Med darili, pod novoletno smrečico, strumno stoji mali vojaček. Družbo mu dela vojaški bobenček. Z drobnimi paličicami v ritmu vojaškega marša udarja po njem. Je majhna igračka za majhnega dečka, ki se ga bo zjutraj tako zelo razveselil. A vojaček je žalosten. Njegovo srce krvavi.
„Kdo bo popravil moj boben? Kdo mi bo pomagal? Bo moj boben še kdaj lepo zvenel? Ko pride jutro, moram bobnati, da se me bo deček razveselil. Le kaj bom storil, če boben ne bo pravilno zvenel?“
Še naprej bobna v ritmu marša in upa, da bo bobenček začel pravilno zveneti. Srce globoko v notranjosti mu krvavi in na robu veke se mu nabira solza.
Še naprej bobna. Še naprej udarja ritme vojaškega marša. Še naprej se trudi, da bi bobenček začel pravilno zveneti. A pravega zvena ni in ni. Tedaj pa v kaminu nekaj zaprasketa. Sobo osvetli topla bela svetloba. Vojaček še naprej udarja po bobnu. Še močneje, še glasneje odmevajo takti vojaškega marša. In prišel je. Star gospoda oblečen v bel plašč, s sivo brado in kučmo na glavi. Prijazen nasmeh mu krasi lica. V roke vzame mali bobenček in ga z nekaj spretnimi potezami popravi.
Malemu vojačku se je utrnila solza sreče in srce mu je začelo igrati v ritmu vojaškega marša.
Zdanilo se je. Sneg je prenehal naletavati, ogenj v kaminu je že davno ugasnil in vonj po cimetu je zamenjal vonj po sveže pripravljeni žitni kavi. Mali vojaček je veselo udarjal po svojem bobenčku in po prostoru so se razlegali takti vojaškega marša. Vesel je bil, ker se mu je v tej noči uresničila največja želja. V božičnem jutru je razveseljeval majhnega dečka z vojaškim maršem.
Vesel božič in prijetne božično-novoletne praznike želim vsem!
