Prijetna jutranja tišina je v sobi. Ležim poleg tebe in opazujem sončne žarke, ki prihajajo skozi luknjice v roleti in na odeji tvorijo podolgovate svetle lise. Poslušam tvoje mirno enakomerno dihanje. Pod odejo čutim toploto tvojega telesa. Telesa, ki ga tako obožujem. Mirno spiš.
Opazujem tvoj lep obraz, ki je delno prekrit z dolgimi rjavimi lasmi. Ti si tu, jaz sem poleg tebe, a tebe ni tu. Živiš v svojem svetu in jaz te le spremljam. Sprašujem se, ali misliš name, ali ti kaj pomenim ali me sploh opaziš. Sprašujem se, ali imava skupno prihodnost, ali ima najina zgodba srečen konec ali pa je le kot cigareta, ki jo prižgeš popoldne v lokalu ob skodelici kave in močno zažari na koncu pa zaključi kot pozabljen ogorek v pepelniku. Ne želim te izgubiti a vem, da se nekaj pripravlja, vem, da se bo nekaj zgodilo, vem da se bo zgodilo nekaj neprijetnega. In vem, da bom ponovno tisti, ki se bo osamljene večere sprehajal ob Dravi in žalostno opazoval labode.
Čisto rahlo se dotaknem tvojega lica. Tvoja nežna koža mi je bila vedno všeč. Vedno sem jo oboževal. Pozabiti jo bom moral. Pozabiti te bom moral, če bom hotel preživeti. Vse kar mi bo ostalo bo nekaj drobnih medlih spominov na nekaj prijetnih trenutkov, ki sva jih preživela skupaj.
Zazrem se v strop. Počasi se mi veke na očeh zaprejo in odzibljem se v prijeten jutranji sen. Skupaj sva, srečna sva in tako bo dokler se ne zbudim.
