Tok mojega življenja – osmič

Jutranji pogled na Julijske Alpe s Triglavom

Pred dobrima dvema tednoma sem zjutraj sedel na letalu, s katerim se je igral močan veter, nekje ne prav visoko nad Savsko dolino in opazoval Julijce. Lepo so se videli zasneženi vrhovi nad katerimi je kraljeval Triglav. Lepo se je videlo Bohinjsko jezero, v daljavi pa sem opazil morje v Tržaškem zalivu. Že na poti na letališče so drevesa, ki so se pripogibala v močnem vetru napovedovala precej nemiren let. Napoved se je več kot uresničila. Med pospeševanjem po stezi smo plesali levo in desno, kot bi bili na plesišču, ko pa smo se odlepili od tal, nas je veter sprejel v svoj objem in se začel divje igrati z našim ne prav velikim letalom. Zibalo nas je, treslo in v nekaj turbulencah sem spoznali pomen varnostnega pasu, ki te drži na sedežu, da ne zaplavaš nekam proti stropu potniške kabine. Pristna izkušnja moči narave.

Jutro na letalu

Tako sem gledal skozi okno naše planine, vsake toliko časa lovil telefon, ki mi je hotel uiti iz rok, s katerim sem sicer fotografiral in razmišljal o svojem popotovanju skozi življenje. Kot je bil nemiren let, je nemirno moje življenje. So vzponi in padci. Za njihovo premagovanje potrebuješ energijo. In kaj ti daje to energijo? Pričakovanja? Cilji? S cilji v življenju sem imel že od nekdaj težave. Pričakovanja … pričakovanja pa so nekaj, čemur sam nikoli nisem posvečal preveč pozornosti.

Pričakovanja so obremenjujoča. Ljudje, ki so mi blizu, so v preteklosti od mene pričakovali marsikaj. In, naiven kot sem žal bil, sem se trudil, da sem jim ustregel. Ko se danes pogovarjam s temi ljudmi mi povedo, da so srečni, da sem izpolnil njihova pričakovanja. Ko jim povem, kako visoko ceno sem plačal zaradi tega, zamahnejo z roko in rečejo »samo poglej, kaj si dosegel v življenju. Ponosen si lahko na to.«

Pogled na Kranjsko Goro

Kislo se nasmehnem ob tej izjavi. To kar sem dejansko dosegel, je bila čista zguba časa, energije in mojega življenja. Bil sem neumen, da so mi bila pričakovanja drugih bolj pomembna, kot moje želje, zato pa nisem doživel nekaj pomembnih dogodkov in dosegel nekaj pomembnih življenjskih prelomnic, ki bi jih moral. Ni bilo časa zanje, treba je bilo izpolniti pričakovanja drugih. Ker sem se zelo namučil, da sem prišel, do točke, kjer sem danes, mi sedaj zmanjkuje življenjske energije. In tako me vsake toliko časa obide neizmerna želja, da bi se ustavil, izstopil in se odpočil. Občutek je podoben, kot če greš obtežen s težkim nahrbtnikom v hribe. Po nekaj urah hoje navkreber si utrujen in si zaželiš počitka. Sedeš na skalo, morda podrto drevo, opazuješ okolico in nabiraš energijo. A petminutni postanek ni dovolj, da bi se odpočil. Ko vstaneš, narediš nekaj korakov in neprijetna utrujenost je nazaj.

In potem so tu še razbite sanje, ki še prilijejo olja na ogenj. Odpovedovanje zaradi pričakovanj drugih je močno zarezalo v moje sanje, ki sem jih imel. Kaj vse sem sanjaril, da bom v življenju dosegel in ustvaril, ko sem bil še nadebudni srednješolec. Meja ni bilo, vse je bilo na dosegu roke, vsaj tako se mi je dozdevalo.

Danes pa … Moje življenje je kupček razbitih sanj, razočaranj in zapravljenih priložnosti. Naše letalo je imelo dovolj goriva, da smo se povzpeli visoko nad vetrove in, ko smo preleteli Dravsko dolino, smo se iztrgali iz objema vetra, potniško kabino pa je napolnil enakomeren monoton zvok prezračevanja in letalskih motorjev. Meni pa zmanjkuje energije, da bi spremenil življenje. Nimam energije, da bi dosegel točko, kjer se bo življenje umirilo. Vso energijo, vse gorivo sem porabil po neumnosti za želje drugih.

In tako sedim v fotelju s prenosnikom v naročju, pišem te besede in ...

Čez teden dni bom spet sedel na letalu na letu nekam na sever, opazoval pokrajino daleč spodaj in razmišljal o kupčku razbitih sanj, razočaranj in zapravljenih priložnosti.