Pesem o rolici papirja

Pesem o rolici papirja, ki jo prepeva Adi Smolar, je mojo pozornost pritegnila že ob prvem slišanju. Priznam, dokler nisem slišal te pesmi, sem mislil, da je tako banalna zadeva, kot je rolica papirja uporabna zgolj za čiščenje zadnjice in sem ter tja za čiščenje nosa. Šele ta pesem mi je odprla oči, da vidim, da je mogoče z rolico papirja narediti mnogo dobrega. Ali drugače povedano. Kako lahko z vsakdanjimi malenkostmi v življenju naredimo veliko dobrega, če smo le dovolj odprti v razmišljanju.

Adi Smolar: Pesem o rolici papirja

Kupil sem si rolico, rolico papirja.
Skozi mesto šel sem z njo, z rolico papirja.
Jo odnesel bom domov, sem si tiho pravil,
na straniščni jo pokrov si jo bom nastavil.
Da mi bo prav pr'šla rolica papirja.
Da mi bo prav pr'šla rolica papirja.

A mimo mene je gospa kužka pripeljala
in za njim na cesti sta kupčka dva ostala.
To ni dobro, sem dejal, za sprehajališče,
hitro kupčka sem pobral, ju nesel na smetišče.
Pa mi je prav pr'šla rolica papirja.
Pa mi je prav pr'šla rolica papirja.

Sem naletel na klošarja, se z vincem je nalival.
A neroda štorasta po bradi ga je zlival.
Dal sem lističa mu dva, da se je obrisal,
pa še za čevlja švedrasta, da prah si je pobrisal.
Pa mi je prav pr'šla rolica papirja.
Pa mi je prav pr'šla rolica papirja.

V parku nekaj se otrok veselo je igralo.
Tekali so naokrog, je iz noskov jim curljalo.
Nemudoma sem tja zavil do prvega fantička,
jim papirčke razdelil za noske in za lička.
Pa mi je prav pr'šla rolica papirja.
Pa mi je prav pr'šla rolica papirja.

Je na klopci damica milo se jokala,
ker ji druga deklica fanta je speljala.
Dost papirčkov sem ji dal pa ji blo je lažje,
če si solze brišeš prav, se šminka ne razmaže.
Pa mi je prav pr'šla rolica papirja.
Pa mi je prav pr'šla rolica papirja.

In tako mi le še pet je lističev ostalo.
Dovolj za tole pesmico, za sonet premalo.
Kuli sem v roke vzel, na lističe zapisal
kaj ta dan sem doživel na kratko sem orisal.
Kako mi je prav pr'šla rolica papirja.
Kako mi je prav pr'šla rolica papirja.

A na koncu bi dodal še prošnjo za vse zbrane.
Naj vam vsak dan bo tistih žal, ki nimajo niè hrane.
Med njimi mnogo je otrok, prosim vas, da date
kak tolar vsaj za en obrok, za te ritke zlate.
Da sploh jim bo kdaj prav pr'šla rolica papirja.
Da sploh jim bo kdaj prav pr'šla rolica papirja.

Sestanek z dvema biseroma

Avtobus se je ustavil in vrata so se odprla s tihim sikom. Nekaj ljudi je izstopilo na moker pločnik, na katerem so bile sledi že pred časom stopljenega snega. Po dolgem meglenem obdobju je zopet posijalo sonce in prebudilo mesto iz zaspanosti. Ljudje so se razživeli in veselo hiteli sem ter tja. Stopil sem iz avtobusa in se izvil iz gneče, ki je nastala ob vratih. Pogledal sem proti semaforju, ki je imel prižgano rdečo luč za pešce.
“Krasno,” sem pomislil, “ne bo mi treba tako dolgo čakati.”

In res. Ravno, ko sem prispel do prehoda, na hitro sem pregledal ljudi, ki so stali ob meni, se je prižgala zelena luč na semaforju. Z obeh strani se je na cesto vsula množica pešcev različnih spolov, velikosti in volje. Bilo je, kot da bi se bližala dva vala, ki bosta zdaj zdaj trčila. In sta, a ne bučno, temveč tiho in neopazno. Ljudje so se mirno izogibali drug drugemu in nadaljevali pot proti pločniku, kjer so se počutili varne pred neučakanimi jeklenimi konjički.

“No, kam boš šla,” sem se spraševal, ko se mi je bližala ženska kasnih srednjih let in je vse kazalo, da bova trčila. Zadnji hip je zavila levo in sva le rahlo trčila z rameni. Iz žepa sem potegnil telefon in pogledal na uro. Manjkalo je še deset minut do poldneva. Brez naglice sem nadaljeval pot mimo ograje, ki je varovala gradbišče, na katerem že dolgo ni nihče več delal. Očitno jim je zmanjkalo denarja, ali pa je prišlo do pomanjkanja kakšnih pomembnih dokumentov. Mogoče pa niso delali zaradi vremena. Ošinil sem plakate in ugotovil, da se od zadnjega mimohoda ni čisto nič spremenilo. Videti so bili prav žalostno, napol strgani so oglaševali svojo dolgočasno vsebino. “Začetek tečaja ... Vabimo vas na ... Inštrukcije – poceni ...” Pogled sem usmeril po praznem trgu, ki je bil nenavadno čist. Očitno si je mestni pometač privoščil zabavo s smetmi ob naključnem mimohodu. Ko sem prišel do vrat v stavbo sem se za trenutek ustavil umiril misli in potisnil za hladno, razmajano kljuko. Vrata so se odprla. Vstopil sem in se ozrl po plakatih, ki so bili v mnogo boljšem stanju kot tisti na ograji, le vsebina je bila bolj ali manj ista. Na poti v prvo nadstropje sem se spomnil, da sploh ne vem s kom imam sestanek. Na okensko polico sem odložil torbo in začel brskati po svojem koledarčku. Mimo je prišel Tomislav in me na hitro pozdravil. Komaj sem mu odzdravil, ko me je prešinila misel, da bi lahko morda prišla mimo, jaz pa je ne bi prepoznal. Pomislek me je hitro minil. Morebitni neprijetni položaj je bil izključen, ker me tudi ona ni poznala. Srečanje dveh popolnih neznancev na stopnišču težko napravi položaj neprijeten. Na hodniku je na vijoličnih stolih, ki so bili delo nekega v utopično prihodnost zazrtega oblikovalca, sedela ženska in se glasno pogovarjala po telefonu. Na hitro sem jo premeril in pomislil, da je verjetno seksi. Ura je kazala še pet minut in ustavil sem se pred oglasno desko. Zdolgočaseno sem začel brati zapisnike. V ušesih mi je odzvanjal štajerski naglas, ki se je širil po prostoru. Poldne je bilo in odpravil sem se proti vratom pisarne. Odprem in vstopim. Na stolu sedi neka ženska, družbo pa ji dela dekle v rdeči majici, ki vneto govori v telefon. Zasukam se na peti in za seboj zaprem vrata. Stopim do okna in pomislim:
“A to je ona? Groza, kako izgleda. No ja sicer pa nisem tu nikoli imel opravka z ženskami, ki bi bile po mojem okusu. Mogoče je čisto simpatična.”

Minilo je še nekaj časa, ko sem spet vstopil v pisarno. Izvedel sem, da je še ni in da pride kmalu. Na poti do oglasne deske sem si temeljito ogledal govorečo Štajerko.
“Hm. Zelo simpatična je.”
Z oglasne deske sem si nekaj prepisoval, ko je k meni pristopil Veljkoslav.
“Živijo! Imaš danes sestanek?”
“Ja, zmenjen sem. A je že prišla?”
“Ravnokar. Najbolje, da greš kar k njej, da prej ne začne delati kaj drugega.”
Nasmehnil sem se: “Potem pa najbolje, da grem.”
Začel sem razmišljati, kdaj je šla mimo mene, saj sem stal na vhodu v hodnik. Vsakdo, ki je prišel, je moral iti mimo mene. Očitno sem se preveč zatopil v zapisnike.

Vstopim v pisarno in pozdravim. V pisarni so dva moška in dve ženski. Odzdravijo mi, a jaz jih ne slišim. “Le katera je,” mi odzvanja v glavi.
Plavolaska se obrne proti meni in mi z nasmeškom odzdravi.
“Živjo jaz sem Emilja,” in mi ponudi roko.
“Štefan od Zofe,” sprejmem roko in stisnem z občutkom. Če stisneš premalo, potem daješ vtis, da si neodločen, če pa stisneš preveč, se ljudje prestrašijo. Pozoren sem bil na njen stisk roke in bil je podoben mojemu.
“Sva midva zdajle zmenjena,” vpraša brskajoča po svojem koledarju.
“Ja, ob dvanajstih, “ odvrnem in ocenjujem njeno postavo. Oblečena je bila v sivočrno obleko in nisem uspel dobiti uporabnega vtisa.
“Zofa, a ne?”
“Tako je,” zamomljam.
S kolegico se dogovarja glede prostora, jaz pa stojim tam kot štor. Iz neznanega razloga ne vem, kaj bi s svojimi rokami in nogami. Postanejo mi odveč in bi jih najraje odtrgal in vrgel v omaro, kjer bi počakale na boljše čase. Presenečen sem, saj nisem pričakoval take ženske. Je drugačna od vseh, ki sem ji do sedaj tu srečal.
“Te bom peljala dol, ker tu ni miru. Upam, da je vredu.”
“Ni problema,” izdavim s cmokom v grlu.
Pobrala je svojo torbico in se odpravila proti vratom. Pred njo sem odprl vrata in jih pridržal. Nisem je čutil za seboj, zato sem počakal. Tistih nekaj trenutkov se mi je zdelo neskončnih in še enkrat sem občutil svojo lesenost.
“Oprosti za zamudo,... toliko je dela.”
“Nič hudega, saj sem navajen.”
Prebodeno me je pogledala.
“Če sem čisto odkrit, se mi tu pri vas še nikoli ni zgodilo, da ne bi čakal. Sem čakal tudi uro ali več, tako da tole sploh ni bilo nič.”
Komaj sem tole izustil, že me je prešinilo, kakšne neumnosti nalagam, da nikoli ne kritiziraš človeka in ustanove, ki jo predstavlja, če nekaj potrebuješ. Žal prepozno. Na moj monolog se je odzvala s hladnim pogledom.
Prišla sva v lokal in poiskal sem prazno mizo.
“Tule se usediva, bo bolj mirno,” predlagam.

Odložil sem plašč na stojalo in se usedel. Sedela je nasproti mene. Šele sedaj sem si jo uspel temeljito ogledati. Prva misel, ki me je prešinila, je bila, da mi sploh ni všeč.
Njen obraz je bil rahlo okroglaste oblike, s prijetno našobljenimi ustnicami in špičasto bradico. Ustnice je imela obarvane s topo rdečo barvo, nebleščečo, tako da so se zlile z obrazom in niso pretirano izstopale. Koža je bila svetleča in me je spominjala na mehki žamet. Imelo me je, da bi se je dotaknil in občutil njeno mehkobo. Na vsaki strani ob obeh očesih je imela pigmentno znamenje - kako simetrično. Sedel sem in opazoval njen simetrični obraz.

Sestanek je tekel naprej. Pogovor je hitro postal bolj sproščen in poleg resnih tem sva začela razglabljati tudi o čisto nepomembnih stvareh, kot so rojstni dan, ki ga je ravno praznovala.
Voščil sem ji: “Ja, potem pa vse najboljše,” ter ji ponudil roko.
“Zdajle takole, ko se bomo pa bolj poznali, pa bolj osebno.”
Začudeno sem se nasmehnil. Takšnih izjav od ljudi, ki sem jih šele spoznal, nisem nikoli pričakoval. Še najmanj pa na nekem poslovnem sestanku, kjer se sicer pogovarjamo o denarju. Zbegala me je, saj nisem vedel, na kaj namiguje. Morda na čisto nedolžen poljub in objem ali pa na nekaj več. Vsekakor sem dobil občutek, da ima v prihodnosti namen me bolje spoznati. Tega sem se razveselil in prestrašil obenem. Godilo mi je, da v takšni ženski zbudim nekaj zanimanja, a sem se bal, kaj je s tem mislila. Prestrašil sem se, da bi me rada ovila okoli prsta, prepeljala žejnega preko vode. Bal sem se njenega šarma.

Vse strahove sem potlači in debata je tekla dalje. Naslednja stvar, za katero sem se odločil, da jo raziščem, so bile njene prsi. To se je izkazalo za dokaj problematično zadevo. Moral sem najti trenutek, ko je odmaknila pogled od mojih oči. Nisem želel, da opazi mojo namero. Počutil sem se kot majhen otrok čakajoč, da bo izmaknil prepovedani piškot. Ob primernem trenutku sem s pogledom počasi zdrsel po njenem vitkem vratu do dekolteja in še nižje. Tema. Sedela je v polmraku, oblečena v sivočrno barvo. Razločil nisem čisto nič.
“Aj aj,” sem si rekel sam pri sebi in hitro vrnil pogled na njene biserne oči. Nasmehnila se mi je sreča v obliki Veljkoslava, ki je ravno prišel mimo.
“Najlepša hvala, kdorkoli ga je že poslal,” sem pomislil.
“Živjo,” je dejal in se nasmehnil preko vsega obraza.

Ko sem ga prvič srečal, mi ni bil všeč. Deloval je zelo osorno in videti je bilo, da ni pripravljen na nikakršen kompromis. Nisem še dognal, ali je takrat to naredil namenoma, ker mu je morda nekdo rekel, da mora biti z menoj oster ali pa je takšnega značaja. Mogoče je bila to takrat njegova taktična poteza. Naj bo tako ali drugače, razbesnel me je tako, da bi ga najraje vrgel skozi okno. Kasneje, ko sem malce razmišljal, mi je bilo pa všeč, da je bil neposreden, brez kakega pretiranega ovinkarjenja. Sem vsaj vedel, pri čem smo. V tistem trenutku sem se potuhnil, malce kimal, malce navajal nasprotne argumente in pazil, da nisem ničesar obljubil. Ko sem odhajal iz njegove pisarne sem bil vesel, da je bilo konec. Vedel sem, da se z njim kaj veliko verjetno ne bom pogovarjal saj vse stvari kasneje urejam z njegovo podsekretarko.

Emilija je vstala in jaz sem jo premeril od glave do nog. Njeno postavo je izrisala svetloba, ki je prihajala od oddaljenih oken. Občudoval sem jo. Svoj pogled sem počasi in previdno zapeljal po njenih nogah, skozi boke, po nežnem trebuhu do prsi, kjer se je ustavil kot človek, ki od strahu obstoji kot vkopan. Možgani so mi zablokirali, kot računalnik, kadar obdeluje preveliko količino podatkov. Bile so pravilnih oblik, ravno pravšnje velikosti, ravno prav zakrivljene. Bile so ... čudovite.

“Ravno se pogovarjava o tistih...,” so mi skozi ušesa potovale njene besede. Pogled sem umaknil, saj nisem želel, da kdorkoli opazi, kaj se mi podi po možganih. Veljkoslav je rekel nekaj o tem, naj kar nadaljujeva tako, se mi nasmehnil in napisal nekaj na zadnjo stran računa, ki je pozabljeno ležal na mizi. Moji možgani so bili še vedno blokirani. Sedla je nazaj in nadaljevala pogovor. Gledal sem jo v oči in odgovarjal kot, da bi me nosila luna.

Ko sem prišel k sebi, sem se posvetil njenim očem. Gledala me je v oči in sem ter tja umaknila pogled. Jaz sem ga vsakič, ko sem začel razmišljati kaj naj odgovorim. Pogledal sem vstran, da se mi misli niso izgubljale v njenih očeh, zbral misli in povedal, kar sem imel povedati. Pa sem se ponovno izgubil v njenih očeh. Njene oči so nekaj posebnega. So modre.

Ljudje z modrimi očmi so mi nekako neprijetni. Z njimi ni nič narobe. Nasprotno, mnogo mojih prijateljev in prijateljic je modrookih, a vedno, kadar se zazrem v njih oči, se mi dozdeva, da nekaj skrivajo, da nekaj prikrivajo pred menoj. Nikoli jim povsem ne zaupam. Njihov pogled nekaj prikriva in ne vem kaj. Njene oči pa so odkrite. Ko se zazreš v globine, se ti dozdeva, da ti je vse na dlani, da lahko prebereš iz njih vse, kar si želiš, najmanjšo podrobnost, ki bi jo bilo bolje skriti pred svetom. Prevladuje nežna modra barva, ki skupaj s črnino odprtih zenic deluje toplo in vabeče. Ko jo gledaš v oči, gledaš dva modra cvetova. Bleščita se v soncu in se z nebom spajata z neskončnostjo. Nikoli ju ne bi odtrgal; sta prelepa. Pustil bi ju naj razveseljujeta vse tiste ljudi, ki si upajo zazreti se v oči, pogledati globoko v dno duše in prepoznati človeka, ki stoji nasproti. Kdor gleda v oči, je odkrit. Nima ničesar, kar bi moral skrivati, se ničesar ne sramuje in samega sebe jemlje takšnega kot je, z vsemi napakami. Ni mnogo takšnih ljudi. Globoko sem se zazrl v ta dva cvetova in zgodilo se mi je nekaj zelo prijetnega ali pa neprijetnega - odvisno od zornega kota. V teh dveh bisernih cvetovih sem se izgubil in se nisem več našel. Njuna bistrina, nagajivost, zvedavost in nežnost me spremlja vedno in povsod, naj bo to podnevi ali ponoči, tu ali kje drugje. Izgubil sem se in svet se je vrtel okoli mene.

“Tako, sedaj pa moram iti.”
“Jaz tudi, ker moram nekaj... mhm... ah... moram. Da ne pozabim, nekaj morava še razčistiti,” zatikajoče izdavim.
“ Ja, kaj,” me vprašujoče pogleda.
“ Če sem prav razumel, to pomeni tristo petdeset tisoč na številko.”
“Tako ja.”
“Torej lahko mi izdamo 12 številk, pa boste vsako finacirali s tristo petdeset tisoč,” z rahlim smehom povem in pričakujem, da jo bom spravil v zadrego.
“Če boste naredili 12 dobrih številk, jih bomo pa finacirali. Ni problema,” mi hitro odgovori z nasmehom.
Moja namera se ni posrečila.
“O.K. Nič, potem se pa lepo imej,” rečem.
“Ti tudi. Adijo.”
“ Adijo.”
In je šla.

Šel sem domov. Moja glava je bila, kot da bi jo nekdo ugasnil. V njej dolgo ni bilo nič. Vse skrbi, vse veselje, vsa žalost, vse kar me je vsak dan spremljalo, je nekam izginilo. Bilo je, kot da je nekdo izključil moje možgane; moji gibi so bili mehanični. Doma sem sedel v gugalnik, prižgal radio in začel poslušati glasbo. Počasi so se mi pričele vračati misli.
“Kakšna ženska. Kakšna ženska. Kakšna ženska.”

Slika je del slike Transcendeffervescence, ki jo je narisal Jonathon Earl Bowser