(Neznani avtor.)
Zgodbe so kot sanje. Njih zapisovanje je udejanjanje navodil bralcu, da z lastno domišljijo skozi branje na sebi lasten način razvije podobe, ki si jih je zamislil zapisovalec.
30. nov. 2009
14. nov. 2009
Osamljen popotnik
Mimo okna hitijo drevesa, travniki in polja. Tiho drdranje velikih železnih koles odmeva po praznem kupeju. Zaspano ozračje napolnjuje celotni prostor in se počasi zažira skozi pore v koži. Sonce se počasi poslavlja. Gleda skozi okno in čaka, da se pripelje cilj nekje v daljavi.
Mimo okna zdrvi osamelo drevo, ki ga obkrožajo le zeleni travniki. Osamljeno je. Brez družbe drugih, ki bi mu krajšala čas. Le ptice v njegovi košati krošnji poiščejo zavetje ob popoldanski nevihti in veter se poigrava z njegovimi listi.
Ljudje hitijo. Nihče si ne vzame časa, da bi s teboj pokramljal o povsem nepomembnih stvareh. Nihče se ne ozre za osamljenim popotnikom, ki v sebi nosi srce. Oni ga nimajo. Imajo le polne žepe navideznih mostov, ki jih ni nihče nikoli zgradil in jih tudi ne bo. To srce, polno radosti, ljubezni in domišljije, je izgubljeno. Ne najde prave poti, ne najde srca, ki bi z njim potovalo skozi ta prazni svet mostov. Zato krvavi. Iz žil mu uhaja rdeča življenjska tekočina. In počasi se njegov utrip upočasnjuje. V njem je vedno manj radosti. Z vsako izgubljeno kapljo krvi je bolj uvelo. Veni kot ivanjščica, ki jo otrok prinese materi, ona pa jo zdolgočaseno odloži na mizo, namesto v vazo.
Srce je osamljeno, kot je osamljeno drevo sredi polja. In življenje drvi mimo, kot mimo drevesa švigne ekspresni vlak, ki osamljenega popotnika pelje cilju na proti.
Mimo okna zdrvi osamelo drevo, ki ga obkrožajo le zeleni travniki. Osamljeno je. Brez družbe drugih, ki bi mu krajšala čas. Le ptice v njegovi košati krošnji poiščejo zavetje ob popoldanski nevihti in veter se poigrava z njegovimi listi.
Ljudje hitijo. Nihče si ne vzame časa, da bi s teboj pokramljal o povsem nepomembnih stvareh. Nihče se ne ozre za osamljenim popotnikom, ki v sebi nosi srce. Oni ga nimajo. Imajo le polne žepe navideznih mostov, ki jih ni nihče nikoli zgradil in jih tudi ne bo. To srce, polno radosti, ljubezni in domišljije, je izgubljeno. Ne najde prave poti, ne najde srca, ki bi z njim potovalo skozi ta prazni svet mostov. Zato krvavi. Iz žil mu uhaja rdeča življenjska tekočina. In počasi se njegov utrip upočasnjuje. V njem je vedno manj radosti. Z vsako izgubljeno kapljo krvi je bolj uvelo. Veni kot ivanjščica, ki jo otrok prinese materi, ona pa jo zdolgočaseno odloži na mizo, namesto v vazo.
Srce je osamljeno, kot je osamljeno drevo sredi polja. In življenje drvi mimo, kot mimo drevesa švigne ekspresni vlak, ki osamljenega popotnika pelje cilju na proti.
Naročite se na:
Objave (Atom)