Letošnji dopust se je začel nekoliko drugače kot prejšnja leta. Glavna razlika je, da prvi teden štirinajstdnevnega počitka preživljam v čistem sproščanju, ker zaradi spleta okoliščin ni nikogar od moje družbe. Ker se tudi gospodična Krtkova še ni našla, mi družbo dela moje zvesto kolo. Čeprav Pag poznam skoraj kot lastni žep, nekaj sem ga tudi že prekolesaril, pa je osveževanje spominov s kolesa mnogo bolj zanimivo, kot iz avtomobila. Za prvi izlet sem se odpravil na skrajni severo-zahodni del otoka, v Lun, ki je znan po tisočletnih oljkah.
Dan je bil vroč in že dopoldne sem razmišljal, ali bi se sploh odpravil. Še najmanj kar sem si želel, je bil vročinski udar prvi dan dopusta. Vendar je bila želja neizmerna, poleg tega pa se mi preprosto ni dalo cel dan zgolj poležavat in brati Srce teme od Conrada. Knjiga je zanimiva, vendar težka za razumevanje, saj je polna razmišljanj in nekakšnih lažnih predstav, ki jih ima glavni junak. Teh laži se zaveda in z njimi živi ter jih širi dalje. Vsekakor pretežko branje za 32 stopinj v senci. Nekaj minut čez šesto popoldne sem, navkljub vročini, odrinil.
Opremljen z nekaj elektronike (merilec srčnega utripa, GPS), polno pijače in veliko dobre volje sem se odpravil v vroče pozno popoldne. Začelo se je s prijetnimi 200 metri vožnje ob morju do prvega klanca. Poln zagona sem vneto pritiskal pedala in kmalu premagal nekaj preko 40 višinskih metrov. Pot sem nadaljeval po novi novaljski obvoznici do krožišča in nato po glavni in edini cesti proti Lunu.
Cesta proti Lunu je zanimiva. Ves čas poteka po grebenu otoka in omogoča lep razgled tako na desno na Velebit, kot tudi na levo na jadranske otoke vse od Cresa do Dugega otoka, če je vreme lepo. Ves čas sta levo in desno od ceste zid in množice ovac, ki blejajo in vsake toliko časa preplašijo zamišljenega kolesarja. Skoraj nič prometa, redki odcepi in okoli 18 km dvigov in spustov med kamnitimi ograjami ter cvetočimi robidami.
Kolesi se vrtita, metri grobega asfalta ostajajo zadaj. Spredaj pa vzpon. Sonce sveti, s čela mi teče pot. 80 m, kaže višinomer. Toliko, pomislim. 90 m. Sopem, in prav počasi napredujem. Še nekaj sto metrov in kaže se vrh klanca. Še malo, še malo. Pridem na vrh in odpre se čudovit pogled na neskončno vijugasto cesto. In to je bil šele prvi klanec od neštetih. Pedala se bodo še velikokrat zavrtela, preden bom prišel na cilj. Veliko potu bo steklo po čelu.
In tako se je ponavljalo. Vzpon in spust. Po vročem soncu.
Sonce je bilo že nizko na nebu, ko so me pozdravile prve oljke in naznanile, da sem že skoraj v Lunu. Te oljke so kot debela zgodovinska knjiga. Naj bi imele tudi do tisoč let. Koliko so preživele, koliko generacij domačinov je uživalo olje iz njihovih plodov! Tam so ponosne, skrivenčene, stare. Preživele bodo nas in naslednje generacije. Oljke in Lun sem kmalu zapustil v njihovi večnosti in se spustil za 120 m v Tovarnele, najbolj severno luko na Pagu. Majhna vasica, z nekaj starimi hišami in množico apartmajskih hiš, ki so zrasle v zadnjih letih. Kljub temu pa luka ni zgubila svoje romantičnosti.
Še posebej pa izstopa predel ob svetilniku. Na kamniti obali je tišina, ki jo moti le bučanje valov, otrok morja in maestrala, ki se rodijo tam nekje pri Cresu in nato počasi rastejo ter se razvijajo vse do Paga, kjer polni energije in življenja zadenejo ob trdo kamnito obalo se razbijejo v tisočero kapljic in se spojijo z zrakom in vodo. S svojim očetom in materjo. Ob belem svetilniku zahajajoče sonce boža zaljubljenca, ki sta združena v eno s prostorom in časom. Morje, zrak, večerno sonce in ljubezen se na enem mestu spajajo v čarobno simfonijo.
Po dobrih 21 kilometrih se je počitek prilegel. Na klopi v pristanišču med starimi ribiškimi čolni. A misel na pot, ki je bila pred menoj, mi ni dala miru. Mišice so sporočale, da potrebujejo dolg počitek. In sonce me je nagajivo priganjalo: pojdi, pojdi, kmalu bom zašlo in tema bo nastopila. Nič zato, sem si mislil. Prometa ni veliko in hladno bo. Toliko lažje bo voziti. Zato sem še naprej sedel in brez misli opazoval zibanje čolnov.
Vožnja nazaj je bila naporna. Čeprav sem prvi, najdaljši in najvišji klanec kar uspešno prevozil, pa mi je potem, ko sem se poslovil od starih oljk, začelo zmanjkovati moči. Imel sem občutek, da so mi oljke ob cesti dajale dodatnih moči, a sedaj ko jih ni bilo več, ko je bilo ob cesti le grmovje in robide, tudi moči ni bilo več. Zlil sem se s kolesom in cesto. Bili smo eno. Zgolj z eno mislijo: naprej! Iz transa me je dvakrat zbudilo ječanje kolesa, ko sem v napol temi s 30 km/h priletel v globoko jamo, ki so jo za seboj pustili polagalci novega električnega kabla.
Ko sem prišel na vrh zadnjega klanca, je sledilo olajšanje. Končno konec. Končno počitek. In sem se spustil v Staro Novaljo. Hitro. Prijetno izmučen in temeljito prepoten sem se takoj po prihodu odpravil v morje. Da se osvežim in sprostim. Bilo je prijetno.
Fotografije: Krtek
»Jaz ne grem v šolo, ne, ne grem v šolo, jaz bom kar počitnice imel,…« se širi iz zvočnikov. Hudomušna pesmica napolnjuje prostor. Na mizi dva monitorja. Na enem neskončne tabele s preračuni, na drugem množica podatkov. Zunaj je svež pozno poletni nedeljski dan. V zraku je čutiti, da se dopusti končujejo, da bo v nekaj dneh tu september in začela se bo šola. V mestu bo gneča, ljudje bodo spet brezčutno hiteli po opravkih.
