Makova potica domačega doma

Enakomerno drdrajo velika kovinska kolesa, ko se peljem po železni cesti proti domu. Praznina kupeja in pesem železja pod menoj me v mislih popelje v rodni kraj, kjer me čakata oče in mama. In mama pripravlja makovo potico. 

Čez nekaj ur se bo vlak ustavil na domači postaji. Stopil bom skozi ozka vrata vagona z majhnih kovčkom v roki. Ozrl se bom po peronu in zagledal starega očeta, ki mi bo z nasmeškom na obrazu mahal. Prišel bom do njega in ga objel. Objel ga bom z rokami in s svojim srcem. Že dolgo ga nisem vedel, predolgo. Vprašal ga bom, kje je mama in odgovoril mi bo, da me doma čaka, ker peče makovo potico. Tisto makovo potico, ki sem jo kot otrok tako rad jedel za praznike. Oče bo želel nesti moj kovček, pa mu ne bom pustil. Čas je na njegovem telesu pustil brazgotine in čeprav, bo želel nesti kovček, bi to zanj bil nepotreben napor. V življenju se je dovolj namučil, zato bom jaz nesel kovček. 

Prispela bova do avtomobila in kovček bom odložil v prtljažnik, ki ga bo oče odprl. Prisedel bom na sovoznikov sedež. Oče bo zagnal motor in počasi se bova odpeljala po glavni ulici našega malega mesta. Skozi okno bom opazoval trgovine. Spomnil se bom Mojce, moje prve ljubezni, ko se bova peljala mimo majhnega parka, kjer sva se prvič poljubila. Spomnil se bom babice, ko se bova peljala mimo majhne trgovine s sadjem in zelenjavo, kamor sva hodila po nakupih. Prijazna prodajalka pa mi je skoraj vsakič dala za seboj še kakšen sadež: sladko mandarino, zrelo hruško ali pa pest češenj. Peljala se bova mimo šole, kjer sem doživel veliko lepega pa tudi kakšno razočaranje. Spomnil se bom učiteljice Marine, ki je mene in moje sošolce učila petja. Če je bil lep spomladanski dan, smo šli na šolski vrt, kjer smo se pridružili pticam in njihovemu petju. 

Na koncu glavne ulice bova zavila levo pri gasilskem domu in se peljala mimo sosedov. Pomahali mi bodo in jaz jim bom pomahal v pozdrav. Dolgo jih nisem videl. Na koncu ulice je naša hiša, ostarela dama. Oče bo počasi zapeljal na peščeno dvorišče, na kratko pohupal in ustavil. Stopil bom iz avtomobila. Odprla se bodo vrata hiše in zagledal bom mamo. Stekel bom k njej in jo objel. V uho ji bom zašepetal »Mami, jaz te imam tako rad.« In utrla se ji bo solza. Tej bo sledila še ena in še ena. Ne bom je spustil. Začutil bom, kako sem jo pogrešal, kako sem pogrešal njen topli materinski objem. Iz hiše bo zadišalo po sveže pečeni makovi potici. Srce mi bo zaigralo. In mami bom rekel: »Hvala mami.« Počasi bom popustil objem in mami bo začela spraševati, kako sem potoval, medtem ko si bo brisala solze. Spraševala bo, ali sem lačen ali žejen. Odvrnil ji bom da si želim njene makove potice. 

Odšel bom do prtljažnika avtomobila in iz njega vzel kovček, ki ga bom odložil v veži. Sprehodil se bom po hodniku do kuhinje. Mama bo rezala sveže pečeno potico in v nosu me bo žgečkal njen prijetno domači vonj. Oče bo rekel, da pojdimo na vrt, da bom povedal kako živim v daljnem mestu. Stopil bom skozi odprta vrata na vrt. 

Zelena trava me bo vabila, da bi legel nanjo, kot sem to počel, ko sem bil majhen. Slišal bom žvrgolenje ptic in šumenje listja velike stare češnje v lahnem vetrcu. Sedel bom za veliko leseno mizo pod češnjo. Oče bo prinesel štefan vina in tri kozarce, mami pa sveže pečeno makovo potico. Vzel bom kos potice, ga nesel proti ustom in zagrizel vanj. Njen okus bo najprej preplavil moja usta, potem pa še moje možgane. In z mislimi se bom za nekaj trenutkov vrnil v otroštvo, ko sem z velikim veseljem opazoval mamo pri pripravi makove potice in komaj čakal, da je bila pečena. 

Iz sanjarjenja me predrami oddaljeni zvok krivečega se železa in pokajočega lesa. Postaja vedno glasnejši. Skušam vstati, da bi odprl okno in pogleda kaj se dogaja, pa me nenadni sunek vrže v sedež nasproti. Drdranje koles preneha, ko se ves kupe dvigne v zrak in skozi okno zagledam sivi pesek ob tračnicah, ki je vedno bližje. Še enkrat pomežiknem z vekami, preden mi pogled zalije rdeča kri. Preplavi me vonj po domači potici in zagledam mamo in očeta, ki se mi toplo smehljata.

Zaljubljenost in ljubezen

Pred nekaj dnevi smo združbo sedeli ob dobrem kraft pivu in razpravljali o ljubezni, zaljubljenosti in poroki. Med debato je nekdo povedal zelo zanimivo misel:

"Ljubezen je nekaj za kar se zavestno odločiš, zaljubljenost pa je tisto, ko te 'vrže', da čutiš metuljčke v trebuhu."

Počutim se, kot da sem ...

Počutim se, kot da sem v čolnu, ki ima veliko luknjo. In vse kar imam je vedro, s katerim mečem vodo ven. A ne glede na to koliko se trudim, tonem še naprej.

(DAS)

Ko pride polnoč ...

»10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1, srečno novo leto!«

Nocoj spet s prijatelji praznujem novo leto. Stara družba je včasih praznovala na planini, zdaj, ko smo vsi nekoliko starejši, pa v dolini. Udobje in drugačno življenje nas zadržujeta v dolini, planinsko kočo pa prepuščamo mlajšim, ki imajo pred seboj še veliko več življenja kot mi.

Ko s starimi prijatelji trkamo s čašami napolnjenimi z zlatim penečim se vinom, si želimo vse najlepše v novem letu, veliko zdravja, uspehov in ljubezni. Izpete želje, ki pa so sestavni deli vsakega silvestrovanja. Sledi še nakazan poljub na lice ali stisk roke in smo v novem letu. Edino kar se spreminja, smo mi. Vsako leto smo nekoliko starejši. Na glavi je kakšen siv las več, okoli oči se pojavi nova gubica. Pa tudi poslovimo se vsako leto nekoliko prej. Pred leti smo brez težav zdržali do sedmih zjutraj, sedaj se nam začnejo okoli druge ure zjutraj že zapirati težke veke.

Vsako leto sem v isti družbi in vsako leto si tu tudi ti. Na skrivaj te imam rad, a vem, da ljubiti te ne smem. Ko pride polnoč, ko začnemo trkati s kozarci, se razveselim tvojega pogleda, tvojega nasmeha, nežnega dotika, vonja po tvojem parfumu, ki ga že leta nisi spremenila, in seveda tistega kratkega novoletnega poljuba, ki mi ga vsako leto nameniš. Takrat mi vzdrhti telo in zapoje srce. Počutim se srečnega. Za nekaj trenutkov te lahko ljubim.

In ko se poljub konča, ko se oddaljiva drug od drugega in ko te še enkrat pogledam v tvoje pravljično modre oči, vem, da jutri boš počela kdo ve kaj, a slutila ne boš ničesar. Jaz pa bom ta poljub zakopal v svoje srce, kjer me bo grel vse do konca leta. In ko bo odbila polnoč, ko bomo spet trkali s kozarci, tokrat leto dni starejši, se bom razveselil tvojega pogleda, nasmeha in poljuba.

Še pred sončnim vzhodom bom prevozil 150 kilometrov

Glavo mi polni mešanica ropota gum, ki nastaja pri veliki hitrosti po grobem asfaltu, pišu zraka, ki se zaletava v ogledali na obeh bokih in enakomerno drdranje velikega dizla pred menoj. Držim volanski obroč in z njim usmerjam pot po neskončni sivi preprogi.

Zvezde na nebu se počasi poslavljajo in v daljavi se rišejo prve barve sončnega vzhoda. Bledo svetlikanje napoveduje nov dan v deželi. Še v trdi temi sem sedel v hladen avtomobil, ga pognal in se odpravil na dolgo pot.

Mimo mene bežijo vasi, zaselki in mesta. Ljudje mirno spijo, le najbolj zgodnji se šele počasi prebujajo v nov dan. V oknu hiše ob cesti se prižge luč in izgine nekje v daljavi. Hiše so le majhen madež v kotičku očesa, ko pri visoki hitrosti drvim mimo njih.

Prehitevam bele kombije. Njihovi vozniki zaspano srebajo kavo, da bi se zbudili in pospešili proti svojemu cilju. Brezimni vozniki tovornjakov sklenjeno vozijo drug za drugim in strmijo v gmoto pred seboj ne meneč se za okolico.

Tuneli, spust, nekaj ravnine in prebujajoči se Maribor so mimo mene, ne da bi to opazil. Kolesa se vrtijo in karoserija zadrhti ob vsaki neravnini, razpoki v sivem asfaltu. Čutim premikanje batov v motorju, čutim vsako eksplozijo mešanice zraka in nafte, čutim, kako se vrtijo osi, čutim kako se odpirajo in zapirajo ventili, čutim vrtenje zobnikov v menjalniku. Sem eno z avtomobilom, sem avtomobil na sivi neskončni cesti.

Pred menoj počasni tovornjak počasi prehiteva še počasnejšega. Upočasnjujoč se jima približam. Hitrost se zmanjša in svet okoli mene se umiri. Motor prede kot zadovoljna mačka, piš vetra se izgubi in ropot gum se preoblikuje v tiho šumenje. Nepremično gledam v rdeče luči pred seboj. Čas se razpotegne v neskončnost.

Z desnim rumenim smernikom gmota pred menoj nakaže namero, da se bo umaknila. Počasi, kot lenivec, se umakne in mi sprosti pot. Z desno nogo pritisnem do dna. Ne zgodi se nič. Elektronika potrebuje nekaj neskončnih trenutkov, da prepozna moj ukaz in pripravi vse sisteme na izvedbo. Nenadoma se zbudi menjalnik in prestavi dve prestavi nižje. S kotičkom očesa opazim, kako kazalec na obratomeru poskoči za nekaj tisočakov in motor pred menoj zarjove, kot podivjana mačka v napadu. Sprednji del se dvigne in hitrost začne silovito naraščati. Za nekaj trenutkov mačka zajame sapo, ko se elektronika odloči, da je treba prestaviti nato pa ponovno zarjove in poskoči. Ko dosežem potovalno hitrost popustim z nogo in vse se umiri. Sliši se enakomeren piš vetra, drdranje gum in predenje motorja. Tovornjaka sta ostala nekje zadaj.

Prevozil sem več kot 150 kilometrov in moja pot se nadaljuje.

Velika oranžna krogla se dviga iznad rahlo zamegljene daljave, v kateri se izgublja siva cesta. Pozno pomladansko sonce začne prebujati deželo. Opazujem tople barve in se sprašujem o cilju. Je še daleč?

Dobro jutro!