Zrem skozi okno in opazujem dežne kaplje, ki odskakujejo od tal. Sivi in težki oblaki na nebu so odsev temnih oblakov v mojih mislih. Bilo je »sem,« bilo je »si,« bilo je »sva.«
Zvečer sem ležal ob tebi in te nežno objemal. Tik preden si se izgubila v svet sanj si mi tiho zašepetala »umrla bi sedaj, ko mi je lepo.« Sanje so te vzele v svoje naročje in te popeljale novim dogodivščinam naproti, ko sem te nežno pobožal po licu in ti zašepetal na uho: »umrl bom, ko te ne bo.«
Je »sem« in je »sta.« Gledam v deževen dan in si ponavljam grenko laž, da še konec ni. Malo manj zaboli, ko me poboža ledeno hladna osamljenost, ko si ponovim to laž
Odšla je. Z drugim. Ne bo je več nazaj.
Ležim v postelji. Po licu mi počasi polzi solza. V prazno posteljo zašepetam: »umrl bi.«
