Nočni obisk

Ležal sem v postelji in gledal v strop nad seboj. Bil je skoraj čisto črn. Skozi odprto okno je prihajal v spalnico hladen zrak in me je božal po licih. Do vratu sem bil pokrit z odejo, da me ni zeblo. Hladni žarki lune, ki so jo vsake toliko časa zakrili temni oblaki, so medlo osvetljevali posteljo. Oblaki so se gostili in čutiti je bilo, da bodo prej kot v uri povsem prekrili nebo. Napovedovala se je nočna nevihta.

V prsih mi je bilo tesno. Vsake toliko časa me je zajela groza. Potil sem se in potne kapljice na čelu so me ščemele. Nisem imel niti toliko volje, da bi jih obrisal. Tesnoba se je družila z občutkom strahu. Ponovno sem se znašel v koktajlu tesnobe in strahu, ki me je spremljal zadnjih nekaj noči. Svoj piskrček je pristavila še neprespanost. Bila je posledica številnih noči zadnjih mesecev, ko mi ni in ni uspelo pasti v prijeten in sproščujoč spanec, da bi si okrepil telo in duha ter pregnal slabe misli. Teh se je nabralo preveč in njihovo breme sem le še stežka prenašal. Vsak dan težje. Čutil sem, da dolgo ne bom več zdržal tega divjega vrtenja v spirali strahu, tesnobe in brezupnosti. Tako sem si želel, da bi bilo vse drugače, da bi bil kot tisti moj prijatelj, ki sem ga tako občudoval.

Njegovo življenje je bilo kot cvetoča pomlad, polna pisanega cvetja in žvrgolenja ptic. Sreča in zadovoljstvo sta ga spremljala na vsakem koraku. Imel je starše, ki so ga vse življenje spodbujali, da bi dosegel čim več, tako materialno kot tudi duhovno. In mu je uspelo. Doštudiral je, se zaposlil v podjetju, kjer so ga spoštovali in cenili delo, ki ga je opravil. Spoznal je dekle, se do ušes zaljubil in jo prepričal, da se je z njim poročila. Ona ga je neizmerno ljubila in bila pripravljena zanj narediti vse. Tudi on je bil zanjo pripravljen narediti vse in bila sta neizmerno srečna. Plod te sreče sta bila hčerka in sin, ki sta se jima rodila. Bili so srečna družina in občudoval sem jih. Če bi bilo moje življenje vsaj četrt takšno, kot je bilo njegovo, bi bilo danes vse drugače.

Pa ni bilo. Moje življenje je bilo kot nočni sprehod po zapuščenem pokopališču, kjer so se igrale zlovešče sence in prežale na zablodelega obiskovalca. Hodeč med grobovi svojih sanj, sem se spominjal vseh želja, vseh upanj, ki sem jih imel v življenju, pa so bila klavrno pokopana. Še preden sem odrasel sem bil pahnjen v spiralo propada. Bila so obdobja, ko je bilo videti, da sem se iz spirale izkopal. Takrat sem bil srečen, poln optimizma, poln življenja. A bila je le iluzija nekega življenja, ki ni bilo moje. Bilo je življenje, ki sem si ga želel. Iluzije so se vedno hitro razblinile in vrnil sem se v resnično življenje: turobno, polno razočaranj, praznih upanj in neuresničenih želja. Pripeljalo me je tako daleč, da sem ležal v postelji, gledal v temo in se bližal koncu. Kmalu se bo vse skupaj za vedno končalo. Konec bo trpljenja in konec bo tesnobe. Na zapuščenem pokopališču bo en nagrobnik več. Na njem bo pisalo 'Izgubljen, za vedno.'

Oblaki na nebu so se nekoliko razprli in skozi okno je posijal luna v vsej svoji lepoti. V spalnici je postalo toliko svetlo, da sem na stropu prepoznal vzorec ometa. Nekaj časa sem gledal drobno strukturo in razmišljal o tem, kako so delavci ustvarili ta vzorec. Nekaj je zaplahutalo in v sobi se je stemnilo. Koža se mi je naježila in spreletel me je srh. Počutil sem se, kot da me je pobožala sama smrt. Počasi sem dvignil glavo in pogledal v smeri okna.

Klečala je na ozki okenski polici in me gledala s svojimi velikimi srebrnimi očmi. Čeprav je bil njen obraz v senci, sem ga povsem jasno videl, kot da bi bila luna na stropu nad menoj. Njen pogled je bil odločen in brezkompromisen. Na ustnicah ni bilo nasmeška. Bile so neizrazne. V dolgih laseh sta se izmenjavali črna in srebrna barva. Lesketali so se v lunini svetlobi, ko so se ji sipali po razgaljenih ramenih. Okoli vratu je imela črno verižico z velikim okroglim obeskom v barvi lune. Z rokama se je držala okenske police. Na sredincih sta se svetila zlata prstana s podobo kače.

Prepričan sem bil, da sanjam in se bom vsak trenutek zbudil. Ženska je počasi in previdno stopila z okenske police na tla. Oblečena je bila v kot noč črno obleko. Sedel sem in si pomel oči. Nisem verjel videnemu. To so bile sanje, sem bil prepričan. Ženska me je nekaj časa gledala, nato pa tiho, skoraj šepetaje spregovorila.
„Pridi, čas je.“
V njenem glasu je bil neizmeren hlad. Zazeblo me je do kosti.
„Kam? Kdo si? Zakaj?“
„Pridi z menoj. Vse ti bo jasno, ko boš šel z menoj.“
Z rokama sem trdno prijel odejo. Strah me je bilo in odeja mi je dajala nekaj zavetja. Najraje bi se z njo pokril preko glave in pozabil na to nočno moro.
„Ne ... jaz nočem ... kdo si?“ sem jecljal.
„Se ne spomniš vseh večerov polnih prošenj naj ti pomagam? Pozno v noč si bedel in me prosil za pomoč. Še nocoj si ponavljal Kraljica noči, prosim pomagaj mi. Se ne spomniš?“
V grlu se mi je naredil velik cmok. Zadnje mesece sem skoraj vsak večer prosil Kraljico noči, da mi pomaga rešiti propadlo življenje.
Ponudila mi je roko.
„Pridi z menoj in pomagala ti bom.“
Še vedno sem se z rokama oklepal odeje. Želel sem si spremeniti življenje, želel sem si, da mi Kraljica noči pri tem pomaga. Sedaj je bila tu in mi ponujala pomoč. Jaz pa sem okleval. Bal sem se je. Bal sem se spreminjati svoje življenje. Hotel sem, da ostane takšno kot je. Prijela me je za roko. Občutek sem imel, kot da imam okoli zapestja velik leden obroč. Kri mi je zaledenela.
„Ampak jaz nočem. Rad bi ostal tukaj.“
„Nikar se ne boj. Vse bo bolje, vse bo lepše. Pridi z menoj.“
Njen glas je bil  še vedno hladen kot severni veter. Nekaj časa sem jo gledal v njene srebrne oči. Nisem bil prepričan, ali je pametno, da grem z njo. Sem se bal, da bi se moje prošnje uresničile? Me je bilo strah novega življenja, kjer bi bil srečen? Zakaj sem se tako oklepal tega izgubljenega življenja? Upal sem, da se bo na njenem obrazu izrisal prijazen topel nasmešek, ki mi bo vzbudil zaupanje. Njen obraz je bil še vedno hladen.
„Pridi z menoj in tvoja največja želja se ti bo uresničila.“
Sem res tako srečen človek, da se mi bo življenje povsem obrnilo na bolje? Ni vse skupaj le prevara?
„Pridi. Popeljem te v tvoje novo življenje, ki bo prijetnejše od sedanjega. Srečen boš. Uresničeval boš svoje sanje, uspešen boš. Ni to tvoja največja želja? Uresničila se ti bo. Pridi z menoj.“
Se mi res lahko uresniči moja največja želja? Se mi je življenje končno zasukalo na bolje? Nekaj časa sem še okleval, nato pa sem se odločil, da te priložnosti ne izpustim. Preveč priložnosti sem izpustil v življenju. Počasi sem popustil prijem na odeji in stopil iz postelje. Kraljica noči me je vodila proti oknu. Stopila je na okensko polico. Oklevajoče sem se ustavil.
„Pridi, ne boj se. Skupaj bova poletela v noč.“
Boječe sem stopil na okensko polico. V daljavi se je močno zabliskalo. Težki nevihtni oblaki so sedaj prekrivali nebo in le okoli lune je bilo nekaj jasnega neba.
„Mi zaupaš?“ je vprašala.
Pogledal sem luno, pogledal sem njo in dejal: „zaupam ti.“
„Potem pa poletiva.“
In sva poletela.

Sonce je pokukalo izza obzorja in razsvetlilo deželo oprano od nočne nevihte. Na dvorišče visoke stolpnice je zapeljal dolg črn avtomobil z zatemnjenimi stekli. Policist ga je s kretnjami rok usmeril proti oddaljenemu koncu dvorišča, kjer je nekaj ljudi zgroženo opazovalo dogajanje. Avtomobil se je ustavil in iz njega sta izstopila dva moža v črnih suknjičih in z belimi rokavicami. Odprla sta vrata prtljažnika, kjer je bila kovinska krsta z nosili
„Še eden?“ je vprašal moški, ki je pripeljal avtomobil.
„Še eden,“ je odgovoril policist.

Negotovost

Zjutraj se zbudim. Zunaj prepevajo ptice, sonce je začelo kukati izza velikega hriba in ljudje spodaj na ulici hitijo v službe. Nekateri so veseli, drugi so zaskrbljeni, večini pa je popolnoma jasno, kako se bo odvijal današnji dan, ta teden ta mesec, to leto. Spravim se v sedeč položaj. Nisem spočit. Daleč od tega. Nisem utrujen od dogodkov zadnjih nekaj mesecev, od pričakovanj, od dela. Ne. Utrujen sem od negotovosti zadnjih nekaj mesecev.

Zadnje tedne se zjutraj zbudim, če imam srečo, po prespani noč. Če sreče nimam, je za menoj noč gledanja v temo in premetavanja po postelji. Ko zberem toliko moči, da se odpravim v kopalnico, se izogibam pogledu v ogledalo. V njem vidim senco svoje nekdanje podobe. Zaskrbljen obraz, veliki temni podočnjaki, zgubano čelo. Vse to ni posledica dela, ne optimizma, ne pričakovanja, ne navdušenja. Vse to je posledica negotovosti.

Pomanem si oči in si zmasiram obraz. Nič bolje ni. Mežikaje gledam ven v sončen dan. Ne radosti me. Še en dan, ko se bo negotovost le še poglabljala. Bolje bi bilo, da bi se pokril z odejo in ves dan preležal v postelji. A to ne gre. Delo čaka. Pa čeprav je njegov učinek negotov. Treba ga je opraviti, pa ne le zato, da bo opravljeno, predvsem zato, da za nekaj ur iz možganov izbrišem negotovost. Negotovost se z vsakim dnem poglablja in nič ni videti, da se bo kdaj končala. Vedno močnejša postaja in vedno bolj agresivno načenja optimizem, ki mi še vliva nekaj upanja. Upanje umre zadnje. In kaj se zgodi, ko umre še zadnje upanje?

Globoko zavzdihnem in se počasi spravim iz postelje. Obujem copate in se sprehodim do okna. Nekaj časa opazujem dogajanje zunaj na cesti. Ljudje hitijo sem in tja. Rad bi bil med njimi, rad bi bile eden izmed njih.

Izgubljeni večer v lokalu

Vrata so se za menoj zaprla z glasnim treskom. Razgledal sem se naokoli. Redke luči so medlo osvetljevale prostor, v katerem je bilo deset, morda petnajst miz. Na vsaki mizi je bila vazica z majhno umetno vrtnico. Poleg nje je bila čajna svečka, katere plamen je skoraj nepremično gorel. Skozi prostor se je vlekel cigaretni dim, ki me je ščemel po nosu. Pri eni od miz sta sedela moški in ženska. Ona je bila oblečena v zapeljivo večerno toaleto, on je bil v suknjiču, okoli vratu pa je imel zavezano kravato. Diskretno sta se pogovarjala. Za drugo mizo je sedela družba mlajših moških in se glasno pogovarjala. Zasedena je bila še ena miza, za katero so se tiho pogovarjale štiri starejše gospe in vsaka vlekla svojo cigareto. V zraku se je diskretno zibala melodija popevke, ki jo je pianist igral na star klavir nasproti točilnega pulta. Točaj mi je v pozdrav pokimal in nadaljeval z brisanjem kozarcev.

Sprehodil sem se med mizami do zadnje mize v kotu. Od tu sem imel pogled nad dogajanjem v lokalu. Snel sem si rokavice in jih odložil v žep plašča. Plašč sem slekel in odložil na stojalo v kotu poleg mize. Pomislil sem, da bi si snel še šal, pa sem se premislil. Prijetno me je grel in odločil sem se, da ga pustim na svojem mestu. Sedel sem na stol in se še enkrat razgledal po lokalu. Ugajalo mi je, da ni bilo preveč ljudi. Bilo je bolj mirno in sproščeno. Sprostitve sem bil sedaj resnično potreben. Zadnji tedni pisanja so bili naporni in ob koncu se mi je dozdevalo, da sem se zlil z liki in začel živeti njihovo življenje. To ni dobro vplivalo na moje dojemanje vsakdana. Zjutraj sem se zbujal v divjem svetu zgodbe in zadnje dni sem se moral resnično potruditi, da sem dojel, da ležim v postelji stanovanja v stari meščanski hiši.

K mizi je pristopil točaj.
„Dober večer. Kaj lahko postrežem?“
Obraz so mu krasili veliki brki. Imel sem občutek, da je pobegnil iz kakšne cenene komedije iz sredine sedemdesetih. Črna barva se je počasi spreminjala v sivo. Minila so leta, ko je ta točaj brezskrbno tekal za dekleti in s prijatelji počenjal bolj ali manj divje vragolije. Že davno se je umiril in vsak dan odhajal na delo v ta lokal, kjer je ostajal do poznega večera. V delu točaja je nekoč užival, danes pa so bili užitki le še oddaljen spomin. Gostom je stregel, ker je moral za preživetje. Če mu je kdo polepšal dan s kakšno prijazno pripombo, je to bil le prijetna popestritev sicer rutinskega dela.
„Temno Laško, prosim.“
S krpo je pobrisal leseno mizo in v potrditev naročil pokimal.

Napetost je počasi popuščala in postal sem nekoliko bolj miren. Čas je bil, da se poslovim od junakov, ki so mi zadnja dva meseca vsak dan delali družbo. Lepo smo se razumeli in prijetno mi je bilo v njihovi družbi. Na trenutke še preveč in prepogosto sem si želel, da bi ostal v njihovem svetu, kjer resnična in globoka ljubezen še obstaja. Želel sem si, da se mi ne bi bilo treba vrniti v vsakdan, med množico ljudi, ki jim je bil glavni cilj zadovoljiti zgolj lastne potrebe, čeprav na račun drugih. V tem svetu se nisem nikoli znašel in tudi v tem trenutku sem se počutil izgubljeno. Izgubljeno in brezciljno. Brez službe, brez prijateljice, brez kogarkoli, ki bi mu lahko zaupal svoje težave, brez da bi me v zameno zasul s svojimi.

Točaj se je vrnil z naročenim pivom.
„Izvolite,“ je dejal prijazno medtem ko je previdno točil pivo v kozarec.

Temna pijača je bila okrašena s klobukom bele pene. Ko je pena segla preko roba kozarca, je prenehal in steklenico odložil na sredo mize. Opazoval sem mehurčke, ki so bili ujeti med pivo. Ujetniki neke sile, ki je ne razumejo, niti se ji ne morejo zoperstaviti. Tako kot jaz. Nikoli nisem razumel življenja, a sem bil vanj ujet. Brez možnosti pobega. Tako sem dolgo mislil, dokler nisem nekega dne odkril domišljije. Ta je postala moje pribežališče vsakič, ko sem znašel v na videz brezizhodnem položaju. Pobegnil sem v svet domišljije in si oblikoval življenje čisto po svojih merilih. Potoval sem na krovu vesoljske ladje in odkrival nove svetove, tekal sem v mesečini s samorogi, reševal sem svet pred zlobci, neštetokrat obkrožil Zemljo kot pilot letala in povsod so me spremljale čudovite ženske. Vsake posebej se spomnim še danes. Lepe so bile in vedno so me ljubile. Neizmerno. In jaz sem jih vedno ljubil. Neizmerno. Leta so tekla, moj svet pa je bil vedno večji, vedno kompleksnejši in vedno pogostejše pribežališče. Dokler nekega dne nisem ugotovil, da se v njem počasi izgubljam.

Grenak okus se mi je razlil proti požiralniku. Všeč mi je bilo. Zato sem imel rad pivo. Vrnilo me je v stvarnost, obenem pa je alkohol to stvarnost omehčal.

Bilo je konec poletja nekaj dni po tistem, ko sem izvedel, da nimam več službe. Odpoved me je močno dotolkla, saj nisem videl ne poti naprej ne smisla življenja. In pobegnil sem v svoj domišljijski svet. Bilo mi je lepo in pozabil sem na probleme, ki so me pestili. Tako je minilo nekaj dni. Občasno sem se vračal v stvarni svet, a sem takoj pobegnil. Dokler se nisem tistega dne zavedel, da propadam. In takrat sem se odločil, da moram proti temu kaj ukreniti. Sedel sem pred računalnik in nenadoma so začeli prsti sami od sebe poskakovati po tipkovnici. Začela je nastajati zgodba. Bila je odslikava mojega domišljijskega sveta, kjer sem si neizmerno želel spoznati globoko čisto ljubezen. Tam mi je, kljub mukam, uspelo. In tako so letele besede na zaslon in nastal je roman, v katerem sem našel ljubezen.

Izpraznil sem kozarec in si dotočil pivo iz steklenice. Iz žepa sem vzel škatlico cigaret. Odprl sem jo in z njo potrkal po mizi, kot da bi hotel poravnati tistih sedem cigaret, ki so še bile v njej. Že davno bi moral prenehati kaditi. Pa kaj, ko je bil vsak vdih tako prijeten, vsak pokajen cigaret pa tako sproščujoč. Prižgal sem cigareto in globoko potegnil. Dim mi je zapolnil pljuča do zadnjega kotička. Počasi sem izdihnil skozi nos. Pred menoj je nastal moder oblak dima. Opazoval sem ga kako se je počasi vlekel po prostoru in se zlil z dimom, ki je že sicer bil v lokalu. Odložil sem cigareto na rob pepelnika in naredil nekaj požirkov piva.

Danes sem še zadnjič pritisnil na tipko za piko in zaključil zgodbo. In zaradi tega sem se počutil praznega, izgubljenega in preplašenega. Zgodba se je iztekla in sedaj sem pogrešal dogajanje. Pogrešal sem jo. Njo, to čudovito divjo žensko, ki sem jo ves ta čas. Manjkala mi je njena prebrisanost, manjkala mi je njena ljubkost in manjkala mi je njena odkritost, ki jo je bila sposobna pokazati čisto na koncu. Pogrešal sem njeno zapeljivo telo. Res sem se zaljubil vanjo. Bila je ženska, kot sem jo potreboval.

V kozarcu je zmanjkalo piva. Razočarano sem pogledal steklenico. Tudi ta je bila prazna. Upajoče sem pomahal točaju. Takoj je razumel mojo stisko in mi z naučenim nasmeškom potrdil, naročilo. Ni dolgo trajalo, ko je bila pred menoj polna steklenica piva. Počutil sem se, kot da se mi je odvalilo neko hudo breme. Pivo je bilo tu. Natočil sem si ga v kozarec in hlastno naredil nekaj požirkov. Kakšen užitek.

Ona je bila ženska povsem po mojih predstavah. Zapeljivo telo, bujne prsi, velike rjave oči s skrivnostnim pogledom in bujni črni lasje, ki so se ji razlivali po ramenih. Njen značaj je bil odločen in brezkompromisen. Bila je samozavestna in gledala je le na lastno korist in korist tistega, ki ga je ljubila. In ko je ljubila, je ljubila prav tako brezkompromisno. Z vsem srcem in brez pomislekov. Kako sem bil zaljubljen vanjo, kako sem jo hotel imeti.

Na dušek sem spil preostanek piva. Prazen kozarec sem napolnil in ga na dušek spil. Točaju sem z roko nakazal, da želim še eno steklenico piva. V potrditev je prikimal. Še zadnjič sem potegnil cigareto in jo zmečkal v pepelniku. Prižgal sem si novo in krepko potegnil dim.

Zadnji meseci so bili prehudi zame. Ponovno se mi je podrlo življenje. Ponovno?! Ob tej misli sem se kislo nasmehnil. Življenje se mi ni podrlo. Saj se mi ne more. Moje življenje je razsuto od tistega trenutka, ko sem nehal biti otrok.

Kozarec je bil spet poln piva. Nekaj časa sem ga opazoval, preden sem naredil nekaj požirkov. V tem trenutku sem bolj kot kaj drugega potreboval družbo človeka, ki bi mu lahko zaupal svoje težave, on pa bi mi rekel „saj bo bolje.“ Te tri besede sem potreboval. Nič drugega. Te tri lažnive besede. Ne bo bolje. Ne more biti bolje. Lahko pa te besede vzbudijo prazno upanje. In za nekaj časa se življenje postavi na noge, ker si v pričakovanju nekaj lepega. In potem se to ne zgodi. Sledi razočaranje, še večje razočaranje. In potem potrebuješ novega upanja, da pozabiš razočaranje. In tako teče življenje od enega razočaranja do drugega, dokler ne prideš do trenutka, ko vse skupaj končaš. Dokončno. In potem se kar naenkrat začnejo oglašati ljudje, ki so namenoma preslišali tvoje klice na pomoč, da pa oni res niso vedeli, da si prišel tako daleč, da če bi pa oni vedeli, bi ti pa zagotovo pomagali. Vraga bi! Še drobnega plamena ti ne prižgejo na tvojem zadnjem počivališču.

Razjezil sem se. Iz škatlice sem vzel novo cigareto in jo prižgal. Trikrat sem divje potegnil in naredil velik oblak dima. Vrtel sem jo med prsti, to tiho ubijalko. Še nekajkrat sem jo potegnil potem pa odložil v pepelnik.

„Prekleto življenje!“

Vstal sem. Iz denarnice sem vzel moder bankovec in ga odložil na mizo. Za tri piva bi moralo biti več kot dovolj. Oblekel sem plašč in na glavo nataknil klobuk. Rahlo okajen sem zapustil lokal.

Čakam

Gledam skozi okno. Težke dežne kaplje padajo z neba in se na ograji balkona razletavajo na tisoče drobnih biserov, ki škropijo naokoli. Sivi oblaki so na nebu. Iz skodelice kakava se lenobno dviguje para. Čakam te. Še vedno. Ne vem, kod hodiš, ne vem s kom preživljaš te trenutke. Morda si sama, morda si v prijetni družbi. Vseeno mi je, ker jaz te le čakam. Čakam, da prideš, se nasmehneš in me pozdraviš. Čakam tisti trenutek, ko te bom srečal. Kjerkoli, kadarkoli. Prepričan sem, da se bo to nekega dne zgodilo. Morda danes popoldne, morda jutri, morda prihodnji teden, mesec, leto,... Do takrat pa bom gledal skozi okno dežne kapljice in sanjaril o dnevu, ko te bom dočakal

Bodimo srečni

Vse razloge imate, da ste nesrečni, nobenega pa ne rabite, da ste srečni.

John C. Parkin in Gaia Pollini