Poslednji samorog

Ko sem bil majhen, me je očarala risanka o poslednjem samorogu. Vsebina je bila v glavnem boj med dobrim in zlim, vendar pa me je risanka čustveno zelo prevzela.

S samorogi se kasneje nisem ukvarjal, dokler nisem pred leti naletel na zelo zanimivo izvedbo pesmi Poslednji samorog. Všeč mi je besedilo. Ker je kot kartica s pozdravi z nekega romantičnega sveta; iz sveta sanj.

Jimmy Webb: The last unicorn

When the last eagle flies over the last crumbling mountain
And the last lion roars at the last dusty fountain
In the shadow of the forest though she may be old and worn
They will stare unbelieving at the last unicorn

When the first breath of winter through the flowers is icing
And you look to the north and a pale moon is rising
And it seems like all is dying and would leave the world to mourn
In the distance hear the laughter of the last unicorn

I'm alive, I'm alive

When the last moon is cast over the last star of morning
And the future has passed without even a last desperate warning
Then look into the sky where through the clouds a path is torn
Look and see her how she sparkles, its the last unicorn

I'm alive, I'm alive.



Slika: internet.

Kebapđinica na vogalu

Draga bralka, dragi bralec. Bereš stoti zapis na Krtkovih dnevih. V letu in pol mi je uspelo zapisati 100 blodenj! Proslavljajmo. Ob kebapu.

V želodcu je čutiti praznino, ki sama vabi, da bi jo človek z nečim zapolnil. Gledajoč skozi okno razmišljam, kako bi danes rešil težavo s kosilom. Na voljo imam več možnosti, ki se mi motajo po glavi: sendvič, pica, že pripravljeno kosilo, ki bi ga bilo treba le še pogreti. Želodec se oglasi z globokim zamolklim glasom. Mimo okna zdrvi nekaj hiš in v glavo mi šine prava ideja.

Vlak se sunkovito ustavi in vrata se počasi odprejo. Skobalim se po stopnicah in se znajdem na peronu med množico ljudi.
»Bo treba pohiteti. Če le dva prispeta prej kot jaz, bom predolgo čakal,« si mislim in pospešim korak.
Do ceste prehitim vse razen treh. Po prečkanju ceste sta pred menoj le še dva. Začne se divja dirka. Kdo bo hitrejši, kdo bo prej! Pospešim korak. Pospešita ga tudi ona dva. Še malo hitreje. Prvi začne zaostajati. Do rdečega kioska je le še drevored. Mi bo uspelo? Zazdi se mi, da moški pred mano zasliši moje korake, saj pospeši korak. Sledim mu. Pulz mi narašča, hitrost dihanja se mi povečuje. Še malo bolj se potrudim, še hitreje premikam noge! Približujem se; še dva metra; meter in osemdeset. Slišim ga kako diha. Slišim, kako odzvanjajo pete njegovih čevljev. V kri prihaja premalo kisika. Začnem dihati skozi usta, da v pljuča pride hitreje več zraka. Hiter vdih, počasen izdih skozi nos. Še meter in pol. Hladen mraz me ščegeta po grlu. Še meter in bom mimo. Moški me pogleda. V njegovem pogledu je čutiti tekmovalnost. Bom prej? Bo prej on? Pospeši korak. Nožne mišice začnejo protestirati nad tempom. Pogrešajo počasno ogrevanje. Ni več daleč. Še zaostrim tempo. Skozi noge čutim rezko bolečino. Vendar ves napor obrodi sadove. Razdalja se spet zmanjšuje. Meter in štirideset. Trideset. Meter. Nenadoma moški zavije desno.
»Ufff,« si oddahnem, medtem ko zmanjšam tempo vsaj za polovico. Do kioska ni več daleč. Še dobrih 10 metrov. Dejstvo, da pred njem ni nikogar, me razveseli.

Na podolgovatem pultu so pod steklom zložene posode z različnimi sestavinami: zelje, solata, paradižnik, čebula, čili in dve vrsti omake. Skozi odprto stekleno steno nad pultom se širi vonj po pečenem mesu. Zadaj se v nenavadnih pečeh vrtita dva stebra mesa.

»Dober dan,« pozdravim.
»Želiš,« mi z neslovenskim naglasom odvrne visok suh prodajalec temnejše polti v brezhibno beli srajci in rdečem predpasniku. Na glavi ima težke črne lase, ki se svetijo od prevelike količine želeja. Upirajo se počesanosti nazaj in bi se radi vrnili v obliko sračjega gnezda, vendar je njihov upor zaman. Žele je premočan.
Podoba je popolna.

»Piščančji kebap, prosim.«

Prodajalec brez besed vzame v roke lepinjo iz velike košare ob pultu. Prereže jo in vstavi v okrogel grelnik. Nanj močno pritisne, da lepinjo povsem splošči in na njej nastane valovit vzorec. Medtem ko se lepinja greje, se počasi obrne proti peči, kjer se vrti piščančje meso. Njegovi gibi so počasni. Nikamor se mu ne mudi. Do desete ure zvečer, ko se bo odpravil proti domu, je še dolga. V roke vzame električni nož za meso, ki začne tiho brneti. S počasnimi gibi potuje od spodaj navzgor po mesnem stebru. Meso leno pada na pladenj. Ko je po njegovem mnenju dovolj tankih piščančjih rezin, preneha in se zazre skozi okno na cesto. Tiho in zdolgočaseno opazuje promet.

Ura je malo čez dve in po cesti se vali reka avtomobilov z živčnimi ljudmi. Mudi se jim domov. Marsikateri od njih je že nekaj minut čakal, da so se odprla vrata tovarne in ga do naslednjega jutra odrešila tlake. Nekateri hupajo, drugi bentijo, tretji nemo sedijo. Vsi so obtičali v po polžje premikajoči se koloni. Nenadoma mimo kolone, neozirajoč se na prometne predpise, švigne stara Setra, ki se komaj še drži skupaj. V Tržič pelje peščico delavcev. Drveči avtobus še bolj razbesni nekaj voznikov, ki divje hupajo in robantijo nad njegovo predrznostjo. Tako kot vsak delovni dan, že leta in leta.

Ko mine nekaj dolgih sekund, se prav počasi obrne in vzame papirnato vrečko, v kateri se bo čez nekaj minut smehljal topli kebap. S spretnimi gibi vstavi lepinjo in rezine mesa. Ozre se skozi okno in preveri, če je še vedno gneča. Po nekaj trenutkih me brez zanimanja vpraša:
»Kaj dam notri?«
»Vse razen čebule in čilija,« sestradano odvrnem in se obliznem, saj bo moj želodec kmalu plesal od veselja.
V roke vzame prvo prijemalko in naloži solato. Spusti jo nazaj v posodo, da kovina ob udarcu glasno zaropota. Brez občutka nalije nekaj bele omake. Sledi zelje. Nekaj mu ga pade mimo lepinje. Niti ne trzne. Pred zadnjo omako še paradižnik.
»Upam, da jih bo naložil čim več,« pomislim.
S prijemalko zagrabi prvo majhno rezino paradižnika in jo položi v nastajajoči kebap. Sledi druga in tretja. Z očmi sledim vsakemu njegovemu gibu. Nenadoma se ustavi.
»Joj, pa ne, da je že nehal. Samo tri paradižnike?!«
Zazre se skozi okno. Zunaj nekdo besno hupa. Spet seže s prijemalko v posodo.
»Uf. Tole je bilo pa blizu. Če ne bi bilo dovolj paradižnika, ne bi bil kebap pol toliko dober kot sicer.«
Naštevati začnem kovance; dva trubarja in en triglav. Glasno jih položim na stekleni pult.
Prodajalec že skoraj zaključi postopek izdelave. Za konec vsebino prelije še z oranžno omako. Preveri vsebino in razporeditev mu je očitno všeč. Pogleda me in v njegovih očeh zaslutim praznino.
»Zavijem?«
»Ni treba.«
Zavijanje kebapa bi le še podaljšalo mojo agonijo. Izroči mi slastni kebap. S prstom pokažem na kovance.
»Nasvidenje.«
»Adijo,« zamomlja.

V rokah imam topel kebap. Ogledam si ga. Je kot dežela, o kateri popotnik bere v knjigi a je še ni obiskal. O njej ve vse in nič. Tako je s kebapom. Vse vem o njem: kaj je notri, kako je nastal, a ne vem ničesar o tem kako se prepletajo okusi sestavin. Ne vem s kakšnimi radostmi se bodo srečevale brbončice, kakšna slast se mi bo cedila po požiralniku.
Skozi nos vdihnem zrak tik nad vsebino. Prijetne vonjave mi preplavijo možgane. Zadenejo me in preneham misliti. Ko počasi izdihnem, se misli povrnejo. Čas je pravi, da prvič ugriznem.

Odprem usta, porinem vanj kebap in počasi ugriznem. Pod zobmi se trgajo vlakna kruha. V kotičkih ustnic začutim hladno omako, ki sili na plano. Vedno več jo je, dokler nenadoma ne izgine. Odmaknem kebap in pogledam navzdol. Na plašču sta dva velika oranžna madeža.

Fotografija: Krtek

Mladenič, zgleduj se po Dietru; ima celo avto

Nemška skupina Die Ärzte, ki je v preteklosti že ustvarila eno vsebinsko zelo zanimivo skladbo z naslovom Männer sind Schweine, je ponovno udarila. Na nemških radijskih postajah se v tem času vrti Junge (Mladenič).

Besedilo skladbe je v bistvu starševsko karanje otroka, ki si je zavozil življenje. Obenem pa kaže na vse prepogosto sliko tudi v naših družinah, ko imajo starši prevelika pričakovanja do svojih otrok in jih silijo v nekaj, česar otroci ne želijo. In potem ti iz kljubovanja še bolj ostro nastopijo proti staršem. In katastrofa je tu.

Če si pogledamo videospot, pa je mogoče prepoznati še nekaj, kar iz samega besedila ni najlažje razvidno, čeprav je prisotno. Fantje skušajo opozoriti na razmere med mladimi v nemški družbi, predvsem med tistimi iz revnejših slojev. (Opozorilo: videospot je le za tiste z dobrimi želodci.)

Die Ärzte: Junge

Junge, warum hast du nichts gelernt?
Guck dir den Dieter an, der hat sogar ein Auto.
Warum gehst du nicht zu Onkel Werner in die Werkstatt?
Der gibt dir ‘ne Festanstellung, wenn du ihn darum bittest.

Junge - und wie du wieder aussiehst!
Löcher in der Hose und ständig dieser Lärm.
Was sollen die Nachbarn sagen?
Und dann noch deine Haare, da fehlen mir die Worte.
Musst du die denn färben?
Was sollen die Nachbarn sagen?
Nie kommst du nach Hause, wir wissen nicht mehr weiter.

Junge, brich deiner Mutter nicht das Herz.
Es ist noch nicht zu spät, dich an der Uni einzuschreiben.
Du hast dich doch früher so für Tiere interessiert,
Wäre das nichts für dich?
Eine eigene Praxis!

Junge - und wie du wieder aussiehst!
Löcher in der Nase und ständig dieser Lärm!
Elektrische Gitarren und immer diese Texte,
Das will doch keiner hören!
Was sollen die Nachbaren sagen?
Nie kommst du nach Hause, so viel schlechter Umgang!
Wir werden dich enterben!
Was soll das Finanzamt sagen?

Wo soll das alles enden?
Wir machen uns doch Sorgen!
Und du warst so ein süßes Kind.
Und du warst so ein süßes Kind.
Und du warst so ein süßes Kind.
Du warst so süß.

Und immer deine Freunde - ihr nehmt doch alle Drogen!
Und ständig dieser Lärm!
Was sollen die Nachbarn sagen?
Denk an deine Zukunft, denk an deine Eltern.
Willst du, daß wir sterben?

V spalnici

Tokrat objavljam prvi odlomek iz Kraljice luči (v nastajanju). Gre za končni del 2. poglavja, potem ko glavna protagonistka doživi hudo krizo v kopalnici.

Vrnila se je v spalnico. Usedla se je na posteljo in se zagledala v sončno svetlobo, ki je prihajala skozi okno. Počutila se je prazno. Nekaj časa je bila brez misli, nato pa se ji je po glavi začel motati prizor iz kopalnice. Tako daleč ni bila še nikoli.
»A je to res rešitev,« se je vprašala.
Sedela je na postelji in zrla v okno, dokler ni začel delovati aspirin in popuščati glavobol. Misli so se ji začele bistriti. Razum je začel delovati in nenadoma se je počutila pretreseno od dogodkov v kopalnici. Do sedaj ni še nikoli bila tako daleč, da bi v roke vzela britvico in resno razmišljala, da si zareže v nežno kožo nad zapestjem. Po glavi so se ji začele poditi različne misli.
»Moje življenje je res zavoženo, ampak ali je res tako zelo? Vsa ta leta trpim a nič ne gre na bolje. Bi morala sama biti bolj agresivna? ... Nimam volje. Nimam nikogar, ki bi me bodril, ki bi mi vlival upanja. Nikogar nimam, ki bi me poslušal, me nežno pobožal in objel, ko bi mi bilo najbolj hudo.«
Po licu ji je stekla debela solza.
»Zakaj je življenje tako kruto do mene? Kaj sem naredila, da me tako kaznuje? Zakaj?«
Glavo je spustila v blazino in tiho zaihtela. Dolgi lasje so se ji razlili in ji povsem zakrili obraz. Nekaj časa je ihtela, nato je zaspala.

Čez dobro uro jo je zbudil telefon. Rahlo nejevoljna je vstala in dvignila slušalko.
»Prosim,« je rezko zalajala v slušalko.
»Dober dan. Gerta iz galerije Sonnenblume. Gospod S. mi je naročil, da naj preverim, ali dogovor še drži.«
Bila je tiho. Razmišljala je, kakšen dogovor naj bi imela z Oliverjem, nato pa se je spomnila. Dogovorila se je za vodenje otvoritve neke fotografske razstave, ali nekaj podobnega. Zadnja leta je pogosto sodelovala z Oliverjem. To se ji je poznalo tudi na bančnem računu, ki je bil v zadnjem času sicer bolj prazen kot ne. Vendar pa Oliverja ni videla že več mesecev in bala se je, da jo je tudi on pozabil.
»Seveda. Kdaj pa naj bi to bilo?«
»Čez tri dni. Jutri popoldne vas pričakujejo v hotelu, pojutrišnjem pa imate ob 10. uri sestanek s stilistko. Ob 14. uri imate kosilo z gospodom S. s katerim boste šli skozi program prireditve. Dal vam bo podrobne napotke, kako naj bi otvoritev potekala. Prireditev pa bo v četrtek zvečer ob 20. uri v galeriji.«
»Kako se imenuje hotel?«
»Hotel pri treh vodnjakih.«
»Tam sem že bila. Gospodu S. lahko sporočite, da dogovor velja.«
»Bom. Lep dan vam želim.«
»Tudi jaz vam.«
Odložila je slušalko.

»Vsaj ena dobra stvar v teh dneh« je pomislila. Misel, da bo za nekaj dni zapustila Basel, jo je razveselila.

Toliko za zdaj. Zgolj za pokušino. Več za zdaj ne razkrijem. :)

Nastajanje Kraljice luči (1)

Pred časom sem omenil, da sem začel pisati svojo prvo daljšo zgodbo. Pisanje je pač ena izmed mojih ljubezni. Z njim si služim ljubi kruhek, pa še v prostem času pogosto »klofam« po tipkovnici in ustvarjam besedila. Že dobro leto in pol te stvaritve tudi delim z drugimi na Krtkovih dnevih.

Ta daljša zgodba, ki bi lahko bila tudi roman, novela ali kaj drugega, pa naj bo za zdaj le zgodba, ima delovni naslov Kraljica luči. Ali bo to tudi končni naslov, še ne vem. Vsebina bo bolj preprosta, saj za prvič res težko ustvarim nekaj zelo globokega. Že tako sem zbiral pogum kakšnih 8 let, da sem se spravil v takšno pisanje, vmes pa veliko treniral. Prve besede sem ustvaril 20. oktobra 2007, nato pa nove vsake toliko časa, ko je bila volja in navdih. Pisanje takšne zadeve je namreč garanje, sem ugotovil. Kratke zapise in zgodbice, ki jih je na Krtkovih dnevih kar nekaj, je dokaj enostavno pisati, daljšo zadevo, kjer je več junakov, ki se razvijajo, dogodki pa se med seboj prepletajo, pa je precej težje. Zahteva precej več discipline, tako pri samem domišljijskem ustvarjanju kot tudi pri fizičnem pisanju.

Kraljica luči bo zgodba o dveh ljudeh, ki ju je življenje, po njuni lastni krivdi, pripeljalo v nezavidljiv čustveni položaj iz katerega se sama ne znata izkopati. Srečala se bosta in zapletla v skupni čustveni vihar, ki bo njuna zadnja priložnost, da se izvlečeta iz »zosa,« kamor sta zabredla. Pri tem bosta imela veliko težav sama s seboj in drug z drugim. Konec bo ali srečen v stilu pocukranih holivudskih filmov, ali pa zamorjen v stilu evropskih umetniških filmskih stvaritev. Nisem se še odločil, vendar pa se bolj nagibam v holivudsko smer. Nekako imam rajši srečne konce.

Seveda se vam, dragi bralki in bralec, poraja vprašanje ali bo Kraljico luči mogoče kdaj kje prebrati. Moj odgovor je: »upam.« Načrt je bil, da bo dokončana do konca minulega leta, vendar pa smo že vstopili v 2008, napisane pa ni še niti četrtine. Zato upam, da mi jo bo uspelo dokončati v letošnjem letu. Se bom močno potrudil. Seveda pa vedno obstaja možnost, da ne bo nikoli dokončana. Če bo dokončana, je verjetno ne bom skrival, temveč jo bodo lahko v branje dobili vsi, ki bodo to želeli. Na Krtkovih dnevih v celoti ne bo objavljena, ker ta platforma ne omogoča ustrezne objave tako dolgega besedila, bom pa občasno objavljal posamezne odlomke.

Za konec pa še nekaj podatkov o Kraljici luči. V zgodbi nastopata dva glavna junaka, nekaj stranskih in večje število manj pomembnih oseb. Zgodba se dogaja na relaciji Škofja Loka – Freiburg – Basel. Časovno zgodba sicer ni opredeljena, vendar se dogaja v sedanjem času. Zgodba je izmišljena. Predvideno število poglavij je 14.

In kakšno je trenutno stanje? Pišem tretje poglavje. Do sedaj je spisanih 6.258 besed oz. 35.291 znakov. Če se malo poigram s številkami, je mogoče pričakovati končno dolžino besedila okoli 220.000 znakov. Bomo videli.