Pitje pravih čajev je svojevrsten obred. Seveda tu ne mislim na industrijske čaje v filter vrečkah, temveč takšne, ki so v razsutem stanju. Mestna kavarna takšen obred spodbuja, saj gostu priskrbi vse potrebne sestavine, da lahko izvede obred pitja čaja. Natakar prinese na majhnem pladnju lonček z vročo vodo, ki je že ohlajena na ustrezno temperaturo, vrček mleka, če ga stranka želi in majhno posodico s čajem. Slika bi bila povsem popolna, če ne bi bila priložena posodica s sladkorjem. Sladkor v pravi čaj ne sodi, saj povsem pokvari njegov okus.
Obred pitja čaja začnemo z vdihom vonja, ki ga imajo suhi lističi čaja. Le ta nakazuje okus in vonj čaja. Vendar pa ni povsem enak. Nato čajne lističe namočimo v vročo vodo. Medtem ko se odmakajo, je idealni čas, da se začne pogovor tega večera. Vmes pa je zanimivo spoznavati vonjave nastajajočega čaja.
Ta večer je nasproti mene sedela plavolaska. Po ramenih so se ji vsipali kot zrelo žito rumeni lasje, na obrazu, kjer so kraljevale čudovite modre oči, pa ni bilo razbrati veselja ne sreče. Njene oči so kazale zagrenjenost in so bile, kljub draguljski lepoti, brez leska. Otopele, razočarane. Nasmešek na njenem obrazu je bil dobro zaigran in le tisti, ki je vešč pozornega opazovanja, opazi, da je trpek, kot je trpka tepka, ki raste na sosedovem travniku. Mojca, tako ji je ime, je globoko zavzdihnila, odprla pokrovček lončka in vdihnila aromatične vonjave. Ta večer je izbrala blagi zeleni čaj, medtem ko sem se sam odločil za bolj izrazit črni čaj. Pokrovček je zaprla, saj se čaj še ni odmakal tistih »predpisanih« tri do pet minut.
Pogledal sem jo v njene zagrenjene oči in jo vprašal, kaj jo muči. Kislo se je nasmehnila in odvrnila, da je vse tako kot mora biti. Seveda ji nisem verjel, ker, če je človek zadovoljen, se mu to vidi na obrazu, ki je vesel in sproščen in ne zagrenjen ter napet, kot je bil Mojčin. Na glas sem podvomil v iskrenost njenega odgovora in z globokim vzdihom, ki je prišel iz dna duše, mi je začela pripovedovati svojo zgodbo.
Ko se čaj odmoči, po treh do petih minutah, ga odlijemo v skodelico. Ta naj bo keramična. Po želji lahko dodamo mleko, ki se bo vrtinčilo v čaju. Le ta bo postal mešanica različnih vzorcev, ki se bodo le počasi razblinili, če ne bomo vmes posegli z žličko. Dodano mleko naredi okus bolj mehak. V večernem času to ustreza, saj premočan okus v nas močno zareže, medtem ko je v dopoldanskem in jutranjem času bolje piti čaj brez mleka.
Mojca je nesrečno dekle. Življenje ji ni prizanašalo, saj je že zgodaj izgubila oba starša. Ko je bila stara 17 let, sta umrla v prometni nesreči. Nista ji veliko zapustila, saj so živeli skromno in v najetem stanovanju. Nenadoma se je znašla sama na tem svetu zgolj s skromno pokojnino, ki ji je pripadala po starših. Ni vedela ne kod ne kam. Na srečo ji je takrat ob strani stal njen fant, ki ji je pomagal prebroditi težke trenutke. Zaradi tega ga je še bolj ljubila. Ker si ni mogla več privoščiti stanovanja, v katerem je živela s starši, pa tudi v njem ni mogla več živeti, ker je zaradi spominov le jokala, se je preselila k fantu. Življenje je šlo dalje, fanta je ljubila in fant je ljubil njo. Leta so minevala, končala je srednjo šolo in se vpisala na faks. Njen fant je delal pri nekem vodovodnem inštalaterju in skupaj sta lepo živela. Denarja nista imela veliko a dovolj, da sta živela solidno in da sta kdaj pa kdaj tudi kam šla. In kadar jo je fant peljal na izlet, v kino ali na večerjo, ji je srce zaigralo melodijo ljubezni.
Ko je Mojca dopolnila 24 let, je začela razmišljati o prihodnosti. Tedaj pa je ugotovila, da z njeno sedanjostjo ni vse tako kot bi moralo biti. V zadnjih letih jo je njen fant vedno redkeje peljal na lepše. Odhajal je zgodaj, prihajal domov na kosilo in se nato zopet vračal na delo. Zvečer pa ga velikokrat ni bilo doma. Še posebej ob sobotah, ko je redno zahajal v lokale s prijatelji. Mojca mu je kuhala kosilo in prala cunje ter skrbela zanj. A on ji je le prinašal denar. Zavedla se je, da je ljubezen med njima postala rutina. Zato se je odločila, da bo v njuno zvezo skušala popestriti. Začela je z raznimi drobnimi zadevami a se niso obnesle. Kupila je vstopnice za gledališče, a fant se je v zadnjem trenutku premisli. Predlagala je več izletov, a šla nista na nobenega.
Začela je sumiti, da ima fant drugo dekle, zato je neke sobote predlagala, da se mu pridruži pri njegovem druženju s prijatelji. Na njeno presenečenje ni ugovarjal. In tako je začela z njim zahajati v lokale. V fantovo družbo se nikoli ni povsem vklopila in tudi družba je ni nikoli povsem sprejela. In kar jo je najbolj bolelo, fant ji v družbi ni nikoli izkazal ljubezni. Nekega večera, ko je popila ravno dovolj tekil, ji je prekipelo in mu je v pričo vseh zagrozila, da ga bo zapustila, če ji ne bo izkazoval več ljubezni. Na njeno veliko presenečenje ji je hladno odgovoril, da lahko kar odide, le ključ od stanovanja naj mu pusti. Planila je v solze in odhitela domov.
Fantova izjava jo je zelo potrla. Dolgo je razmišljala kaj naj stori, saj je očitno ljubezen že davno ugasnila. Razmišljala je, ali bi ga res zapustila in se odselila ali pa ostala z njim. Odločila se je za slednjo možnost in danes živi z njim zgolj iz navade. Ljubezni med njima že dolgo ni več.
Kljub temu, da se čaj pije počasi in z užitkom, vedno prehitro poide. A za njim ostane v ustih prijeten okus, glava pa postane bolj trezna in voljna razmišljanja. S tem se obred pitja čaja zaključi in natakar odnese pladenj s prazno skodelico, lončkom in vrčkom.
Mojčina zgodba po mojem mnenju predstavlja dve tipični napaki, ki jih ljudje zagrešimo. Kot najprej ne poskrbimo, da se ljubezen razvija dalje, temveč jo pogosto pustimo, da zamre. Potem pa se nekega lepega dne, ko v parku opazujemo sveže zaljubljence, kako izvajajo svoje rituale zaljubljenosti, zavemo, da je ljubezen umrla. Ali še huje, da smo ljubezen ubili, ker nismo zanjo skrbeli. Ljubezen je namreč kakor roža. Če jo zalivamo, gnojimo in negujemo, bo rasla in se razvijala, če jo zanemarimo, pa se bo počasi posušila in propadla. Druga napaka, ki jo delamo, pa je, da, ko do tega pride, ne naredimo koraka naprej, temveč vztrajamo v nesmiselnem skupnem življenju. Zgolj iz navade in iz strahu pred spremembami. Čas pa teče, leta minevajo. Nekega dne, v jeseni življenja, pa se zavemo, da je bilo naše življenje prazno. In tega ne moremo več spremeniti.
Ljubezen je kakor roža. Če jo negujemo, bo rasla in se razvijala, če jo zanemarimo, se bo posušila in odmrla.
