Večer ob kaminu

V kaminu je prasketal ogenj. Že od majhnega me je ogenj privlačil in, kadarkoli je oče zakuril v kaminu, sem sedel pred ogenj in opazoval poskakovanje plamenov. Njihov ples je bil popolnoma neurejen, a je bilo slutiti nekakšne zakonitosti, ki jih nisem nikoli doumel. Številne ure sem presedel pred kaminom, se grel v mrzlih zimskih dneh in užival v plamenih.

Vonj po toplem jabolčnem zavitku je napolnjeval prostor. Aroma cimeta in jabolk se je mešala v prijetno sladkobno harmonijo. Spomnil sem se babice, ki je vsako nedeljo zgodaj zjutraj spekla jabolčni zavitek, ki sem ga na vsak način želel jesti že za zajtrk. Pa mi ga ni dovolila. Namenjen je bil za sladico po nedeljskem kosilu. Jabolčni zavitek je ležal na pladnju, pokrit s pisano bombažno krpo in se hladil. Vse do kosila sem po malem sanjaril o njem, saj me je prijetni vonj tako nežno božal.

Na mizi je bil bujen šopek kot kri temno rdečih vrtnic. Pihal je mrzel veter in zavijal sem se v svoj plašč, ko sem šel mimo cvetličarne. Izložba, polna cvetja, je spominjala na pomladanski travnik. Nekaj časa sem občudoval to nenavadno sliko sredi tega turobnega in mrzlega zimskega dne. Sanjaril sem o poletju, o toplem soncu in travniku polnem cvetja. Zaželel sem si, da bi bil nekje na toplem, da me ne bi mraz ščipal v lica in da mi ne bi bilo treba nositi težkega zimskega plašča. Sredi izložbe so bile rdeče vrtnice. Krvavo rdeče so v moje srce priklicale spomine na najstniško zaljubljenost. Na čas, ko je bilo najbolj pomembno, kako očarati dekle, ki mi je bilo všeč. Danes eno, jutri drugo. Zaljubil sem se hitro, še hitreje pa me je zaljubljenost minila. Do naslednjega dne, ko sem spoznal novo dekle.

Dva kozarca in prazna steklenica dobrega vina so delali družbo šopku. Sladek okus vina z diskretnim vonjem po zrelih jagodah je prijetno zaokrožil večerjo.

Sedela si na preprogi nasproti mene in me gledala s svojimi kostanjevimi očmi. V njih sem videl odseve plamenov, plamenov ljubezni. Tvoja žametna koža je bila tako nežna, tako prijetna in moral sem se je dotakniti. S prsti sem se počasi približal tvojemu obrazu in se čisto rahlo dotaknil lica. Z dlanjo sem drsel po mehki koži. Tvoje ustnice so se oblikovale v nasmešek sreče. Približal sem se ti z obrazom. Zaprla si oči. Vedela si, kaj se bo zgodilo. Čisto nežno, čisto rahlo sem se z zgornjo ustnico dotaknil tvoje zgornje ustnice. Tako sva obstala za nekaj dolgih trenutkov v pričakovanju poljuba. Vedela sva, da se bo zgodil. Morda naslednji trenutek, morda nekoliko kasneje. A sva kar vztrajala, kot da bi se bala, da se bo s poljubom zgodilo nekaj nepredvidljivega, nekaj, kar sva si neizmerno želela, a sva se obenem močno bala. Prijeten vonj tvojega parfuma me je zapeljivo božal. Bil je tisti parfum, ki sem ga imel najraje: diskretno sladkoben, a dovolj jasen, da ga ni bilo mogoče zgrešiti. Želel sem si, da bi se ta trenutek razlil v večnost. Moja želja je bila neuresničljiva. Privlačnost med teboj in menoj je bila premočna. Nisva se ji mogla upirati. Razdalja med spodnjima ustnicama je bila vedno manjša in v nekem trenutku so se združile v čutnem poljubu.

Bili so mrzli zimski dnevi, ko sem pogrešal večere ob kaminu iz svojega otroštva. A nocoj nisem pogrešal popolnoma nič. V kaminu so poplesavali plameni, pred kaminom pa sem se brezskrbno poljubljal z ljubeznijo svojega življenja.

Ljubezensko pismo z mislijo o nepredvidljivosti ljubezni

Draga Sara!

Ljubezen je nepredvidljiva. Nikoli si nisem predstavljal, da bom lahko ljubil tako čudovito, tako prijetno in tako ljubko žensko. V preteklosti sem poslušal številne učene ljudi, ki so mi skušali razložiti, kaj je to ljubezen. Kaj je prava ljubezen, me je vedno zanimalo. Nejeverno sem jih poslušal in nisem razumel, kaj mi pripovedujejo. Govorili so mi, da je ljubezen nepredvidljiva, da nikoli ne veš, kje in kdaj boš srečal ljubezen svojega življenja. Njihovim besedam nisem posvečal velike pozornosti, saj sem bil prepričan, da je mogoče ljubezen predvideti. 

In potem sem te spoznal.

Pred nekaj dnevi sva ležala skupaj in sem te opazoval. Mirno si spala in tvoje prsi so se enakomerno dvigale in spuščale v ritmu dihanja. Gledal sem tvoj mili obraz in skozi misli so mi šle podobe trenutka, ko sem te prvič videl. Če bi me takrat nekdo vprašal, ali bi te lahko ljubil, bi se kislo nasmehnil. Takrat niti pomislil nisem, na kaj takega, kaj šele, da bi ti lahko ljubila mene. Preveč nedostopna si bila, preveč oddaljena in živela si v meni tujem svetu. A ljubezen je nepredvidljiva in navkljub moji nejeveri, naju je pripeljala skupaj. Iz različnih svetov sva, a ljubezen naju je našla in združila.

Čas teče, a moja ljubezen ni čisto nič manjša. V vsem tem času se je oplemenitila in zrasla. Z vsakim dnem te ljubim bolj. In, ko grem s prsti nežno skozi tvoje pšenične lase, se spomnim na čase, ko sem bil prepričan, da je ljubezen mogoče predvideti. Naiven sem bil. Ljubezni ni mogoče predvideti in vsak trenutek, ki ga preživim s teboj, mi to potrjuje.

Sara, ljubim te neizmerno!

Slika: Tina Phillips / FreeDigitalPhotos.net

Več ljubezenskih pisem >>

Sanje so kot zvezde ...

Sanje so kot zvezde ... nikoli jih ne moreš doseči. Sledi jim in vodile te bodo do tvoje usode.

(Anonimni)

Veliki val

Morje je razburkano. Visoki valovi se razlivajo preko krova kjer mokri in premraženi mornarji uravnavajo vrvi napetih jader. Močan veter žene barko v razpenjene valove. Leseni jambor ječi od napetosti. Popravim si dežni plašč in si z obraza obrišem slane kapljice, ki me ščemijo. Možem zakličem naj napnejo vrvi. V bučanju morja me komaj slišijo in brez besed izvršijo ukaz. Preko krova zleti nov pršič slane vode.

Vihar je neprijeten in zastavljati si začnem vprašanje, ali je bilo sploh smiselno, da smo odpluli. Ne bi bilo pametneje ostati v zavetju varnega pristanišča ali pa morda pluti le ob obali, kjer zavetje pristanišča ni nikoli daleč? A po drugi strani, barke niso narejene zato, da se skrivajo v pristanišču, kdor pa pluje le ob obali nikoli ne vidi širnega sveta. Zato smo se odpravili na odprto morje, da odkrijemo nove dežele, da spoznamo nove ljudi.

Veter je žvižgal okoli napetih vrvi in njihova melodija se je zlila z ekstravagantno simfonijo viharja.  Držim se za leseno ograjo in zrem preko kljuna v divje morje. Veter me žgečka po obrazu in vodne kapljice mi polzijo po licih. Usta imam razpotegnjena v nasmešek. Divja narava boža moje srce, ki je prvič po dolgem času sproščeno, veselo, brezskrbno. Uživam v bučanju, uživam v vodnem pršiču, uživam v negotovosti naslednjega trenutka.

Nenadoma pa je za nekaj hipov videti, kot da je vihar izginil, da ni več valov. Pred kljunom barke zagledam velik val, večji kot so bili vsi do sedaj, saj sega daleč preko krova. Nasmešek se razblini in dih mi zastane, ko se kljun barke začne počasi vzpenjati po valu. V srce se mi naseli neizmerni strah. Ne bojim se tega vala, po katerem se bo barka visoko povzpela. Strah me je praznine za njim, tiste praznine, ki se konča z novim valom. Še močneje se primem ograje in možem zakričim naj se trdno držijo. Tik pod vrhom vala ni več videti vode. Pred nami je le še nebo obloženo s težkimi oblaki in občutek imam, da bomo poleteli nekam navzgor v naročje boga vetra. Barka doseže vrh in se za nekaj trenutkov poravna. Ozrem se naokoli in vidim le razpenjeno morje.

Počasi se začne kljun spuščati navzdol in barka začne pridobivati na hitrosti. Obzorje izgine. Pred nami je le še mogočna stena vode, barka pa drvi proti njej z vedno večjo hitrostjo. Pomislim, da je to konec. Da se je naše potovanje končalo tu sredi morja in nikoli ne bo več nihče slišal za nas. Ozrem se po možeh in vidim smrtno grozo. Kljun že doseže dno vala in v nekaj trenutkih bi se morala barka ponovno vzpenjati. Občutek imam, da se je čas neizmerno upočasnil. Skozi misli mi letijo prizori zadnjih nekaj mesecev pred odhodom, priprave na veliko plovbo, prepričevanje znancev, da je to prenevarno in naj raje plujem ob obali ter načrtovanje plovbe. Spomnim se trenutkov negotovosti, ko sem se plovbi že skoraj odpovedal, vidim podobe dneva, ko sem samozavestno stopil na barko in začel dajati ukaze za odplutje. Skozi misli mi zletijo podobe veselih in optimističnih mornarjev, s katerimi sem se podal na plovbo in so se zdaj v smrtni grozi oklepali ograje, vrvi, krmila ali česa drugega, kar jim je prišlo pod roko. Kljun začne riti v vodno steno in pred menoj počasi izginja paluba z vsem kar je na njej: vrvi, sodi, klopi in mornarji. Vse vzame voda v svoj objem.

Stena vode je tik pred menoj. V nogah čutim, da se je začel kljun čisto počasi dvigovati. Barka se bori za preživetje, kot se borimo vsi, ki smo na njenem krovu. Še zadnjič zajamem sapo in padem v vodni objem. Okoli mene je tema in tišina. Nič ne slišim, nič ne vidim. Spodnese mi noge in le z rokami se držim za ograjo. Ne zavedam se bolečine v rokah, ki so obremenjene do skrajnosti. Za konec uredim misli in si pred seboj naslikam tisto čudovito podobo nekega pozno pomladnega dne, ko sem kot petletni otrok, na vrtu pod zrelo češnjo sedel na odeji. Oče je bil na drevesu in mi metal zrele češnje, mama pa je sedela nasproti. V laseh je imela majhen šopek marjetic, na obrazu pa tisti sladek in vabljiv nasmeh, ki sem ga imel tako rad. Začutil sem varnost in sproščenost otroštva. Pogrešal sem ju. Bilo mi je tako lepo. Bilo mi je tako prijetno.

V pljučih me začne močno stiskati in v glavi mi divje šumi. Pred seboj zagledam biserne mehurčke, ki v hipu izginejo. Padem po lesenih tleh in zagledam temne oblake. Barki se je uspelo izviti iz objema boginje morja. Med pobiranjem hlastam za zrakom. Kljun barke se že spušča navzdol po valu, vendar pred nami ni globine, ne vodne stene. Pred nami je le razburkano morje. Pogledam po mornarjih. Kašljajoče se pobirajo in ozirajo po svojih tovariših. Še vedno smo vsi na krovu, barka je še vedno na morski gladini. Postavim se na noge in se vprašam, ali bomo naslednji velik val preživeli?

Jutro ob njej

Prijetna jutranja tišina je v sobi. Ležim poleg tebe in opazujem sončne žarke, ki prihajajo skozi luknjice v roleti in na odeji tvorijo podolgovate svetle lise. Poslušam tvoje mirno enakomerno dihanje. Pod odejo čutim toploto tvojega telesa. Telesa, ki ga tako obožujem. Mirno spiš.

Opazujem tvoj lep obraz, ki je delno prekrit z dolgimi rjavimi lasmi. Ti si tu, jaz sem poleg tebe, a tebe ni tu. Živiš v svojem svetu in jaz te le spremljam. Sprašujem se, ali misliš name, ali ti kaj pomenim ali me sploh opaziš. Sprašujem se, ali imava skupno prihodnost, ali ima najina zgodba srečen konec ali pa je le kot cigareta, ki jo prižgeš popoldne v lokalu ob skodelici kave in močno zažari na koncu pa zaključi kot pozabljen ogorek v pepelniku. Ne želim te izgubiti a vem, da se nekaj pripravlja, vem, da se bo nekaj zgodilo, vem da se bo zgodilo nekaj neprijetnega. In vem, da bom ponovno tisti, ki se bo osamljene večere sprehajal ob Dravi in žalostno opazoval labode.

Čisto rahlo se dotaknem tvojega lica. Tvoja nežna koža mi je bila vedno všeč. Vedno sem jo oboževal. Pozabiti jo bom moral. Pozabiti te bom moral, če bom hotel preživeti. Vse kar mi bo ostalo bo nekaj drobnih medlih spominov na nekaj prijetnih trenutkov, ki sva jih preživela skupaj.

Zazrem se v strop. Počasi se mi veke na očeh zaprejo in odzibljem se v prijeten jutranji sen. Skupaj sva, srečna sva in tako bo dokler se ne zbudim.