Tok mojega življenja - šestič

Pred slabim mesecem dni sem sedel na letalu nekje nad zahodno Nemčijo. Vzleteli smo v poznem oblačnem popoldnevu in se po nekaj minutah vzpenjanja prebili skozi oblake. Skozi okno se mi je odprl pogled na večerno obarvano nebo, ki ga tisti, ki so bili na trdni zemlji pod nami, niso mogli videti. Letalo se je še naprej vzpenjalo. V kabini je bil značilen monoton zvok prezračevalnega sistema in pridušen zvok letalskih motorjev iz zadnjega dela letala, ki sta opravljala svoje delo in nas potiskala skozi zrak. Ljudje niso klepetali. Po napornem delovnem tednu, nepripravljeni na klepet, so se vračali proti domu.

Tudi sam sem bil precej utrujen. Za menoj je bil naporen dan. Večurni sestanek, na katerem smo sprejemali odločitve za prihodnost. Usklajevanje med 27 različnimi predstavniki je bilo vse prej kot prijetno, še manj pa je bilo prijetno spoznanje, o nenaprednem, nazadnjaškem in zastarelem razmišljanju na evropski ravni.

Vse to je bilo sedaj za menoj, pred menoj pa je bilo 50 minut mirnega leta nad oblaki do letališča, kjer me je pobralo naslednje letalo. Popravil sem se v sedežu, da mi je bilo nekoliko bolj udobno. Skozi okno sem opazoval nebo. Letalo je zavilo proti vzhodu in namesto toplih barv sončnega zahoda sem opazoval temno zvezdnato nebo. Za nekaj trenutkov sem zaprl oči in glavo naslonil na vzglavnik letalskega sedeža.

Utrujen sem. Utrujen sem življenja. Leta in leta teka za neuresničenimi sanjami so me izmučila. In sedaj, včasih sredi dneva, na poti, na vlaku, v avtu, na sprehodu, v trgovini, kjerkoli že sem, bi se ustavil sedel na pločnik, štor, klopco v travo pod drevo, za grm, kamorkoli in se odpočil. Želja po tem je tako velika, da se je včasih kar prestrašim. Preplavi me nepopisna želja po tem, da bi se čas ustavil in bi si lahko privoščil konkreten počitek.

In sprašujem se, kaj je narobe. Bi moral spremeniti sanje? Bi moral spremeniti življenje?

V življenju so vzponi in padci. Nekaj časa teče kot po maslu, drugič se zatika, škripa, pokašljuje in se prav počasi premika naprej. Po vseh doživetih vzponih in padcih sem spoznal, da ne glede nato, kako nizko padeš, vedno se lahko znajdeš in greš naprej, če se trudiš premakniti naprej. Če se prepustiš upanju, da ti bodo pomagali drugi, boš obtičal in nič se ne bo premaknilo naprej. Tisoče je takšnih zgodb, kjer ljudje capljajo na mestu in ne naredijo miselnega preskoka, ker ga ne želijo ali pa ne znajo. Seveda, govorim o materialnem vidiku. Kaj pa drugi vidiki?

Kaj, če imaš sanje, ki jih želiš uresničiti, a jih ne znaš uresničiti? Kaj, če ni nikogar, ki bi ti želel ali znal pomagati? Kaj, če si sam ne znaš najti pomoči? Kaj pa tedaj?

Utrujen sem. Utrujen sem življenja, ker ne znam uresničiti sanj, sanj, ki jih večina ljudi uresniči.

Odprl sem oči. Stevardesa je po ozkem prehodu med sedeži pomikala voziček in delila skromne letalske sendviče. Razveselil sem se ga. Od jutra nisem jedel nič. Prepričan sem bil, da se bo prilegel, pa čeprav je letalski. In se je.