5. feb. 2017

Nasveti za boljše življenje

Designed by Freepik
V roke mi je prišla zanimiva knjiga nemškega psihiatra in psihologa prof. dr. Manfreda Spitzerja z naslovom Digitalna demenca. V njej na zelo izzivalen način utemeljuje, zakaj našim možganom, predvsem pa možganom otrok škoduje uporab sodobnih naprav z zasloni (TV, tablice, pametni mobilni telefoni), internet in igranje video iger. Njegove teze so zelo radikalne in so sprožile burno debato.

V vsebino knjige se na tem mestu ne bom spuščal, kogar zanima, naj si jo kupi ali izposodi in prebere. Je pa knjigo zaključil z, po mojem mnenju, zelo dobrimi nasveti za boljše življenje, ki jih tu delno povzemam in delno dopolnjujem z lastnimi izkušnjami in mnenjem.

1. Prehranjujte se zdravo. Jejte zelenjavo, sadje, občasno košček čokolade (temne), meso in ribe. Prehrana naj bo uravnotežena. Občasno spijte kozarec rdečega vina.

2. Vsak dan se gibajte vsaj pol ure. Že tek do trgovine in nazaj lahko zelo izboljša počutje. Če pa se lahko odpravite v gozd, kjer uživate v senci velikih dreves, pa bo izkušnja še boljša.

3. Čim manj tuhtajte in se v mislih ukvarjajte s preteklostjo. Zavestno skušajte svojo pozornost usmeriti v tukaj in zdaj. Srečnejši boste.

4. Ne postavljajte si previsokih zahtev. Lotevajte se stvari, ki so izvedljive. Nagnjeni smo k temu, da si postavljamo previsoke zahteve. Ko nam spodleti, smo nesrečni zaradi neuspeha.

5. Pomagajte drugim. Številne raziskave so pokazale, da je pomaganje drugim zdravilno za tistega, ki pomaga. Pazite le, da vas ljudje ne bodo izkoriščali.

6. Denar ne dela človeka srečnega ne zdravega. Misel na denar povečuje skopost in osamljenost. Denar trošite za potovanja, dogodke in učenje, ne pa za stvari. Stvari se postarajo, propadajo in nam jemljejo prostor. Postanejo nam breme. Dogodke in potovanja pa ohranjamo v spominu in dlje je od njih, lepši se nam zdijo. Postanejo del nas.

7. Občasno zavestno poslušajte glasbo. Glasba zmanjšuje strah in povečuje srečo. Poslušajte jo skoncentrirano, da boste iz nje pridobili največ.

8. Pojte. Prepevanje je zdravo. Pojte v avtu med vožnjo na glasbo, ki jo poslušate. Nihče vas ne bo slišal in se iz vas norčeval. Ali pa pojte, ko ste sami doma.

9. Smehljajte se. Smeh vas dela srečne. Smejte se, četudi ste nesrečni. Postali boste srečni. Smejte se iz srca. Narejeni smeh ne pomaga.

10. Aktivno premagujte ovire, s katerimi se srečujete. Bodite aktivni. Na goro pojdite peš, ne z žičnico ali avtomobilom. Vaše zadovoljstvo bo večje, opazili boste več.

11. Poenostavite si življenje.

12. Družite se. Vsega, kar nas dela srečne, se hitro navadimo in nismo več tako srečni. Izjema je druženje z drugimi ljudmi.

13. Preživljajte čas v naravi. V gozdu, na travniku, na obali, v planinah,... Pogled na zelenje povečuje srečo.

14. Izogibajte se televiziji, internetu, tablicam in pametnim telefonom. Te naprave delajo ljudi debele, neumne, agresivne, osamljene, bolne in nesrečne. Uporabljajte jih kot orodje za delo, branje, ustvarjanje, ne pa za zapravljanje časa in igro.

1. jan. 2017

Ljubezensko pismo z mislijo o metuljčkih

Designed by Freepik
Draga Sara!

Nežne snežinke se vrtinčijo iz oblakov proti tlom. Mehak sneg je prekril travnate bilke in jih zazibal v nežno zimsko spanje. Piš vetra je potegnil po bregu, kot jaz z roko zdrsim po tvoji nežni beli koži. V prstih čutim mehkobo tvoje kože in v trebuhu začutim metuljčke. Tiste metuljčke, ki sem jih začutil prvič, ko sem te nežno pobožal po licu.

Bilo je sredi toplega pomladnega dne. V zraku je bila pesem ptic, ki se je mešala z žuborenjem potoka, na bregu katerega sva sedela. Pogovarjala sva se o naravi, o rastlinah, o vodi, o živalih, o tem, da si razmišljala, ali bi se prijateljici pridružila na poti na morje ali ne in še o marsičem. Ko sva oba umolknila, sva nekaj časa tiho gledala ples vode. Najini roki sta se zbližali in se nežno dotaknili. Sklenila sva prste. Pogledala si me, pogledal sem te. Z drugo roko sem ti, nežno šel po licu. Nasmehnila si se in se mi približala s svojimi sladkimi ustnicami.

Danes, ko gledam ples snežink, se spominjam tistega toplega pomladnega dne in mi je toplo pri srcu. Takrat je najina ljubezen vzcvetela. In še vedno cveti. In bo cvetela še naprej. Ker te imam rad. Z vsem svojim srcem.

Krtek

4. dec. 2016

Tok mojega življenja - šestič

Pred slabim mesecem dni sem sedel na letalu nekje nad zahodno Nemčijo. Vzleteli smo v poznem oblačnem popoldnevu in se po nekaj minutah vzpenjanja prebili skozi oblake. Skozi okno se mi je odprl pogled na večerno obarvano nebo, ki ga tisti, ki so bili na trdni zemlji pod nami, niso mogli videti. Letalo se je še naprej vzpenjalo. V kabini je bil značilen monoton zvok prezračevalnega sistema in pridušen zvok letalskih motorjev iz zadnjega dela letala, ki sta opravljala svoje delo in nas potiskala skozi zrak. Ljudje niso klepetali. Po napornem delovnem tednu, nepripravljeni na klepet, so se vračali proti domu.

Tudi sam sem bil precej utrujen. Za menoj je bil naporen dan. Večurni sestanek, na katerem smo sprejemali odločitve za prihodnost. Usklajevanje med 27 različnimi predstavniki je bilo vse prej kot prijetno, še manj pa je bilo prijetno spoznanje, o nenaprednem, nazadnjaškem in zastarelem razmišljanju na evropski ravni.

Vse to je bilo sedaj za menoj, pred menoj pa je bilo 50 minut mirnega leta nad oblaki do letališča, kjer me je pobralo naslednje letalo. Popravil sem se v sedežu, da mi je bilo nekoliko bolj udobno. Skozi okno sem opazoval nebo. Letalo je zavilo proti vzhodu in namesto toplih barv sončnega zahoda sem opazoval temno zvezdnato nebo. Za nekaj trenutkov sem zaprl oči in glavo naslonil na vzglavnik letalskega sedeža.

Utrujen sem. Utrujen sem življenja. Leta in leta teka za neuresničenimi sanjami so me izmučila. In sedaj, včasih sredi dneva, na poti, na vlaku, v avtu, na sprehodu, v trgovini, kjerkoli že sem, bi se ustavil sedel na pločnik, štor, klopco v travo pod drevo, za grm, kamorkoli in se odpočil. Želja po tem je tako velika, da se je včasih kar prestrašim. Preplavi me nepopisna želja po tem, da bi se čas ustavil in bi si lahko privoščil konkreten počitek.

In sprašujem se, kaj je narobe. Bi moral spremeniti sanje? Bi moral spremeniti življenje?

V življenju so vzponi in padci. Nekaj časa teče kot po maslu, drugič se zatika, škripa, pokašljuje in se prav počasi premika naprej. Po vseh doživetih vzponih in padcih sem spoznal, da ne glede nato, kako nizko padeš, vedno se lahko znajdeš in greš naprej, če se trudiš premakniti naprej. Če se prepustiš upanju, da ti bodo pomagali drugi, boš obtičal in nič se ne bo premaknilo naprej. Tisoče je takšnih zgodb, kjer ljudje capljajo na mestu in ne naredijo miselnega preskoka, ker ga ne želijo ali pa ne znajo. Seveda, govorim o materialnem vidiku. Kaj pa drugi vidiki?

Kaj, če imaš sanje, ki jih želiš uresničiti, a jih ne znaš uresničiti? Kaj, če ni nikogar, ki bi ti želel ali znal pomagati? Kaj, če si sam ne znaš najti pomoči? Kaj pa tedaj?

Utrujen sem. Utrujen sem življenja, ker ne znam uresničiti sanj, sanj, ki jih večina ljudi uresniči.

Odprl sem oči. Stevardesa je po ozkem prehodu med sedeži pomikala voziček in delila skromne letalske sendviče. Razveselil sem se ga. Od jutra nisem jedel nič. Prepričan sem bil, da se bo prilegel, pa čeprav je letalski. In se je.

7. nov. 2016

Pogled v krošnje

Suho listje šumi pod nogami. Čas jeseni je in drevje intenzivno spreminja barve. Sonce je prepodilo hladno in megleno jutro. Dolgo je tega, kar sem se odpravil od doma in odtaval globoko v jesenski gozd. V zraku je sproščujoča tišina. Slišati je šum rahlega vetra, ki se tiho plazi med debli dreves in le redko čivkne katera izmed ptic. Skozi razredčene krošnje se prebija šibko jesensko sonce. Nizko je, kljub temu, da se bliža poldne in njegova svetloba je bolj oranžna, bolj topla. A žarki niso več topli, temveč se komaj čutijo na goli koži.

Velika drevesa strumno stojijo. Siva, temno rjava in črna debla različnih premerov se dvigajo navzgor proti modremu nebu. Gola so, brez vejic in brez listov. Med njimi so mlajša drevesa, ki vztrajajo in čakajo svoj trenutek, da bi se vzpela navzgor proti svetlobi. Upajo, da se bo katero izmed starih dreves v močnem vetru prelomilo in v sklepu krošenj odprlo tako želeno vrzel. Takrat bodo čakajoča drevesa hitro pognala navzgor in se divje bojevala v boju za življenje in smrt. Le enemu bo uspelo in dovolj hitro se povzpelo dovolj visoko. Prerastlo bo ostale, ki se bodo počasi izčrpali, nekaj časa še životarili in nato tiho propadli.


Pogledam navzgor v krošnje. Rumeno rdeče barve jesenskega listja na modri podlagi neskončnega neba. In se začnem vrteti. Najprej počasi, nato pa vedno hitreje in hitreje. In začne se vrteti svet okoli mene in barve se zlijejo v neskončno mavrico življenja. In ponese me v to kraljestvo barv, kjer se okronam s krono stkano iz rumenega listja. Pogledam navzdol in vidim malega človeka. Kam hitiš mali človek? Kam se ti tako mudi. Postoj. Ozri se naokoli in začni živeti. Naj ti življenje ne uide, ne izpusti ga, ne porabi ga za nepomembnosti.

Živi svoje življenje.

25. sep. 2016

Jutranji čaj

Toplo sonce je pokukalo iznad hriba in obsijalo veliko leseno vrtno mizo. Rahla jesenska meglica v zraku je blažila modrino neba. Pogled proti jugu je zastirala visoka stena sive megle, ki se je širila po večjem delu doline. Proti severu … proti severu pa je bil čudovit, skoraj pravljični pogled na visoke hribe. Zelenje temnih barv gorskega gozda se je prelilo v svetlo barvo zelenkasto-rjavih gorskih travnikov, ki so počasi prešli v sivino skal visokogorja. Nad tem pa kraljevalo jutranje modro nebo.

Slika: Freepik
V zraku je bil šum vetra, ki se je zapletal v veje bližnjega gozda. Njegovo enakomernost je prekinilo le občasno oglašanje ptic. Jesen se je že začela in niso več tako glasne. Pripravljajo se na hladno zimo.

Z veliko skodelico čaja sem stopil skozi odprta vrata dnevne sobe in si začel oči pasti na zelenju. Globoko sem vdihnil, da me je hladen jutranji zrak osvežil. Zadržal sem dih, da je napolnil vse kotičke pljuč in nato čisto počasi izdihnil. Na rumenih astrah, ki so rasle poleg mize, so bile kapljice jutranje rose. Sončni žarki so se od njih odbijali in me žgečkali. Pomežiknil sem, saj so bile moje oči še vedno jutranje in nevajene močne sončne svetlobe.

Naredil sem požirek čaja. Močan črni čaj se je poigral z brbončicami na jeziku. Njegov okus mi je predramil možgane in jih pognal v tek. Preletel sem obveznosti tega dne. Čakalo me ni nič pretresljivega. Le rutina ponedeljka. Zato sem se prepustil opazovanju okolice.

Moj pogled so pritegnile suhe travne bilke na travniku. Rahel veter jih je nežno upogibal in jih spravil v ritmično valovanje, ki je zajelo celotni travnik. Po travniku je brzela temna senca velike ujede, ki je krožila visoko nad travnikom. Naredil sem nov požirek čaja in užival v njegovih aromah, ki so s svojim bogastvom dopolnjevale ta pogled. Če sem zaprl oči, sem se znašel v bogatem svetu okusov, ki je bil na neki način preslikan svet, ki me je obdajal.

Koliko je že bilo takšnih juter? Ne znam jih prešteti. Osvobajajočih, sproščujočih in morda za nekoga zavidajočih. Zbujati se v okolju, kjer ni zvokov civilizacije, kjer življenje teče drugače, je nekaj, kar večina ljudi ni več sposobna ne dojeti ne izvesti. Družbeni pritiski ljudi silijo, da se ukvarjajo z v resnici nepomembnimi zadevami, za katere zmotno mislijo, da so najbolj pomembne, in postanejo ujetniki tekme za denar, za prestiž, za znanje, za priznanje, pri tem pa pozabljajo, da nismo popolnoma nič drugega kot sestavni delček mozaika narave.

Zjutraj, ko se zbudim, si skuham čaj. Včasih preberem jutranji časopis, včasih pa s skodelico odidem na teraso stanovanja sredi mesta in si predstavljam, da sem v zgoraj opisani dolini. Pa četudi si tega ne predstavljam, se skoncentriram na naravo, ki me obdaja. Na grme in rože na terase, na drevesa na sosedovem vrtu in prisluhnem vetru, ki se ujame v grmičevju na skalnatem hribu, ki je čisto blizu mojega domovanja. Odmislim hrup prometa, ki se sliši z druge strani objekta.

In dan je lepši. In lažje je oditi po vsakodnevnih opravkih.