Morje je razburkano. Visoki valovi se razlivajo preko krova kjer mokri in premraženi mornarji uravnavajo vrvi napetih jader. Močan veter žene barko v razpenjene valove. Leseni jambor ječi od napetosti. Popravim si dežni plašč in si z obraza obrišem slane kapljice, ki me ščemijo. Možem zakličem naj napnejo vrvi. V bučanju morja me komaj slišijo in brez besed izvršijo ukaz. Preko krova zleti nov pršič slane vode.
Vihar je neprijeten in zastavljati si začnem vprašanje, ali je bilo sploh smiselno, da smo odpluli. Ne bi bilo pametneje ostati v zavetju varnega pristanišča ali pa morda pluti le ob obali, kjer zavetje pristanišča ni nikoli daleč? A po drugi strani, barke niso narejene zato, da se skrivajo v pristanišču, kdor pa pluje le ob obali nikoli ne vidi širnega sveta. Zato smo se odpravili na odprto morje, da odkrijemo nove dežele, da spoznamo nove ljudi.
Veter je žvižgal okoli napetih vrvi in njihova melodija se je zlila z ekstravagantno simfonijo viharja. Držim se za leseno ograjo in zrem preko kljuna v divje morje. Veter me žgečka po obrazu in vodne kapljice mi polzijo po licih. Usta imam razpotegnjena v nasmešek. Divja narava boža moje srce, ki je prvič po dolgem času sproščeno, veselo, brezskrbno. Uživam v bučanju, uživam v vodnem pršiču, uživam v negotovosti naslednjega trenutka.
Nenadoma pa je za nekaj hipov videti, kot da je vihar izginil, da ni več valov. Pred kljunom barke zagledam velik val, večji kot so bili vsi do sedaj, saj sega daleč preko krova. Nasmešek se razblini in dih mi zastane, ko se kljun barke začne počasi vzpenjati po valu. V srce se mi naseli neizmerni strah. Ne bojim se tega vala, po katerem se bo barka visoko povzpela. Strah me je praznine za njim, tiste praznine, ki se konča z novim valom. Še močneje se primem ograje in možem zakričim naj se trdno držijo. Tik pod vrhom vala ni več videti vode. Pred nami je le še nebo obloženo s težkimi oblaki in občutek imam, da bomo poleteli nekam navzgor v naročje boga vetra. Barka doseže vrh in se za nekaj trenutkov poravna. Ozrem se naokoli in vidim le razpenjeno morje.
Počasi se začne kljun spuščati navzdol in barka začne pridobivati na hitrosti. Obzorje izgine. Pred nami je le še mogočna stena vode, barka pa drvi proti njej z vedno večjo hitrostjo. Pomislim, da je to konec. Da se je naše potovanje končalo tu sredi morja in nikoli ne bo več nihče slišal za nas. Ozrem se po možeh in vidim smrtno grozo. Kljun že doseže dno vala in v nekaj trenutkih bi se morala barka ponovno vzpenjati. Občutek imam, da se je čas neizmerno upočasnil. Skozi misli mi letijo prizori zadnjih nekaj mesecev pred odhodom, priprave na veliko plovbo, prepričevanje znancev, da je to prenevarno in naj raje plujem ob obali ter načrtovanje plovbe. Spomnim se trenutkov negotovosti, ko sem se plovbi že skoraj odpovedal, vidim podobe dneva, ko sem samozavestno stopil na barko in začel dajati ukaze za odplutje. Skozi misli mi zletijo podobe veselih in optimističnih mornarjev, s katerimi sem se podal na plovbo in so se zdaj v smrtni grozi oklepali ograje, vrvi, krmila ali česa drugega, kar jim je prišlo pod roko. Kljun začne riti v vodno steno in pred menoj počasi izginja paluba z vsem kar je na njej: vrvi, sodi, klopi in mornarji. Vse vzame voda v svoj objem.
Stena vode je tik pred menoj. V nogah čutim, da se je začel kljun čisto počasi dvigovati. Barka se bori za preživetje, kot se borimo vsi, ki smo na njenem krovu. Še zadnjič zajamem sapo in padem v vodni objem. Okoli mene je tema in tišina. Nič ne slišim, nič ne vidim. Spodnese mi noge in le z rokami se držim za ograjo. Ne zavedam se bolečine v rokah, ki so obremenjene do skrajnosti. Za konec uredim misli in si pred seboj naslikam tisto čudovito podobo nekega pozno pomladnega dne, ko sem kot petletni otrok, na vrtu pod zrelo češnjo sedel na odeji. Oče je bil na drevesu in mi metal zrele češnje, mama pa je sedela nasproti. V laseh je imela majhen šopek marjetic, na obrazu pa tisti sladek in vabljiv nasmeh, ki sem ga imel tako rad. Začutil sem varnost in sproščenost otroštva. Pogrešal sem ju. Bilo mi je tako lepo. Bilo mi je tako prijetno.
V pljučih me začne močno stiskati in v glavi mi divje šumi. Pred seboj zagledam biserne mehurčke, ki v hipu izginejo. Padem po lesenih tleh in zagledam temne oblake. Barki se je uspelo izviti iz objema boginje morja. Med pobiranjem hlastam za zrakom. Kljun barke se že spušča navzdol po valu, vendar pred nami ni globine, ne vodne stene. Pred nami je le razburkano morje. Pogledam po mornarjih. Kašljajoče se pobirajo in ozirajo po svojih tovariših. Še vedno smo vsi na krovu, barka je še vedno na morski gladini. Postavim se na noge in se vprašam, ali bomo naslednji velik val preživeli?
Draga Sara!