Sedel je na leseni klopci ob strugi reke in nepremično zrl v vodno površino. Njegov pogled je bil prazen in ni opazil lista, ki je počasi potoval mimo. Pozoren opazovalec bi opazil, da ne mežika, temveč ima oči neprekinjeno odprte. Ni mu bilo treba mežikati, da bi vlažil oči. Zato so poskrbele solze, ki so se tiho nabirale v očeh in počasi polzele po licu do konca brade, kjer so se oblikovale v kapljico, ki se je, ko je dovolj velika, odtrgala in poletela navzdol, kjer je zadela v blago tople bunde. Moker madež je z vsako kapljico postajal večji. Nihče ni prišel mimo, da bi vprašal »kako si« in potolažil »saj bo bolje.« Mimo te klopce ljudje že dolgo niso več hodili.
V glavi je imel praznino. Pred dobro uro so se nanj zgrnile tegobe celega njegovega življenja. Zasule so ga kod plaz in pod njihovo težo se je zlomil. Manj kot uro je trajalo, da se je lepa sončna nedelja spremenila v tragedijo čustev. Zadnjih nekaj mesecev je bil srečen, kajti ves čas je bil zaposlen z delom, druženjem ali pa le dobro voljo. Zadnji teden je sicer bil od vseh najbolj naporen. Čeprav je bil vsak dan utrujen, pa je bil zadovoljen in srečen. A v petek se je delovni teden končal, zaključil je nekaj projektov in obetal se je sproščen in spokojen vikend brez obremenitev. Sobota je bila prijetna. Šel je na tržnico, srečal nekaj znancev, s katerimi je malo pokramljal o vremenu in dogajanju v kraju, popoldne pa je preživel ob branju zanimive knjige. Nedelja se je začela podobno. Z dobrim zajtrkom, dopoldanskim sprehodom in odličnim kosilom. Po popoldanskem čaju pa se je začelo. Nekje iz ozadja je začela prihajati tema. Najprej čisto neopazno, nato pa zelo glasno in divje. Najprej počasi, nato pa vedno hitreje so ga začele preplavljati frustracije, tegobe in zavedanje neuresničenih sanj preteklih let. Na vse pretege se je upiral, se trudil ogniti temu uničujočemu plazu. Ni dolgo zdržal. Zlomil se je.
Dolgo je sedel na klopci in nemo točil solze. Mraz se je začel zajedati v kosti in sonce se je spustilo nizko do obzorja, ko je mimo priplavala račka. S pogledom ji je začel slediti, dokler se ni izgubila za ovinkom. Za kratek čas je zaprl oči in si z roko obrisal sledi solz z obraza. Vstal je in pri tem začutil, da so mu zaradi mraza otrdele mišice. Počasi, z žalostnim izrazom na obrazu se je odpravil proti domu. Čakalo ga je dolgotrajno okrevanje v obliki čiščenja ostankov neuresničenih sanj.
