Slediš svojim sanjam in tečejo ure, minevajo dnevi. Z vsakim dnem, jim je težje slediti. Njihova podoba je vedno manj jasna, vedno bolj se zlivajo s sivo meglo razočaranja. Izgubiš jih. Ustaviš se.
Stojiš na mestu svojega propada in se sesipaš v nič. Sanje so izgubljene in optimizma ni več. Želiš si tega opoja, s katerim bi zakril podobo svojega propada. Ni ga. Razblinil se je, kot so se razblinile sanje.
