Zamrznjeno srce

Zmrznjen sneg škripa, ko hodim po ozki gazi proti domu. Na nebu sije bleda luna. Polna je. Mrzel zrak žgečka po nosu in ušesih. Še bolj se zavijem v debel plašč in skušam zadržati kar se da veliko toplote. Gola drevesa se pnejo nad menoj, kot otrpli velikani, ki se jim je ustavil čas. Pri vsakem izdihu pred menoj nastane majhen oblaček vodne pare, ki se hitro porazgubi v mrzli noči. V prste na nogah me zebe in skušam čim prej priti v varno zavetje toplega doma. Daleč spodaj v dolini migotajo luči. Ura je pozna in večina ljudi že trdno spi. Hlad me obliva.

Zavijanje v topel plašč ne pomaga prav veliko, saj ni mraz le zunaj. Tudi notri je mraz. Moje srce je hladno. Ledeno hladno. Zamrznilo je tistega nesrečnega dne,... Rekla si, da to ni to in da rabiš nekoga drugega. Da te dolgi sprehodi ob morju motijo in da težko prenašaš večere ob svetlobi sveč. Rekla si, da rabiš dinamiko, dogajanje in da sem zate prava cokla. Da te oviram pri razvoju.

In si šla.

Nisi se ozrla nazaj, nisi več poklicala, odšla si. Dolgo sem potoval in te iskal. Spraševal ljudi ali so te videli. Nisem te našel. Nekega dne, nisem štel koliko jih je minilo od tvojega odhoda, je srce otrpnilo in zajel ga je neskončen hlad. Odšel sem v te višave, kjer mraz nikoli ne popusti. Družbo mi delajo le stara zmrznjena drevesa, ki so spomenik nekdanjim časom. Nikoli več se ne vrnejo, kot se ne vrneš ti.

V daljavi zagledam obrise koče. Ni velika. Ravno dovolj, da je v njej prostor za posteljo, mizo, stol in štedilnik, na katerem je mogoče skuhati obed. Iz dimnika se ne kadi in nihče me ne pričakuje. Vrata se odprejo z glasnim škripanjem. Vstopim v temno notranjost. V štedilniku ne prasketa plamen in v prostoru je ledeno hladno. Tako hladno je tudi v mojem srcu.

Ljubezensko pismo (8)

Draga Sara!

Izpolnila si mi veliko željo. Želel sem si nekaj in ti si mi to podarila. In danes sem vesel kot majhen otrok, ki je dobil novo igračo. Včeraj sem se poglobil v tvoje oči. Najprej sem se izgubil in kot izgubljen turist v velikem mestu taval brez cilja. Malo levo, malo desno, pa naprej in nazaj. Opazoval sem lepote mesta in si skušal čim več vtisniti v spomin. A spomin ni povsem zanesljiv in nesrečen, ker s sem pozabil fotoaparat, sem si skušal zapomniti čim več lepot, o katerih bom lahko doma užival znova in znova in znova. Tako izgubljen sem skoraj pozabil, kaj je bil moj namen: odkriti vsaj najmanjši plamenček ljubezni. Bil sem prestrašen. Bal sem se, da bom naletel na veliko vedro hladne bistre studenčnice, ki bo hitro in brez vseh čustev prekrila moj plamenček, ki bo žalostno ugasnil. Ni bilo tako. Našel sem plamen. Bil je večji kot moj.

Oba plamena, moj plamenček in tvoj plamen, sta se nenadoma združila, da so letele naokoli iskre, kot letijo iskre, ko gospodar naloži nova polena na ugašajoči plamen peči v osamljeni gorski kmetiji, bičani od mrzli zimskih vetrov in ledenih snežink.

V trenutku sem spoznal, da nisem edini, ki ga je opoj ljubezni zapeljal v omamo zaljubljenosti. Bila sva dva, ti in jaz. Moje srce je zaigralo melodijo ljubezni, ki je veselje in srečo spajala v večnost.

V meni se je plamenček razvil v plamen.