Letos aprila sem po nekaj letih ponovno sedel v letalu, tokrat nekje visoko nad Balkanom in opazoval bele oblake tam daleč spodaj. Dva velika reaktivna motorja, sta požirala hektolitre visoko vnetljivega letalskega goriva, za seboj pa puščala belo sled mešanice vode in škodljivih substanc. Vse zato, da je 220 ljudi na višini 12 kilometrov letelo s hitrostjo 860 km/h proti velikemu otoku v vzhodnem Sredozemlju. Če bi nas obiskali vesoljci in opazovali naše letalo … ne le naše letalo, temveč nas, ki živimo na Zemlji, bi se zagotovo spraševali, kaj je tej človeški vrsti, da je tako samouničevalna. Po dolgem in počez uničujemo svoje okolje, svoj planet in smo na ravni posameznika egoistično prepričani, da s tem sebi ne škodujemo. Ko se peljem z avtom, ne voham izpuha iz izpušne cevi zadaj, ko se peljem z vlakom, ne vidim črnega dima, ki se kadi iz velike izpušne cevi na strehi, ko pišem tole na računalnik, ne vidim, kako termoelektrarna bruha strupene saje in pline v zrak, da proizvede elektriko, ki jo računalnik potrebuje. Zatiskamo si oči in se prepričujemo, da smo okoljsko osveščeni, ker sortiramo odpadke. Tetrapak v posodo za embalažo, papir v posodo za papir,... Nihče pa ne pomisli, koliko škode se je naredilo okolju v procesu izdelave tetrapaka, ki se ga po uporabi nekritično zavrže v posodo za embalažo.
Moje življenje mi ves čas pritrjuje, kar imam zapisano na levi strani tega bloga: »Moje življenje je kot barka, ki pluje po morju brez krmarja. Danes sem tukaj jutri sem tam. A vsake toliko časa poprimem za krmilo in se usmerim proti novemu cilju.« Moja barka me je prav zanimivo zapeljala, da sem se znašel na letalu tistega aprilskega dne. Nič novega v mojem življenju. Nad nečim, se res ne morem pritoževati: da je moje življenje dolgočasno. Globoko so se mi vtisnile besede enega izmed mojih prijateljev, ki je pred davnimi leti dejal nekako takole: »Občudujem te, kaj vse si že počel v življenju, in kaj vse počneš.« Res je, včasih presenetim tudi samega sebe.
Zadnja tri leta so bila izredno naporna. Tako naporna, da preprosto nisem več zmogel negovati domišljije in ji pustiti pot, da se razvija po svoje. Spisati nisem zmogel skoraj ničesar. Število objav se je tako zmanjšalo, da sem leta 2014 ustvaril en sam samcat zapis. Lani sem skušal blog nekoliko oživeti, dokler nisem poleti obupal. Za povrh pa je sledila peklenska jesen. Delo od pete ure zjutraj pa vse do poznih večernih ur, od tega tudi do štiri ure vožnje skupaj po vsej Sloveniji, vmes pa delavnice in predavanja za najzahtevnejšo publiko. Domov sem prihajal izžet, brez volje za karkoli. Od sebe sem dal vse v dobro zadovoljstva udeležencev. Cena, ki sem jo zato plačal je bila visoka in noben zaslužen denar je ni pokril. Prišel je december in prvič v življenju sem spoznal, kaj pomeni biti »skurjen.« (Za boljšo predstavo o zahtevnosti dela: ko se prenehal z delom, so me nadomestili trije.) Z decembrom je prišla zanimiva ponudba, ki me je popeljala v druge vode. Čisto v stilu mojega življenja »danes sem tukaj, jutri sem tam.«
Lahko rečem, da je življenje sedaj nekoliko manj naporno. Poslovno se večinoma gibljem v akademskem okolju, ki je zelo zanimivo in privlačno. Sedeti na sestanku s štirimi doktorji znanosti in z njimi (enakovredno) razpravljati je zanimiva izkušnja. Samo delo pa spodbuja razmišljanje in domišljijo, to pa vodi v ustvarjanje.
Moja domišljija je ponovno vzbrstela. Po treh letih hladne zime je prišla pomlad in v moji glavi se ponovno nemoteno odvija še eno življenje. Iz tega se rojevajo nove zgodbice, razmišljanja in drugo, kar boste lahko ponovno brali na Krtkovih dnevih.
Koliko časa? Dokler … le kdo bi vedel. Koliko ljudi pa sploh bere Krtkove dneve?
