30. mar. 2012

Izgubljeni večer v lokalu

Vrata so se za menoj zaprla z glasnim treskom. Razgledal sem se naokoli. Redke luči so medlo osvetljevale prostor, v katerem je bilo deset, morda petnajst miz. Na vsaki mizi je bila vazica z majhno umetno vrtnico. Poleg nje je bila čajna svečka, katere plamen je skoraj nepremično gorel. Skozi prostor se je vlekel cigaretni dim, ki me je ščemel po nosu. Pri eni od miz sta sedela moški in ženska. Ona je bila oblečena v zapeljivo večerno toaleto, on je bil v suknjiču, okoli vratu pa je imel zavezano kravato. Diskretno sta se pogovarjala. Za drugo mizo je sedela družba mlajših moških in se glasno pogovarjala. Zasedena je bila še ena miza, za katero so se tiho pogovarjale štiri starejše gospe in vsaka vlekla svojo cigareto. V zraku se je diskretno zibala melodija popevke, ki jo je pianist igral na star klavir nasproti točilnega pulta. Točaj mi je v pozdrav pokimal in nadaljeval z brisanjem kozarcev.

Sprehodil sem se med mizami do zadnje mize v kotu. Od tu sem imel pogled nad dogajanjem v lokalu. Snel sem si rokavice in jih odložil v žep plašča. Plašč sem slekel in odložil na stojalo v kotu poleg mize. Pomislil sem, da bi si snel še šal, pa sem se premislil. Prijetno me je grel in odločil sem se, da ga pustim na svojem mestu. Sedel sem na stol in se še enkrat razgledal po lokalu. Ugajalo mi je, da ni bilo preveč ljudi. Bilo je bolj mirno in sproščeno. Sprostitve sem bil sedaj resnično potreben. Zadnji tedni pisanja so bili naporni in ob koncu se mi je dozdevalo, da sem se zlil z liki in začel živeti njihovo življenje. To ni dobro vplivalo na moje dojemanje vsakdana. Zjutraj sem se zbujal v divjem svetu zgodbe in zadnje dni sem se moral resnično potruditi, da sem dojel, da ležim v postelji stanovanja v stari meščanski hiši.

K mizi je pristopil točaj.
„Dober večer. Kaj lahko postrežem?“
Obraz so mu krasili veliki brki. Imel sem občutek, da je pobegnil iz kakšne cenene komedije iz sredine sedemdesetih. Črna barva se je počasi spreminjala v sivo. Minila so leta, ko je ta točaj brezskrbno tekal za dekleti in s prijatelji počenjal bolj ali manj divje vragolije. Že davno se je umiril in vsak dan odhajal na delo v ta lokal, kjer je ostajal do poznega večera. V delu točaja je nekoč užival, danes pa so bili užitki le še oddaljen spomin. Gostom je stregel, ker je moral za preživetje. Če mu je kdo polepšal dan s kakšno prijazno pripombo, je to bil le prijetna popestritev sicer rutinskega dela.
„Temno Laško, prosim.“
S krpo je pobrisal leseno mizo in v potrditev naročil pokimal.

Napetost je počasi popuščala in postal sem nekoliko bolj miren. Čas je bil, da se poslovim od junakov, ki so mi zadnja dva meseca vsak dan delali družbo. Lepo smo se razumeli in prijetno mi je bilo v njihovi družbi. Na trenutke še preveč in prepogosto sem si želel, da bi ostal v njihovem svetu, kjer resnična in globoka ljubezen še obstaja. Želel sem si, da se mi ne bi bilo treba vrniti v vsakdan, med množico ljudi, ki jim je bil glavni cilj zadovoljiti zgolj lastne potrebe, čeprav na račun drugih. V tem svetu se nisem nikoli znašel in tudi v tem trenutku sem se počutil izgubljeno. Izgubljeno in brezciljno. Brez službe, brez prijateljice, brez kogarkoli, ki bi mu lahko zaupal svoje težave, brez da bi me v zameno zasul s svojimi.

Točaj se je vrnil z naročenim pivom.
„Izvolite,“ je dejal prijazno medtem ko je previdno točil pivo v kozarec.

Temna pijača je bila okrašena s klobukom bele pene. Ko je pena segla preko roba kozarca, je prenehal in steklenico odložil na sredo mize. Opazoval sem mehurčke, ki so bili ujeti med pivo. Ujetniki neke sile, ki je ne razumejo, niti se ji ne morejo zoperstaviti. Tako kot jaz. Nikoli nisem razumel življenja, a sem bil vanj ujet. Brez možnosti pobega. Tako sem dolgo mislil, dokler nisem nekega dne odkril domišljije. Ta je postala moje pribežališče vsakič, ko sem znašel v na videz brezizhodnem položaju. Pobegnil sem v svet domišljije in si oblikoval življenje čisto po svojih merilih. Potoval sem na krovu vesoljske ladje in odkrival nove svetove, tekal sem v mesečini s samorogi, reševal sem svet pred zlobci, neštetokrat obkrožil Zemljo kot pilot letala in povsod so me spremljale čudovite ženske. Vsake posebej se spomnim še danes. Lepe so bile in vedno so me ljubile. Neizmerno. In jaz sem jih vedno ljubil. Neizmerno. Leta so tekla, moj svet pa je bil vedno večji, vedno kompleksnejši in vedno pogostejše pribežališče. Dokler nekega dne nisem ugotovil, da se v njem počasi izgubljam.

Grenak okus se mi je razlil proti požiralniku. Všeč mi je bilo. Zato sem imel rad pivo. Vrnilo me je v stvarnost, obenem pa je alkohol to stvarnost omehčal.

Bilo je konec poletja nekaj dni po tistem, ko sem izvedel, da nimam več službe. Odpoved me je močno dotolkla, saj nisem videl ne poti naprej ne smisla življenja. In pobegnil sem v svoj domišljijski svet. Bilo mi je lepo in pozabil sem na probleme, ki so me pestili. Tako je minilo nekaj dni. Občasno sem se vračal v stvarni svet, a sem takoj pobegnil. Dokler se nisem tistega dne zavedel, da propadam. In takrat sem se odločil, da moram proti temu kaj ukreniti. Sedel sem pred računalnik in nenadoma so začeli prsti sami od sebe poskakovati po tipkovnici. Začela je nastajati zgodba. Bila je odslikava mojega domišljijskega sveta, kjer sem si neizmerno želel spoznati globoko čisto ljubezen. Tam mi je, kljub mukam, uspelo. In tako so letele besede na zaslon in nastal je roman, v katerem sem našel ljubezen.

Izpraznil sem kozarec in si dotočil pivo iz steklenice. Iz žepa sem vzel škatlico cigaret. Odprl sem jo in z njo potrkal po mizi, kot da bi hotel poravnati tistih sedem cigaret, ki so še bile v njej. Že davno bi moral prenehati kaditi. Pa kaj, ko je bil vsak vdih tako prijeten, vsak pokajen cigaret pa tako sproščujoč. Prižgal sem cigareto in globoko potegnil. Dim mi je zapolnil pljuča do zadnjega kotička. Počasi sem izdihnil skozi nos. Pred menoj je nastal moder oblak dima. Opazoval sem ga kako se je počasi vlekel po prostoru in se zlil z dimom, ki je že sicer bil v lokalu. Odložil sem cigareto na rob pepelnika in naredil nekaj požirkov piva.

Danes sem še zadnjič pritisnil na tipko za piko in zaključil zgodbo. In zaradi tega sem se počutil praznega, izgubljenega in preplašenega. Zgodba se je iztekla in sedaj sem pogrešal dogajanje. Pogrešal sem jo. Njo, to čudovito divjo žensko, ki sem jo ves ta čas. Manjkala mi je njena prebrisanost, manjkala mi je njena ljubkost in manjkala mi je njena odkritost, ki jo je bila sposobna pokazati čisto na koncu. Pogrešal sem njeno zapeljivo telo. Res sem se zaljubil vanjo. Bila je ženska, kot sem jo potreboval.

V kozarcu je zmanjkalo piva. Razočarano sem pogledal steklenico. Tudi ta je bila prazna. Upajoče sem pomahal točaju. Takoj je razumel mojo stisko in mi z naučenim nasmeškom potrdil, naročilo. Ni dolgo trajalo, ko je bila pred menoj polna steklenica piva. Počutil sem se, kot da se mi je odvalilo neko hudo breme. Pivo je bilo tu. Natočil sem si ga v kozarec in hlastno naredil nekaj požirkov. Kakšen užitek.

Ona je bila ženska povsem po mojih predstavah. Zapeljivo telo, bujne prsi, velike rjave oči s skrivnostnim pogledom in bujni črni lasje, ki so se ji razlivali po ramenih. Njen značaj je bil odločen in brezkompromisen. Bila je samozavestna in gledala je le na lastno korist in korist tistega, ki ga je ljubila. In ko je ljubila, je ljubila prav tako brezkompromisno. Z vsem srcem in brez pomislekov. Kako sem bil zaljubljen vanjo, kako sem jo hotel imeti.

Na dušek sem spil preostanek piva. Prazen kozarec sem napolnil in ga na dušek spil. Točaju sem z roko nakazal, da želim še eno steklenico piva. V potrditev je prikimal. Še zadnjič sem potegnil cigareto in jo zmečkal v pepelniku. Prižgal sem si novo in krepko potegnil dim.

Zadnji meseci so bili prehudi zame. Ponovno se mi je podrlo življenje. Ponovno?! Ob tej misli sem se kislo nasmehnil. Življenje se mi ni podrlo. Saj se mi ne more. Moje življenje je razsuto od tistega trenutka, ko sem nehal biti otrok.

Kozarec je bil spet poln piva. Nekaj časa sem ga opazoval, preden sem naredil nekaj požirkov. V tem trenutku sem bolj kot kaj drugega potreboval družbo človeka, ki bi mu lahko zaupal svoje težave, on pa bi mi rekel „saj bo bolje.“ Te tri besede sem potreboval. Nič drugega. Te tri lažnive besede. Ne bo bolje. Ne more biti bolje. Lahko pa te besede vzbudijo prazno upanje. In za nekaj časa se življenje postavi na noge, ker si v pričakovanju nekaj lepega. In potem se to ne zgodi. Sledi razočaranje, še večje razočaranje. In potem potrebuješ novega upanja, da pozabiš razočaranje. In tako teče življenje od enega razočaranja do drugega, dokler ne prideš do trenutka, ko vse skupaj končaš. Dokončno. In potem se kar naenkrat začnejo oglašati ljudje, ki so namenoma preslišali tvoje klice na pomoč, da pa oni res niso vedeli, da si prišel tako daleč, da če bi pa oni vedeli, bi ti pa zagotovo pomagali. Vraga bi! Še drobnega plamena ti ne prižgejo na tvojem zadnjem počivališču.

Razjezil sem se. Iz škatlice sem vzel novo cigareto in jo prižgal. Trikrat sem divje potegnil in naredil velik oblak dima. Vrtel sem jo med prsti, to tiho ubijalko. Še nekajkrat sem jo potegnil potem pa odložil v pepelnik.

„Prekleto življenje!“

Vstal sem. Iz denarnice sem vzel moder bankovec in ga odložil na mizo. Za tri piva bi moralo biti več kot dovolj. Oblekel sem plašč in na glavo nataknil klobuk. Rahlo okajen sem zapustil lokal.

14. mar. 2012

Čakam

Gledam skozi okno. Težke dežne kaplje padajo z neba in se na ograji balkona razletavajo na tisoče drobnih biserov, ki škropijo naokoli. Sivi oblaki so na nebu. Iz skodelice kakava se lenobno dviguje para. Čakam te. Še vedno. Ne vem, kod hodiš, ne vem s kom preživljaš te trenutke. Morda si sama, morda si v prijetni družbi. Vseeno mi je, ker jaz te le čakam. Čakam, da prideš, se nasmehneš in me pozdraviš. Čakam tisti trenutek, ko te bom srečal. Kjerkoli, kadarkoli. Prepričan sem, da se bo to nekega dne zgodilo. Morda danes popoldne, morda jutri, morda prihodnji teden, mesec, leto,... Do takrat pa bom gledal skozi okno dežne kapljice in sanjaril o dnevu, ko te bom dočakal

3. mar. 2012

Bodimo srečni

Vse razloge imate, da ste nesrečni, nobenega pa ne rabite, da ste srečni.

John C. Parkin in Gaia Pollini