15. nov. 2017

Tok mojega življenja – osmič

Jutranji pogled na Julijske Alpe s Triglavom
Pred dobrima dvema tednoma sem zjutraj sedel na letalu, s katerim se je igral močan veter, nekje ne prav visoko nad Savsko dolino in opazoval Julijce. Lepo so se videli zasneženi vrhovi nad katerimi je kraljeval Triglav. Lepo se je videlo Bohinjsko jezero, v daljavi pa sem opazil morje v Tržaškem zalivu. Že na poti na letališče so drevesa, ki so se pripogibala v močnem vetru napovedovala precej nemiren let. Napoved se je več kot uresničila. Med pospeševanjem po stezi smo plesali levo in desno, kot bi bili na plesišču, ko pa smo se odlepili od tal, nas je veter sprejel v svoj objem in se začel divje igrati z našim ne prav velikim letalom. Zibalo nas je, treslo in v nekaj turbulencah sem spoznali pomen varnostnega pasu, ki te drži na sedežu, da ne zaplavaš nekam proti stropu potniške kabine. Pristna izkušnja moči narave.

Jutro na letalu
Tako sem gledal skozi okno naše planine, vsake toliko časa lovil telefon, ki mi je hotel uiti iz rok, s katerim sem sicer fotografiral in razmišljal o svojem popotovanju skozi življenje. Kot je bil nemiren let, je nemirno moje življenje. So vzponi in padci. Za njihovo premagovanje potrebuješ energijo. In kaj ti daje to energijo? Pričakovanja? Cilji? S cilji v življenju sem imel že od nekdaj težave. Pričakovanja … pričakovanja pa so nekaj, čemur sam nikoli nisem posvečal preveč pozornosti.

Pričakovanja so obremenjujoča. Ljudje, ki so mi blizu, so v preteklosti od mene pričakovali marsikaj. In, naiven kot sem žal bil, sem se trudil, da sem jim ustregel. Ko se danes pogovarjam s temi ljudmi mi povedo, da so srečni, da sem izpolnil njihova pričakovanja. Ko jim povem, kako visoko ceno sem plačal zaradi tega, zamahnejo z roko in rečejo »samo poglej, kaj si dosegel v življenju. Ponosen si lahko na to.«

Pogled na Kranjsko Goro
Kislo se nasmehnem ob tej izjavi. To kar sem dejansko dosegel, je bila čista zguba časa, energije in mojega življenja. Bil sem neumen, da so mi bila pričakovanja drugih bolj pomembna, kot moje želje, zato pa nisem doživel nekaj pomembnih dogodkov in dosegel nekaj pomembnih življenjskih prelomnic, ki bi jih moral. Ni bilo časa zanje, treba je bilo izpolniti pričakovanja drugih. Ker sem se zelo namučil, da sem prišel, do točke, kjer sem danes, mi sedaj zmanjkuje življenjske energije. In tako me vsake toliko časa obide neizmerna želja, da bi se ustavil, izstopil in se odpočil. Občutek je podoben, kot če greš obtežen s težkim nahrbtnikom v hribe. Po nekaj urah hoje navkreber si utrujen in si zaželiš počitka. Sedeš na skalo, morda podrto drevo, opazuješ okolico in nabiraš energijo. A petminutni postanek ni dovolj, da bi se odpočil. Ko vstaneš, narediš nekaj korakov in neprijetna utrujenost je nazaj.

In potem so tu še razbite sanje, ki še prilijejo olja na ogenj. Odpovedovanje zaradi pričakovanj drugih je močno zarezalo v moje sanje, ki sem jih imel. Kaj vse sem sanjaril, da bom v življenju dosegel in ustvaril, ko sem bil še nadebudni srednješolec. Meja ni bilo, vse je bilo na dosegu roke, vsaj tako se mi je dozdevalo.

Danes pa … Moje življenje je kupček razbitih sanj, razočaranj in zapravljenih priložnosti. Naše letalo je imelo dovolj goriva, da smo se povzpeli visoko nad vetrove in, ko smo preleteli Dravsko dolino, smo se iztrgali iz objema vetra, potniško kabino pa je napolnil enakomeren monoton zvok prezračevanja in letalskih motorjev. Meni pa zmanjkuje energije, da bi spremenil življenje. Nimam energije, da bi dosegel točko, kjer se bo življenje umirilo. Vso energijo, vse gorivo sem porabil po neumnosti za želje drugih.

In tako sedim v fotelju s prenosnikom v naročju, pišem te besede in ...

Čez teden dni bom spet sedel na letalu na letu nekam na sever, opazoval pokrajino daleč spodaj in razmišljal o kupčku razbitih sanj, razočaranj in zapravljenih priložnosti.

22. okt. 2017

Zjutraj v postelji

Zunaj je sonce vzhajalo izza bližnjega hriba in njegovi topli žarki so me prebudili s svojim nežnim božanjem. Zaspano sem pomežikal. Svetloba, ki je prihajala skozi priprto polkno, me je ščemela. Počasi sem se obrnil na levi bok. V sobi spalnici je bil vonj po včerajšnjem večeru. Zaprl sem oči in skušal še zadremati. Danes se mi ni nikamor mudilo. Ni uspelo. Sonce me je že toliko predramilo, da nisem mogel več spati. Zato sem odprl oči.

Prijeten občutek me je preplavil, ko je podoba njenega obraza zavzela moje vidno polje. Tako spokojno je še spala. Dolgi plavi lasje so bili razmršeni na blazini. Njene ustnice so bile polne, lica simpatična in na trepalnicah je imela še nekaj ostankov ličil od včeraj. Ni bilo časa, da bi si jih odstranila, saj sva se prehitro predala strasti, ki je trajala bistveno dlje, kot sva mislila oba. Počutil sem se vzhičeno zadovoljno in lahko bi rekel, pravljično. Komaj sem čakal, da se zbudi, da jo lahko poljubim, in da začutim strastno pretakanje ljubezni med nama.

3. sep. 2017

Ključno vprašanje


Obrnil sem se. Vprašanje je bilo enostavno,
Zaslonski posnetek iz Witcher 3, CD Projekt S.A.
a neizmerno zahtevno obenem. Zagledal sem se v plamen sveče, ki je bila na mizi in razsvetljevala prostor. Na svojem hrbtu sem čutil njen vprašujoči pogled. Nisem je želel pogledati, ker v tem trenutku nisem bil sposoben prenesti pogleda na njen obraz. S svojim vprašanjem me je spravila v kot, iz katerega ni bilo izhoda. Moral sem ji odgovoriti, a kaj naj ji dogovorim? Od mojega odgovora je bila odvisna moja in tudi njena prihodnost.

»Kaj iščem,« sem počasi ponovil. Želel sem le umiriti misli, da bi lažje iztuhtal odgovor. Kaj iščem, je bilo vprašanje, na katero še sam nisem vedel odgovora. Mislil sem, da bo današnje srečanje z njo po vseh zapletih zadnjih tednov nekaj enostavnega, nekaj predvidljivega. Pa mi je še pred koncem dne postavila tako zapleteno vprašanje.

Kaj iščem? Zaprl sem veke in v temi videl silhueto plamena sveče, ki se mi je vtisnila v možgane. Za trenutek sem si zaželel, da mi ne bi bilo treba odgovoriti na vprašanje in s tem začrtati najine prihodnosti. Preveč mi je bila všeč, da bi jo izgubil, a nisem bil prepričan, ali je ona tista, ob kateri bo moje srce plesalo ples ljubezni.

Zahotelo se mi je, da bi bil nekje na obali jezera in poslušal pljuskanje majhnih valov. Moja glava bi bila brez misli, ne bi mi bilo treba sprejeti nikakršne odločitve in lahko bi brezskrbno užival v trenutku. Podoba te spokojnosti se mi je oblikovala v glavi. In zares sem za nekaj trenutkov zaslišal šumenje. Odprl sem oči in iluzija se je razblinila.

V sobi je vladala tišina. Slišal sem, kako je vdihnila in izdihnila. Njeno dihanje je bilo počasno, brez naglice. Nikamor se ji ni mudilo. Imela je čas. Ves čas na tem svetu. Jaz ga nisem imel. Tišina je začela postajati moreča. Občutil sem jo kot pritisk, ki se z vsakim minulim trenutkom le stopnjuje. Postajalo je neznosno. Vse, kar bi moral storiti, je odgovoriti na vprašanje. A nisem našel besed. Kakšen moški sem, da nisem sposoben odgovoriti niti na tako enostavno vprašanje.

Globoko sem zajel zrak v upanju, da bo več kisika ugodno vplivalo na moje možgane. Upanje je bilo prazno. Še vedno nisem vedel, kaj naj odgovorim. Bilo me je strah, strah odgovoriti na njeno vprašanje in s tem vplivati na življenje. Kako sta najini življenji tekli, mi je povsem ustrezalo. Njej ne. Želela je vedeti, ali je v mojem življenju mesto zanjo, mesto, ki je pred vsemi drugimi. In to me je mučilo. Je ona odgovor na vprašanje? Ali moram odgovor iskati še naprej, nekje drugje.

A iskanja sem naveličan. Prestar sem in preveč sem pretrpel, da bi še z veseljem iskal naprej. Preveč noči sem prebedel pod zvezdami in jo iskal, ki bi mi zapela svojo pesem. Preveč sanj sem nasanjal, ki jih hranim globoko v sebi. V temi sem hodil, ko je prišla mimo in podžgala upanje, napolnila noči z radostjo in dneve z veseljem. Spraševal sem se, ali se mi je odprla priložnost, da si ustvarim dom, rečem ’ljubim te’ in nisem nikoli več osamljen.

Ko sem bil mlad, nisem potreboval nikogar. Ljubil sem se zgolj za zabavo. Ti dnevi so davno minili. Osamljen živim in pogosto pomislim na prijatelje, ki sem jih imel. A ko pridem do njih, so vrata zaprta. S svojimi družinami hodijo po tem svetu in se ne zmenijo zame. Jaz pa hodim čisto sam in opazujem njegove lepote. Opažanj in spominov nimam s kom deliti.

Utrujen sem življenja, ki je le eno samo iskanje. V zraku vidim ljubezen, kamorkoli pogledam, a zase ljubezni ne najdem. Verjamem v ljubezen, verjamem, da bom našel ljubezen svojega življenja. Le to me še žene dalje in me odvrača od tega, da bi dokončno obupal.

Ali imam pred seboj edinstveno priložnost, priložnost, ki se zgodi le enkrat v življenju? In vse je odvisno od mojega odgovora. Z njim lahko življenje obrnem na bolje ali pa ga dokončno potopim v globine obupa. Kaj naj odgovorim.

Občutek sem imel, da mi bo razneslo glavo. Globoko sem vdihnil in nato počasi izdihnil. Za nekaj hipov sem se zazrl v plamen, preden sem obrnil proti njej. Z nekoliko žalostnim izrazom me je gledala in čakala na moj odgovor. Zazrl sem se ji naravnost v oči in počasi s premislekom začel govoriti:

»Iščem večno ljubezen, ki mi bo pripeljala žensko, sposobno ujeti moje srce. Iščem žensko, ob kateri se mi bodo zašibila kolena, ki me bo spoštovala in častila. Iščem žensko, ki bo zmogla prenesti zasipavanje z mojo ljubeznijo, dekle, ki se bo razveselilo majhnega šopka svežih spomladanskih marjetic, ki jih bom nabral zgodaj zjutraj, preden se bo zbudila. Iščem damo, ki me bo očarala s svojo eleganco in me zapeljala s svojim nasmehom. Iščem partnerico, ki me bo pripravljena poslušati, ko bom slabe volje in mi bo vrnila voljo do življenja, ko me bo prevzemal obup. Iščem žensko, ki bo pripravljena sprejeti mojo pomoč, kadar jo bo potrebovala. Predvsem pa iščem lepotico, ki bo pripravljena sprejemati mojo ljubezen.«

V kotičku očesa se ji je oblikovala solza, ki ji je stekla po licu. Je to solza sreče ali žalosti?

7. jul. 2017

Igra grške boginje

Poldne. V senci bližnjega drevesa se je hladila višnjevo rdeča Panda. Po slabih treh urah vožnje po ozkih, ovinkastih in klancev polnih cestah se je dodobra pregrela, jaz pa tudi. Čeprav je klimatska naprava korektno opravljala svoje delo, mi je bilo vroče, za kar sem krivil naporno šofiranje in pa vroč dan. A mi ni bilo žal. Zjutraj v hotelu pri zajtrku resno razmišljal, ali bi se vozil tako daleč zgolj zaradi plaže, za katero iz turističnega vodnika ni bilo jasno razvidno, ali je res vredna obiska ali ne. Že sem iskal alternativne kraje, ki bi jih obiskal, ko mi je tih, komaj razumljiv glas začel prišepetavati, naj obiščem to plažo, ker mi ne bo žal. Nisem mu posvečal preveč pozornosti, a sem se vseeno odločil, da se lotim te vožnje. Malce nejevoljen, ker vseeno nisem bil najbolj razpoložen za vožnjo, sem poiskal avto v eni izmed uličic za hotelom, kjer sem jo pustil prejšnji večer. Sedel sem v Pando, zavrtel ključ in motor je brez ugovarjanja nežno zapredel. Pandi je vožnja prijala, pa tudi mene je po nekaj kilometrih nejevolja zapustila in z nasmeškom na obrazu sem šofiral po razdrapani in ovinkasti cesti.

Pred menoj se je razprostirala široka plaža, na kateri so se izmenjevali drobni pesek in ovalni kamni različnih velikosti in barv. Majhni valovi so nežno pljuskali in plažo polnili z značilnim morskim šumenjem. Plaža je bila dolga kakih štiristo ali petsto metrov. Na levem in desnem koncu sta jo omejevala visoka skalnata hriba. Za plažo je bilo nekaj dreves, tri taverne in parkirišče, ki se je nadaljevalo v zeleno dolino, stisnjeno med skalnato hribovje, ki se je po kakem kilometru spremenila v ozko sotesko. Po pobočju je bilo razmetanih nekaj tipičnih otoških hišic.

Globoko sem zajel sveži morski zrak. Morski vetrič me je prijetno hladil. Pogled preko morja se je končal nekje na obzorju, kjer sta se nebo in morje zlila v temno črto. Vse do Cipra ni bilo pred menoj drugega kot modro morje in enega samega samcatega oblačka.
»Čudovito je,« sem polglasno izustil.
Nekaj časa sem vpijal ta razgled. Pripekajoče sonce me je močno grelo in, kljub velikemu klobuku na glavi, mi je postajalo vedno bolj vroče. Morje me je vabilo in zahotelo se mi je plavanja.

Razgledal sem se po plaži. Nedaleč stran sem našel primerno mesto, kjer je bil droben pesek in le nekaj večjih kamnov. Izbire vabljivih prostorčkov je bilo dovolj, saj je bila plaža skoraj prazna. Kakšnih dvesto metrov v smeri severa je bila manjša skupina starejših turistov, ki so se sončili. Na drugi strani je bila kakih petdeset metrov stran ruska družina z majhnima otrokoma, ki sta se igrala v plitvi vodi. Neizmerno sta uživala v čofotanju. Še nekaj deset metrov dlje je ležala rjavolaska in brala knjigo. Spomnil sem se Milana, ki bi me zagotovo ob večernem pivu sekiral, zakaj je nisem ogovoril in videl, kaj bi se iz tega razvilo. Na hitro sem pomislil, da bi se prestavil. Bilo je lepo, užival sem in v tistem trenutku sem bil zadovoljen sam s seboj. Nobene potrebe nisem čutil, da bi prestavljal brisačo in nahrbtnik. Še enkrat sem globoko vdihnil čisti morski zrak in sedel na modro črtasto brisačo.

Opazoval sem morje in poslušal šumenje valov. Misli so počasi odtavale proč in sproščeno sem zrl v obzorje. Postal sem bolj pozoren na svoja čutila. Na koži sem čutil kako me boža veter in slišal sem bogastvo šumenja valov. Sprostitev sem potreboval, saj je bilo za menoj kar nekaj napornih mesecev. Obisk največjega grškega otoka je bilo najboljše, kar sem lahko naredil in užival sem v vsakem dnevu, ki sem ga tu preživel. Čudovito se počutim, sem pomislil in res je bilo tako.

Po nekaj minutah mi je postalo prevroče in odločil sem se, da je čas za ohladitev v morju. Pogumno sem zakorakal v vodo, a hitro upočasnil korak. Čeprav je bila voda topla, pa je bilo moje telo pregreto in počutil sem se, kot da bi zakorakal v mrzlo gorsko jezero in ne toplo Sredozemsko morje. A telo se je hitro navadilo na temperaturo vode in že po nekaj negotovih korakih sem zaplaval. Počutil sem se kot riba v vodi. Užival sem, medtem ko je voda polzela ob mojem telesu.

Po dobre pol ure čofotanja in plavanja mi ni bilo več vroče. Odločil sem se vrniti na svojo brisačo, se malo posončiti in opazovati morje, plažo ter nebo. Počasi sem zaplaval proti obali. V plitvini sem se postavil na noge. S pogledom sem šel preko cele plaže. Nič se ni spremenilo. Nedaleč stran od svoje brisače v smeri parkirišča sem opazil dekle. Dolgolasa črnolaska s slamnatim klobukom na glavi se je razgledovala po plaži. V roki je imela veliko pisano torbo, iz katere je gledala rjava brisača. Najina pogleda sta se na hitro srečala. Zazdelo se mi je, da se je izraz na njenem obrazu iz zaskrbljenega spremenil v veselega. A verjetno sem si to le domišljal, saj je bila predaleč, da bi lahko jasno videl njene obrazne poteze. Pogled sem umaknil in se odpravil proti kotičku na plaži, ki sem si ga nedolgo tega prilastil za nekaj ur, pred tem pa sem še zelo na hitro ocenil njeno postavo.

Bila je vitka ženska zagorele polti z lepo izraženimi boki in oblimi prsmi. Lasje so ji plavali preko ramen. Oblečena je bila v rjave dvodelne kopalke, ki jih je prekrivala s prosojno v vetru plapolajočo belo tuniko. Nežen, nekoliko dekliški obraz je prikrival njeno dejansko starost, ki je bila tam okoli trideset. Obraz so skrbno, kot da bi jih narisal vešč umetnik, krasile oči z zvedavim, a strogim pogledom, ki so izdajale odločen in na trenutke brezkompromisen značaj. Vsakemu, ki jo je pogledal v oči, je bilo takoj jasno, da ima pred seboj žensko, ki točno ve, kaj želi in je pripravljena storiti vse, da bo želeno tudi dosegla. Zelo dobro je izražala svojo ženskost, se je ni sramovala in jo brez zadržkov izkoriščala v svojo korist.

Na njej pa je nekaj močno izstopalo, kar sem sicer opazil šele kasneje. Bila je zelo bogato okrašena z nakitom in to ne vsakdanjim. Na vsaki izmed rok je imela več zapestnic narejenih iz različnih pisanih kamenčkov in hišic morskih polžkov in školjk. Po dva prsta na vsaki roki sta krasila velika prstana z velikim turkiznim kamnom v središču. Okoli vratu je imela zelo enostavno ogrlico z velikim okroglim obeskom, ki je bil skladen z velikimi okroglimi uhani modre barve s prelivajočimi se svetlejšimi in temnejšimi odtenki. V višini čela je imela kovinsko ogrlico z zlatim okroglim obeskom, na katerem je bila majhna sova. Že zaradi tega nenavadnega okrasja bi v mestni gneči zagotovo izstopala in težko je ne bi opazil.

Pomislil sem, da je lepa ženska. S to mislijo sem tudi zaključil ukvarjanje z njo. Sedenje na brisači je moje misli odpeljalo v smeri morja, katerega modrina je posrkala vse misli, ki so plesale v glavi. Sproščen sem užival v tistem trenutku, v božanju vetra in šumenju valov. Vse skrbi so bile več kot tisoč kilometrov stran. Bil je idealen dan. In zaželel sem si, da ga ne bi popolnoma nič spremenilo.

»Kalimera!«

Skozi ušesa je poletel odločen, nekoliko trd, a zapeljiv glas. Bil mi je odveč in najprej sem pomislil, da imam prisluhe. Na tej plaži, kjer v bližini ni bilo nikogar in vsak prišlek je imel več kot dovolj prostora kjerkoli na plaži, nisem pričakoval, da me bo brez kakršnegakoli namiga ogovoril tako zapeljiv glas.

»Kalimera, dober dan« sem odvrnil v angleščini, da sem jasno nakazal, da grščine ne obvladam. Obrnil sem glavo v smer, od koder je prišel glas in zagledal črnolasko, ki sem jo še nedolgo tega opazoval. Stala je dobra dva koraka za menoj in se prijazno smehljala. Njena pojava me je za hip nekoliko zmedla, lahko bi rekel celo prestrašila, a me je njen topli pogled pomirjujoče pobožal.

Nasmehnila se je in v angleščini z jasnim grškim naglasom ponovila: »dober dan.«

Vrnil sem ji kisel nasmešek, ki je bil predvsem izraz vljudnosti, kajti bil sem nekoliko v zadregi. Lepe ženske so me vedno spravile v zadrego že s svojo podobo. Običajno sem v njihovi družbi imel občutek, da sem velik lesen štor. Da sem se primerno počutil, sem se moral prej psihično na to pripraviti. Imel sem občutek, da bi moral nekaj povedati, a še preden sem začel mencati z besedami, je nadaljevala.

»Bi imel kaj proti, če bi se namestila tule poleg tebe?«

Brez razmišljanja sem odvrnil »ne« in jo nejeverno gledal. Njenega vprašanja najprej sploh nisem dojel, saj je bilo povsem v nasprotju z ustaljenimi vzorci, ki sem jih bil vajen. Da bi si na tej plaži, na tem lepem otoku, ženska, lepa kot antična grška boginja, zaželela ravno moje družbe, je bilo tako verjetno, kot da bi dobil naziv »Mister Universum.« Ko sem premlel njeno vprašanje, sem prišel do edinega možnega zaključka, zato sem vprašal: »sem morda zasedel tvoj priljubljeni prostor?«

Na glas se je zasmejala. Njen prijeten smeh mi še zdaj odzvanja v ušesih.
»Nikakor. Opazila sem te v vodi in sem si zaželela tvoje družbe.«

Uščipnil sem se. Ne vem, ali je to opazila, mi je pa vsekakor na zapeljivo hudomušen način pomežiknila, preden je odložila torbo na pesek dobra dva koraka od mene. Moral sem preveriti, ali sanjam, ali pa se mi morda blede zaradi močnega sonca. Glede na to, da me je stegenska mišica močno zabolela, je bila edina možna razlaga, da se mi blede in sem verjetno zbolel za sončarico. Na glavo sem posadil velik usnjeni klobuk, ki me je vedno spremljal pri hoji po soncu ali pri obiskih plaž, kadar nisem imel s seboj senčnika. Zamižal sem in bil prepričan, da bo izginila, medtem ko sem nezavedno božal boleče mesto na nogi.

Po nekaj dolgih trenutkih sem odprl oči in nekajkrat pomežiknil v soncu. Ko se je vid zbistril, sem videl plažo, morje in lepotico, ki je iz torbe jemala brisačo. Položila jo je na pesek med torbo in menoj. Počasi je slekla tuniko in jo pospravila v torbo, iz katere je vzela kremo za sončenje. Sedla je na brisačo. Nehote sem opazoval njeno telo, ki je bilo všečno in zelo erotično. Zavedajoč se svojih misli, sem zardel in pogledal stran. Sam sebi sem priznal, da mi ni jasno, kaj se dogaja. Nekaj časa sem gledal v morje, a pozorno poslušal, kaj se dogaja poleg mene. Slišal sem, kako je odvila pokrovček, kako je iztisnila kremo iz plastenke ter pri tem povzročila smešen prdeč zvok, ki je nakazoval, da je v plastenki bistveno več zraka kot kreme. Nato nisem slišal ničesar, razen vetra in valov. Predvideval sem, da nanaša kremo na kožo. Na hitro sem pogledal in videl, da si je ravno mazala kremo po prsih. Pomislil sem, kakšen je občutek, ko božaš njene prsi. Zardel sem kot mozoljav najstnik. Spreletela me je misel, da bi pograbil brisačo in se prestavil na drug konec plaže. A naredil nisem nič.

Začel sem razmišljati, kaj se v resnici dogaja. Gre za prevaro, sem zaspal in v resnici vse skupaj sanjam, gre morda celo za kako skrito kamero? Ozrl sem se po plaži. Mama ruske družine je na enega izmed fantkov nanašala debel sloj kreme za sončenje, medtem ko je oče pil pivo. Črnolaska je plavala nekje v daljavi, skupina turistov na drugi strani plaže pa je bila še vedno tam. Nobenega drugega človeka ni bilo pa tudi zadaj na parkirišču za vrsto dreves se ni nič spremenilo. Vse skupaj je bilo močno nenavadno. Iz razmišljanja me je predramil njen simpatični glas.

»Te lahko nekaj prosim?«
Proseče me je gledala s kremo za sončenje v roki.
»Seveda,« sem džentelmensko odvrnil. Z veseljem vedno pomagaj dami, je bil moj moto, ki mi ga ni uspelo prav velikokrat uresničiti. Primanjkovalo mi je pravih priložnosti, če pa je priložnost morda že bila, pa mi je pogosto srce padlo v hlače.
»Kaj lahko storim?«
»Prosim, namaži me po hrbtu.«
Ponudila mi je kremo za sončenje.
Brez besed sem jo sprejel.
»Odlično.«
Legla je na trebuh in si odpela trakca, ki sta preprečevala, da bi se snele kopalke in razgalile prsi, ki so bile sedaj sploščene v brisači.

Nepremično sem gledal razgaljeni hrbet pred seboj. Koža je bila enakomerno rjave barve in tu in tam je bila kakšna pigmentna pega. Jasno se je videla usločena hrbtenica, ki se je končevala nekje skrita pod kopalkami, ki so prekrivale napeto zadnjico. Pomislil sem, da bi preveril, ali je zadnjica res tako napeta, kot je videti. V dimljah sem začutil prijetno toplino in v obraz sem dobil rahlo rdečico. Ležala je pred menoj, voljna, da ji v kožo vtrem kremo za sončenje.

Preko dela hrbta so se ji razlili dolgi lasje. Z roko sem nežno drsel ob vratu in kot bi z grabljami pograbil dolge travne bilke, prestavil lase vstran. Pred menoj je bil gol vrat, ki ga je na polovici delil usnjeni trak, na katerem je imela spredaj medaljon. S prsti sem se nežno približal in ga nežno premaknil navzgor pri tem pa so se konice mojih prstov dotaknile njene kože. Začutil sem toplino njenega telesa in bilo je, kot da bi mi skozi telo stekla električna iskra in prebudila vsako celico v meni. Odmaknil sem prste in opazoval nekoliko svetlejšo kožo na njenem vratu. Videti je bila, kot bi bila izdelana iz kraljevskega žameta. Nekaj trenutkov sem nepremično opazoval lepoto pred seboj.

Iz plastenke s kremo sem iztisnil kremo za sončenje na razgaljen hrbet v obliki spirale, ki se je končala približno na sredini. Hladna krema je povzročila, da je napela mišice. Obe dlani sem položil na njen hrbet. Stik z njeno kožo je imel name zelo zanimiv učinek. Počutil sem se, kot da bi prišel v raj. Samodejno sem začel delati krožne gibe z zmernim pritiskom, ki je imel tudi masažni učinek. Nežno je zapredla od ugodja. Njena koža je bila mehka in se je voljno vdajala pod pritiskom mojih rok.

»Torej, kako pa ti je ime,« sem vprašal, ko sem kremo razmazal približno po polovici hrbta.
»Athina.«
»Athina kot Atena, antična grška boginja modrosti, civilizacije, obrti, tkanja in vojaške discipline?«
»Kako to misliš antična?«
»...«

Zmedel sem se in za nekaj trenutkov prenehal s krožnimi gibi. Iskal sem primeren odgovor.

»Ali niso antični grški bogovi ostali v antičnih časih?«

Na svoje proti vprašanje sem bil kar nekoliko ponosen. Z rokama sem ji drsel ob straneh gor in dol.

»Pa misliš, da ne bi mogli obstajati danes?«

Spet sem se ustavil, tokrat ne zato, ker bi bil zmeden, temveč ker me je vprašanje zabavalo. Zanimivo bi bilo, če bi še vedno obstajali antični grški bogovi.

»Svet bi bil zagotovo bolj zanimiv.«
»Mhm.«
»Athina je lepo ime,« sem zaključil.

In zmanjkalo mi je besed. Lahko bi razpredal o antični Ateni, a sem precenil, da bi bilo to povsem odveč. Raje sem se posvetil lepotičkinemu hrbtu. Užival sem v dotiku. Kljub temu da je bila popolna neznanka, mi je bilo prijetno, saj že dolgo nisem z rokami drsel po tako izdelanem telesu. Celoten dopust na otoku je postal še za odtenek zanimivejši. Skrbi, ki so me grabile še pred nekaj minutami, so sedaj zbledele in prepustil sem se toku tega dne.

»Takole. Namazana si.«
»Hvala,« je odvrnila.

Odložil sem plastenko s kremo poleg njene torbe. Roke, ki so bile še vedno mastne od kreme, sem obrisal v svoje noge. Iz nahrbtnika sem vzel knjigo, si popravil klobuk in legel na brisačo. Knjigo sem položil v pesek in začel brati.

Minilo je nekaj časa in moj hrbet je postal pregret. Knjiga je bila zanimiva in me nekako ni vleklo v vodo, čeprav bi mi osvežitev prijala.

»Kaj bereš?«
»Knjigo o antični Grčiji,« sem odvrnil samodejno, ne da bi odmaknil pogled z besedila. Pozabil sem, da imam družbo.

Athina je še vedno ležala na trebuhu. Glavo je imela obrnjeno proti meni in me opazovala.

»Te zanima zgodovina?«
»Zanimiva mi je Grška antična zgodovina. Zato sem tudi prišel, da spoznam prostor, kjer so nekoč vladali grški bogovi.«
»In ti je všeč?«

Pogledal sem jo. V očeh mi je pisalo, da mi je všeč na tem otoku, da uživam v vsakem trenutku, ki ga tu prebijem. Prav tako mi je bilo všeč, kar sem videl. Pravo Grkinjo, ki mi je delala družbo.

»Seveda!«

Na obrazu se ji je izrisal nasmešek.

»Zagotovo je to eden izmed najlepših kotičkov sveta, ki sem jih do sedaj obiskal. Všeč mi je narava, všeč so mi hribi, oljčni nasadi, hrana, ljudje, zgodovina. Po svoje se tu počutim kot v raju.«

Postavila se je v sedeči položaj in prekrižala noge po turško. Njeni dojki sta pritegnili moj pogled. Nekaj trenutkov sem zrl vanju, dokler se nisem tega zavedel in vljudnostno vzdignil pogled do višine njenih oči.

»Pa ti je všeč, kar vidiš tu?«
»Seveda, plaža je čudovita. Pa ta okolica. Čeprav so hribi skoraj goli, so prav privlačni. In seveda pogled na morje.«
Tudi sam sem se postavil v sedeči položaj in s pogledom nakazal proti morju. Pogovor me je začel zanimati.
»Lepo je tu in čeprav sem se prav dolgo vozil do sem, mi ni žal. Lepo je.«
»Pa ti je všeč to, kar vidiš sedaj pred seboj?«

Vprašanja nisem razumel, ker sem bil prepričan, da sem že odgovoril. Videla je, da sem v zadregi, zato se je sproščeno nasmejala. Vprašala me je od kod prihajam in z zanimanjem poslušala, ko sem jim razložil, da sem doma v podalpski deželi daleč proč. Zanimalo jo je, zakaj sem prišel sam na plažo in pojasnil sem ji, da nimam nikogar, ki bi šel z menoj. Mojih besed se je vidno razveselila. Prijetno sva se pogovarjala kar nekaj časa, dokler mi ni postalo prevroče in sem se odločil, da se grem osvežit v morje.

»Vroče je. Grem se osvežit v morje. Se mi pridružiš?«
»Seveda.«

Vstala je in pred menoj zakorakala proti morju. Sede sem jo opazoval. Njena postava je bila zelo privlačna in med hojo se je v bokih zapeljivo gibala. Zahotelo se mi je, da bi jo pobožal po napeti zadnjici. Ta pregrešna želja se je hitro spremenila v rdečico v licih.

Athina je naredila nekaj korakov v vodo in se ustavila. Pogledala je preko rame.

»Kaj mečkaš sedaj? Ali nisi rekel, da greš v vodo?«

Pomežiknila mi je in se vabljivo nasmehnila.

»Že grem.«

Odpravil sem se za njo in pomislil, kako sem se očitno trapasto vedel. Moji prvi koraki so bili počasni, nato pa sem pospešil, saj je bil pesek zelo vroč in mi je v podplatih postalo neprijetno. Šel sem mimo nje, ne da bi se ustavil. Hotel sem napraviti vtis in, ko mi je bila voda do kolen, sem se divje pognal vanjo. Seveda sem narobe precenil globino in z desnim kolenom zaril v mivkasta tla. Zabolelo me je, a je bolečina hitro minila. Za menoj je ostala sled mivke, ki se je dvignila s tal. Ko sem priplaval na površino sem se ozrl nazaj proti plaži in dejal:

»In kaj sedaj ti mečkaš? Voda je odlična!«

Naredila je še dva koraka in se pognala v vodo. Izginila je pod površino in v bistri vodi sem videl njeno silhueto, ki se mi je približevala. Tik pred menoj je izplavala na površino. Nič ni rekla, le nepremično me je gledala v globino mojih oči. Začel sem se izgubljati v njenih očeh. Rjavi šarenici, ki sta bili veliki, zaradi zelo zaprtih zenic, sta name delovali skoraj hipnotično. Nepremično sem zrl v njene oči in v njih videl plamene strasti.

Athinine oči so izražale strast. Bila je strastna ženska, ki pa je potrebovala veliko nežnosti. Strast in potreba po nežnosti sta se v njej tesno prepletali in redki so bili moški, ki so znali to združiti ravno v pravi meri, da so jo vzdrževali v nekakšnem ravnotežju med krotkostjo in podivjanostjo. Uživala je v strastnih, a nežnih poljubih. Želela je popolno predanost in v zameno bila pripravljena nuditi dušo, telo in absolutno ljubezen. Redki so bili moški, ki so bili sposobni biti dovolj in na pravi način samozavestni, da so znali krotiti njeno strast in obenem dovolj nežni, da so v njej prebudili nežnejšo plat. Kdor ni bil tak, ga je opraskala kot podivjana divja mačka.

Vse to sem prepoznal v njenih očeh. Bila je divja mačka na brezkompromisnem lovu in svoj pogled je usmerila name. V njenih očeh sem bil plen, ki ga je treba ujeti. In prestrašil sem se, saj nisem bil prepričan, ali sem ji lahko kos in sem sposoben biti dovolj strasten in nežen obenem. Odločil sem se, da se umaknem, da odidem iz vode, pograbim svojo brisačo, sedem v avto in se kar se da hitro odpeljem proč od te plaže. Želel sem odmakniti pogled, pa nisem mogel. Njene oči so me hipnotično privlačile.

V vodi sva stala drug nasproti drugega - med nama je bilo le nekaj decimetrov - nedoločeno veliko časa, saj sem izgubil občutek za čas. Sledilo je nekaj povsem nepredstavljivega, nekaj, česar nisem nikoli pričakoval. Od nekod se je vzel val. Nisem ga ne slišal, ne videl, ko se je zaletel v moj hrbet in me porinil naprej natanko toliko, kolikor je bilo razdalje med nama. Nenadoma, povsem nepričakovano so se najine ustnice združile. Athina je zadnji trenutek nekoliko nagnila glavo, da se nisva zaletela z nosovi. Ker sem izgubil ravnotežje, sem najprej zakrilil z rokami in, ko sta se najini telesi s prsmi dotaknili, sem jih nehote sklenil. Roki sta se znašli na hrbtu. Athina je prestopila korak nazaj, da je zadržala pritisk mojega telesa, sicer bi se znašla pod vodno gladino, pri tem pa me je prijela za hrbet. Ker sva imela roke na hrbtu drug drugega, se nisva razdružila, ko je val odšel naprej proti obali in je pritisk vode popustil.

Začutil sem polne ustnice, nabite s strastjo, ki je prešla v moje telo. Bilo je, kot da bi skozi mene steklo tisoče voltov električne napetosti in v trebuhu sem začutil vzlet milijona drobnih metuljev. Stik se je nenadoma začel spreminjati v poljub in v zamaknjenosti sem mu začel slediti. Z rokama sem nežno drsel po njenem hrbtu, dokler se mi roki nista ustavili v območju pasu tik nad napetima ritnicama. Njene ustnice so bile strastne, jaz pa sem jih z mojimi nežno božal. Govoriti, da je v tistem trenutku svet obstajal, je popolnoma nesmiselno. Kar se mene tiče, sva bila v tistem trenutku le midva in množica energij, ki so se pretakale med nama. Vse drugo pa je bilo daleč proč, v neki drugi dimenziji.

Minilo je nekaj dolgih trenutkov, preden sva se razdružila. Ustnice so izgubile stik in skoraj sočasno sva popustila objem. Presenečeno sem stopil korak nazaj.

Athina je bila nekaj trenutkov vidno zmedena. Čeravno se je popolnoma prepustila dogodku, se je videlo, da poljuba ni pričakovala. Nekaj hipov sva se nepremično gledala, nato pa je v njenih očeh zažarela iskrica. Glasno se je zasmejala in se mimo mene vrgla v vodo ter odplavala v smeri proč od obale.

Nekaj časa sem ji sledil s pogledom in razmišljal, ali naj se poženem za njo. Še vedno sem čutil mehkobo njenih ustnic in v nosu sem imel vonj njene kože. Nato pa mi je kapnilo v glavo, da se je pravkar zgodilo nekaj nenavadnega. Zmeden sem bil. Nisem razumel, kaj se je pravzaprav zgodilo in kaj se v resnici na ta dan dogaja. Potopil sem se v vodo in se z nogami odrinil od dna, da sem lebdel v vodi, pri tem pa sem si nekoliko pomagal s krožnimi gibi rok, da sem vzdrževal lebdenje, sicer bi se potopil pod gladino. Pozibaval sem se na majhnih valovih in opazoval okolico, ki pa je v resnici nisem videl. Premleval sem dogajanje zadnjih trenutkov.

Sem jo jaz poljubil ali je ona mena? Me je res poljubila, ali je bila hladna in se le branila? Ni me udarila, ni kričala name. Na koncu se je zasmejala. Spomnil sem sem, da sem čutil njen poljub, spomnil sem se, da me je med poljubom nežno božala po hrbtu, spomnil sem se, da se me je oklenila. In spomnil sem se njenih žametnih ustnic. A vendar, si morda vse skupaj domišljam? Napenjal sem možgane, dokler nisem imel občutka, da mi bo razgnalo glavo.

Zajel sem sapo in se pognal v vodo. Potopil sem skoraj do dna in nekaj časa plaval tik nad njim. Dno je bilo mivkasto in tu in tam je bil kakšen kamen. Preplašil sem skupino majhnih ribic, ki je po dnu brskala za hrano in zaplaval proti gladini. Pomel sem si oči, naredil nekaj nekaj vdihov in izdihov ter se ponovno potopil. Čutil sem, kako je moje telo drselo skozi vodo. Z dolgimi zamahi rok in nog sem se odganjal naprej in po približno desetih metrih mi je začelo zmanjkovati sape, zato sem se pognal proti gladini. Ko sem se nadihal, sem ponovno začel lebdeti in razmišljati o poljubu.

Preveč je bil resničen, da bi ga lahko zanikal in pretirano nenavaden je bil, da bi ga lahko sprejel. Še enkrat sem ga podoživel in si priznal, da sem v njem užival. Prišel sem do sklepa, da dlje, kot se bom ukvarjal z vsem skupaj, slabše bo, zato sem se posvetil morju in čudovitemu razgledu na plažo. Le dve osamljeni brisači, ki sta bili skupaj sta me opominjali, da se dogaja nekaj nenavadnega.

Sedel sem na brisači in opazoval morje. Poskušal sem brati knjigo, a sem bil preveč razburjen, da bi se ji lahko posvetil. Po nekaj preletenih straneh sem jo odložil in se posvetil morju. Valovanje morja in šumenje valov me je pomirjalo. V daljavi sem zagledal Athino. Počasi je plavala vzdolž obale, dokler ni bila dovolj blizu, da se je obrnila in začela plavati proti obali. V meni se je začel kopičiti nemir, ki je bil posledica zmedenosti.

Ko je priplavala do mesta, kjer ji je voda segala do pasu, se je postavila na noge. Iz morja je zraslo njeno telo. Z ramen ji je tekla voda preko prsi, do popka in se združila z morjem. Lase, ki so ji segali do sredine prsi, je z elegantnim gibom roke prestavila preko ramena na hrbet. Najprej nekoliko nerodno, nato pa je zelo suvereno zakoračila proti obali. Imel sem občutek, da me namenoma ne vidi. Njeno telo se je popolnoma dvignilo iz vode. In kakšno telo je bilo to! Prikovalo je moj pogled. Bila je resnična lepotica in redko katera ženska se ji je po lepoti sploh približala. Bila je kot boginja, ki se je rodila iz morja. Če bi ji bilo ime Afrodita, bi bil prepričan, da gledam samo boginjo ljubezni. A grški bogovi so postali del zgodovine, ko so se antični časi končali, pred menoj pa je bila prava ženska, čeprav je imela božje poteze. Njeni gibi so bili elegantni in zapeljivi obenem. Celotna podoba je tako zaposlila moje možgane, da je začel čas teči neizmerno počasi. Vse se je dogajalo, kot da bi gledal film, ki se vrti bistveno prepočasi. Njene prsi so ritmično nihale gor in dol, noge so se premikale naprej in nazaj in boki so se zapeljivo zibali v ritmu hoje. Neprecenljiv pogled, ki sem si ga želel za vso večnost vtisniti v spomin. Poslala mi je nasmešek, ki me je zdramil iz zasanjanosti. Zavedel sem se, da buljim in postalo mi je nerodno. Opazila je mojo zadrego.

»Ti je všeč, kar vidiš?«
»Prosim?!«
»Ti je všeč, kar vidiš,« je ponovila in po manekensko postavila levo nogo vstran pred desno nogo in zapeljivo pomigala z boki.

Ostal sem brez besed. Všeč ji je bilo.

Pristopila je do mene in se spustila na kolena v pesek. Na obrazu je še vedno imela nekaj kapljic morske vode. Z roko me je pobožala po licu. Nehote sem otrpnil, kajti njen dotik je bil kot dotik boginje. Čeprav so bili njeni prsti mrzli, pa je neprijeten hlad hitro nadomestila nekakšna nenavadna toplota, ki sem se je spomnil iz svojega otroštva in sem jo čutil, ko me je mama pobožala po licu in mi povedala, da me ima rada. Niti pomežikniti si nisem upal, ker sem spoznal, da je ženska odločena v svojih namenih, ki mi jih bo zdaj zdaj razkrila. Ne vem, ali sem kdaj v življenju srečal kogarkoli, ki bi s svojim pogledom izražal takšno samozavest.

»Padel si mi v oči. Všeč si mi. Hočem, da si moj.«

Sledil je poljub, kot ga nisem doživel še nikoli v življenju. Nisem le čutil njenih mehkih in polnih ustnic, temveč je med nama stekla neka topla energija, zaradi katere so se ustavile vse misli. Imel sem občutek, kot da se bom stalil kot železo v peči, kajti njena strast je bila neizmerna in bal sem se, da ne bom vzdržal. Kljub navalu strasti sem zmogel z roko nežno iti po njenem hrbtu in strast se je za odtenek zmanjšala, ravno toliko, da nisem izgubil razuma.

Imel sem občutek, da sem doživel neke vrste kratek stik, kajti naslednja stvar, ki sem se je zavedel, sta bila modrina in šumenje morja. Sedel sem na brisači in gledal morje. Koliko časa je minilo, nisem vedel. Lahko je minilo nekaj sekund ali pa nekaj ur. Slednje je bilo sicer bolj malo verjetno, saj nisem opazil, da bi sonce bistveno spremenilo svoj položaj. V glavi sem imel zmedo, ki jo za seboj pusti vihar. Počasi sem urejal misli in skušal dojeti, kaj se dogaja. Moje upanje, da je vse skupaj neka obupna nočna mora ali pa nenavadna igra domišljije, je zbledelo ob dejstvu, da sem s kotičkom očesa videl noge na rjavi brisači. Ni mi bilo jasno, zakaj se nisem mogel spomniti, kako se je poljub končal in kdaj se je premaknila na brisačo.

Athina je sedela na brisači in opazovala morje.

»Morje je lepo v svoji modrini.«
»Aha,« sem potrdil.
»Obožuješ morje?«
»Seveda.«
»Kaj ti je najbolj všeč pri morju?«
»Sedenje na plaži, gledanje valov in poslušanje njihovega šumenja.«
»Torej to, kar počneš sedaj. Si srečen?«
»Misliš sedaj ali na splošno?«
»Na splošno in sedaj.«
»Trudim se biti srečen. Pa mi ne uspeva vedno. So trenutki, ko se počutim zelo nesrečnega, a skušam narediti, da jih je čim manj. Če sem srečen zdaj, pa težko rečem. Zmeden sem in ne vem kaj se dogaja.«
Zabodeno me je pogledala.

»Kako ne veš, kaj se dogaja?!«
»Oprosti mi, če sem morda nekoliko nevljuden, a prišel sem na tole plažo, da bom preživel dan ob morju, malo opazoval valove, se kopal, bral knjigo in užival. Ravno dobro se namestim, pa prideš ti, se namestiš poleg mene in potem … in potem se začnejo dogajati čudne stvari.«
»Kako misliš čudne?«
»Nisem ravno vajen, da neznankam, katerih niti imena ne vem, mažem hrbet. Ako to še nekako sprejmem, pa nisem prepričan, kaj naj si mislim o poljubu v vodi. Res me je porinil val, ampak, ti si me res poljubila. Ne bom zanikal, da sem pri poljubu sodeloval in da je bil zelo živo doživetje, ampak vseeno je zelo nenavadno, da bi se takole sredi dneva poljubljal z neznanko.«

Athina me je pozorno poslušala. Pričakoval sem, da se ji bo izraz zresnil, saj sem izražal svojo zadrego in nezadovoljstvo. A se ji ni. Iz zabodenega, se je spremenil v navihanega.

»In potem prideš iz vode, mi rečeš, da me hočeš in me poljubiš. In naslednja zadeva, ki se jo spomnim, je, da gledam morje. Oprosti, če sem nevljuden, ampak vse skupaj je čudno in nerazumljivo.«

Athina je skočila name kot levinja, ki skoči na bežečo gazelo. Pod njeno težo sem se kot ploh zložil na brisačo in s svojim telesom je pristala na meni. Glavo je imela toliko dvignjeno, da je bila za dolžino podlahti od mojega obraza. Ni bila težka in s pravim gibom bi jo lahko vrgel s sebe, a bil sem tako šokiran, da sem otrpnil. Gledal sem jo. Z roko me je nežno pobožala po glavi.

»Hočem, da si moj. Samo moj. To je vse.«

Počasi je šok popuščal. Njene besede so mi odzvanjale v glavi, medtem ko je čakala na mojo reakcijo. Premleval sem jih in nisem vedel, kaj naj rečem. Po nekaj neskončno dolgih trenutkih, ko sem se začel izgubljati v njenih privlačnih očeh, sem končno uspel, sicer nekoliko nerodno, izustiti:

»Če ti gre za seks, potem prosim povej.«

Oblila me je vročica. Delno zaradi dejstva, da mi je bilo nekoliko nerodno zaradi izrečenih besed, predvsem pa zaradi položaja, v katerem sem bil. Na meni je ležala lepotica, ki me je s svojim telesom spravila ob tla.

Athina se je narejeno strogo zasmejala.

»Ljubček, če bi mi šlo za seks, bi to že uredila.«

Z roko je segla v moje mednožje in me prijela za ud, ki se je skrival v kopalkah. Njen prijem je bil čvrst, zato sem se skremžil. Že sem jo hotel odriniti s sebe, ko je oprijem popustil. Ud mi je nabreknil.

»Ne vem, kako naj ti pojasnim, da boš razumel, ker imam občutek, da nočeš razumeti in se delaš namenoma neumnega. Hočem te, kot moškega. Hočem te imeti zase. Hočem, da me voziš na večerje, hočem, da greva skupaj v kino, hočem, da na obali gledava sončni zahod, hočem, da preživiva skupaj noči, polne strastnega seksa, hočem, da me osrečuješ vsak dan. A najbolj pomembno je, da se hočem zjutraj zbujati ob tebi in zvečer zaspati ob tebi. Razumeš?«

Besedo »razumeš« je močno poudarila, da je zvenela že skoraj kot grožnja. Ženska je zmešana, o tem ni bilo več dvoma. Čas je bil, da se izvlečem iz te godlje. Hotel sem jo odriniti, pa sem imel občutek, da je iz svinca. Vsa moč mi je izpuhtela neznano kam in bil sem ujetnik pod njenim telesom. Počutil sem se nemočnega. Zelo neprijeten občutek, saj je lahko počela z menoj, kar se ji je zahotelo.

»Na obrazu ti piše, da misliš, da sem popolnoma zmešana. Razumem te. Če bi se meni dogodilo, kaj takega, kot se tebi dogaja danes, bi zagotovo že pred časom pobegnila, ne le stran od tebe, temveč s te plaže, tako hitro, da bi se kadilo za menoj. A ti nisi pobegnil. Ker si vljuden, ker sem ti všeč in ker te zanima, kaj se bo iz tega izcimilo.«

Prvo in drugo je vsekakor držalo. Bil sem vljuden in bila mi je všeč. Tega nisem mogel zanikati. A da bi me zanimalo, kaj se bo iz tega izcimilo, pa ni držalo. To, kar se je do sedaj izcimilo, je bilo preveč za moj okus in želel sem si, da se vse skupaj čim prej konča.

»Ne, ne zanima me, kaj se bo izcimilo iz tega, ker mi že to ni več všeč, kar se sedaj dogaja. Rad bi, da se spraviš z mene in me pustiš pri miru.«

Jasno mi je bilo, da nima nobenega namena ustreči moji zahtevi. Še enkrat sem jo skušal spraviti s sebe, a še vedno sem bil nenavadno brez moči.

»Verjameš v usodo?«

Ni čakala na moj odgovor.

»Ko sem stopila na pesek te plaže in te zagledala, mi je postalo jasno, da me je usoda pripeljala sem. Ne bom ti razlagala, kaj bi morala danes početi in kje bi morala morala biti. Še mobilni telefon imam izključen, ker bi sicer neprestano zvonil. Tega ne storim nikoli nikoli. Vem, da me je usoda prav danes pripeljala sem in prepričana sem, da je usoda hotela, da si prav ti prav danes na tej plaži. Jasno mi je, da me imaš za norico, ker govorim takšne besede, a prosim te, poglej vase, poglej globoko v svoje srce in mi povej, ali lahko zanikaš, da je tvoj današnji dan oblikovala usoda?

Ne poznam te in tako kot ti tvegaš s tem, da se pogovarjaš z žensko, ki jo imaš za popolnoma utrgano, tvegam tudi jaz, ki o tebi vem približno toliko, kot ti o meni. Lahko si psihopat, ki me boš posilil, zadavil in odvrgel v grmovje. Vse kar vem o tebi, je da nisi od tu in živiš daleč stran v drugi deželi. Tudi jaz ne živim na tem otoku, a še vedno živim daleč od tebe. Vem, da bova morala oba temeljito spremeniti življenje, da bova lahko bila skupaj. Za oba bo zelo težko. In ne le to. Drug drugega bova morala krepko spodbujati, da nama bo uspelo. A ko nama bo, vem, da bova zaživela čudovito življenje in najina ljubezen se bo razvijala in cvetela.

Res sem rekla ljubezen. Zdajle te ne ljubim. Daleč od tega. Če bi rekla kaj takega, bi bila res nora in edino pravilno bi bilo, da bi pobegnil, kolikor te nesejo noge. Tudi ti me ne ljubiš. Za to je bistveno prezgodaj. A v očeh vidim, kako požiraš moje telo in vidim, da so ti moje besede všeč. Tudi jaz vidim v tebi nekaj, kar mi je zelo všeč. In ta všečnost se bo spremenila v zaljubljenost in zaljubljenost se bo s časom spremenila v ljubezen. In ljubezen bo trajala in trajala.

Te besede se slišijo kot pravljica. A vedi, da sem zelo prizemljen človek, ki dobro premisli svoja dejanja in le redko naredi nekaj tako nepričakovanega, nekaj tako norega, kot počnem danes. A prepričana sem, da je to, kar delam, pravilno in ne bom odnehala, dokler tudi ti ne spoznaš tega.«

Njene besede so mi odzvanjale v glavi. Kar je povedala, je bilo do neke mere smiselno, a po drugi strani popolnoma prismojeno. Nisem več vedel, kaj naj storim. Če sem jo še nekaj trenutkov nazaj želel vreči iz sebe, pa sedaj nisem bil več tako prepričan. Priznal sem si, da mi je všeč in da bi z veseljem bil s tako lepo žensko. A kaj, ko v vsem, kar je počela, nisem videl logičnega smisla.

Minilo je nekaj časa, saj sem iskal primerne besede. Nisem jih našel.

»Razmisliti moram. Tvoje besede so zelo težke in moram jih temeljito premisliti.«

Nežno sem jo odrinil s sebe. Voljno se je predala in se prevalila na bok v pesek in se postavila v sedeč položaj. Videti je bila nekoliko izmučena. Njen izraz na obrazu je bil resen, pogled pa negotov. Nisem vedel, kaj je razmišljala, občutek pa sem imel, da se je spraševala, ali je naredila neumnost in kako velika je bila. Z upanjem je gledala za menoj, ko sem odšel proti vodi.

Potreboval sem osvežitev. Bilo mi je vroče: od sonca, od Athininega telesa in od povedanih besed. Moral sem urediti misli, kajti vse skupaj je bilo preveč bizarno. Zajel sem sapo in se vrgel v vodo. Potopil sem se skoraj do dna in plaval pod vodo toliko časa, da sem bil tik pred tem, da se onesvestim od pomanjkanja zraka. Izdihnil sem in se hitro pognal proti površini. Ko sem izplaval, sem glasno zajel zrak in nekaj časa hitro dihal. Bil sem precej od obale, obkrožen z morjem. Athina je še vedno sedela v pesku in me opazovala. Nisem se še hotel ukvarjati s povedanim, zato sem počasi plaval gor in dol vzporedno z obalo in se osredotočil na vodo, ki me je nežno božala. Vsake toliko časa sem zaplaval pod gladino, da sem si osvežil glavo.

Dolgo sem tako plaval, saj se nisem hotel soočiti z dejstvom, da moram nekaj narediti s to žensko. A večno nisem mogel biti v morju in nekaj je bilo treba storiti. Poleg tega sem začel v mišicah čutiti utrujenost, zato sem zaplaval proti obali.

Sedel sem v plitvi vodi. Valovi so mi zalivali noge in se nežno zaletavali v trebuh. Z rokami sem se podprl za hrbtom in gledal v daljavo. Razmišljal sem o dogodkih današnjega dne.

Nisem mogel verjeti, da se mi lahko zgodi, da me tako agresivno napade ženska. Še nikoli se mi ni zgodilo kaj takega, pa tudi nisem poznal nikogar, ki bi se mu kaj takega zgodilo. Sprejemal sem dejstvo, da je moški lovec in ženska plen, čeprav sam nisem nikoli bil kaj prida lovec in po tihem sem si želel, da bi bil vsaj malo plen. Odkrito povedano sem bil nekoliko plašen in le redko kdaj sem ženski povedal ali jasno nakazal, da je v meni vzbudila zanimanje. Posledično sem večji del življenja preživel sam, le tu in tam sem imel kakšno krajšo zvezo. Plašilo me je, da me je ženska tako napadla in tako samozavestno izrazila svoje namene. Nisem razumel, kako lahko sploh reče kaj takega, če me vidi prvič v življenju. Izkušnje so me naučile, da ženske potrebujejo nekaj časa, preden se odločijo za moškega, razen če jim gre zgolj za spolne odnose. V takem primeru pa znajo biti agresivne. A ona je jasno povedala, da ji spolni odnosi niso cilj. Ona je hotela mnogo več. Hotela je mojo ljubezen, hotela je postati najpomembnejši del mojega življenja.

Razmišljal sem, kaj naj v resnici naredim. Po eni strani me je mikalo, da bi se prepustil toku. Ženska je bila zelo privlačna in mi je bila v všeč. Ni sicer bila videti kot moja sanjska ženska, prav veliko pa ji tudi ni manjkalo. A realno gledano je bila možna le kratka »poletna« avanturica, saj sem ostal na otoku le še nekaj dni, pa čeprav ni bilo poletje. Po drugi strani pa je ženska delovala nora in predrzna. Vsakdo, ki bi videl kaj se dogaja, bi mi svetoval, naj pobegnem kakor hitro lahko. In to je bila tudi najbolj razumska rešitev. A ženska mi je bila všeč. In sedaj me je začelo mikati, da bi videl, kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo.

Premleval sem različne scenarije, od najbolj osladnih, kjer sva skupaj živela do konca svojih dni, do najbolj bizarnih, kjer sem končal kot žrtev psihopatke. Bilo je naporno, saj nisem prišel nikamor. Vedel sem, da se bom moral kmalu odločiti, ker ne bom mogel večno sedeti v vodi in vedel sem, da je edina racionalna rešitev, da vstanem, pospravim brisačo v torbo, grem do avta in se odpeljem proč. Pa je bila to tudi prava rešitev? Ali ne bi s takšno odločitvijo izpustil življenjske priložnosti, ki se zgodi morda le enkrat samkrat v življenju? Ali ne bi izpustil priložnosti, da bi bil srečen? Ali ne bi tako izpustil edine priložnosti v življenju, da ga premaknem v smer, ki sem jo želel, torej, da si ustvarim družino?

Od vsega skupaj se mi je začelo vrteti. Ustavil sem misli in začel stremeti v daljavo. ’Tam nekje je Ciper,’ sem pomislil. In takrat sem se spomnil, da sem pred približno letom ob sončnem zahodu sedel na plaži Petra tou Romiu, kjer se je po legendi iz morske pene rodila Afrodita, grška boginja ljubezni. Ravno ko se je sonce dotaknilo obzorja, sem v mislih dejal 'Afrodita, prosim, pomagaj mi najti ljubezen svojega življenja.' Spomnil sem se, da sem malo po tem pomislil, kako sem trapast, ker upam, da mi bo antična boginja, ki se je izgubila v zgodovini skupaj s starimi Grki, kakorkoli pomagala. In nato sem opazoval sončni zahod in spreminjanje barv, dokler se niso na nebu prikazale zvezde.

Kaj pa, če je to delo Afrodite? Ta misel je bila briljantna, čeravno za lase privlečena. Bila mi je všeč in nekaj časa sem se je oklepal. Če bi bila resnična, bi bilo vse skupaj čisto enostavno. Nato pa sem jo spustil, in zaskrbljeno zrl v daljavo.

»Tam daleč je Ciper.«

Athina je prisedla.

»Vem,« sem odvrnil odsotno.
»Ciper je Afroditin otok.«
»Vem,« sem rekel polglasno.
»Afrodita je boginja ljubezni.«

Nisem razbral namena povedanega, zato sem molčal. Tudi ona je molčala. Čutil sem jo poleg sebe. Sevala je neko zelo močno energijo, ki mi je dajala vedeti, da je izredno močna ženska. Za hip sem pomislil, da je grška boginja. Bila je lepa kot boginja, bila je odločna, kot boginja in ime ji je bilo, kot boginji. Dobro sem poznal zgodbe grških bogov in mirno bi lahko zatrdil, da se tudi vede kot boginja. Če bi se to dogajalo v antičnih časih, bi bil prepričan, da imam opravka s samo Ateno. In če bi bila Atena, potem bi moral pobegniti, kajti grški bogovi so, kadar so se ukvarjali s smrtniki, vedno imeli kaj za bregom, zaradi česar so se tako ali drugače zapletla življenja ljudi. A pri tem se postavi vprašanje, ali sploh lahko kdo pobegne bogovom? V antičnih časih so ljudje lahko prosili le druge bogove za pomoč in stvari so se običajno še bolj zapletle, na koncu pa so vedno nastradali ljudje, nikoli bogovi.

Misel, da si me ženska želi, mi je godila, to sem si odkrito priznal navkljub vsem pomislekom. A vse skupaj je bilo tako nenavadno, da so se mi v možganih oglašali alarmi: 'pojdi proč, ne nasedaj, beži, vse je prevara, ima skrite namene, izkoristila te bo, uničila te bo.' Razum mi je pravil, da naj jih upoštevam. A po drugi strani me je pri njej privlačila neka nevidna sila, ki je nisem razumel. Poleg njenega telesa in načina, kako je govorila, mi je bilo na njej všeč še nekaj, pa nisem točno vedel, kaj bi to bilo. Nekakšna energija jo je obdajala, ki me je zelo privlačila. Ta energija je dopolnjevala mojo energijo. Bila je jang za moj jin, svetloba za mojo temo, sladkor za mojo limonado. To je bil edini razlog, da sem še vedno vztrajal na tej plaži in se ubadal s tem, kaj naj naredim.

Pogledal sem Athino. Sedela je v plitvi vodi poleg mene. Zrla je v daljavo. Njen izraz je bil spokojen, pomirjen. Zanimalo me je, ali se je vdala v usodo. In takrat mi je prišlo na misel, da verjame, da je usojeno, da bova skupaj. Zato je pomirjena. Prepričana je, da je najina skupna usoda določena in da le še potrebujem čas, da se bom podredil.

Pa je res moja usoda zapečatena, sem se vprašal. Je res, da se bom odločil za Athino, ker je tako zapisano v moji in njeni usodi? Res nimam svobodne volje, da bi rekel 'ne grem se več' in odšel? Sem res le lutka nekih višjih sil, na katere nimam prav nobenega vpliva? Zgrozil sem se ob tej misli in v prsih sem začutil neprijetno tesnobo. Moj pogled se je zmračil.

Pa vendar, sem pomislil, če usoda obstaja in nanjo nimam vpliva, se je povsem nesmiselno ukvarjati s tem, kaj se bo zgodilo. Še bolj nesmiselno pa se je obremenjevati z dejstvom, da usode ne morem spremeniti. Edina res prava rešitev je, da se prepustim toku življenja in vidim, kaj mi je usoda namenila.

A še vedno sem se moral odločiti. In ravno to, da imam možnost izbire, mi je dalo upanje, da usoda le ni tako določena, kot je morda videti na prvi pogled. Postal sem boljše volje in nehote se mi je na obraz prikradel droben nasmešek.

Ciper. Še enkrat so se mi začele v glavi prikazovati podobe tistega večera na plaži, ko sem izrekel prošnjo Afroditi. Podoživel sem poznopopoldansko kopanje, ležanje na plaži in poslušanje šumenja valov, ki so bili bistveno večji, kot so tukaj, čudovitega razgleda na velike skale ob obali in sonca, ki se je počasi spuščalo v morje. Že ko sem prišel na plažo, je bila na njej le peščica ljudi, ko pa je sonce začelo zahajati, pa sem ostal sam. In takrat je iz globine mojega srca prišla prošnja boginji ljubezni, ki sem jo izrekel čisto nenačrtno. Nekoliko kasneje, ko je razum ponovno prevzel vajeti, sem vse skupaj zavrnil kot otročje in naivno. A spomin na to je ostal in v meni je skrivoma ves čas tlelo upanje, da se mi bo prošnja uresničila. Prav zaradi tega sem redno obujal spomine na Ciper.

Posvetilo se mi je! Že dolgo je bilo tega, kar mi je oče dal najboljši življenjski nasvet, ki mi ga je lahko dal in od takrat sem ga vedno upošteval v primeru pomembnih življenjskih odločitev. Pred leti sem bil pred tako odločitvijo. Izbiral sem med dvema možnima potema in nisem se mogel odločiti, po kateri naj zakoračim. Nekaj tednov sem se ubadal s tem in začelo se mi je že poznati na zdravju. Odločitev sem moral sprejeti, druge ni bilo, rok pa se je nezadržno približeval. In sem, obupan kot sem bil, šel do svojega očeta in mu razložil problem, ter ga prosil, naj mi pove, kako naj se odločim. Pozorno me je poslušal, nato pa nekaj časa modro molčal, preden je dejal: 'tvoje življenje je in sam moraš sprejemati odločitve. Jaz se namesto tebe ne morem odločiti. Vsakdo pride v življenju do točke, ko ne ve, kako naprej in takrat je treba najti način, kako izbrati pot. Ni prave in napačne poti, je le pot, ki jo izbereš. Ta ni nikoli enostavna, temveč je polna preprek, preko katerih moraš iti. Če ne veš, kako se odločiti in to se zgodi takrat, ko ti razum ne zna prišepniti, ali pa ti prišepetava pot, za katero čutiš, da ni prava, potem poslušaj srce. Prepusti se mu in zagotovo boš izbral pravo pot.'

'Poslušaj srce,' mi je odzvanjalo v glavi. Zaprl sem oči, globoko vdihnil in za nekaj trenutkov zadržal dih. Nato sem počasi izdihnil. Postopek sem ponavljal toliko časa, dokler se niso vse misli izgubile v daljavi in vsi glasovi v glavi potihnili. Slišal sem šumenje morske vode, piš vetra in čutil sem bitje svojega srca. Osredotočil sem se na bitje svojega srca. Minilo je nekaj dolgih trenutkov in počasi sem odprl oči.

Z levo roko sem počasi drsel po pesku, dokler se nisem dotaknil Athininih prstov. Razmaknila jih je in najini prsti so se prepletli. Sedela sva v plitvi vodi, se držala za roke in gledala v daljavo, kjer je za obzorjem počival otok boginje ljubezni.

***

Bilo je malo pred poldnevom, ko sem stopil na plažo, otovorjen z dvema velikima torbama in senčnikom. S čela se mi je po nosu zapeljala velika potna kaplja. Zaščemelo me je, zato sem trikrat pihnil skozi usta navzgor upajoč, da jo bo odpihnilo in bo ščemenje ponehalo. Ni uspelo. Tiho sem zaklel. Pospešil sem korak, dokler nisem prišel do točke, ki je bila dobre tri korake od vode. Pihal je topel veter in morje so kodrali majhni valovi. Prtljago sem spustil na tla in se besno popraskal po nosu, preden sem si otrl pot s čela. Ozrl sem se po plaži. Plaža je bila skoraj prazna. Le tu in tam je bila kaka družina ali zaljubljen par. V tla sem zapičil senčnik in ga odprl. Iz torbe sem vzel tri velike brisače in jih razporedil tako, da so bile na pol v senci. Pri tem sem bil neroden in prekucnil drugo vrečo. Po pesku se je zakotalila majhna kanglica iz nje pa so padli lopatka, grabljice in motikica. Pobral sem jih in odložil bliže morja.

Pogledal sem v smer, od koder sem prišel. Na plažo je stopila dolgolasa črnolaska s slamnatim klobukom na glavi. V naročju je imela dve leti staro punčko. Najina pogleda sta se srečala. Nasmehnil sem se in ji pomahal. Vrnila mi je nasmešek. Res je lepa ženska, sem pomislil. Spremljal sem jo, ko se mi je bližala. Hodila je elegantno in odločno. Bila je odločna in brezkompromisna, strastna in ljubeča. Bila je ženska, ki je bila ponosna na svojo ženstvenost.

Mala Ana se je igrala v vodi. S kanglico je zajemala vodo in jo zlivala po strugi, ki jo je pred tem izkopala. Sedela sva v senci in jo opazovala.

»Se spomniš tistega dne pred sedmimi leti?«
»Kako neki se ne bi spomnil najbolj nenavadnega dne v svojem življenju! Kako neki bi pozabil tisto prečudovito žensko, ki mi je rekla, da me hoče.«
»In sem te dobila.«
»Res je.«

Nežno sem jo poljubil. Najini poljubi so bili še vedno tako strastni, kot tisti prvi dan. Ko sva se razdružila, je naslonila glavo na mojo ramo.

»Se spomniš, kako si se upiral? Jaz pa se nisem dala in nisem popustila.«
»Seveda se spomnim. Vse skupaj je bilo ena velika norost.«
»A iz te norosti se je rodila najina ljubezen.«
»Ki bo živela do konca najinih dni.«
»Misliš, da je imela Afrodita prste vmes« je zasanjano vprašala.
»Seveda!«

Odmaknila je glavo z moje rame in me vprašujoče pogledala.
»Kako to misliš?«
»Povedal ti bom nekaj, kar ti nisem še nikoli. In to je tudi razlog, da sem te tisti dan pred sedmimi leti na tistem mestu,« s prstom sem pokazal na točko nekaj korakov stran, »prijel za roko.«

In razložil sem ji, kako sem ob sončnem zahodu na Cipru na plaži, kjer se je iz pene rodila Afrodita, izrekel prošnjo boginji ljubezni.

»Neverjetno,« je začudeno rekla.
»Tudi meni se je takrat to zdelo trapasto. Pa še vedno se sliši trapasto.«
»Sploh ne. Tudi jaz ti moram nekaj povedati. Jeseni istega leta, kot si bil ti na Cipru, sem tudi jaz obiskala tisto plažo. In ne boš verjel, tudi jaz sem si zaželela zelo podobno kot ti.«

Nisem mogel verjeti svojim ušesom.

»Potem verjameš v antične bogove?«
»Seveda, je odgovorila.«
»In jaz sem ves ta čas mislil, da si boginja modrosti, ki ne potrebuje pomoči boginje ljubezni.«

Na obrazu se ji je izrisal nasmešek. Z zapeljivim glasom, ki bi vsakemu moškemu na tem svetu zašibil kolena, je prav počasi vprašala:

»In kdo pravi, da nisem boginja?«

Še preden mi je uspelo odgovoriti na zastavljeno vprašanje, se je z levo roko dotaknila mojih prsi in me nežno porinila nazaj. Nisem se upiral, ko je legla name in me poljubila. Poljub sem ji nežno vrnil in okoli najinih teles se je iskrila strast.

16. jun. 2017

Tok mojega življenja – sedmič

Pred manj kot mesecem dni sem sedel na letalu nekje, ne prav visoko, nad Egejskim morjem. Počutil sem se kot, da bi sedel na vlakcu smrti v zabaviščnem parku, saj smo se prav vratolomno spuščali proti letališču na enem izmed grških otokov. Gledanje skozi okno je bilo doživetje čistega užitka, saj se je razgled hitro menjal, tako kot je letalo spreminjalo svoj nagib. Uživajočega v divjem letenju, me je prešinila misel, kako sem v teh zadnjih nekaj mesecih v resnici začel uživati v življenju. Če sem na relativno dolgočasnem letu, nekje nad zahodno Nemčijo lani decembra ugotavljal, kako sem naveličan življenja, pa sem bil na tem letu čisto drugačne volje.

Na začetku pomladi sem vstopil v novo desetletje življenja. Na obletnice rojstnega dne ne dam kaj veliko, čeprav se na ta dan počutim nekako drugače, bolj radostno. Žal pa mi običajno uspe ta dan sabotirati tako, da skoraj vedno počnem nekaj za druge in ničesar ne storim zase. Ves dan si ponavljam, da bom pa res nekaj naredil zase jutri. Ko pride jutrišnji dan, izgine tista radost in dan je povsem tak kot večina drugih.

Enako je bilo letos, z eno pomembno razliko. Ko je prišel »jutrišnji« dan, mi je bilo žal. Tako zelo žal, da sem začel razmišljati o svojem odnosu do življenja, drugih ljudi, problemov in do sebe. In sem spoznal, da sem sebe vedno postavljal na neko mesto, ki ni bilo prav ustrezno. Vse prevečkrat sem pozabljal na lastno zadovoljstvo in srečo in se ukvarjal s stvarmi, ki me niso osrečevale. Sklenil sem, da bom to spremenil.

Na prvi pogled je bilo videti, da je to zahteven proces. V resnici pa se je izkazalo, da je bilo zelo enostavno. Nehal sem se vznemirjati zaradi malenkosti in zaradi ne tako majhnih problemov, obenem pa sem spremenil vedenje do problemov in težav. Z njimi se ukvarjam takrat, ko je čas za to in lahko tudi kaj ukrenem, preostali čas pa se z njimi (miselno) ne ukvarjam. Ker se z njimi večino časa ne obremenjujem, je moje počutje bistveno boljše. Prav tako pa se ne obremenjujem z dejstvi, na katere nimam vpliva. Da dosežeš tak pogled, moraš narediti miselni preskok.

In tako sem z nasmeškom na obrazu gledal skozi okno in si želel, da se spust še dolgo ne bi končal. Večina drugih potnikov pa je komaj čakala, da se letalo dotakne letališke steze in se umiri. Sprašujem se, ali v življenju tudi čakajo samo na to, da se umiri? Kdaj se življenje umiri? S smrtjo? Kaj pa uživanje v življenju?

Danes živim veliko bolj sproščeno in mnogo bolj spontano. Če si nekaj zaželim, si skušam željo uresničiti. Ne bom rekel, da je vedno vse izvedljivo, a sedaj si uresničim tudi tiste želje, za katere sem še ne tako dolgo nazaj našel tisoč in en razlog, zakaj jih ne bi uresničil.

Prijetno je.