Bil sem otrok. Bilo mi je lepo, veselil sem se prihodnosti, veselil sem se življenja, imel sem polno sanj, ki sem jih želel uresničiti.Že dolgo nisem več otrok. Ne veselim se prihodnosti, ker mi bo odnesla sedanjost. Sanje so se razbile na tisoče koščkov. In življenje, tisto življenje, ki sem se ga tako veselil, … našel sem smisel življenja, a prepozno, da bi moje življenje imelo smisel.
Kričim v kaos, ki me obdaja, kričim ob pogledu na razbite sanje, kričim ob pogledu na umirajoče upanje. Kričim, da bi mi kdo pomagal.
Nihče me ne sliši, nihče ni nikoli slišal mojega kričanja. Morda so slišali, pa so namenoma preslišali. Niso znali pomagati.
Vse kar imam je poglabljajoča se praznina, v kateri se izgublja glas upanja razbitih sanj.
