Kaj je ljubezen?

Ljubezen je čustvena navezanost in naklonjenost drugim osebam, sicer pa ta pojem lahko povezujemo tudi z dejavnostmi (npr. ljubezen do učenja), z drugimi živimi bitji (ljubezen do živali; ljubezen do narave) in z ostalimi pojmi (ljubezen do glasbe) itd. Pogledi na ljubezen se razlikujejo po verskih, filozofskih, kulturnih in drugih znanstvenih pristopih.

Wikipedia

***

Ljubezni se ne da popolnoma opisati, vsakdo jo opiše drugače. Oseba, ki je pripravljena Ljubezen sprejeti jo spozna, drugim pa je tuja. Ljubezen se le čuti. V pravi ljubezni ni greha ali trpljenja drugih ljudi zaradi Ljubezni. Prava Ljubezen je takšna, kjer nihče ne trpi.

barbi1

***

ljubézen 1. močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav. ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni // evfem. spolno razmerje, spolni odnos: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / spolna ljubezen // ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja 2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče 3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje 4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel / ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo / z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo 5. raba peša dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu ● ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni ◊ rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca

Slovar slovenskega knjižnega jezika

***

Ljubezen je prijetno čustvo, ki ga človek čuti do drugega človeka (ali živali, predmeta, pojma, situacije, aktivnosti, ...), ki je zanj izredno pomemben in ga doživlja kot sestavni del svojega intimnega sveta. V intimnem delu sveta je človek popolnoma prilagojen, v njem je lahko takšen, kakršen v resnici je. Namen ljubezni je, da se človek poveže z ljubljeno osebo, se z njo pogovarja, z njo skupaj nekaj počne, skratka z njo živi.

Vesna Pišek, univ. dipl. psih.

***

Ljubezen naj bi bila nekaj lepega, čistega, navdušujočega ... V večini primerov je tako. Obstajajo pa redki primeri, ko ljubezen boli. Ali gre skozi želodec ali srce ... kdo ve? V vsakem primeru ni prijetno, ko ti prereže srce na pol in te postavi v situacijo, da razmišljaš ali je to znak nakopičenih ljubečih čustev, ko se ti zdi, da ti bo srce počilo ali pa gre zgolj za simptome srčnega infarkta.

Katy

***

Ljubezen je bistvo svetlobe.

M. Jarc

***

Ljubezen je, ko dva grulita v telefon vsak v svoji postelji 100 kilometrov narazen, potem pa zaspita s tistim "ooooh mmmm mmm" srečnim nasmeškom.

Marta L.

***

Ni življenja brez ljubezni. Tudi, če tega ne zaznavamo, je res. Brez ljubezni ni življenja, tako kot ga ni brez sonca. Ljubezen je sonce našega življenja.

Ljubezen je vzajemni dar dveh svobodnih bitij z vsem, kar sta – s telesom, srcem in dušo. Logika ljubezni temelji na hrepenenju po dokončnem in popolnem darovanju.

Vprašanje, kaj je ljubezen, ima veliko odgovorov. Lahko jih strnemo v tri pomene:

Eros – pomeni telesno ljubezen, ki je vedno koristoljubna. Eros išče stvari in osebe zaradi užitka in se do drugih obnaša potrošniško.

Filia – pomeni prijateljsko ljubezen, ki pogojuje. Kolikor daje, toliko želi tudi prejeti. Če ne prejme, postane njen obstoj vprašljiv. Je omejena.

Agape – ljubezen, ki ni toliko občutje srca, ampak bolj odločenost uma in volje. Je odločitev, da bomo ljubili vse ljudi, tudi tiste, ki nam niso všeč in morda tudi nas ne marajo. Daruje se brez pogojev. Veseli se, ko se razdaja. To je ljubezen, ki ne pozna in ne priznava meja. Ni usmerjena le k dobrim, in tudi slabi je ne morejo omejiti. Uresničuje se tako, da osrečuje druge. Ne pozna ne narodnostnih, ne verskih, ne spolnih meja.To je ljubezen, ki vodi v mir, ki zajema vse. Ta ljubezen ni ošabna, ni nevoščljiva, ni ponosna, temveč služi. Ta ljubezen zdravi tesnobo in zaskrbljenost. Ta ljubezen daje življenje.

Šola za življenje

***

Ljubezen je človekova prava narava, skrita je v globinah naših src, kjer potrpežljivo čaka, da jo odkrijemo in podarimo svetu. Ker je ljubezen naša prava narava, smo zares srečni le takrat, ko jo dajemo in prejemamo.

Brane Krapež

***

Ljubezen se prepoji v delih možganov, ki so obogateni z dopamini, kemikalije ki vplivajo na čustva. To področje možganov nas tudi motivira za dosežke.

Urška Bačnik

***

In nenazadnje, ko ima spolnost bolj ali manj izdelan repertoar, pa ste kljub temu zadovoljni, saj vam je jasno, da bosta na koncu oba doživela orgazem. Takrat prava ljubezen postane več kot le mit.

Katarina J.

***

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Pavel

***

Ljubezen gre skozi želodec, pravijo. Preko srca v možgane, oziroma pri nekaterih tudi preko možganov v srce. Vmes pa je še zelo neraziskana pot. Če govorimo o srcu, ne moremo mimo ljubezni.

Žiga Vavpotič

***

Komu podariš rožice, da se lubčkaš.

Filip

***

Zame je ljubezen to, da me objame in se v njegovem objemu počutim varna pred celim svetom. Ko doživim občutek, da mi v njegovem naročju nihče ne more škoditi. Varuje me pred težavami, vsemu slabemu... Ko ti reče: brez skrbi, moja si!

Ko sva enostavno objeta... in... it feels good, it feels as it should be... in tako funkcionirata v tišini, ker bi vsaka beseda uničila trenutek. Ker so v tem trenutku besede povsem nepotrebne.

Maja

***

Ljubezen ni nikoli v ednini.

Tatjana Malec

Evolucija zaključka dopustovanja

Vsak dopust se v nekem trenutku izteče. Čakajo nas vsakodnevne obveznosti in, pred tem, odhod domov. Iz sproščenega, drugačnega življenja se vrnemo v vsakodnevno rutino in se obremenimo z vsakodnevnimi težavami, ki so to zgolj zato, ker mislimo, da so.

Ko sem bi majhen, še v predšolskih časih, je odhod domov pomenil zaključek druženja s prijatelji s katerimi smo skupaj preživeli tri tedne in več. Bilo je konec celodnevnega življenja na prostem, ki ga je omogočalo kampiranje, konec je bilo plaže, kopanja, delanja potičk iz peska. Čeprav nisem nikoli šel z veseljem domov, pa mi ni bilo težko. Težje je bilo, ko sem začel hoditi v šolo. Konec dopustovanja na morju je pomenil ne le konec vsakodnevnega druženja s prijatelji, temveč tudi neizbežni prihod novega šolskega leta z vsemi dobrimi in slabimi stranmi. Do začetka šole je običajno manjkalo še tri tedne ali štirinajst dni, vendar je ta čas tako hitro minil, da nisem imel občutka, da sem še na počitnicah. Ker je šola predstavljala stres in obremenitev, mi je bilo ob odhodu hudo in sem skoraj vsako leto potočil nekaj solza. V začetku povsem odkrito, kasneje, ko se za „velikega fanta“ ni več spodobilo, pa na skrivaj. Prišla so leta študija. In vse se je močno spremenilo. Dopust na morju ni več trajal skupaj tri ali štiri tedne, temveč je bil razbit na več krajših delov. Izpiti so terjali svoj davek in dopustovanje na morju je bilo pogosto preplavljeno z učenjem. Odhod domov pa... Večkrat kot žalovanje za minulimi dnevi premlevanje naučene snovi in pripravljanje na izpit. In nato se je študij zaključil.

S koncem študija je prišlo do nekaj bistvenih sprememb. Prva in najpomembnejša je bila, da v nekem trenutku ni bilo več počitnic temveč le še zelo omejen dopust. In konec je bilo s takšnimi ali drugačnimi oblikami družinskega kampiranja. Od konca študija preživljam dopust v družinskem apartmaju. Odhodi domov so postali le odhodi domov. Saj nihče ne brani, da se ne vrnem že naslednji petek. Pa tudi termini so drugačni. Nič več tri ali štiri tedne sredi poletja, temveč dva tedna na začetku in teden na koncu poletja. Vmes pa kak podaljšan vikend ali dva.

Vsi ti odhodi domov so deležni nekakšne evolucije. V začetku so neka nepotrebna motnja, sledi obdobje čustvenega dojemanja, nato nepotrebno zlo in na koncu so samo še odhodi domov. Z leti so izgubili svoj čar. Ker jih je bilo preveč. Ali pa zato, ker dopust ni več tisto, kar je bil.

Fotografija: Krtek

Izbira pravega termina za dopust

Že vrsto let preživljam dopust na otoku Pagu v Novalji. Če sem odkrit, bi lahko leta, ko sem preživel dopusta ali počitnic drugje preštel na prste ene roke. V vseh teh letih sem bival na otoku ob različnih delih poletja, pa tudi ob drugih letnih časih. Spoznal sem, da lahko razdelimo poletje na tri dopustna obdobja, ki se med seboj močno razlikujejo.

Začetek poletja ali dopustovanje v zadnjih dveh tednih junija

Kadarkoli se odpravim na dopust v začetku poletja, koledarsko gledano še spomladi, me vsi znanci in prijatelji nekoliko nevoščljivo sprašujejo „a že?“ Medtem ko se oni še potijo v službi, jaz že uživam na plaži. Zadnja dva tedna junija sta lahko zelo prijetna. Vreme je sončno, dež je lahko le dan ali dva, bolj običajno pa ga sploh ni. Voda je hladna a z vsakim dnem nekoliko toplejša. Dan je dolg in tema nastaja šele ob deseti uri zvečer. Ljudi ni veliko, prevladujejo predvsem noseči pari, mlade družine z majhnimi otroki in upokojenci. Slednjih je še največ. Vsak dan je nekoliko več ljudi, njihovo število pa se močno poveča ob vikendih. Ob koncu meseca je ljudi veliko in v mestu je gneča, začnejo pa tudi povsod pobirati parkirnino.

Dopustovanje v drugi polovici junija je primerno za vse, ki ne obožujejo gneče, imajo radi lepo vreme, jih ne moti, če je voda nekoliko hladnejša in znajo dolg dan izkoristiti za številne dejavnosti. Večerna zabava je omejena na sprehajanje po mestu in posedanje po številnih lokalih. V Zrćah je mogoče obiskati otvoritvene zabave. Seveda pa ne smemo pozabiti na velike količine krem za sončenje, saj je UV sevanje močno.

V tem obdobju sem vsako leto na Pagu. Dolgi dnevi, lepo vreme in skromna količina ljudi omogočajo številne dopustniške dejavnosti, pa ne mislim le na poležavanje na plaži.

Sredina poletja ali dopustovanje zadnji teden julija in prvi teden avgusta

Če sem odkrit, mi ni povsem jasno zakaj množice ljudi odidejo na dopust ravno v tem obdobju. To je čas, ko sem najraje v pisarni, ko ni gneče na cesti in ko so ostali na dopustu. To pomeni, da lahko brez pretiranih motenj opravljam svoje delo. Seveda pa sem v času šolanja skoraj vsako leto bil na Pagu ravno v tem obdobju, danes pa ostanem le za kak podaljšan vikend, da si osvežim spomin, zakaj se temu terminu izogibam.

To je čas neizmerne gneče. Vse je na morju, staro in mlado. Gneča na plaži, gneča v lokalih, gneča v mestu, gneča v trgovinah. Povsod gneča sestavljena iz ljudi različnih narodnosti. Je čas, ko je edino pogojno učinkovito prevozno sredstvo kolo, avto pa se spremeni v nepremičnino. Običajno se človek po Novalji in njeni okolici giblje hitreje peš, kot z avtomobilom. Povsod pobirajo parkirnino in vožnja z avtomobilom se zaradi tega lahko precej podraži.

Vreme je običajno lepo, lahko je kakšen dan slabo. Običajno pa se slabo vreme razkadi že v enem dopoldnevu. Morje je toplo in temperature med 27 in 29 stopinjami niso nič posebnega. Vsi lokali delujejo in zabava za mlado in staro je na vrhuncu. Mladi se zvečer in ponoči zbirajo v Zrćah, starejši in mlade družine pa v mestu, kjer so številne kulturne in zabavne prireditve.

Konec julija in začetek avgusta je čas za vse, ki so radi med množico ljudi.

Konec poletja ali dopustovanje v prvi polovici septembra

Dopustovanje v tem času je primerno le za izgubljene duše. Ko v službi oznanim, da grem na dopust ravno v tem terminu, naletim na zelo mešane odzive. Nekateri mislijo, da nisem čisto pri sebi, drugi me pomilujejo, tretji pa so nevoščljivi, ker si še vedno lahko privoščim oddih. Vendar pa je ta termin pravi, da se človek resnično oddahne in se izogne tisti prvi evforiji, ki je značilna za začetek šolskega leta. In medtem, ko so vsi že pogreznjeni v jesensko delo, uživaš na plaži ob lahnem vetrcu in srebanju okusnega koktajla, branju knjige ali pa le poslušanju šumenja vetra in pljuskanja valov. To je čas tišine in miru.

V tem času se otok pogrezne v mirovanje po bučnem poletju. Ljudi je malo in brez težav se ti lahko zgodi, da imaš celotno plažo le zase. Tistih nekaj ljudi, ki so, ni mogoče razvrstiti v neko skupino. Ne prevladujejo upokojenci niti ne mladi. Iz različnih starostnih skupin so in vsakih je nekaj, mladih in starih. Zabave v mestu ni veliko, diskoteke v Zrćah zaprejo vrata. Vreme je nepredvidljivo. Toplo, hladno, deževno ali vetrovno. Lahko vsak dan drugače. So tudi leta, ko je vseh 14 dni toplo in suho. Sončenje je bolj varno, saj je UV sevanje manjše kot junija, zato ni treba imeti s seboj cele zaloge različnih krem za sončenje. Ena ali dve z nizkim faktorjem bosta dovolj. Temperatura vode je zelo odvisna od vremena. V začetku je lahko tudi 28 stopinj Celzija, vendar jo lahko že dan slabega vremena z vetrom ohladi na 19 stopinj. Prometa je malo, naokoli se prevažajo predvsem domačini. S parkiranjem ni težav, tudi z brezplačnim ne. Dnevi so kratki in ob osmih zvečer se že temni.

Dopustovanje v prvi polovici septembra je predvsem primerno za sproščanje in meditacijo. Ker je vreme nepredvidljivo je treba s seboj imeti tudi dovolj materialov in idej za preživljanje hladnejših dni. Dobre knjige, družabne igre in podobno ne bodo odveč. In še na nekaj je treba računati. Močna burja lahko prekine trajektno povezavo in zapre most, ter nepredvidoma podaljša dopust. In še nekaj je značilno za to obdobje. Svetloba je bolj „topla“ saj je v njej več oranžnih tonov in bolj prijetna za oči.

Dopustovanje v različnih delih poletja je različno. Zelo zanimivo pa je otok obiskati v vseh teh treh obdobjih. Med seboj so si močno različna. Za dopust pa vedno izberem junij in september. Preveč ljudi me dela živčnega.

Poletje na terasi

Hladen vetrič boža pregreto kožo. Za nami je dolg in vroč poletni dan. Na bližnjem travniku kobilice s cvrčanjem polnijo večerni zrak in v njem ustvarjajo nenavadno napetost, ki je drugačna od napetosti vročega dne. V daljavi se oglasi cerkveni zvon. Trikrat zadoni. Sonce je že pred časom zašlo in redki oblaki se svetlikajo v svetlobi poznega večera. Počasi, povsem neprizadeto potujejo po nebu. Prve zvezde se že svetlikajo in kmalu se jim bo pridružila še množica drugih. Tiho in skoraj neopazno bodo potovale po nebesnem svodu, tako kot to počno tisočletja. Ne obremenjujejo se z dogodki tega dne. Ujete so v neskončnost in v neskončnost potujejo. Nekje v krošnji bližnjega drevesa se s kratkim „čiv“ oglasi vrabček. Morda je imel hude sanje in se je za hip prebudil. Ni se več oglasil. Izgubil se je v novih, prijetnejših. Drobna vešča je začela krožiti okoli blede luči, ki je razsvetljevala teraso. Svetloba jo je privlačila in frfotaje se je zaletavala v svetilko. Vročina je počasi, skoraj neopazno popuščala. Večer se je začel prevešati v noč, ki bo osvežila zrak in ga pripravila na nov dan.