Vse, kar imam, je praznina

Bil sem otrok. Bilo mi je lepo, veselil sem se prihodnosti, veselil sem se življenja, imel sem polno sanj, ki sem jih želel uresničiti.

Že dolgo nisem več otrok. Ne veselim se prihodnosti, ker mi bo odnesla sedanjost. Sanje so se razbile na tisoče koščkov. In življenje, tisto življenje, ki sem se ga tako veselil, … našel sem smisel življenja, a prepozno, da bi moje življenje imelo smisel.

Kričim v kaos, ki me obdaja, kričim ob pogledu na razbite sanje, kričim ob pogledu na umirajoče upanje. Kričim, da bi mi kdo pomagal.

Nihče me ne sliši, nihče ni nikoli slišal mojega kričanja. Morda so slišali, pa so namenoma preslišali. Niso znali pomagati.

Vse kar imam je poglabljajoča se praznina, v kateri se izgublja glas upanja razbitih sanj.

V temi

Leživa v postelji. Mirno in globoko dihaš medtem ko plavaš po sanjskem svetu. Gledam skozi okno. Na nebu je bleda luna, ki razsvetljuje noč. Hladna svetloba na steni riše nenavadne sence.

Sprašujem se ali sva skupaj ali sva narazen. Si ti nekje drugje in jaz ti le sledim? Sprašujem se, kje si, ko te ljubim, sprašujem se, kje so tvoje misli, ko te poljubljam. Sprašujem se, kaj čutiš, ko te nežno božam. Sprašujem se, ali me ljubiš ali je vse skupaj pretkana igra zvite mačke, ki mi bo razbila srce. Ne poznam te. Ne vem kaj ti blodi po glavi.

Želim si, da bi imel mesto v tvojem srcu. Želim biti tvoj. Nikoli te ne bom mogel nehati ljubiti. Čustev ne bom mogel zatajiti in moje življenje se bo spremenilo v grenko zgodbo. Mlada si še in pred teboj je mnogo srečnih in veselih dni. Če me boš zapustila, zame srečnih dni ne bo več. Star in zguban se bom z rdečim cvetom v roki sprehajal skozi mestni park in opazoval mlade zaljubljence. Občudoval bom njihovo ljubezen in se spraševal, zakaj se najina ljubezen ni razcvetela. Sem bil kriv jaz? Si me imela le za igračo in me naveličano zavrgla?

Ležim v temi in po licu se mi zapelje solza. Ti pa tako spokojno spiš poleg mene.

Pot v neznano

Anne Wipf: Journey to Unknown Place CC-BY-NC-ND 3.0

Sonce se je že spuščalo za vršace in sneg pod nogami je vedno bolj škripal. Po poti mi je nasproti zapihal mrzel veter. Zazeblo me je do kosti in popravil sem si težak krzneni plašč. Mraz bo, sem pomislil. Zaskrbelo me je, ali bom do noči našel primerno zavetišče. Po celodnevni hoji sem bil neizmerno utrujen. Mraz se mi je že zagrizel do kosti in želodec se je žalostno oglašal. Kraljestvo bi dal za gostišče ob poti.

Minilo je sedem dni, kar sem zapustil zavetje našega vojaškega tabora. Pred nekaj tedni smo se utaborili pod vznožjem visokega pogorja. Bilo je odlično mesto za tabor. Na manjši vzpetini, s katere se je videlo daleč naokoli in na eni strani zaščiteno z visoko steno. Sovražnik nas tako ni mogel presenetiti. Sicer pa smo se lahko sprostili. V tej veliki dolini smo ga iztrebili. Trajalo je 21 dni in noči, da smo uničili vse tabore, ubili vojake in pregnali simpatizerje. Umaknili so se nekam preko gora, ki so obdajale dolino. Ko smo postavili tabor, so od nekod pripeljali nekaj sodov piva in nekaj merjascev. Tri dni in tri noči smo praznovali zmago, preden smo se vrnili v utečeno vojaško življenje: treningi mečevanja, streljanje z lokom, patrulje.

Čeprav je takšno življenje morebiti slišati prijetno, pa je v resnici dolgočasno. In prav z veseljem sem se odzval, ko je k meni prišel poveljnikov sluga z navodilom, naj se takoj zglasim v poveljniškem prostoru, ker imajo zame posebno nalogo. Le kaj so mi namenili, sem razmišljal, ko sem se bližal k velikemu okroglemu šotoru sredi tabora. Stražarja na vhodu sta me mrko premerila in eden mi je s pogledom nakazal, naj vstopim. Odmaknil sem težko govejo kožo, ki je služila za vrata in vstopil v temačen prostor, ki ga je razsvetljevalo nekaj sveč. Na sredini je bila velika miza. Nadnjo so se sklanjali naši poveljniki in gledali zemljevid.

»Stopite bližje,« je rekel general, ne da bi odmaknil pogled z zemljevida, ki ga je osvetljevalo nekaj sveč, razporejenih okoli njega. Počasi sem se približal.
»Vidite tole?«
S prstom je pokazal na oznako prelaza na zemljevidu, ki je bil na koncu doline.
»Do tu smo prišli. Pot se tu spusti nekam navzdol, a ne vemo kam. Potrebujemo nekoga, da bo šel preko tega prelaza in pogledal, kam se pride in ali se je tja morebiti umaknila sovražna vojska. Ste sposobni za to nalogo?«
»Sem,« sem brez pomisleka odgovoril in salutiral. General je še naprej strmel v zemljevid.
»Odšli boste takoj. Opremite se s hrano in pijačo. Čaka vas dolga pot. Vaša naloga je, da greste preko tega prelaza tako daleč, dokler ne najdete sovražnih vojakov. Če boste na poti srečali druge ljudi, jih izprašajte, kje je sovražna vojska. Ko boste imeli informacije, se nemudoma vrnite.«
»Razumem!«
»Še nekaj, neuspeh ni opcija!«
»Razumem. Vrnem se, ko bom imel informacije.«
Odšel sem iz šotora, se v kuhinji založil s hrano in pijačo ter se odpravil.

Sedmi dan se je počasi prevešal v sedmo noč. Zaloge hrane so mi pošle danes zjutraj, pijače pa že dolgo ni bilo več. V čutaro, ki sem jo nosil pod srajco tesno ob telesu, sem tlačil sneg, ki se je talil in spreminjal v vodo. Ni bilo prijetno, a druge možnosti nisem imel. Šel sem preko prelaza, ki sem ga videl na zemljevidu, se spustil nekam navzdol, se dvignil, šel preko drugega prelaza, se spustil, nekaj časa hodil ob reki, nato se ponovno dvignil nekam proti nebu … Utrujenost me je najedala in nisem se mogel spomniti, koliko prelazov sem v resnici prehodil. V vsem tem času nisem srečal niti enega človeka, le tu in tam sem preplašil kakšnega gorskega zajca, lisico in ujedo. Bilo je nenavadno in neprijetno.

Mrak se je počasi začel spuščati in pomislil sem, da bi si moral poiskati zavetje, preden se stemni. V tem vetru ne bom mogel prižgati sveče, v popolni temi pa ne bom mogel najti zavetja. Veter se je okrepil in postal je moteč. Po zraku so začeli leteti drobni ledeni kristali, ki so se zaletavali v moj obraz. Bolelo me je. Za trenutek se mi je zazdelo, da sem v daljavi zagledal luč. Ne, sem pomislil, samo domišljam si. Močan sunek vetra me je skoraj vrgel po tleh. Z muko sem hodil naprej. V daljavi sem ponovno zagledal luč. Se mi blede sem se vprašal. Veter se je še okrepil. Mrak in sneg, ki je sedaj letel po zraku, sta mi ovirala pogled. Komaj sem še videl pot pred seboj in z muko sem se premikal. Vsak vdih ledenega zraka je bil, kot da bi me nekdo zabodel v pljuča. Čutil sem, kot da bi mi iz telesa uhajala življenjska energija. Naredil sem še en korak. Vse me je bolelo. Pa še enega. In še enega. Močan sunek vetra se je uprl v moje telo in izgubil sem ravnotežje. Padel sem na hrbet. Bolečine nisem začutil.

Ležal sem na hrbtu in gledal v nebo. Polna luna me je gledala. K meni je pristopila mama.
»Mami, tako te pogrešam!«
»Vem mišek, vem. Zato pa sem tukaj. Daj mi roko.«
»Mami, kam greva?«
»Na varno.«
»Kje je to na varno?«
»Boš videl. Daj mi roko.«
Njen pogled je bil tako prijazen. Skozi telo sem začutil tok prijetne toplote, ko sem jo prijel za ponujeno roko. Vstal sem. Nasmehnila se mi je. Nasmeh je bil tako prijeten, tako ljubek. Objel sem jo.
»Mami, tako sem te pogrešal.«
Po obrazu se mi je zapeljala debela solza.
»Vem mišek.«
Nežno me je pobožala po glavi. Počutil sem se tako nebogljeno, a neizmerno srečen.
»Mami, rad te imam!«

Zjutraj se je vihar polegel. Gostilničar je stopil skozi vrata, da bi preveril, koliko snega je naneslo. Imel je zadnje gostišče preden je sledilo sedem dni hoje po poti, ki je peljala skozi neobljuden teren. Njegovo gostišče je bilo odrešitev za številne popotnike, ki so komajda preživeli teh sedem dni. Nekaj sežnjev proč je v snegu opazil sivo gmoto. Prišel je bližje in zagledal plašč.

»Še enega je vzel mraz. Kako tragično,« je zamrmral v sivo brado.
Mimo je prišel vojak z bližnje stražnice.
»Bomo mi za tegale poskrbeli.«

Ljubezensko pismo z mislijo o telohu

Draga Sara!

Mrzel sneg je pred nekaj dnevi prekril našo deželo in danes me je sonce zvabilo na sprehod. Hodil sem po gazij ob zamrznjenem potoku, nato pa sem zavil na gozdno pot. Nekaj časa sem gazil sneg, dokler nisem prišel do zasneženega travnika. Toplo sonce je talilo sneg in z dreves so kapljale velike kaplje. Pod veliko smreko na robu, kjer se je travnik prelevil v gozd, je bilo snega manj kopnega. Pred nekaj dnevi se je večji del snežink ujel med iglice stare smreke, in ji naredil hladen sneženi plašč. Tu je iz snega kukal droben teloh in svoj beli cvet nastavljal toplemu soncu. Osamljenegav belini ni bilo mogoče videti, dokler nisi prišel skoraj čisto blizu.

Privlačna ta lepi teloh si me pred časom privabila. Nisem te iskal, a sem te našel. V neskončni belini našega sveta. Ko sem se ti dovolj približal, sem te zagledal in se nisem mogel upreti cvetoči lepoti. Približal sem se ti in se te nežno dotaknil. Približal sem se drobnemu telohu in se ga nežno, pazeč, da ga ne bi poškodoval, dotaknil. Začutil sem mehkobo belih cvetnih listov. Mehka je tvoja koža, ko te nežno božam. Prijetno mi je. Hladen veter je potegnil vzdolž travnika in zazeblo me je v razgaljeno roko.

Pomislil sem, da bi cvet odtrgal in ti ga prinesel. Kot znamenje ljubezni, princesa moja. A kdo sem jaz, da bi lahko vzel življenje tako lepemu cvetu, ki se je z muko izkopal iz hladnih tal v mrzli svet in se nastavljal skromnim, a toplim zimskim sončnim žarkom? Kdo sem jaz, da lahko uničim ta lepi cvet? Ne. Nisem ga odščipnil in obsodil na pogubo. Pustil sem ga, da bo lahko živel dalje, pa čeprav v tej mrzli zimi.

Sara, nocoj ti ne bom prinesel belega teloha. Prišel bom k tebi, te pogleda v oči, počakal, da boš v mojih očeh prepoznala plamene ljubezni in ti polglasno rekel 'ljubim te.' V tvojih očeh bo vzplamtelo in počasi jih boš zaprla, ko te bom nežno poljubil na sladke ustnice.

Tvoj Krtek.

Na klopci ob reki

Na vodi je lebdel suh hrastov list. Počasni tok ga je nosil navzdol proti negotovi prihodnosti. Vodna površina se je lesketala v nizkem januarskem soncu. V njej so se odsevala drevesa z nasprotnega brega. Ozračje je bilo mirno, brez sapice. Tu in tam se je oglasil kakšen ptič in zmotil mir. V daljavi je bilo slišati šumenje vode, ki se je prelivala preko rečne pregrade. Bila je neka nepomembna januarska nedelja pozno popoldne.

Sedel je na leseni klopci ob strugi reke in nepremično zrl v vodno površino. Njegov pogled je bil prazen in ni opazil lista, ki je počasi potoval mimo. Pozoren opazovalec bi opazil, da ne mežika, temveč ima oči neprekinjeno odprte. Ni mu bilo treba mežikati, da bi vlažil oči. Zato so poskrbele solze, ki so se tiho nabirale v očeh in počasi polzele po licu do konca brade, kjer so se oblikovale v kapljico, ki se je, ko je dovolj velika, odtrgala in poletela navzdol, kjer je zadela v blago tople bunde. Moker madež je z vsako kapljico postajal večji. Nihče ni prišel mimo, da bi vprašal »kako si« in potolažil »saj bo bolje.« Mimo te klopce ljudje že dolgo niso več hodili.

V glavi je imel praznino. Pred dobro uro so se nanj zgrnile tegobe celega njegovega življenja. Zasule so ga kod plaz in pod njihovo težo se je zlomil. Manj kot uro je trajalo, da se je lepa sončna nedelja spremenila v tragedijo čustev. Zadnjih nekaj mesecev je bil srečen, kajti ves čas je bil zaposlen z delom, druženjem ali pa le dobro voljo. Zadnji teden je sicer bil od vseh najbolj naporen. Čeprav je bil vsak dan utrujen, pa je bil zadovoljen in srečen. A v petek se je delovni teden končal, zaključil je nekaj projektov in obetal se je sproščen in spokojen vikend brez obremenitev. Sobota je bila prijetna. Šel je na tržnico, srečal nekaj znancev, s katerimi je malo pokramljal o vremenu in dogajanju v kraju, popoldne pa je preživel ob branju zanimive knjige. Nedelja se je začela podobno. Z dobrim zajtrkom, dopoldanskim sprehodom in odličnim kosilom. Po popoldanskem čaju pa se je začelo. Nekje iz ozadja je začela prihajati tema. Najprej čisto neopazno, nato pa zelo glasno in divje. Najprej počasi, nato pa vedno hitreje so ga začele preplavljati frustracije, tegobe in zavedanje neuresničenih sanj preteklih let. Na vse pretege se je upiral, se trudil ogniti temu uničujočemu plazu. Ni dolgo zdržal. Zlomil se je.

Dolgo je sedel na klopci in nemo točil solze. Mraz se je začel zajedati v kosti in sonce se je spustilo nizko do obzorja, ko je mimo priplavala račka. S pogledom ji je začel slediti, dokler se ni izgubila za ovinkom. Za kratek čas je zaprl oči in si z roko obrisal sledi solz z obraza. Vstal je in pri tem začutil, da so mu zaradi mraza otrdele mišice. Počasi, z žalostnim izrazom na obrazu se je odpravil proti domu. Čakalo ga je dolgotrajno okrevanje v obliki čiščenja ostankov neuresničenih sanj.