Nočem govoriti

Nočem govoriti o tistem trenutku v Slonovi kavarni tistega mrzlega decembrskega dne. Pila si čaj, pil sem čaj. Pogovarjala sva se. Ne o vremenu in ne o politiki. O smučanju, o praznovanju novega leta, o potovanjih, o gledališču. Nočem govoriti o tem, da sem te gledal v tvoje zapeljive oči, ki so me tako nagajivo dražile. Izgubljal sem se v njih in le vonj nežnega zelenega čaja, ki je prihajal iz bele keramične skodelice, me je zadrževal v stvarnem svetu. Zavzeto si mi razlagala svoje mnenje in bila vanj povsem prepričana. Poslušal sem te in te gledal. Za hip si prenehala govoriti. Gledala si me in se zapeljivo nasmehnila. Nočem govoriti o tem, da sem takrat razmišljal, da bi se ti počasi približal in te mehko poljubil. Nočem govoriti o tem, da sem začutil, da si mi všeč.

Ljubezensko pismo - za valentinovo

Draga Valentina!

Ljubim te. Ljubim te. Ljubim te. Ljubim te.

Z vsem svojim srcem.

Danes, jutri in vsak naslednji dan.

Tvoj Valentin.

Več ljubezenskih pisem >>

Orientalska roža

V roki je držal orientalsko rožo. Oranžno se je lesketala in mu krepila upanje, ki ga je ves ta čas držalo pokonci. Če ga ne bi imel, bi se že davno potopil v črni svet podzemlja, kjer namesto sonca sveti trpljenje tisočerih duš, ki se vsak dan utapljajo v sluzu gnusa, nevoščljivosti in pogoltnosti. Vse kar je imel, je bilo upanje v prerokbo, ki mu jo je pred davnimi časi izrekla stara, zgubana gospa.

Sedel je v primorskem stanovanju, ki je bilo v hiši, ki je štela nekaj stoletij. V sobi je bilo čutiti vonj po starem pohištvu. Zatohlo je bilo. Skozi težke temno zelene zavese svetloba ni prodrla v notranjost. Starinsko pohištvo iz temne orehovine je osvetljevala le ena šibka žarnica, ki je bila sestavni del starega in prašnega lestenca s tremi obledelimi zelenimi rožami. V sobi je bil kavč prekrit z zelenim pregrinjalom, ki je imelo na robu zlate cofke. Zamigotali so vsakič, ko se je sedeči premaknil. Na nizki leseni mizi je bil temno zelen prt z izvezenim cvetom marjetice. Nasproti kavča je bil temno zelen fotelj, v katerem je sedela zgubana gospa. Njen obraz je bil resen, morebitni nasmešek je bil daleč proč. Na nosu so ji sedela majhna očala z debelim črnim okvirjem in dvojnimi lečami: spodaj za blizu, zgoraj za daleč. Sivi lasje so se ji sipali po čelu, ko je zamišljeno strmela na mizo, kjer so bile razporejene stare prerokovalske karte. V štirih vrstah je bilo po osem kart, na robovih oguljenih. Pisane sličice so prikazovale različne dogodke v življenju, njihova razporeditev pa je napovedovala prihodnost. Prihodnost človeka, ki je prišel na obisk k zgubani gospe, ki ji prerokovanje ni bilo tuje.

Strmela je v karte in iz njih brala prihodnost. Napeto je gledal, kako je z očmi švigala od karte do karte in sestavljala njegovo prihodnost. Zgubano čelo ni napovedovalo nič dobrega. Zanimalo ga je le eno in to je hotel izvedeti. Ta trenutek.

Govorila je polglasno, resno in brez čustev.
„Pozno boš spoznal svojo deklico. Poročila se bosta.“

Njene besede so se mu zarezale globoko v srce. Od tistega trenutka dalje je vedel, da ne bo obsojen na življenje praznine, osame in obupa, a prerokba ga je navdala z grozo, saj ni vedel, kaj pomeni „pozno.“ Vprašal je zgubano gospo, ki se mu je le skrivnostno nasmehnila. Prerokbe niso nikoli časovno natančno določene.

Občudoval je orientalsko rožo v dlani. Dala mu jo je zgubana gospa pred davnimi leti, ko jo je prosil, da mu pove, kdaj se bo srečno zaljubil. Počasi je vstala iz svojega fotelja in se odpravila do predalnika na katerem je kraljeval velik svečnik. Z muko ga je odprla, pri tem pa je masivni predal oddal cvileči zvok. Iz njega je vzela orientalsko rožo. Vrnila se je v fotelj in si jo nekaj časa ogledovala v medli svetlobi. Čez nekaj časa mu jo je položila v dlan.
„Čuvaj jo. Kadar ti bo hudo, ko se boš počutil neizmerno osamljenega in boš izgubljal upanje, jo vzemi v roko. Začutil boš njeno toplino in navdala te bo z upanjem, ki te bo obdržalo nad gladino zagrenjenosti in obupa.“

Orientalsko rožo je čuval kot punčico svojega očesa. Bila je krhka in že malo močnejši prijem, bi jo spremenil v oranžni prah. V prvih letih po obisku je ni velikokrat vzel v roke. Zgolj občasno, da je občudoval njeno lepoto. A več let kot je preteklo, pogosteje jo je jemal iz lesene skrinjice, kjer jo je shranil. Ni je več občudoval, temveč je iz nje črpal upanje. Upanje, da bo prišel tisti čas, ko ne bo več osamljen.

Gledal je orientalsko rožo v svoji dlani. Občudoval jo je v vsej njeni krhkosti. Poljubil bi jo, a se je bal, da jo bo zdrobil. Bal se je, da bo izgubil edino, kar mu je še po vseh teh letih dajalo upanje. Upanje. Tisto nesrečno upanje, ki je vsak dan delovalo bolj prazno. Sredi dolgih noči, ko spanec ni in ni hotel priti, jo je vzel iz škatle. Včasih jo je samo opazoval, drugič se je z njo pogovarjal, tretjič jo je ljubkoval. Spraševal jo je, kdaj bo prišel čas. Orientalska roža pa mu nikoli ni odgovorila. Le bila je tam. Lepa in bleščeča.

Gledal jo je. Um se mu je začel mračiti.
„Prekleta prerokba“ je pomislil.
Gledal je orientalsko rožo. Njegov pogled je postajal vedno bolj temačen.
„Tako dolgo sem čakal, tako prekleto dolgo sem upal, tako prekleto dolgo sem verjel v prerokbo!“ je zavpil.
Orientalska roža se mu je bleščala v dlani. Sovražno jo je gledal. Bes se je kopičil v njegovi notranjosti!
„Upanje! Prazno upanje!“
Zloben nasmešek se je izrisal na obrazu, ko je počasi začel zapirati dlan. Čisto počasi so se prst približevali zapestju. V dlani je začutil orientalsko rožo, kot je še ni nikoli. Rahla bolečina se mu je razlila po dlani, a le za trenutek. Orientalska roža se je zlomila. Ni zdržala pritiska. Počasi so se lomili njeni krhki lističi in se spreminjali v droben oranžen prah. Smejal se je, ko je s prsti oblikoval pest. Spodaj jo je počasi odprl in iz nje se je usul droban oranžen prah in se počasi spustil proti tlom. Gledal je droben oranžen kupček, ki je nastal na preprogi. Nenadoma se mu je izraz sovraštva na obrazu spremenil v obup. Padel je na kolena in si z rokami prekril obraz.
„Kaj sem naredil, kaj sem naredil,“ je hlipal.

Čisto počasi ga je začela zagrinjati črnina podzemlja. Čisto tiho se je plazila izpod vrat in skozi okna. V sobi je bila mrtvaška tišina, ki jo je rezalo le žalostno hlipanje. Njegova podoba je bila vedno bolj medla, dokler je črnina ni povsem zajela. Hlipanje je potihnilo in vse je bilo le še črno.