My way

My way… Vse se enkrat izteče. Izteklo se je leto 2008. A ni se izteklo le leto. Izteklo se je tudi eno izmed lepih obdobij mojega življenja. Bili so vzponi, bili so padci. A vse kar sem storil, sem storil na svoj način. So stvari, ki jih obžalujem, in so stvari, na katere sem ponosen. Vse je bilo my way…

Paul Anka je napisal pesem My way, nepozaben pečat pa ji je dal Frank Sinatra. Kdor si pri poslednjem izdihu lahko brez slabe vesti zapoje »I did it my way,« lahko olajšano izdihne saj je zaprl svojo knjigo življenja. Nič ni ostalo nedokončanega, nobenih obžalovanj, nobene slabe vesti.

Namesto različice Franka Sinatre, sem izbral izvedo Robbija Williamsa na koncertu v Royal Albert Hall leta 2001. Zakaj? Ker se je fant zelo vživel v pesem in jo odpel z vsemi čustvi, kar je še posebej vidno na koncu.

Paul Anka: My way

And now, the end is near
And so I face the final curtain.
My friend, I'll say it clear,
I'll state my case, of which I'm certain.

I've lived a life that's full.
I travelled each and ev'ry highway
And more, much more than this,
I did it my way.

Regrets, I've had a few
But then again, too few to mention.
I did what I had to do
And saw it through without exemption.

I planned each charted course
Each careful step along the byway,
And more, much more than this,
I did it my way.

Yes, there were times, I'm sure you knew
When I bit off more than I could chew.
But through it all, when there was doubt,
I ate it up and spit it out
I faced it all and I stood tall
And did it my way.

I've loved, I've laughed and cried.
I've had my fill, my share of losing.
And now, as tears subside,
I find it all so amusing.

To think I did all that
And may I say - not in a shy way,
"Oh no, oh no not me,
I did it my way".

For what is a man, what has he got?
If not himself, then he has naught
To say the things he truly feels
And not the words of one who kneels.
The record shows I took the blows
And did it my way!

Martinčki

Okoli zgradbe, kjer ima naše podjetje sedež, je lep vrt, ki ga ureja vrtnar. Vse rastline so dobro negovane in vsaka je na svojem mestu. Vrt je kot iz škatlice. Vendar mu nekaj manjka, če ga primerjam z domačim vrtom. Izbira živali ni velika. Na njem se zadržujejo kosi, nekaj žuželk in seznam se že skoraj konča. Vzrok ni v njegovi urejenosti, temveč v dejstvu, da je vrt v mestu in ob eni izmed glavnih ulic.

Kljub temu pa ima vrt nevsakdanje prebivalce. To so martinčki. Majhni sivo-rjavi kuščarji, ki se nastavljajo soncu, ko pa se jim približaš, izginejo kot blisk v bližnjo luknjo ali špranjo. Ko poleti sedimo pred vhodom, pa naj bo to sestanek ali le kratek odmor ob čaju in kavi, švigajo levo in desno po kamniti poti, ki vodi do našega vhoda. Uspejo nam prav lepo popestriti delovni dan. V tem urejenem vrtu s številnimi kamnitimi površinami, so našli idealno okolje za življenje, ki je, zaradi odsotnosti njihovih sovražnikov, dokaj varno.

Jesen je tu in prihaja zima. Martinčkov je vedno manj in na plano pridejo le še, kadar je dan bolj topel in sonce uspe dovolj razgreti kamnite površine. Pa še takrat bolj ali manj mirujejo in se nastavljajo toplim sončnim žarkom. Tudi mi smo preselili odmore in sestanke v notranje prostore. In na prosto gremo le še ob toplih sončnih dopoldnevih. Tako kot martinčki.

Fotografija: Krtek.

Dobri stari časi

Lord Byron je dejal: "dobri stari časi so dobri zato, ker so že minili."

Ljubezensko pismo (5)

Draga Sara!

Ne vem, če si opazila, vendar najina ljubezen postaja nekaj zelo lepega. Spominja me na posedanje sredi poletje na plaži ob sončnem zahodu. V zraku je spokojnost prihajajočega večera. Morje šumi, ko valovi zadevajo ob obalo, na nebu pa se vrši prava igra barv. Velika oranžna krogla se počasi spušča za obzorje, visoko nad morjem pa se prelivajo barve: rumena, zelena, rdeča, modra, oranžna, vijolična. Celo nebo je kot slikarjevo platno. In najina ljubezen je kot slika neznanega impresionista. Od blizu nedoločena, nerazpoznavna in točkasta, od daleč pa jasna, odločna, in večna. Takšna je najina ljubezen. Od danes do neskončnosti.

Sara, vem, da me ljubiš. To ti je videti v očeh. Vsakič, ko me pogledaš, v njih vidim lesk, ki ga izžareva zaljubljena ženska. Kot, da bi gledal v svetleča bisera. Prepričan sem, da je kaj takega videti tudi v mojih očeh. Kajti nikakor ne morem zanikati, da te ljubim. Če bi to storil, bi lagal sam sebi, tebi in celotnemu svetu.

Fotografija: Krtek

Več ljubezenskih pisem >>

Otroci so vedno bolj odtujeni od narave

Angleška revija BBC Wildlife je opravila raziskavo med otroki starimi med 9 in 11 let iz Bristola in okolice s katero je ugotavljala, koliko so otroci povezani z naravo. Rezultati so bili porazni, saj razen medijsko najbolj izpostavljenih živali in rastlin, otroci niso prepoznavali najpogostejših živali in rastlin iz Bristola in okolice. Trobentico je prepoznalo le 12 % otrok, hrast 45 %, sinico 54 % in žabo 62 %.

Kaj pa je pri nas? Do sedaj nisem zasledil nobene raziskave s tega področja, je pa mogoče na osnovi načina življenja sklepati, da imajo mestni otroci vedno manj stika z naravo. Starši jih premalokrat peljejo v naravo, ne pustijo pa jih tudi v bližnji park, kjer bi se lahko igrali. Pogosto jih raje postavijo pred računalnik in televizijo, ki pa jim prikazujejo napačne predstave o naravi. Dejansko se narava pogosto prikazuje v zelo negativni luči, kar pa je v naši družbi že star pojav. Zelo izrazita primera sta pravljica o rdeči kapici, ki volka predstavlja kot ljudožerca in Sveto pismo – Stara zaveza, ki kačo predstavlja kot škodljivo žival. Zaradi napačne predstave imajo kače danes zelo negativno podobo in, predvsem v planinah, lahko pogosto srečamo mrtve kače, ki so jih pobili naivni ljudje, ki ne razumejo in ne spoštujejo narave ter verjamejo starim neumnostim.

In kaj dolgoročno pomeni takšna odtujitev otrok od narave? Otroci ne poznajo rastlin in živali, ki so sestavni del našega okolja, niti ne razvijejo ustreznega odnosa do njih. Dejansko se narave bojijo in se je izogibajo, tako, da kasneje ostajajo v mestih in, recimo gozdov, niti ne obiščejo na izletih. Ta strah pa vodi v uničevanje. Ko ti otroci odrastejo, jim narava pomeni zgolj oviro, ki je posledica njihovega strahu. Ne razumejo njenega pomena za naše življenje in jo uničujejo, kadar je na poti uresničitvi njihovih ciljev. Lep primer tega so številni načrtovalci prostora, ki ne razumejo, kakšnega pomena je mlaka, kjer načrtujejo novo industrijsko cono.

Če svojih otrok ne bomo naučili razumeti in spoštovati narave, se nam obeta precej črna prihodnost. Zato je ključnega pomena, da že najmlajše seznanimo z naravo in jih naučimo, da se travnikov, gozdov, jezer, rek, rastlin in živali ne bodo bali. Le tako bomo zagotovili, da bodo naravo spoštovali, kar bo omogočilo višjo kakovost življenja za vse.

V letu 2525

Kaj nam prinaša prihodnost, ne vem. Marsikdo skuša napovedati nadaljnji razvoj naše civilizacije. Nekateri so optimistični, drugi so pesimistični. In potem je tu pesem In the year 2525. Če bo razvoj šel v tej smeri, potem sem vesel, da živim v letu 2008.



Zager & Evans: In the year 2525

In the year 2525
If man is still alive
If woman can survive
They may find

In the year 3535
Ain't gonna need to tell the truth, tell no lies
Everything you think, do, or say
Is in the pill you took today

In the year 4545
Ain't gonna need your teeth, won't need your eyes
You won't find a thing to do
Nobody's gonna look at you

In the year 5555
Your arms are hanging limp at your sides
Your legs got nothing to do
Some machine is doing that for you

In the year 6565
Ain't gonna need no husband, won't need no wife
You'll pick your son, pick your daughter too
From the bottom of a long black tube

In the year 7510
If God's a-comin' he ought to make it by then
Maybe he'll look around himself and say
Guess it's time for the Judgement day

In the year 8510
God's gonna shake his mighty head
He'll either say I'm pleased where man has been
Or tear it down and start again

In the year 9595
I'm kinda wondering if man's gonna be alive
He's taken everything this old earth can give
And he ain't put back nothing

Now it's been 10,000 years
Man has cried a billion tears
For what he never knew
Now man's reign is through
But through the eternal night
The twinkling of starlight
So very far away
Maybe it's only yesterday

In the year 2525
If man is still alive
If woman can survive
They may find