Tok mojega življenja - četrtič

Lani septembra nisem sedel nekje visoko nad oblaki in opazoval snežno belih oblakov daleč spodaj pod letalom, kot sem predlani. Tistega dne, ko sem napisal Tok življenja (tretjič), sem sedel v udobju svojega avtomobila, poslušal meni ljubo glasbo in se peljal proti domu. V daljavi sem opazoval visoke planine in se spraševal, kaj bom doživel na poti, ki sem jo izbral. V črni poslovni torbi, ki je ležala na sovoznikovem sedežu, so bili papirji, na katerih je pisalo, da imam svoje podjetje. Odločil sem se za samostojno podjetniško pot. Bil sem poln optimizma, zagnanosti, veselja in novega upanja, da se bo končno začelo obračati na bolje. 

Od takrat je minilo leto in nekaj dni. Marsikaj se je spremenilo v tem času. Vsi smo se postarali za leto. Ceste so postale bolj luknjaste, razpoloženje v državi bolj žalostno. Od avta, s katerim sem se tistega toplega sončnega septembrskega dne peljal proti domu, sem se moral posloviti. Končal je v rokah mlade mamice z Gorenjske. Očka ji ga je kupil, da bo lahko udobno in varno prevažala svojega sinkota. Odšli so nekateri ljudje in nikoli več jih ne bo nazaj. Računalnik je ponovno postal sredstvo, ki mi omogoča preživetje. Spet preživim številne večere in noči z njim. Delam za ljubi kruhek. Vsak dan, pa naj bo to ponedeljek, nedelja ali praznik.

Upanje, optimizem in številne priložnosti, ki so se odprle, so mi povrnile upanje do življenja. Danes mi je lepo. Ne zato, ker mi ne bi bilo treba skrbeti za materialno preživetje, temveč zato, ker je nekje v daljavi, v megli lepša prihodnost, ki me čaka. Le doseči jo moram. In dosegel jo bom z delom, delom in delom.

Čeprav sem danes poln optimizma in dobre volje, pa je bilo leto izredno težko. Bili so trenutki, ko sem bil povsem na dnu, trenutki, ko ni bilo niti najmanjšega upanja, da bo kdajkoli bolje, ko nisem vedel, ali se bom prebil skozi prihodnji mesec. Pri tem me je reševala le misel, ki mi jo je pred začetkom samostojne podjetniške poti zaupala dobra znanka z dolgoletnimi podjetniškimi izkušnjami:

»Bistvo je živeti za danes, ne jutri ali čez eno uro. Danes, tukaj, zdaj.«

Vse pa le ni bilo tako težko. Bili so lepi trenutki, kot je pohvala zadovoljne stranke. Bili so trenutki zadovoljstva, ko je bilo delo opravljeno. In bili so trenutki veselja, ko je bila uspešno sklenjena pogodba. Vseh teh trenutkov si želim čim več.

V tem letu pa sem doživel tudi veliko razočaranje. Izvedel sem, da nekateri ne verjamejo vame, da ne verjamejo v mojo odločitev, da ne verjamejo v mojo podjetniško pot. Ne bi bil razočaran, saj takšnih ljudi je dovolj povsod, če .... če to ne bi bili ljudje, ki so mi najbližje. In vsake toliko časa mi priletijo polena pod noge, da se nekaj dni opotekam. A takšno je pač življenje. Najbolj te razočarajo tisti, za katere si ne bi nikoli mislil, da te bodo razočarali. A na drugi strani se je našel nekdo, ki je sam od sebe videl, da sem v stiski in mi je priskočil na pomoč, čeprav nisem prosil zanjo.

Takšno je življenje. Vzponi in padci, uspehi in razočaranja,...