašujoče in s kančkom strahu opazovala. Zavedala se je, da ta razgovor ne bo prinesel nič dobrega, spraševal pa se je, ali je pripravljena na to, kar ji bo povedal. Ker je bil še vedno tiho, se mu je kislo nasmehnila. Nasmešek je hitro izginil, ker je njegov obraz ostal nepremično hladen.
„Ines, koliko časa delaš pri nas? Dobro leto?“
„Leto in pol bo, odkar ste me vzeli. Bilo je kar zanimivo in prijetno,“ je nekoliko veselo odgovorila.
„Leto in pol,“ je ponovil zamišljeno in se zagledal v zgornji rob vrat.
S pogledom se je vrnil na njene oči.
„Ines, kot si verjetno že opazila, se je naše podjetje znašlo v finančnih težavah. V zadnje pol leta so nam prihodki upadli za polovico in postrgali smo že vse rezerve, ki smo jih imeli. Posledično moramo zmanjšati stroške.“
„Vem. Saj že varčujemo na vseh možnih mestih. Mislim, da smo pri tem kar uspešni. Sama sem svoje stroške zmanjšala za tretjino, pa mislim, da bi jih lahko še nekoliko,“ je bolj sproščeno povedala. „Če je treba še bolj zategnit pas, ti samo povej. Sploh ne bo težav.“
Žalostno je zavzdihnil.
„Ines, vem, da si zelo delovna in pridna. Si zagotovo eden izmed najbolj delovnih ljudi v našem podjetju in tako jaz, kot tudi naš direktor, sva zelo zadovoljna s teboj.“
V njegovem glasu je bilo čutiti žalost, neizmerno žalost, ki se mu je nehote prikradla. Tega ni želel. Ines je to začutila in pogled se ji je pomračil.
„Kot si verjetno opazila, naš direktor ni med najbolj sposobnimi ljudmi. Sedaj, v času krize, pa je začel prav odkrito delati napake. Posledično se je naše finančno stanje močno poslabšalo. Tako zelo, da nam grozi propad.“
„Ojoj,“ ji je ušlo. „Kaj lahko naredim?“
Začutil je, da se ta pogovor ne bo najbolje izšel. Ines je bila vedno zelo zagnana in za vsako težavo je skušala najti rešitev. Zabolelo ga je, ker ga je nehote skušala speljati stran od bistva pogovora.
„Žal nič. Podjetje je direktorjevo in, če ga ni sposoben voditi tako, kot bi ga moral, bo pač prej ali slej propadlo.“
„Pa bo to kmalu? Ali si moramo že iskati nove službe?“
Njena vprašanja so delovala naivno. Moral je preiti na bistvo pogovora, sicer bo vse skupaj postalo zanj in za Ines še težje.
„Ines, tule na mizi pred menoj je bela ovojnica, ki ti jo moram izročiti.“
S pogledom je nakazal na ovojnico, ki je ležala na sredini pisalne mize. V njenem pogledu je zaznal začudenost. Počasi je segla po ovojnici.
„V njej piše, da ti z današnjim dnem odpovedujemo delovno razmerje. Z današnjim dnem začne teči trimesečni odpovedni rok, ki ga lahko na tvojo željo skrajšamo na en mesec. Prejela boš tudi odpravnino, ki ti pripada po zakonu.“
Obmolknil je. Ines je otrpnila in ga gledala z odprtimi usti, kot da se ji je v grlu zataknila beseda, ki jo je pravkar želela izreči. V očeh je bilo najprej presenečenje, ki se je spremenilo v grozo. Vrgla se je nazaj naslonjalo. Dolgi lasje so ji prekrili levo lice.
„A tako,“ je razočarano rekla.
„Žal...“
Nemo ga je gledala. Postajalo mu je mučno. Naredil je, kar je narekovala dolžnost. Kaj pa bo sledilo, mu je bila čista uganka. In to ga je mučilo. Bal se je, da bo Ines naredila kakšno sceno. Da jo bodo preplavila čustva. Njemu se je to že dogajalo. V notranjosti je čutil, kako ga razjeda neizmerna žalost in zaželel si je, da bi Ines čim prej zapustila pisarno.
„Po letu in pol, ko sva tako dobro sodelovala. Zdaj pa je vsega konec?“
„Ines, jaz sem naredil vse kar sem lahko. Zelo mi je žal, da je do tega prišlo in hudo mi je. Ker s teboj sem bil resnično zadovoljen. Dobro sva sodelovala in veliko sva naredila. Tudi veliko prijetnih trenutkov sva doživela v vsem tem času in želel sem si, da se ne bi takole končalo. Pri srcu si mi in težko mi je, da sem ti moral predati to žalostno novico. Če bi le lahko kaj naredil.“
„Zdaj je vsega konec,“ je žalostno zamrmrala.
Počasi je vstala in se odpravila proti vratom. Prijela je za kljuko in na pol odprla vrta. Ozrla se je proti Martinu in ga žalostno pogledala. Vrata so se neslišno zaprla, ko je zapustila pisarno. Martin si je z dlanmi zakril obraz. Ulile so se mu solze.
1. apr. 2011
Praznina v srcu
Praznina trajajo že dolgo. Sploh ne pomnim več, kako je bilo, ko je ni bilo. Postala je tako vsakdanja, kot je sonce. Pride zjutraj, še preden odprem oči in odide dolgo po tistem, ko jih zvečer zaprem. Z mano je v trenutkih sreče in trenutkih žalosti. Ves čas me opominja, ves čas mi prišepetava, ves čas skrbi, da ne zadiham sproščeno. Če ji ne bi znal pobegniti, bi moja zadnja ura že davno odbila.
Nekaj časa je pred menoj tema. Veke zadržujejo svetlobo. Po nekaj trenutkih umirjenosti se začne oblikovati podoba. Počasi dobiva obrise. Izoblikujejo se ljudje, izoblikujejo se drevesa, hiše, vrtovi,... Izoblikuje se sreča, izoblikuje se ljubezen. Preplavi me zadovoljstvo in radost. Srečen sem, zaljubljen sem. Obožujem jo, ljubim jo. Odprem oči in podoba v trenutku izgine. Zunaj se je stemnilo in soba je v prazni temi. Praznina. Še vedno je tu.
Naročite se na:
Objave (Atom)