Krtek se vrača...

Krtek se vrača 3. septembra ob 15 uri in 19 minut SEČ. Z novimi zgodbami, novimi razmišljanji, novimi zapisi.

Fotografija, ujeti trenutek

V daljavi ga zagledam. Previdno, zgolj po prstih, se mu približam tiho kot miška. Ogledam si ga z vseh strani in poiščem najboljše izhodišče. Na obraz naslonim veliko črno ohišje. Gledam skozi majhno kukalo in vrtim velik in težak objektiv. Ko je izrez pravi, pritisnem na velik srebrn gumb. A ne povsem, le do polovice. Objektiv zabrni, na sliki, v kukalu, rdeče zasvetijo posamezne točke. Pod sliko se v zeleni barvi izpišejo številke. Malo počakam, zadržim dih in gumb pritisnem do konca.

Škljoc.

Zvok zaklopa, kratek in glasen, potuje skozi telo. Občutim zadovoljstvo. Našel sem motiv in ujel trenutek njegovega obstoja.

Ujeti trenutki >>

In je zmanjkalo besed...

... do nadaljnjega.

Potrebujem nekaj ustvarjalnega počitka. Nekaj dni ... nekaj tednov ... nekaj mesecev.

Kot sem zapisal na zadnji dan lanskega leta, končalo se je neko obdobje mojega življenja in vstopil sem v novega. Novo obdobje prinaša veliko sprememb in še več odločitev. V zadnjih nekaj mesecih sem sprejel toliko pomembnih odločitev, kot jih nisem skupaj v številnih letih pred tem. Še precej jih bo treba. In odločanje o samem sebi, o življenju, predstavlja neizmerno velik stres. To so sicer bile drobne, na videz povsem nepomembne odločitve, a bilo jih je toliko, da so bile ure, bili so dnevi, ko sem si ves zdelan želel, da se mi ne bi bilo več treba odločati. A te želje so bile zgolj utopične, povsem neuresničljive. Tudi v naprej bo tako, še kar nekaj časa. Ker se mi spreminja življenje, sem pod stresom. In stres uničuje navdih.

Dokler se mi življenje vsaj približno ne uteče, ne bom ustvarjal novih zapisov. Zato tale peskovnik, Krtkove dneve, za nekaj časa zapuščam. Za koliko časa? Ne vem... A vrnil se bom, zagotovo!

Moški, ženske in sreča

Moški je lahko srečen z vsako žensko - dokler se vanjo ne zaljubi. (Oscar Wilde)

Iskati pot do ljubezni...

Iskati pot do ljubezni z razumom je prav tako nesmiselno, kot iskati sonce s svetilko. (Dželal-ed-Dil Rumi)

Bele stene

Povsod bele stene. Levo, desno, spodaj in zgoraj. Kamorkoli se je ozrl, so vanj kričale bele stene. Njihovo kričanje je bilo preko meje znosnosti. Strmel je najprej v eno smer. Ničesar drugega ni bilo kot le belina. Moreča, svetla belina. Sončna svetloba, ki je padala skozi majhno lino visoko zgoraj je belino še poudarila. Težko je gledal. Oči so ga bolele. Obrnil se je. Zopet bela stena. Ta ni bila obsijana s soncem. Ta je bila nekoliko temnejša. Vendar še vedno enako bela kot stena, ki jo je gledal prej. Belina ga žgala, ob pamet pa ga je spravljala tišina. Bilo je tako tiho, da je slišal bitje lastnega srca. Nič drugega. Bolj je skušal zaznati vsaj en zvok, bolj neprijetno se je počutil. Želel si je da bi slišal škripanje zavor ali petje ptic ali zgolj tlesk, ki ga povzroči premik stikala luči. Vendar ni slišal ničesar. Le bitje lastnega srca.

Belina in tišina sta ga razjedali. Čutil je, kako razpada. Ne telesno; bil je v dobri formi in bi brez težav zdržal še nekaj dni. Razpadal je duševno. Čisto počasi, košček po koščku je izgubljal razum. Še dan ali dva in ostalo ga ne bo nič več. Takrat ne bo več človek, temveč žival brez razuma. Bele stene in tišina so bile ubijalec razuma. Na koncu je ostalo le še telo.

Strah ga je bilo, a ni mogel narediti ničesar, ker so bile tu bele stene. Nanj so pritiskale z vso silo. Izpustil je krik umirajoče živali. Nihče ga ni slišal, saj se je izgubil v belih stenah.

Srce mu je bilo hitro. Vsak udarec je pomenil, da je bližje koncu. Strah ga je bilo beline in tišine. To je bilo edino kar je še čutil. Vse ostalo se je že izgubilo. Sonce na steni je izginilo, belina pa je ostala. Neskončna belina. Tišina. Praznina. Bela. Bela barva. Povsod bela barva. Veliko bele barve. Bela, tišina, bela, tišina, bela tišina.

Tišino je razparal zvok odpiranja težkih belih vrat. Vstopila sta dva visoka moška v rjavih uniformah. Pobrala sta drhteče telo, ki je ležalo na tleh in ga odnesla. Za seboj sta zaprla vrata in sobo je ponovno napolnila tiha belina.

Želim...

M.L. Gore: Somebody

I want somebody to share,
share the rest of my life
share my innermost thoughts,
know my intimate details
someone who'll stand by my side,
and give me support
and in return,
she'll get my support
she will listen to me,
when I want to speak
about the world we live in,
and life in general
though my views may be wrong,
they may even be perverted
she will hear me out,
and won't easily be converted
to my way of thinking,
in fact she'll often disagree
but at the end of it all,
she will understand me.

I want somebody who cares,
for me passionately
with every thought
and with every breath
someone who'll help me see things
in a different light
all the things I detest,
I will almost like.
I don't want to be tied
to anyone's string
I'm carefully trying to steer clear of those things
but when I'm asleep, I want somebody
who will put their arms around me
and kiss me tenderly
though things like this
make me sick
in a case like this, I'll get away with it.


So moja pričakovanja res previsoka?

Prazna postelja

Skozi težke zavese se so se skušali prebiti navihani sončni žarki in razsvetliti notranjost spalnice. Počasi sem odprl veke in se zazrl v bel strop, ki je visel nad menoj. Počasi so se začele porajati misli, ki so jih vzpodbujali spomini na minule dogodke. Obrnil sem se na desni bok. Poleg mene je zevala velika praznina, tako velika kot je bila praznina v mojem srcu. Blazina že dolgo ni bila prekrita z dolgimi rjavimi lasmi in rjuha ni več božala žametne kože. V zraku sem še vedno čutiti tisti prepoznavni vonj po njej. A nje ni bilo. Odšla je. Davno. Ostali so le spomini in prazna postelja.

Ljubezensko pismo (6)

Draga Sara!

Ko se ozrem nazaj na vsa ta leta, ki sva jih preživela skupaj, se zavem, da jih ni bilo tako malo. Z najino ljubeznijo sva veliko dosegla. Ustvarila sva lep dom, dva čudovita otroka, množico skupnih prijateljev. Živela sva kot v pravljici. Vendar, kot si sama poudarila ob najinem zadnjem srečanju, vsaka pravljica se enkrat konča. Tudi najina se je. Srečno? Tragično? Ne eno, ne drugo. Zgolj končala se je. Najini poti sta se razšli. Ne čisto povsem, saj naju bosta najina otroka vedno povezovala, pa naj to hočeva ali ne, vendar dovolj, da med nama ni več ljubezni. Tako pač je in to morava oba sprejeti. Za ostalo bodo poskrbeli odvetniki.

Najina zgodba se je končala. In kakšna je bila! Polna strasti, preobratov, nepredvidenih dogodkov. A že od samega začetka, naju je družila ljubezen. Dva ducata let. Si predstavljaš! Dva ducata let! Zadnje leto ni bilo več ljubezni med nama. Izgubila se je. Sva se je naveličala? Morda. Morda pa sva se le preveč postarala, da bi lahko še dojemala ljubezen v njeni popolni čistosti in se je od naju preprosto poslovila. Brez ljubezni, pa nisva mogla več živeti skupaj. In sva šla vsak svojo pot. Takšno je življenje. Ne obžalujem niti enega dne, ki sem ga preživel s teboj in, če bi moral še enkrat skozi vseh teh najinih štiriindvajset let, bi jih ponovno preživel s teboj.

Bilo nama je lepo. In naj tako ostane tudi v najinih spominih. Sedaj greva vsak svojo pot. Pred seboj imava še kar nekaj let življenja in prav je, da jih oba izkoristiva po svojih najboljših močeh. Ne obžaluj ničesar, ne jokaj za minulimi časi. Pojdi naprej. Jutri je še en dan. Jaz bom šel naprej. Bom pa do konca svojih dni negoval spomine na najine skupne dni, na dneve najine ljubezni.

Draga Sara, to je zadnje pismo, ki ti ga pišem. Nimam več idej za pisma, ki bi ti prinašala radost in veselje. Vsa nadaljnja bi bila le grenka.

Fotografija: Krtek.