Prazna hiša izgubljenih sanj

Dve zlomljeni srci zreta v prazno hišo, ki je bila nekoč polna smeha, veselja in srečnega otroškega kričanja. Zadovoljstvo in veselje sta družila družino v ljubki harmoniji, ki je življenju dala sladkorček in ga naredila še slajšega. Skupaj so se veselili praznikov, skupnih večerov in obiskov. Pomagala sta si drug drugemu. In, včasih po napornem dnevu, sta obsedela na nekoliko kičasti zofi, ki ni sodila v sodobno opremljeno dnevno sobo ter si zazrla globoko v oči. Ljubila sta se.

Danes nič več.

Preveč sta bila ponosna sama nase, preveč prepričana v svoj prav in nepripravljena odpuščati. Zlobne besede so letele iz ust. Tekmovala sta, kdo bo povedal bolj kruto resnico ali laž, zgolj iz principa sta poudarjala svoj prav. V navalu jeze sta povozila čustva. V besu sta poteptala svojo ljubezen, v srdu sta odšla vsak po svoji poti.

Zlomila sta si srci.

Osamljeno zreta v prazno hišo izgubljenih sanj. Srci sta tako ohladili, da je ljubezen otrpnila, postala čisto majhna in se porazgubila med svetlečimi ledenimi kristali. Ponos pa je še vedno tu. In skrbi, da ljubezen nikoli več ne oživi.