V daljavi ga zagledam. Previdno, zgolj po prstih, se mu približam tiho kot miška. Ogledam si ga z vseh strani in poiščem najboljše izhodišče. Na obraz naslonim veliko črno ohišje. Gledam skozi majhno kukalo in vrtim velik in težak objektiv. Ko je izrez pravi, pritisnem na velik srebrn gumb. A ne povsem, le do polovice. Objektiv zabrni, na sliki, v kukalu, rdeče zasvetijo posamezne točke. Pod sliko se v zeleni barvi izpišejo številke. Malo počakam, zadržim dih in gumb pritisnem do konca.
Škljoc.
Zvok zaklopa, kratek in glasen, potuje skozi telo. Občutim zadovoljstvo. Našel sem motiv in ujel trenutek njegovega obstoja.
