Jutranji čaj

Toplo sonce je pokukalo iznad hriba in obsijalo veliko leseno vrtno mizo. Rahla jesenska meglica v zraku je blažila modrino neba. Pogled proti jugu je zastirala visoka stena sive megle, ki se je širila po večjem delu doline. Proti severu … proti severu pa je bil čudovit, skoraj pravljični pogled na visoke hribe. Zelenje temnih barv gorskega gozda se je prelilo v svetlo barvo zelenkasto-rjavih gorskih travnikov, ki so počasi prešli v sivino skal visokogorja. Nad tem pa kraljevalo jutranje modro nebo.

Slika: Freepik

V zraku je bil šum vetra, ki se je zapletal v veje bližnjega gozda. Njegovo enakomernost je prekinilo le občasno oglašanje ptic. Jesen se je že začela in niso več tako glasne. Pripravljajo se na hladno zimo.

Z veliko skodelico čaja sem stopil skozi odprta vrata dnevne sobe in si začel oči pasti na zelenju. Globoko sem vdihnil, da me je hladen jutranji zrak osvežil. Zadržal sem dih, da je napolnil vse kotičke pljuč in nato čisto počasi izdihnil. Na rumenih astrah, ki so rasle poleg mize, so bile kapljice jutranje rose. Sončni žarki so se od njih odbijali in me žgečkali. Pomežiknil sem, saj so bile moje oči še vedno jutranje in nevajene močne sončne svetlobe.

Naredil sem požirek čaja. Močan črni čaj se je poigral z brbončicami na jeziku. Njegov okus mi je predramil možgane in jih pognal v tek. Preletel sem obveznosti tega dne. Čakalo me ni nič pretresljivega. Le rutina ponedeljka. Zato sem se prepustil opazovanju okolice.

Moj pogled so pritegnile suhe travne bilke na travniku. Rahel veter jih je nežno upogibal in jih spravil v ritmično valovanje, ki je zajelo celotni travnik. Po travniku je brzela temna senca velike ujede, ki je krožila visoko nad travnikom. Naredil sem nov požirek čaja in užival v njegovih aromah, ki so s svojim bogastvom dopolnjevale ta pogled. Če sem zaprl oči, sem se znašel v bogatem svetu okusov, ki je bil na neki način preslikan svet, ki me je obdajal.

Koliko je že bilo takšnih juter? Ne znam jih prešteti. Osvobajajočih, sproščujočih in morda za nekoga zavidajočih. Zbujati se v okolju, kjer ni zvokov civilizacije, kjer življenje teče drugače, je nekaj, kar večina ljudi ni več sposobna ne dojeti ne izvesti. Družbeni pritiski ljudi silijo, da se ukvarjajo z v resnici nepomembnimi zadevami, za katere zmotno mislijo, da so najbolj pomembne, in postanejo ujetniki tekme za denar, za prestiž, za znanje, za priznanje, pri tem pa pozabljajo, da nismo popolnoma nič drugega kot sestavni delček mozaika narave.

Zjutraj, ko se zbudim, si skuham čaj. Včasih preberem jutranji časopis, včasih pa s skodelico odidem na teraso stanovanja sredi mesta in si predstavljam, da sem v zgoraj opisani dolini. Pa četudi si tega ne predstavljam, se skoncentriram na naravo, ki me obdaja. Na grme in rože na terase, na drevesa na sosedovem vrtu in prisluhnem vetru, ki se ujame v grmičevju na skalnatem hribu, ki je čisto blizu mojega domovanja. Odmislim hrup prometa, ki se sliši z druge strani objekta.

In dan je lepši. In lažje je oditi po vsakodnevnih opravkih.