Pogled v krošnje

Suho listje šumi pod nogami. Čas jeseni je in drevje intenzivno spreminja barve. Sonce je prepodilo hladno in megleno jutro. Dolgo je tega, kar sem se odpravil od doma in odtaval globoko v jesenski gozd. V zraku je sproščujoča tišina. Slišati je šum rahlega vetra, ki se tiho plazi med debli dreves in le redko čivkne katera izmed ptic. Skozi razredčene krošnje se prebija šibko jesensko sonce. Nizko je, kljub temu, da se bliža poldne in njegova svetloba je bolj oranžna, bolj topla. A žarki niso več topli, temveč se komaj čutijo na goli koži.

Velika drevesa strumno stojijo. Siva, temno rjava in črna debla različnih premerov se dvigajo navzgor proti modremu nebu. Gola so, brez vejic in brez listov. Med njimi so mlajša drevesa, ki vztrajajo in čakajo svoj trenutek, da bi se vzpela navzgor proti svetlobi. Upajo, da se bo katero izmed starih dreves v močnem vetru prelomilo in v sklepu krošenj odprlo tako želeno vrzel. Takrat bodo čakajoča drevesa hitro pognala navzgor in se divje bojevala v boju za življenje in smrt. Le enemu bo uspelo in dovolj hitro se povzpelo dovolj visoko. Prerastlo bo ostale, ki se bodo počasi izčrpali, nekaj časa še životarili in nato tiho propadli.

Pogledam navzgor v krošnje. Rumeno rdeče barve jesenskega listja na modri podlagi neskončnega neba. In se začnem vrteti. Najprej počasi, nato pa vedno hitreje in hitreje. In začne se vrteti svet okoli mene in barve se zlijejo v neskončno mavrico življenja. In ponese me v to kraljestvo barv, kjer se okronam s krono stkano iz rumenega listja. Pogledam navzdol in vidim malega človeka. Kam hitiš mali človek? Kam se ti tako mudi. Postoj. Ozri se naokoli in začni živeti. Naj ti življenje ne uide, ne izpusti ga, ne porabi ga za nepomembnosti.

Živi svoje življenje.