7. jul. 2017

Igra grške boginje

Poldne. V senci bližnjega drevesa se je hladila višnjevo rdeča Panda. Po slabih treh urah vožnje po ozkih, ovinkastih in klancev polnih cestah se je dodobra pregrela, jaz pa tudi. Čeprav je klimatska naprava korektno opravljala svoje delo, mi je bilo vroče, za kar sem krivil naporno šofiranje in pa vroč dan. A mi ni bilo žal. Zjutraj v hotelu pri zajtrku resno razmišljal, ali bi se vozil tako daleč zgolj zaradi plaže, za katero iz turističnega vodnika ni bilo jasno razvidno, ali je res vredna obiska ali ne. Že sem iskal alternativne kraje, ki bi jih obiskal, ko mi je tih, komaj razumljiv glas začel prišepetavati, naj obiščem to plažo, ker mi ne bo žal. Nisem mu posvečal preveč pozornosti, a sem se vseeno odločil, da se lotim te vožnje. Malce nejevoljen, ker vseeno nisem bil najbolj razpoložen za vožnjo, sem poiskal avto v eni izmed uličic za hotelom, kjer sem jo pustil prejšnji večer. Sedel sem v Pando, zavrtel ključ in motor je brez ugovarjanja nežno zapredel. Pandi je vožnja prijala, pa tudi mene je po nekaj kilometrih nejevolja zapustila in z nasmeškom na obrazu sem šofiral po razdrapani in ovinkasti cesti.

Pred menoj se je razprostirala široka plaža, na kateri so se izmenjevali drobni pesek in ovalni kamni različnih velikosti in barv. Majhni valovi so nežno pljuskali in plažo polnili z značilnim morskim šumenjem. Plaža je bila dolga kakih štiristo ali petsto metrov. Na levem in desnem koncu sta jo omejevala visoka skalnata hriba. Za plažo je bilo nekaj dreves, tri taverne in parkirišče, ki se je nadaljevalo v zeleno dolino, stisnjeno med skalnato hribovje, ki se je po kakem kilometru spremenila v ozko sotesko. Po pobočju je bilo razmetanih nekaj tipičnih otoških hišic.

Globoko sem zajel sveži morski zrak. Morski vetrič me je prijetno hladil. Pogled preko morja se je končal nekje na obzorju, kjer sta se nebo in morje zlila v temno črto. Vse do Cipra ni bilo pred menoj drugega kot modro morje in enega samega samcatega oblačka.
»Čudovito je,« sem polglasno izustil.
Nekaj časa sem vpijal ta razgled. Pripekajoče sonce me je močno grelo in, kljub velikemu klobuku na glavi, mi je postajalo vedno bolj vroče. Morje me je vabilo in zahotelo se mi je plavanja.

Razgledal sem se po plaži. Nedaleč stran sem našel primerno mesto, kjer je bil droben pesek in le nekaj večjih kamnov. Izbire vabljivih prostorčkov je bilo dovolj, saj je bila plaža skoraj prazna. Kakšnih dvesto metrov v smeri severa je bila manjša skupina starejših turistov, ki so se sončili. Na drugi strani je bila kakih petdeset metrov stran ruska družina z majhnima otrokoma, ki sta se igrala v plitvi vodi. Neizmerno sta uživala v čofotanju. Še nekaj deset metrov dlje je ležala rjavolaska in brala knjigo. Spomnil sem se Milana, ki bi me zagotovo ob večernem pivu sekiral, zakaj je nisem ogovoril in videl, kaj bi se iz tega razvilo. Na hitro sem pomislil, da bi se prestavil. Bilo je lepo, užival sem in v tistem trenutku sem bil zadovoljen sam s seboj. Nobene potrebe nisem čutil, da bi prestavljal brisačo in nahrbtnik. Še enkrat sem globoko vdihnil čisti morski zrak in sedel na modro črtasto brisačo.

Opazoval sem morje in poslušal šumenje valov. Misli so počasi odtavale proč in sproščeno sem zrl v obzorje. Postal sem bolj pozoren na svoja čutila. Na koži sem čutil kako me boža veter in slišal sem bogastvo šumenja valov. Sprostitev sem potreboval, saj je bilo za menoj kar nekaj napornih mesecev. Obisk največjega grškega otoka je bilo najboljše, kar sem lahko naredil in užival sem v vsakem dnevu, ki sem ga tu preživel. Čudovito se počutim, sem pomislil in res je bilo tako.

Po nekaj minutah mi je postalo prevroče in odločil sem se, da je čas za ohladitev v morju. Pogumno sem zakorakal v vodo, a hitro upočasnil korak. Čeprav je bila voda topla, pa je bilo moje telo pregreto in počutil sem se, kot da bi zakorakal v mrzlo gorsko jezero in ne toplo Sredozemsko morje. A telo se je hitro navadilo na temperaturo vode in že po nekaj negotovih korakih sem zaplaval. Počutil sem se kot riba v vodi. Užival sem, medtem ko je voda polzela ob mojem telesu.

Po dobre pol ure čofotanja in plavanja mi ni bilo več vroče. Odločil sem se vrniti na svojo brisačo, se malo posončiti in opazovati morje, plažo ter nebo. Počasi sem zaplaval proti obali. V plitvini sem se postavil na noge. S pogledom sem šel preko cele plaže. Nič se ni spremenilo. Nedaleč stran od svoje brisače v smeri parkirišča sem opazil dekle. Dolgolasa črnolaska s slamnatim klobukom na glavi se je razgledovala po plaži. V roki je imela veliko pisano torbo, iz katere je gledala rjava brisača. Najina pogleda sta se na hitro srečala. Zazdelo se mi je, da se je izraz na njenem obrazu iz zaskrbljenega spremenil v veselega. A verjetno sem si to le domišljal, saj je bila predaleč, da bi lahko jasno videl njene obrazne poteze. Pogled sem umaknil in se odpravil proti kotičku na plaži, ki sem si ga nedolgo tega prilastil za nekaj ur, pred tem pa sem še zelo na hitro ocenil njeno postavo.

Bila je vitka ženska zagorele polti z lepo izraženimi boki in oblimi prsmi. Lasje so ji plavali preko ramen. Oblečena je bila v rjave dvodelne kopalke, ki jih je prekrivala s prosojno v vetru plapolajočo belo tuniko. Nežen, nekoliko dekliški obraz je prikrival njeno dejansko starost, ki je bila tam okoli trideset. Obraz so skrbno, kot da bi jih narisal vešč umetnik, krasile oči z zvedavim, a strogim pogledom, ki so izdajale odločen in na trenutke brezkompromisen značaj. Vsakemu, ki jo je pogledal v oči, je bilo takoj jasno, da ima pred seboj žensko, ki točno ve, kaj želi in je pripravljena storiti vse, da bo želeno tudi dosegla. Zelo dobro je izražala svojo ženskost, se je ni sramovala in jo brez zadržkov izkoriščala v svojo korist.

Na njej pa je nekaj močno izstopalo, kar sem sicer opazil šele kasneje. Bila je zelo bogato okrašena z nakitom in to ne vsakdanjim. Na vsaki izmed rok je imela več zapestnic narejenih iz različnih pisanih kamenčkov in hišic morskih polžkov in školjk. Po dva prsta na vsaki roki sta krasila velika prstana z velikim turkiznim kamnom v središču. Okoli vratu je imela zelo enostavno ogrlico z velikim okroglim obeskom, ki je bil skladen z velikimi okroglimi uhani modre barve s prelivajočimi se svetlejšimi in temnejšimi odtenki. V višini čela je imela kovinsko ogrlico z zlatim okroglim obeskom, na katerem je bila majhna sova. Že zaradi tega nenavadnega okrasja bi v mestni gneči zagotovo izstopala in težko je ne bi opazil.

Pomislil sem, da je lepa ženska. S to mislijo sem tudi zaključil ukvarjanje z njo. Sedenje na brisači je moje misli odpeljalo v smeri morja, katerega modrina je posrkala vse misli, ki so plesale v glavi. Sproščen sem užival v tistem trenutku, v božanju vetra in šumenju valov. Vse skrbi so bile več kot tisoč kilometrov stran. Bil je idealen dan. In zaželel sem si, da ga ne bi popolnoma nič spremenilo.

»Kalimera!«

Skozi ušesa je poletel odločen, nekoliko trd, a zapeljiv glas. Bil mi je odveč in najprej sem pomislil, da imam prisluhe. Na tej plaži, kjer v bližini ni bilo nikogar in vsak prišlek je imel več kot dovolj prostora kjerkoli na plaži, nisem pričakoval, da me bo brez kakršnegakoli namiga ogovoril tako zapeljiv glas.

»Kalimera, dober dan« sem odvrnil v angleščini, da sem jasno nakazal, da grščine ne obvladam. Obrnil sem glavo v smer, od koder je prišel glas in zagledal črnolasko, ki sem jo še nedolgo tega opazoval. Stala je dobra dva koraka za menoj in se prijazno smehljala. Njena pojava me je za hip nekoliko zmedla, lahko bi rekel celo prestrašila, a me je njen topli pogled pomirjujoče pobožal.

Nasmehnila se je in v angleščini z jasnim grškim naglasom ponovila: »dober dan.«

Vrnil sem ji kisel nasmešek, ki je bil predvsem izraz vljudnosti, kajti bil sem nekoliko v zadregi. Lepe ženske so me vedno spravile v zadrego že s svojo podobo. Običajno sem v njihovi družbi imel občutek, da sem velik lesen štor. Da sem se primerno počutil, sem se moral prej psihično na to pripraviti. Imel sem občutek, da bi moral nekaj povedati, a še preden sem začel mencati z besedami, je nadaljevala.

»Bi imel kaj proti, če bi se namestila tule poleg tebe?«

Brez razmišljanja sem odvrnil »ne« in jo nejeverno gledal. Njenega vprašanja najprej sploh nisem dojel, saj je bilo povsem v nasprotju z ustaljenimi vzorci, ki sem jih bil vajen. Da bi si na tej plaži, na tem lepem otoku, ženska, lepa kot antična grška boginja, zaželela ravno moje družbe, je bilo tako verjetno, kot da bi dobil naziv »Mister Universum.« Ko sem premlel njeno vprašanje, sem prišel do edinega možnega zaključka, zato sem vprašal: »sem morda zasedel tvoj priljubljeni prostor?«

Na glas se je zasmejala. Njen prijeten smeh mi še zdaj odzvanja v ušesih.
»Nikakor. Opazila sem te v vodi in sem si zaželela tvoje družbe.«

Uščipnil sem se. Ne vem, ali je to opazila, mi je pa vsekakor na zapeljivo hudomušen način pomežiknila, preden je odložila torbo na pesek dobra dva koraka od mene. Moral sem preveriti, ali sanjam, ali pa se mi morda blede zaradi močnega sonca. Glede na to, da me je stegenska mišica močno zabolela, je bila edina možna razlaga, da se mi blede in sem verjetno zbolel za sončarico. Na glavo sem posadil velik usnjeni klobuk, ki me je vedno spremljal pri hoji po soncu ali pri obiskih plaž, kadar nisem imel s seboj senčnika. Zamižal sem in bil prepričan, da bo izginila, medtem ko sem nezavedno božal boleče mesto na nogi.

Po nekaj dolgih trenutkih sem odprl oči in nekajkrat pomežiknil v soncu. Ko se je vid zbistril, sem videl plažo, morje in lepotico, ki je iz torbe jemala brisačo. Položila jo je na pesek med torbo in menoj. Počasi je slekla tuniko in jo pospravila v torbo, iz katere je vzela kremo za sončenje. Sedla je na brisačo. Nehote sem opazoval njeno telo, ki je bilo všečno in zelo erotično. Zavedajoč se svojih misli, sem zardel in pogledal stran. Sam sebi sem priznal, da mi ni jasno, kaj se dogaja. Nekaj časa sem gledal v morje, a pozorno poslušal, kaj se dogaja poleg mene. Slišal sem, kako je odvila pokrovček, kako je iztisnila kremo iz plastenke ter pri tem povzročila smešen prdeč zvok, ki je nakazoval, da je v plastenki bistveno več zraka kot kreme. Nato nisem slišal ničesar, razen vetra in valov. Predvideval sem, da nanaša kremo na kožo. Na hitro sem pogledal in videl, da si je ravno mazala kremo po prsih. Pomislil sem, kakšen je občutek, ko božaš njene prsi. Zardel sem kot mozoljav najstnik. Spreletela me je misel, da bi pograbil brisačo in se prestavil na drug konec plaže. A naredil nisem nič.

Začel sem razmišljati, kaj se v resnici dogaja. Gre za prevaro, sem zaspal in v resnici vse skupaj sanjam, gre morda celo za kako skrito kamero? Ozrl sem se po plaži. Mama ruske družine je na enega izmed fantkov nanašala debel sloj kreme za sončenje, medtem ko je oče pil pivo. Črnolaska je plavala nekje v daljavi, skupina turistov na drugi strani plaže pa je bila še vedno tam. Nobenega drugega človeka ni bilo pa tudi zadaj na parkirišču za vrsto dreves se ni nič spremenilo. Vse skupaj je bilo močno nenavadno. Iz razmišljanja me je predramil njen simpatični glas.

»Te lahko nekaj prosim?«
Proseče me je gledala s kremo za sončenje v roki.
»Seveda,« sem džentelmensko odvrnil. Z veseljem vedno pomagaj dami, je bil moj moto, ki mi ga ni uspelo prav velikokrat uresničiti. Primanjkovalo mi je pravih priložnosti, če pa je priložnost morda že bila, pa mi je pogosto srce padlo v hlače.
»Kaj lahko storim?«
»Prosim, namaži me po hrbtu.«
Ponudila mi je kremo za sončenje.
Brez besed sem jo sprejel.
»Odlično.«
Legla je na trebuh in si odpela trakca, ki sta preprečevala, da bi se snele kopalke in razgalile prsi, ki so bile sedaj sploščene v brisači.

Nepremično sem gledal razgaljeni hrbet pred seboj. Koža je bila enakomerno rjave barve in tu in tam je bila kakšna pigmentna pega. Jasno se je videla usločena hrbtenica, ki se je končevala nekje skrita pod kopalkami, ki so prekrivale napeto zadnjico. Pomislil sem, da bi preveril, ali je zadnjica res tako napeta, kot je videti. V dimljah sem začutil prijetno toplino in v obraz sem dobil rahlo rdečico. Ležala je pred menoj, voljna, da ji v kožo vtrem kremo za sončenje.

Preko dela hrbta so se ji razlili dolgi lasje. Z roko sem nežno drsel ob vratu in kot bi z grabljami pograbil dolge travne bilke, prestavil lase vstran. Pred menoj je bil gol vrat, ki ga je na polovici delil usnjeni trak, na katerem je imela spredaj medaljon. S prsti sem se nežno približal in ga nežno premaknil navzgor pri tem pa so se konice mojih prstov dotaknile njene kože. Začutil sem toplino njenega telesa in bilo je, kot da bi mi skozi telo stekla električna iskra in prebudila vsako celico v meni. Odmaknil sem prste in opazoval nekoliko svetlejšo kožo na njenem vratu. Videti je bila, kot bi bila izdelana iz kraljevskega žameta. Nekaj trenutkov sem nepremično opazoval lepoto pred seboj.

Iz plastenke s kremo sem iztisnil kremo za sončenje na razgaljen hrbet v obliki spirale, ki se je končala približno na sredini. Hladna krema je povzročila, da je napela mišice. Obe dlani sem položil na njen hrbet. Stik z njeno kožo je imel name zelo zanimiv učinek. Počutil sem se, kot da bi prišel v raj. Samodejno sem začel delati krožne gibe z zmernim pritiskom, ki je imel tudi masažni učinek. Nežno je zapredla od ugodja. Njena koža je bila mehka in se je voljno vdajala pod pritiskom mojih rok.

»Torej, kako pa ti je ime,« sem vprašal, ko sem kremo razmazal približno po polovici hrbta.
»Athina.«
»Athina kot Atena, antična grška boginja modrosti, civilizacije, obrti, tkanja in vojaške discipline?«
»Kako to misliš antična?«
»...«

Zmedel sem se in za nekaj trenutkov prenehal s krožnimi gibi. Iskal sem primeren odgovor.

»Ali niso antični grški bogovi ostali v antičnih časih?«

Na svoje proti vprašanje sem bil kar nekoliko ponosen. Z rokama sem ji drsel ob straneh gor in dol.

»Pa misliš, da ne bi mogli obstajati danes?«

Spet sem se ustavil, tokrat ne zato, ker bi bil zmeden, temveč ker me je vprašanje zabavalo. Zanimivo bi bilo, če bi še vedno obstajali antični grški bogovi.

»Svet bi bil zagotovo bolj zanimiv.«
»Mhm.«
»Athina je lepo ime,« sem zaključil.

In zmanjkalo mi je besed. Lahko bi razpredal o antični Ateni, a sem precenil, da bi bilo to povsem odveč. Raje sem se posvetil lepotičkinemu hrbtu. Užival sem v dotiku. Kljub temu da je bila popolna neznanka, mi je bilo prijetno, saj že dolgo nisem z rokami drsel po tako izdelanem telesu. Celoten dopust na otoku je postal še za odtenek zanimivejši. Skrbi, ki so me grabile še pred nekaj minutami, so sedaj zbledele in prepustil sem se toku tega dne.

»Takole. Namazana si.«
»Hvala,« je odvrnila.

Odložil sem plastenko s kremo poleg njene torbe. Roke, ki so bile še vedno mastne od kreme, sem obrisal v svoje noge. Iz nahrbtnika sem vzel knjigo, si popravil klobuk in legel na brisačo. Knjigo sem položil v pesek in začel brati.

Minilo je nekaj časa in moj hrbet je postal pregret. Knjiga je bila zanimiva in me nekako ni vleklo v vodo, čeprav bi mi osvežitev prijala.

»Kaj bereš?«
»Knjigo o antični Grčiji,« sem odvrnil samodejno, ne da bi odmaknil pogled z besedila. Pozabil sem, da imam družbo.

Athina je še vedno ležala na trebuhu. Glavo je imela obrnjeno proti meni in me opazovala.

»Te zanima zgodovina?«
»Zanimiva mi je Grška antična zgodovina. Zato sem tudi prišel, da spoznam prostor, kjer so nekoč vladali grški bogovi.«
»In ti je všeč?«

Pogledal sem jo. V očeh mi je pisalo, da mi je všeč na tem otoku, da uživam v vsakem trenutku, ki ga tu prebijem. Prav tako mi je bilo všeč, kar sem videl. Pravo Grkinjo, ki mi je delala družbo.

»Seveda!«

Na obrazu se ji je izrisal nasmešek.

»Zagotovo je to eden izmed najlepših kotičkov sveta, ki sem jih do sedaj obiskal. Všeč mi je narava, všeč so mi hribi, oljčni nasadi, hrana, ljudje, zgodovina. Po svoje se tu počutim kot v raju.«

Postavila se je v sedeči položaj in prekrižala noge po turško. Njeni dojki sta pritegnili moj pogled. Nekaj trenutkov sem zrl vanju, dokler se nisem tega zavedel in vljudnostno vzdignil pogled do višine njenih oči.

»Pa ti je všeč, kar vidiš tu?«
»Seveda, plaža je čudovita. Pa ta okolica. Čeprav so hribi skoraj goli, so prav privlačni. In seveda pogled na morje.«
Tudi sam sem se postavil v sedeči položaj in s pogledom nakazal proti morju. Pogovor me je začel zanimati.
»Lepo je tu in čeprav sem se prav dolgo vozil do sem, mi ni žal. Lepo je.«
»Pa ti je všeč to, kar vidiš sedaj pred seboj?«

Vprašanja nisem razumel, ker sem bil prepričan, da sem že odgovoril. Videla je, da sem v zadregi, zato se je sproščeno nasmejala. Vprašala me je od kod prihajam in z zanimanjem poslušala, ko sem jim razložil, da sem doma v podalpski deželi daleč proč. Zanimalo jo je, zakaj sem prišel sam na plažo in pojasnil sem ji, da nimam nikogar, ki bi šel z menoj. Mojih besed se je vidno razveselila. Prijetno sva se pogovarjala kar nekaj časa, dokler mi ni postalo prevroče in sem se odločil, da se grem osvežit v morje.

»Vroče je. Grem se osvežit v morje. Se mi pridružiš?«
»Seveda.«

Vstala je in pred menoj zakorakala proti morju. Sede sem jo opazoval. Njena postava je bila zelo privlačna in med hojo se je v bokih zapeljivo gibala. Zahotelo se mi je, da bi jo pobožal po napeti zadnjici. Ta pregrešna želja se je hitro spremenila v rdečico v licih.

Athina je naredila nekaj korakov v vodo in se ustavila. Pogledala je preko rame.

»Kaj mečkaš sedaj? Ali nisi rekel, da greš v vodo?«

Pomežiknila mi je in se vabljivo nasmehnila.

»Že grem.«

Odpravil sem se za njo in pomislil, kako sem se očitno trapasto vedel. Moji prvi koraki so bili počasni, nato pa sem pospešil, saj je bil pesek zelo vroč in mi je v podplatih postalo neprijetno. Šel sem mimo nje, ne da bi se ustavil. Hotel sem napraviti vtis in, ko mi je bila voda do kolen, sem se divje pognal vanjo. Seveda sem narobe precenil globino in z desnim kolenom zaril v mivkasta tla. Zabolelo me je, a je bolečina hitro minila. Za menoj je ostala sled mivke, ki se je dvignila s tal. Ko sem priplaval na površino sem se ozrl nazaj proti plaži in dejal:

»In kaj sedaj ti mečkaš? Voda je odlična!«

Naredila je še dva koraka in se pognala v vodo. Izginila je pod površino in v bistri vodi sem videl njeno silhueto, ki se mi je približevala. Tik pred menoj je izplavala na površino. Nič ni rekla, le nepremično me je gledala v globino mojih oči. Začel sem se izgubljati v njenih očeh. Rjavi šarenici, ki sta bili veliki, zaradi zelo zaprtih zenic, sta name delovali skoraj hipnotično. Nepremično sem zrl v njene oči in v njih videl plamene strasti.

Athinine oči so izražale strast. Bila je strastna ženska, ki pa je potrebovala veliko nežnosti. Strast in potreba po nežnosti sta se v njej tesno prepletali in redki so bili moški, ki so znali to združiti ravno v pravi meri, da so jo vzdrževali v nekakšnem ravnotežju med krotkostjo in podivjanostjo. Uživala je v strastnih, a nežnih poljubih. Želela je popolno predanost in v zameno bila pripravljena nuditi dušo, telo in absolutno ljubezen. Redki so bili moški, ki so bili sposobni biti dovolj in na pravi način samozavestni, da so znali krotiti njeno strast in obenem dovolj nežni, da so v njej prebudili nežnejšo plat. Kdor ni bil tak, ga je opraskala kot podivjana divja mačka.

Vse to sem prepoznal v njenih očeh. Bila je divja mačka na brezkompromisnem lovu in svoj pogled je usmerila name. V njenih očeh sem bil plen, ki ga je treba ujeti. In prestrašil sem se, saj nisem bil prepričan, ali sem ji lahko kos in sem sposoben biti dovolj strasten in nežen obenem. Odločil sem se, da se umaknem, da odidem iz vode, pograbim svojo brisačo, sedem v avto in se kar se da hitro odpeljem proč od te plaže. Želel sem odmakniti pogled, pa nisem mogel. Njene oči so me hipnotično privlačile.

V vodi sva stala drug nasproti drugega - med nama je bilo le nekaj decimetrov - nedoločeno veliko časa, saj sem izgubil občutek za čas. Sledilo je nekaj povsem nepredstavljivega, nekaj, česar nisem nikoli pričakoval. Od nekod se je vzel val. Nisem ga ne slišal, ne videl, ko se je zaletel v moj hrbet in me porinil naprej natanko toliko, kolikor je bilo razdalje med nama. Nenadoma, povsem nepričakovano so se najine ustnice združile. Athina je zadnji trenutek nekoliko nagnila glavo, da se nisva zaletela z nosovi. Ker sem izgubil ravnotežje, sem najprej zakrilil z rokami in, ko sta se najini telesi s prsmi dotaknili, sem jih nehote sklenil. Roki sta se znašli na hrbtu. Athina je prestopila korak nazaj, da je zadržala pritisk mojega telesa, sicer bi se znašla pod vodno gladino, pri tem pa me je prijela za hrbet. Ker sva imela roke na hrbtu drug drugega, se nisva razdružila, ko je val odšel naprej proti obali in je pritisk vode popustil.

Začutil sem polne ustnice, nabite s strastjo, ki je prešla v moje telo. Bilo je, kot da bi skozi mene steklo tisoče voltov električne napetosti in v trebuhu sem začutil vzlet milijona drobnih metuljev. Stik se je nenadoma začel spreminjati v poljub in v zamaknjenosti sem mu začel slediti. Z rokama sem nežno drsel po njenem hrbtu, dokler se mi roki nista ustavili v območju pasu tik nad napetima ritnicama. Njene ustnice so bile strastne, jaz pa sem jih z mojimi nežno božal. Govoriti, da je v tistem trenutku svet obstajal, je popolnoma nesmiselno. Kar se mene tiče, sva bila v tistem trenutku le midva in množica energij, ki so se pretakale med nama. Vse drugo pa je bilo daleč proč, v neki drugi dimenziji.

Minilo je nekaj dolgih trenutkov, preden sva se razdružila. Ustnice so izgubile stik in skoraj sočasno sva popustila objem. Presenečeno sem stopil korak nazaj.

Athina je bila nekaj trenutkov vidno zmedena. Čeravno se je popolnoma prepustila dogodku, se je videlo, da poljuba ni pričakovala. Nekaj hipov sva se nepremično gledala, nato pa je v njenih očeh zažarela iskrica. Glasno se je zasmejala in se mimo mene vrgla v vodo ter odplavala v smeri proč od obale.

Nekaj časa sem ji sledil s pogledom in razmišljal, ali naj se poženem za njo. Še vedno sem čutil mehkobo njenih ustnic in v nosu sem imel vonj njene kože. Nato pa mi je kapnilo v glavo, da se je pravkar zgodilo nekaj nenavadnega. Zmeden sem bil. Nisem razumel, kaj se je pravzaprav zgodilo in kaj se v resnici na ta dan dogaja. Potopil sem se v vodo in se z nogami odrinil od dna, da sem lebdel v vodi, pri tem pa sem si nekoliko pomagal s krožnimi gibi rok, da sem vzdrževal lebdenje, sicer bi se potopil pod gladino. Pozibaval sem se na majhnih valovih in opazoval okolico, ki pa je v resnici nisem videl. Premleval sem dogajanje zadnjih trenutkov.

Sem jo jaz poljubil ali je ona mena? Me je res poljubila, ali je bila hladna in se le branila? Ni me udarila, ni kričala name. Na koncu se je zasmejala. Spomnil sem sem, da sem čutil njen poljub, spomnil sem se, da me je med poljubom nežno božala po hrbtu, spomnil sem se, da se me je oklenila. In spomnil sem se njenih žametnih ustnic. A vendar, si morda vse skupaj domišljam? Napenjal sem možgane, dokler nisem imel občutka, da mi bo razgnalo glavo.

Zajel sem sapo in se pognal v vodo. Potopil sem skoraj do dna in nekaj časa plaval tik nad njim. Dno je bilo mivkasto in tu in tam je bil kakšen kamen. Preplašil sem skupino majhnih ribic, ki je po dnu brskala za hrano in zaplaval proti gladini. Pomel sem si oči, naredil nekaj nekaj vdihov in izdihov ter se ponovno potopil. Čutil sem, kako je moje telo drselo skozi vodo. Z dolgimi zamahi rok in nog sem se odganjal naprej in po približno desetih metrih mi je začelo zmanjkovati sape, zato sem se pognal proti gladini. Ko sem se nadihal, sem ponovno začel lebdeti in razmišljati o poljubu.

Preveč je bil resničen, da bi ga lahko zanikal in pretirano nenavaden je bil, da bi ga lahko sprejel. Še enkrat sem ga podoživel in si priznal, da sem v njem užival. Prišel sem do sklepa, da dlje, kot se bom ukvarjal z vsem skupaj, slabše bo, zato sem se posvetil morju in čudovitemu razgledu na plažo. Le dve osamljeni brisači, ki sta bili skupaj sta me opominjali, da se dogaja nekaj nenavadnega.

Sedel sem na brisači in opazoval morje. Poskušal sem brati knjigo, a sem bil preveč razburjen, da bi se ji lahko posvetil. Po nekaj preletenih straneh sem jo odložil in se posvetil morju. Valovanje morja in šumenje valov me je pomirjalo. V daljavi sem zagledal Athino. Počasi je plavala vzdolž obale, dokler ni bila dovolj blizu, da se je obrnila in začela plavati proti obali. V meni se je začel kopičiti nemir, ki je bil posledica zmedenosti.

Ko je priplavala do mesta, kjer ji je voda segala do pasu, se je postavila na noge. Iz morja je zraslo njeno telo. Z ramen ji je tekla voda preko prsi, do popka in se združila z morjem. Lase, ki so ji segali do sredine prsi, je z elegantnim gibom roke prestavila preko ramena na hrbet. Najprej nekoliko nerodno, nato pa je zelo suvereno zakoračila proti obali. Imel sem občutek, da me namenoma ne vidi. Njeno telo se je popolnoma dvignilo iz vode. In kakšno telo je bilo to! Prikovalo je moj pogled. Bila je resnična lepotica in redko katera ženska se ji je po lepoti sploh približala. Bila je kot boginja, ki se je rodila iz morja. Če bi ji bilo ime Afrodita, bi bil prepričan, da gledam samo boginjo ljubezni. A grški bogovi so postali del zgodovine, ko so se antični časi končali, pred menoj pa je bila prava ženska, čeprav je imela božje poteze. Njeni gibi so bili elegantni in zapeljivi obenem. Celotna podoba je tako zaposlila moje možgane, da je začel čas teči neizmerno počasi. Vse se je dogajalo, kot da bi gledal film, ki se vrti bistveno prepočasi. Njene prsi so ritmično nihale gor in dol, noge so se premikale naprej in nazaj in boki so se zapeljivo zibali v ritmu hoje. Neprecenljiv pogled, ki sem si ga želel za vso večnost vtisniti v spomin. Poslala mi je nasmešek, ki me je zdramil iz zasanjanosti. Zavedel sem se, da buljim in postalo mi je nerodno. Opazila je mojo zadrego.

»Ti je všeč, kar vidiš?«
»Prosim?!«
»Ti je všeč, kar vidiš,« je ponovila in po manekensko postavila levo nogo vstran pred desno nogo in zapeljivo pomigala z boki.

Ostal sem brez besed. Všeč ji je bilo.

Pristopila je do mene in se spustila na kolena v pesek. Na obrazu je še vedno imela nekaj kapljic morske vode. Z roko me je pobožala po licu. Nehote sem otrpnil, kajti njen dotik je bil kot dotik boginje. Čeprav so bili njeni prsti mrzli, pa je neprijeten hlad hitro nadomestila nekakšna nenavadna toplota, ki sem se je spomnil iz svojega otroštva in sem jo čutil, ko me je mama pobožala po licu in mi povedala, da me ima rada. Niti pomežikniti si nisem upal, ker sem spoznal, da je ženska odločena v svojih namenih, ki mi jih bo zdaj zdaj razkrila. Ne vem, ali sem kdaj v življenju srečal kogarkoli, ki bi s svojim pogledom izražal takšno samozavest.

»Padel si mi v oči. Všeč si mi. Hočem, da si moj.«

Sledil je poljub, kot ga nisem doživel še nikoli v življenju. Nisem le čutil njenih mehkih in polnih ustnic, temveč je med nama stekla neka topla energija, zaradi katere so se ustavile vse misli. Imel sem občutek, kot da se bom stalil kot železo v peči, kajti njena strast je bila neizmerna in bal sem se, da ne bom vzdržal. Kljub navalu strasti sem zmogel z roko nežno iti po njenem hrbtu in strast se je za odtenek zmanjšala, ravno toliko, da nisem izgubil razuma.

Imel sem občutek, da sem doživel neke vrste kratek stik, kajti naslednja stvar, ki sem se je zavedel, sta bila modrina in šumenje morja. Sedel sem na brisači in gledal morje. Koliko časa je minilo, nisem vedel. Lahko je minilo nekaj sekund ali pa nekaj ur. Slednje je bilo sicer bolj malo verjetno, saj nisem opazil, da bi sonce bistveno spremenilo svoj položaj. V glavi sem imel zmedo, ki jo za seboj pusti vihar. Počasi sem urejal misli in skušal dojeti, kaj se dogaja. Moje upanje, da je vse skupaj neka obupna nočna mora ali pa nenavadna igra domišljije, je zbledelo ob dejstvu, da sem s kotičkom očesa videl noge na rjavi brisači. Ni mi bilo jasno, zakaj se nisem mogel spomniti, kako se je poljub končal in kdaj se je premaknila na brisačo.

Athina je sedela na brisači in opazovala morje.

»Morje je lepo v svoji modrini.«
»Aha,« sem potrdil.
»Obožuješ morje?«
»Seveda.«
»Kaj ti je najbolj všeč pri morju?«
»Sedenje na plaži, gledanje valov in poslušanje njihovega šumenja.«
»Torej to, kar počneš sedaj. Si srečen?«
»Misliš sedaj ali na splošno?«
»Na splošno in sedaj.«
»Trudim se biti srečen. Pa mi ne uspeva vedno. So trenutki, ko se počutim zelo nesrečnega, a skušam narediti, da jih je čim manj. Če sem srečen zdaj, pa težko rečem. Zmeden sem in ne vem kaj se dogaja.«
Zabodeno me je pogledala.

»Kako ne veš, kaj se dogaja?!«
»Oprosti mi, če sem morda nekoliko nevljuden, a prišel sem na tole plažo, da bom preživel dan ob morju, malo opazoval valove, se kopal, bral knjigo in užival. Ravno dobro se namestim, pa prideš ti, se namestiš poleg mene in potem … in potem se začnejo dogajati čudne stvari.«
»Kako misliš čudne?«
»Nisem ravno vajen, da neznankam, katerih niti imena ne vem, mažem hrbet. Ako to še nekako sprejmem, pa nisem prepričan, kaj naj si mislim o poljubu v vodi. Res me je porinil val, ampak, ti si me res poljubila. Ne bom zanikal, da sem pri poljubu sodeloval in da je bil zelo živo doživetje, ampak vseeno je zelo nenavadno, da bi se takole sredi dneva poljubljal z neznanko.«

Athina me je pozorno poslušala. Pričakoval sem, da se ji bo izraz zresnil, saj sem izražal svojo zadrego in nezadovoljstvo. A se ji ni. Iz zabodenega, se je spremenil v navihanega.

»In potem prideš iz vode, mi rečeš, da me hočeš in me poljubiš. In naslednja zadeva, ki se jo spomnim, je, da gledam morje. Oprosti, če sem nevljuden, ampak vse skupaj je čudno in nerazumljivo.«

Athina je skočila name kot levinja, ki skoči na bežečo gazelo. Pod njeno težo sem se kot ploh zložil na brisačo in s svojim telesom je pristala na meni. Glavo je imela toliko dvignjeno, da je bila za dolžino podlahti od mojega obraza. Ni bila težka in s pravim gibom bi jo lahko vrgel s sebe, a bil sem tako šokiran, da sem otrpnil. Gledal sem jo. Z roko me je nežno pobožala po glavi.

»Hočem, da si moj. Samo moj. To je vse.«

Počasi je šok popuščal. Njene besede so mi odzvanjale v glavi, medtem ko je čakala na mojo reakcijo. Premleval sem jih in nisem vedel, kaj naj rečem. Po nekaj neskončno dolgih trenutkih, ko sem se začel izgubljati v njenih privlačnih očeh, sem končno uspel, sicer nekoliko nerodno, izustiti:

»Če ti gre za seks, potem prosim povej.«

Oblila me je vročica. Delno zaradi dejstva, da mi je bilo nekoliko nerodno zaradi izrečenih besed, predvsem pa zaradi položaja, v katerem sem bil. Na meni je ležala lepotica, ki me je s svojim telesom spravila ob tla.

Athina se je narejeno strogo zasmejala.

»Ljubček, če bi mi šlo za seks, bi to že uredila.«

Z roko je segla v moje mednožje in me prijela za ud, ki se je skrival v kopalkah. Njen prijem je bil čvrst, zato sem se skremžil. Že sem jo hotel odriniti s sebe, ko je oprijem popustil. Ud mi je nabreknil.

»Ne vem, kako naj ti pojasnim, da boš razumel, ker imam občutek, da nočeš razumeti in se delaš namenoma neumnega. Hočem te, kot moškega. Hočem te imeti zase. Hočem, da me voziš na večerje, hočem, da greva skupaj v kino, hočem, da na obali gledava sončni zahod, hočem, da preživiva skupaj noči, polne strastnega seksa, hočem, da me osrečuješ vsak dan. A najbolj pomembno je, da se hočem zjutraj zbujati ob tebi in zvečer zaspati ob tebi. Razumeš?«

Besedo »razumeš« je močno poudarila, da je zvenela že skoraj kot grožnja. Ženska je zmešana, o tem ni bilo več dvoma. Čas je bil, da se izvlečem iz te godlje. Hotel sem jo odriniti, pa sem imel občutek, da je iz svinca. Vsa moč mi je izpuhtela neznano kam in bil sem ujetnik pod njenim telesom. Počutil sem se nemočnega. Zelo neprijeten občutek, saj je lahko počela z menoj, kar se ji je zahotelo.

»Na obrazu ti piše, da misliš, da sem popolnoma zmešana. Razumem te. Če bi se meni dogodilo, kaj takega, kot se tebi dogaja danes, bi zagotovo že pred časom pobegnila, ne le stran od tebe, temveč s te plaže, tako hitro, da bi se kadilo za menoj. A ti nisi pobegnil. Ker si vljuden, ker sem ti všeč in ker te zanima, kaj se bo iz tega izcimilo.«

Prvo in drugo je vsekakor držalo. Bil sem vljuden in bila mi je všeč. Tega nisem mogel zanikati. A da bi me zanimalo, kaj se bo iz tega izcimilo, pa ni držalo. To, kar se je do sedaj izcimilo, je bilo preveč za moj okus in želel sem si, da se vse skupaj čim prej konča.

»Ne, ne zanima me, kaj se bo izcimilo iz tega, ker mi že to ni več všeč, kar se sedaj dogaja. Rad bi, da se spraviš z mene in me pustiš pri miru.«

Jasno mi je bilo, da nima nobenega namena ustreči moji zahtevi. Še enkrat sem jo skušal spraviti s sebe, a še vedno sem bil nenavadno brez moči.

»Verjameš v usodo?«

Ni čakala na moj odgovor.

»Ko sem stopila na pesek te plaže in te zagledala, mi je postalo jasno, da me je usoda pripeljala sem. Ne bom ti razlagala, kaj bi morala danes početi in kje bi morala morala biti. Še mobilni telefon imam izključen, ker bi sicer neprestano zvonil. Tega ne storim nikoli nikoli. Vem, da me je usoda prav danes pripeljala sem in prepričana sem, da je usoda hotela, da si prav ti prav danes na tej plaži. Jasno mi je, da me imaš za norico, ker govorim takšne besede, a prosim te, poglej vase, poglej globoko v svoje srce in mi povej, ali lahko zanikaš, da je tvoj današnji dan oblikovala usoda?

Ne poznam te in tako kot ti tvegaš s tem, da se pogovarjaš z žensko, ki jo imaš za popolnoma utrgano, tvegam tudi jaz, ki o tebi vem približno toliko, kot ti o meni. Lahko si psihopat, ki me boš posilil, zadavil in odvrgel v grmovje. Vse kar vem o tebi, je da nisi od tu in živiš daleč stran v drugi deželi. Tudi jaz ne živim na tem otoku, a še vedno živim daleč od tebe. Vem, da bova morala oba temeljito spremeniti življenje, da bova lahko bila skupaj. Za oba bo zelo težko. In ne le to. Drug drugega bova morala krepko spodbujati, da nama bo uspelo. A ko nama bo, vem, da bova zaživela čudovito življenje in najina ljubezen se bo razvijala in cvetela.

Res sem rekla ljubezen. Zdajle te ne ljubim. Daleč od tega. Če bi rekla kaj takega, bi bila res nora in edino pravilno bi bilo, da bi pobegnil, kolikor te nesejo noge. Tudi ti me ne ljubiš. Za to je bistveno prezgodaj. A v očeh vidim, kako požiraš moje telo in vidim, da so ti moje besede všeč. Tudi jaz vidim v tebi nekaj, kar mi je zelo všeč. In ta všečnost se bo spremenila v zaljubljenost in zaljubljenost se bo s časom spremenila v ljubezen. In ljubezen bo trajala in trajala.

Te besede se slišijo kot pravljica. A vedi, da sem zelo prizemljen človek, ki dobro premisli svoja dejanja in le redko naredi nekaj tako nepričakovanega, nekaj tako norega, kot počnem danes. A prepričana sem, da je to, kar delam, pravilno in ne bom odnehala, dokler tudi ti ne spoznaš tega.«

Njene besede so mi odzvanjale v glavi. Kar je povedala, je bilo do neke mere smiselno, a po drugi strani popolnoma prismojeno. Nisem več vedel, kaj naj storim. Če sem jo še nekaj trenutkov nazaj želel vreči iz sebe, pa sedaj nisem bil več tako prepričan. Priznal sem si, da mi je všeč in da bi z veseljem bil s tako lepo žensko. A kaj, ko v vsem, kar je počela, nisem videl logičnega smisla.

Minilo je nekaj časa, saj sem iskal primerne besede. Nisem jih našel.

»Razmisliti moram. Tvoje besede so zelo težke in moram jih temeljito premisliti.«

Nežno sem jo odrinil s sebe. Voljno se je predala in se prevalila na bok v pesek in se postavila v sedeč položaj. Videti je bila nekoliko izmučena. Njen izraz na obrazu je bil resen, pogled pa negotov. Nisem vedel, kaj je razmišljala, občutek pa sem imel, da se je spraševala, ali je naredila neumnost in kako velika je bila. Z upanjem je gledala za menoj, ko sem odšel proti vodi.

Potreboval sem osvežitev. Bilo mi je vroče: od sonca, od Athininega telesa in od povedanih besed. Moral sem urediti misli, kajti vse skupaj je bilo preveč bizarno. Zajel sem sapo in se vrgel v vodo. Potopil sem se skoraj do dna in plaval pod vodo toliko časa, da sem bil tik pred tem, da se onesvestim od pomanjkanja zraka. Izdihnil sem in se hitro pognal proti površini. Ko sem izplaval, sem glasno zajel zrak in nekaj časa hitro dihal. Bil sem precej od obale, obkrožen z morjem. Athina je še vedno sedela v pesku in me opazovala. Nisem se še hotel ukvarjati s povedanim, zato sem počasi plaval gor in dol vzporedno z obalo in se osredotočil na vodo, ki me je nežno božala. Vsake toliko časa sem zaplaval pod gladino, da sem si osvežil glavo.

Dolgo sem tako plaval, saj se nisem hotel soočiti z dejstvom, da moram nekaj narediti s to žensko. A večno nisem mogel biti v morju in nekaj je bilo treba storiti. Poleg tega sem začel v mišicah čutiti utrujenost, zato sem zaplaval proti obali.

Sedel sem v plitvi vodi. Valovi so mi zalivali noge in se nežno zaletavali v trebuh. Z rokami sem se podprl za hrbtom in gledal v daljavo. Razmišljal sem o dogodkih današnjega dne.

Nisem mogel verjeti, da se mi lahko zgodi, da me tako agresivno napade ženska. Še nikoli se mi ni zgodilo kaj takega, pa tudi nisem poznal nikogar, ki bi se mu kaj takega zgodilo. Sprejemal sem dejstvo, da je moški lovec in ženska plen, čeprav sam nisem nikoli bil kaj prida lovec in po tihem sem si želel, da bi bil vsaj malo plen. Odkrito povedano sem bil nekoliko plašen in le redko kdaj sem ženski povedal ali jasno nakazal, da je v meni vzbudila zanimanje. Posledično sem večji del življenja preživel sam, le tu in tam sem imel kakšno krajšo zvezo. Plašilo me je, da me je ženska tako napadla in tako samozavestno izrazila svoje namene. Nisem razumel, kako lahko sploh reče kaj takega, če me vidi prvič v življenju. Izkušnje so me naučile, da ženske potrebujejo nekaj časa, preden se odločijo za moškega, razen če jim gre zgolj za spolne odnose. V takem primeru pa znajo biti agresivne. A ona je jasno povedala, da ji spolni odnosi niso cilj. Ona je hotela mnogo več. Hotela je mojo ljubezen, hotela je postati najpomembnejši del mojega življenja.

Razmišljal sem, kaj naj v resnici naredim. Po eni strani me je mikalo, da bi se prepustil toku. Ženska je bila zelo privlačna in mi je bila v všeč. Ni sicer bila videti kot moja sanjska ženska, prav veliko pa ji tudi ni manjkalo. A realno gledano je bila možna le kratka »poletna« avanturica, saj sem ostal na otoku le še nekaj dni, pa čeprav ni bilo poletje. Po drugi strani pa je ženska delovala nora in predrzna. Vsakdo, ki bi videl kaj se dogaja, bi mi svetoval, naj pobegnem kakor hitro lahko. In to je bila tudi najbolj razumska rešitev. A ženska mi je bila všeč. In sedaj me je začelo mikati, da bi videl, kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo.

Premleval sem različne scenarije, od najbolj osladnih, kjer sva skupaj živela do konca svojih dni, do najbolj bizarnih, kjer sem končal kot žrtev psihopatke. Bilo je naporno, saj nisem prišel nikamor. Vedel sem, da se bom moral kmalu odločiti, ker ne bom mogel večno sedeti v vodi in vedel sem, da je edina racionalna rešitev, da vstanem, pospravim brisačo v torbo, grem do avta in se odpeljem proč. Pa je bila to tudi prava rešitev? Ali ne bi s takšno odločitvijo izpustil življenjske priložnosti, ki se zgodi morda le enkrat samkrat v življenju? Ali ne bi izpustil priložnosti, da bi bil srečen? Ali ne bi tako izpustil edine priložnosti v življenju, da ga premaknem v smer, ki sem jo želel, torej, da si ustvarim družino?

Od vsega skupaj se mi je začelo vrteti. Ustavil sem misli in začel stremeti v daljavo. ’Tam nekje je Ciper,’ sem pomislil. In takrat sem se spomnil, da sem pred približno letom ob sončnem zahodu sedel na plaži Petra tou Romiu, kjer se je po legendi iz morske pene rodila Afrodita, grška boginja ljubezni. Ravno ko se je sonce dotaknilo obzorja, sem v mislih dejal 'Afrodita, prosim, pomagaj mi najti ljubezen svojega življenja.' Spomnil sem se, da sem malo po tem pomislil, kako sem trapast, ker upam, da mi bo antična boginja, ki se je izgubila v zgodovini skupaj s starimi Grki, kakorkoli pomagala. In nato sem opazoval sončni zahod in spreminjanje barv, dokler se niso na nebu prikazale zvezde.

Kaj pa, če je to delo Afrodite? Ta misel je bila briljantna, čeravno za lase privlečena. Bila mi je všeč in nekaj časa sem se je oklepal. Če bi bila resnična, bi bilo vse skupaj čisto enostavno. Nato pa sem jo spustil, in zaskrbljeno zrl v daljavo.

»Tam daleč je Ciper.«

Athina je prisedla.

»Vem,« sem odvrnil odsotno.
»Ciper je Afroditin otok.«
»Vem,« sem rekel polglasno.
»Afrodita je boginja ljubezni.«

Nisem razbral namena povedanega, zato sem molčal. Tudi ona je molčala. Čutil sem jo poleg sebe. Sevala je neko zelo močno energijo, ki mi je dajala vedeti, da je izredno močna ženska. Za hip sem pomislil, da je grška boginja. Bila je lepa kot boginja, bila je odločna, kot boginja in ime ji je bilo, kot boginji. Dobro sem poznal zgodbe grških bogov in mirno bi lahko zatrdil, da se tudi vede kot boginja. Če bi se to dogajalo v antičnih časih, bi bil prepričan, da imam opravka s samo Ateno. In če bi bila Atena, potem bi moral pobegniti, kajti grški bogovi so, kadar so se ukvarjali s smrtniki, vedno imeli kaj za bregom, zaradi česar so se tako ali drugače zapletla življenja ljudi. A pri tem se postavi vprašanje, ali sploh lahko kdo pobegne bogovom? V antičnih časih so ljudje lahko prosili le druge bogove za pomoč in stvari so se običajno še bolj zapletle, na koncu pa so vedno nastradali ljudje, nikoli bogovi.

Misel, da si me ženska želi, mi je godila, to sem si odkrito priznal navkljub vsem pomislekom. A vse skupaj je bilo tako nenavadno, da so se mi v možganih oglašali alarmi: 'pojdi proč, ne nasedaj, beži, vse je prevara, ima skrite namene, izkoristila te bo, uničila te bo.' Razum mi je pravil, da naj jih upoštevam. A po drugi strani me je pri njej privlačila neka nevidna sila, ki je nisem razumel. Poleg njenega telesa in načina, kako je govorila, mi je bilo na njej všeč še nekaj, pa nisem točno vedel, kaj bi to bilo. Nekakšna energija jo je obdajala, ki me je zelo privlačila. Ta energija je dopolnjevala mojo energijo. Bila je jang za moj jin, svetloba za mojo temo, sladkor za mojo limonado. To je bil edini razlog, da sem še vedno vztrajal na tej plaži in se ubadal s tem, kaj naj naredim.

Pogledal sem Athino. Sedela je v plitvi vodi poleg mene. Zrla je v daljavo. Njen izraz je bil spokojen, pomirjen. Zanimalo me je, ali se je vdala v usodo. In takrat mi je prišlo na misel, da verjame, da je usojeno, da bova skupaj. Zato je pomirjena. Prepričana je, da je najina skupna usoda določena in da le še potrebujem čas, da se bom podredil.

Pa je res moja usoda zapečatena, sem se vprašal. Je res, da se bom odločil za Athino, ker je tako zapisano v moji in njeni usodi? Res nimam svobodne volje, da bi rekel 'ne grem se več' in odšel? Sem res le lutka nekih višjih sil, na katere nimam prav nobenega vpliva? Zgrozil sem se ob tej misli in v prsih sem začutil neprijetno tesnobo. Moj pogled se je zmračil.

Pa vendar, sem pomislil, če usoda obstaja in nanjo nimam vpliva, se je povsem nesmiselno ukvarjati s tem, kaj se bo zgodilo. Še bolj nesmiselno pa se je obremenjevati z dejstvom, da usode ne morem spremeniti. Edina res prava rešitev je, da se prepustim toku življenja in vidim, kaj mi je usoda namenila.

A še vedno sem se moral odločiti. In ravno to, da imam možnost izbire, mi je dalo upanje, da usoda le ni tako določena, kot je morda videti na prvi pogled. Postal sem boljše volje in nehote se mi je na obraz prikradel droben nasmešek.

Ciper. Še enkrat so se mi začele v glavi prikazovati podobe tistega večera na plaži, ko sem izrekel prošnjo Afroditi. Podoživel sem poznopopoldansko kopanje, ležanje na plaži in poslušanje šumenja valov, ki so bili bistveno večji, kot so tukaj, čudovitega razgleda na velike skale ob obali in sonca, ki se je počasi spuščalo v morje. Že ko sem prišel na plažo, je bila na njej le peščica ljudi, ko pa je sonce začelo zahajati, pa sem ostal sam. In takrat je iz globine mojega srca prišla prošnja boginji ljubezni, ki sem jo izrekel čisto nenačrtno. Nekoliko kasneje, ko je razum ponovno prevzel vajeti, sem vse skupaj zavrnil kot otročje in naivno. A spomin na to je ostal in v meni je skrivoma ves čas tlelo upanje, da se mi bo prošnja uresničila. Prav zaradi tega sem redno obujal spomine na Ciper.

Posvetilo se mi je! Že dolgo je bilo tega, kar mi je oče dal najboljši življenjski nasvet, ki mi ga je lahko dal in od takrat sem ga vedno upošteval v primeru pomembnih življenjskih odločitev. Pred leti sem bil pred tako odločitvijo. Izbiral sem med dvema možnima potema in nisem se mogel odločiti, po kateri naj zakoračim. Nekaj tednov sem se ubadal s tem in začelo se mi je že poznati na zdravju. Odločitev sem moral sprejeti, druge ni bilo, rok pa se je nezadržno približeval. In sem, obupan kot sem bil, šel do svojega očeta in mu razložil problem, ter ga prosil, naj mi pove, kako naj se odločim. Pozorno me je poslušal, nato pa nekaj časa modro molčal, preden je dejal: 'tvoje življenje je in sam moraš sprejemati odločitve. Jaz se namesto tebe ne morem odločiti. Vsakdo pride v življenju do točke, ko ne ve, kako naprej in takrat je treba najti način, kako izbrati pot. Ni prave in napačne poti, je le pot, ki jo izbereš. Ta ni nikoli enostavna, temveč je polna preprek, preko katerih moraš iti. Če ne veš, kako se odločiti in to se zgodi takrat, ko ti razum ne zna prišepniti, ali pa ti prišepetava pot, za katero čutiš, da ni prava, potem poslušaj srce. Prepusti se mu in zagotovo boš izbral pravo pot.'

'Poslušaj srce,' mi je odzvanjalo v glavi. Zaprl sem oči, globoko vdihnil in za nekaj trenutkov zadržal dih. Nato sem počasi izdihnil. Postopek sem ponavljal toliko časa, dokler se niso vse misli izgubile v daljavi in vsi glasovi v glavi potihnili. Slišal sem šumenje morske vode, piš vetra in čutil sem bitje svojega srca. Osredotočil sem se na bitje svojega srca. Minilo je nekaj dolgih trenutkov in počasi sem odprl oči.

Z levo roko sem počasi drsel po pesku, dokler se nisem dotaknil Athininih prstov. Razmaknila jih je in najini prsti so se prepletli. Sedela sva v plitvi vodi, se držala za roke in gledala v daljavo, kjer je za obzorjem počival otok boginje ljubezni.

***

Bilo je malo pred poldnevom, ko sem stopil na plažo, otovorjen z dvema velikima torbama in senčnikom. S čela se mi je po nosu zapeljala velika potna kaplja. Zaščemelo me je, zato sem trikrat pihnil skozi usta navzgor upajoč, da jo bo odpihnilo in bo ščemenje ponehalo. Ni uspelo. Tiho sem zaklel. Pospešil sem korak, dokler nisem prišel do točke, ki je bila dobre tri korake od vode. Pihal je topel veter in morje so kodrali majhni valovi. Prtljago sem spustil na tla in se besno popraskal po nosu, preden sem si otrl pot s čela. Ozrl sem se po plaži. Plaža je bila skoraj prazna. Le tu in tam je bila kaka družina ali zaljubljen par. V tla sem zapičil senčnik in ga odprl. Iz torbe sem vzel tri velike brisače in jih razporedil tako, da so bile na pol v senci. Pri tem sem bil neroden in prekucnil drugo vrečo. Po pesku se je zakotalila majhna kanglica iz nje pa so padli lopatka, grabljice in motikica. Pobral sem jih in odložil bliže morja.

Pogledal sem v smer, od koder sem prišel. Na plažo je stopila dolgolasa črnolaska s slamnatim klobukom na glavi. V naročju je imela dve leti staro punčko. Najina pogleda sta se srečala. Nasmehnil sem se in ji pomahal. Vrnila mi je nasmešek. Res je lepa ženska, sem pomislil. Spremljal sem jo, ko se mi je bližala. Hodila je elegantno in odločno. Bila je odločna in brezkompromisna, strastna in ljubeča. Bila je ženska, ki je bila ponosna na svojo ženstvenost.

Mala Ana se je igrala v vodi. S kanglico je zajemala vodo in jo zlivala po strugi, ki jo je pred tem izkopala. Sedela sva v senci in jo opazovala.

»Se spomniš tistega dne pred sedmimi leti?«
»Kako neki se ne bi spomnil najbolj nenavadnega dne v svojem življenju! Kako neki bi pozabil tisto prečudovito žensko, ki mi je rekla, da me hoče.«
»In sem te dobila.«
»Res je.«

Nežno sem jo poljubil. Najini poljubi so bili še vedno tako strastni, kot tisti prvi dan. Ko sva se razdružila, je naslonila glavo na mojo ramo.

»Se spomniš, kako si se upiral? Jaz pa se nisem dala in nisem popustila.«
»Seveda se spomnim. Vse skupaj je bilo ena velika norost.«
»A iz te norosti se je rodila najina ljubezen.«
»Ki bo živela do konca najinih dni.«
»Misliš, da je imela Afrodita prste vmes« je zasanjano vprašala.
»Seveda!«

Odmaknila je glavo z moje rame in me vprašujoče pogledala.
»Kako to misliš?«
»Povedal ti bom nekaj, kar ti nisem še nikoli. In to je tudi razlog, da sem te tisti dan pred sedmimi leti na tistem mestu,« s prstom sem pokazal na točko nekaj korakov stran, »prijel za roko.«

In razložil sem ji, kako sem ob sončnem zahodu na Cipru na plaži, kjer se je iz pene rodila Afrodita, izrekel prošnjo boginji ljubezni.

»Neverjetno,« je začudeno rekla.
»Tudi meni se je takrat to zdelo trapasto. Pa še vedno se sliši trapasto.«
»Sploh ne. Tudi jaz ti moram nekaj povedati. Jeseni istega leta, kot si bil ti na Cipru, sem tudi jaz obiskala tisto plažo. In ne boš verjel, tudi jaz sem si zaželela zelo podobno kot ti.«

Nisem mogel verjeti svojim ušesom.

»Potem verjameš v antične bogove?«
»Seveda, je odgovorila.«
»In jaz sem ves ta čas mislil, da si boginja modrosti, ki ne potrebuje pomoči boginje ljubezni.«

Na obrazu se ji je izrisal nasmešek. Z zapeljivim glasom, ki bi vsakemu moškemu na tem svetu zašibil kolena, je prav počasi vprašala:

»In kdo pravi, da nisem boginja?«

Še preden mi je uspelo odgovoriti na zastavljeno vprašanje, se je z levo roko dotaknila mojih prsi in me nežno porinila nazaj. Nisem se upiral, ko je legla name in me poljubila. Poljub sem ji nežno vrnil in okoli najinih teles se je iskrila strast.

16. jun. 2017

Tok mojega življenja – sedmič

Pred manj kot mesecem dni sem sedel na letalu nekje, ne prav visoko, nad Egejskim morjem. Počutil sem se kot, da bi sedel na vlakcu smrti v zabaviščnem parku, saj smo se prav vratolomno spuščali proti letališču na enem izmed grških otokov. Gledanje skozi okno je bilo doživetje čistega užitka, saj se je razgled hitro menjal, tako kot je letalo spreminjalo svoj nagib. Uživajočega v divjem letenju, me je prešinila misel, kako sem v teh zadnjih nekaj mesecih v resnici začel uživati v življenju. Če sem na relativno dolgočasnem letu, nekje nad zahodno Nemčijo lani decembra ugotavljal, kako sem naveličan življenja, pa sem bil na tem letu čisto drugačne volje.

Na začetku pomladi sem vstopil v novo desetletje življenja. Na obletnice rojstnega dne ne dam kaj veliko, čeprav se na ta dan počutim nekako drugače, bolj radostno. Žal pa mi običajno uspe ta dan sabotirati tako, da skoraj vedno počnem nekaj za druge in ničesar ne storim zase. Ves dan si ponavljam, da bom pa res nekaj naredil zase jutri. Ko pride jutrišnji dan, izgine tista radost in dan je povsem tak kot večina drugih.

Enako je bilo letos, z eno pomembno razliko. Ko je prišel »jutrišnji« dan, mi je bilo žal. Tako zelo žal, da sem začel razmišljati o svojem odnosu do življenja, drugih ljudi, problemov in do sebe. In sem spoznal, da sem sebe vedno postavljal na neko mesto, ki ni bilo prav ustrezno. Vse prevečkrat sem pozabljal na lastno zadovoljstvo in srečo in se ukvarjal s stvarmi, ki me niso osrečevale. Sklenil sem, da bom to spremenil.

Na prvi pogled je bilo videti, da je to zahteven proces. V resnici pa se je izkazalo, da je bilo zelo enostavno. Nehal sem se vznemirjati zaradi malenkosti in zaradi ne tako majhnih problemov, obenem pa sem spremenil vedenje do problemov in težav. Z njimi se ukvarjam takrat, ko je čas za to in lahko tudi kaj ukrenem, preostali čas pa se z njimi (miselno) ne ukvarjam. Ker se z njimi večino časa ne obremenjujem, je moje počutje bistveno boljše. Prav tako pa se ne obremenjujem z dejstvi, na katere nimam vpliva. Da dosežeš tak pogled, moraš narediti miselni preskok.

In tako sem z nasmeškom na obrazu gledal skozi okno in si želel, da se spust še dolgo ne bi končal. Večina drugih potnikov pa je komaj čakala, da se letalo dotakne letališke steze in se umiri. Sprašujem se, ali v življenju tudi čakajo samo na to, da se umiri? Kdaj se življenje umiri? S smrtjo? Kaj pa uživanje v življenju?

Danes živim veliko bolj sproščeno in mnogo bolj spontano. Če si nekaj zaželim, si skušam željo uresničiti. Ne bom rekel, da je vedno vse izvedljivo, a sedaj si uresničim tudi tiste želje, za katere sem še ne tako dolgo nazaj našel tisoč in en razlog, zakaj jih ne bi uresničil.

Prijetno je.

4. maj 2017

Sanjski poljub spoznanja

»Končali smo,« se je zaslišalo v Andrejevi slušalki, ko je končno prišel do klopi v zaodrju. Preko petdeset nastopajočih se je ob koncu poslovilo od gledalcev in so se sedaj morali prebiti skozi dolg hodnik, napolnjen s številnimi rekviziti. Iz ušesa si je odstranil slušalko, po kateri je njega in sovoditeljico Rebeko usmerjal režiser skozi triurno sago prireditve, ki je imela le ohlapen scenarij in zahtevala veliko voditeljske improvizacije.

Rebeka mu je sledila. Čeprav je bila visoka, dolgolasa in vedno elegantna ženska, pa ni mogla skriti izmučenosti. Ko je sedla na klop, je imela noge razkoračene, pogled pa usmerjen v tla. Slušalka kožne barve ji je visela preko ramena in kazila podobo elegantne večerne obleke.
»Nikoli več nočem delati s tako veliko improvizacije in tako malo scenarija,« je dejala z utrujenim glasom.
Odvezal si je kravato in jo spravil v žep suknjiča. Iz drugega žepa je vzel bel papirnati robec in si obrisal potno čelo.
»Tole je bilo zelo naporno.«
»Zelo naporno,« je počasi ponovila za njim.
Minilo je nekaj trenutkov tišine.
»A sva speljala. Z le nekaj spodrsljaji. Če le ne bi vmes odpovedal teleprompter. Nisem in nisem našel prave kartice. Če me ne bi ti rešila, bi bilo vse skupaj precej čudno videti.«
»Zato me pa imaš.«

Zbrala je toliko energije, da ga je pogledala v oči in na obrazu izrisala hudomušen nasmešek, ki pa je hitro uplahnil. Nasmeh ji je vrnil. Roko ji je nežno položil preko ramena v nekakšen pol objem in jo počasi poljubil na lice. Na ustnicah je začutil puder. Všeč ji je bilo, kar je naredil.

Skozi prehod na oder se je slišal hrup iz dvorane in videl se je zatemnjen oder. Pogledal je za nastopajočimi, ki so se še vedno počasi premikali proti izhodu iz zaodrja. Pomislil je, da se jim verjetno mudi na zabavo, ki jo je pripravil organizator prireditve za nastopajoče in povabljene. Njemu se ni mudilo. Želel si je hladnega tuša.

»Komaj čakam, da stopim pod hladen tuš in sperem ves pot ter se vsaj malo osvežim.«
»Tudi jaz.«
Gledala je za odhajajočimi nastopajočimi.
»Bo še kar dolgo trajalo. Poglej, kako počasi se premikajo. Kot da bi bili polži«
»Polži?«
»Ja, počasni so kot polži.«
»Hm.«
Nekaj trenutkov je zamišljeno gledal gnečo ljudi. Trudil se je, da bi si o tem ustvaril kakšno mnenje, pa so se možgani uprli vsakršnemu miselnemu naporu.

Nekaj časa sta sedela v tišini in družno zrla v tla.

»Zakaj me nisi poljubil,« je vprašala Rebeka.
»Prosim?«
Presenečeno jo je pogledal.
»Zakaj me nisi poljubil na stopnicah?«

Nekje na sredi prireditve, med dvema nastopoma glasbenikov, je bil prizor, kjer se je moral Andrej Rebeki odkupiti z besedami, o tem, zakaj jo ljubi. To si je zamislil scenarist, ki je spisal skromni scenarij. Po scenariju je Andrej prizadel Rebeko, ker se ni uprl zapeljevanju pevke Brigite, ki se mu je vrgla okoli vratu in ga strastno poljubila, preden je zapustila oder. Rebeka je jezno odvihrala z odra, Andrej pa je nato moral naslednjo točko napovedati sam. Po nastopu naslednje glasbene skupine ga je Rebeka čakala na stopnišču v ozadju, ki je bilo del odrske scene. Andrej je prišel k njej in ji dejal: 'Ljuba Rebeka. Ti si ljubezen mojega življenja. Ko se zagledam v tvoje biserno sive oči, v njih vidim, kako gori plamen najine ljubezni, vidim, kako živim s teboj do konca najinih dni, vidim, kako me imaš rada in vidim, da te ljubim iz vsega svojega srca.' Na tem mestu bi moral slediti dolg poljub. Andrej se je Rebeki počasi približal z ustnicami. Rebeka je v pričakovanju poljuba zaprla oči in kamera se je povsem osredotočila na njune ustnice. A tik preden bi se morale združiti, se je Andrej sunkovito odmaknil, vstal in se med branjem besedila s teleprompterja spuščal po stopnicah proti sprednjemu delu odra. Rebeka je presenečeno obsedela na stopnicah z neumnim izrazom na obrazu, saj jo je dejanje povsem presenetilo. Šok je trajal toliko časa, da je skoraj zamudila svoj del pripravljenega besedila. V slušalki je slišala režiserja Marjana, ki je govoril 'super, briljantno, fenomenalno.'

»V tistem trenutku se mi je zdelo, da bo bolje, če te ne poljubim.«
»Na generalki si me poljubil.«
»Na generalki sem te poljubil,« je počasi ponovil.
»A veš, kako neumno sem se počutila? V meni si zakuril ogenj z lepimi besedami, ki ga nisi pogasil.«

Na hitro jo je poljubil. Želel jo je poljubiti strastno, a je bil preprosto preutrujen za strast in poljub je bil enostaven cmok. Presenečeno ga je gledala.

»To bo to,« je dejal in se je naslonil na steno, ki je služila kot naslon za klop. »Čisto preveč sem utrujen za kaj več. Upam, da si sedaj pogašena in zadovoljna.«
»Za zdaj bo moralo biti,« je nepotešeno dejala in nadaljevala: »v hotelu bova pa nadaljevala.«
Namenila mu je zvedav, nekoliko hudomušen pogled, prejela pa je zaboden pogled.
»A ti to resno? Toliko sem crknjen, da poleg tuša vidim samo še posteljo. Vmes morava pa še na zabavo, ki mi je sicer čisto odveč.«
»Jaz sem pa mislila, da boš še za malo posteljne zabave. Sem prišla na novo idejo, kaj bi lahko počela.«
Nejeverno jo je pogledal.
»Če te prav razumem, si še vedno tako polna energije, da ti po glavi rojijo misli o seksu?«
Zasmejala se je.
»Seveda, a priznam, da sem tudi jaz tako izmučena danes, da kaj drugega, kot spanje res ne pride v poštev.«
»Sem že mislil, da se ti je zmešalo.«

Gruča odhajajočih nastopajočih se je nekoliko razprla, ko se je skoznjo prebijala Katarina, režiserjeva desna roka v zaodrju. Videti je bilo, da se ji zelo mudi.

»Andrej, Rebeka,« je zakričala, da bi pritegnila pozornost in pomahala. Delovalo je, ker sta jo oba pogledala.
»Hitro, hitro nazaj na oder,« ju je začela priganjati.
»Prosim? Kako to misliš.«
»Dajta si hitro slušalki nazaj v ušesa!«

Andrej in Rebeka sta si vstavila slušalki in zaslišala Marjana.
»Gremo hitro na oder. Počakajta pred odrom, da vaju bomo osvetlili. Vama povem, kdaj stopita na oder.«
Nekoliko negotovo sta se odpravila proti odru. Tesno jima je sledila Katarina. Ko so prišli do odra, so se ustavili. Slišati je bilo ritmično ploskanje, ki je zvenelo, kot da je publika v transu. Rebeka in Andrej sta se presenečeno spogledala.
»A drugi nastopajoči tudi pridejo,« je vprašal Andrej.
»Ne, samo vidva,« se je zaslišalo v ušesu.
Nejeverno sta se spogledala.
»Ali bova ozvočena,« je vprašala Rebeka.«
»Ne.«

Prižgala se je odrska luč, ki je osvetlila mesto, kjer je bil vstop na oder. Publika je bučno ploskala v ritmu in glasno ponavljala »Andrej, Rebeka, Andrej, Rebeka, Andrej, Rebeka...« V dvorani je bilo še vedno skoraj pet tisoč ljudi, ki so si prireditev ogledali v živo in le peščica je že odšla proti domu. Čeprav se je televizijski prenos zaključil pred nekaj minutami, pa so se vse kamere obrnile proti osvetljeni točki na odru.

»Pojdita na sredino odra,« so se slišala navodila režiserja.

Držeč se za roke sta stopila na osvetljeno mesto in se z dolgimi in hitrimi koraki odpravila proti sredini sprednjega dela odra. Luč jima je sledila. Ko ju je množica zagledala, je bilo kot da je padla iz transa in ritmično ploskanje se je spremenilo v neurejeno bučanje deset tisoč dlani, ki so udarjale skupaj. Ploskanje se je prepletalo s številnimi vzkliki »bravo!« Publika je bila na nogah, odkar so nastopajoči po skupinskem poklonu zapustili oder.

»Ne morem verjeti« je rekel nejeverno. Zaradi hrupa ni bil prepričan, ali ga je Rebeka slišala, začutil pa je, da se je njen prijem v roki okrepil. Pomislil je, da je tudi ona presenečena in, tako kot on, ne ve, kaj naj naredi, kako naj se vede. Skupaj sta nejeverno zrla v publiko. Prižgale so se luči nad odrom in ga osvetlile v celoti.
»Priklonita se,« se je zaslišalo v slušalki.
Na obrazu sta oblikovala nasmešek in se globoko priklonila publiki. Ko sta se zravnala, sta s pogledom premerila celotno dvorano od skrajno levega dela do skrajno desnega dela.

Andrej je obšlo spoznanje, da se jima je zgodilo nekaj fantastičnega, nekaj neponovljivega. Začutil je neke vrste metuljčke v želodcu, ki so bili prav takšni, kot so bili, ko je spoznal, da ljubi Rebeko. Začutil je pozitivno energijo množice v dvorani, ki je slavila njun nastop. Še enkrat se je priklonil in Rebeka mu je sledila.

Rebeki se je po licu zapeljala solza sreče. Nikoli v življenju si ni predstavljala, da ji bo uspelo to, kar ji je uspelo danes. Da bo na odru tako očarala nekaj tisoč ljudi, da ji bodo ploskali še dolgo po koncu nastopa. Uživala je v glasnem aplavzu. Začutila je, da ji Andrej dviguje roko, s katero ga je držala. Sledila mu je in dvignila tudi desno roko ter pomahala publiki. Enako je storil Andrej. Glasno sta rekla »hvala.« Nihče ju ni slišal, a so gledalci zahvalo prebrali z ustnic. Spustila sta roke in še naprej z nasmeškom na obrazu opazovala publiko, ter vsake toliko časa ponovila zahvalo.

Minilo je nekaj časa, težko reči koliko zaradi brezčasnosti trenutka, in Rebeki se je zazdelo, da je nekje v daljavi med publiko zaslišala besedo »poljub.« Sprva čisto tiho, osamljeno, nato pa se je beseda začela krepiti, dokler ni prerasla v vihar, ki je zajel dvorano.

»Poljub, poljub, poljub, poljub,...«

Andrej ni mogel verjeti svojim ušesom. Cela dvorana je želela njun poljub, poljub, ki ga nista izvedla, ko bi ga morala. Zaradi manjkajočega poljuba so bili gledalci nepotešeni in so zahtevali potešitev. Zahtevali so zaključek kratke ljubezenske zgodbe, ki se je odvila na odru pred dobro uro in ni doživela epiloga.

»Dajta se poljubiti,« je zaškrtalo v ušesih, »malo počakajta še, da pripravimo.«
Andrej in Rebeka nista niti pomislila, da bo ugovarjala. Navdušenost množice ju je tako prevzela, da sta izgubila občutek za resničnost. Zanju je bilo vse skupaj na nek način nadrealistično, sanjsko.

Luči v dvorani in na odru so se ugasnile. Prižgala se je luč, ki je osvetlila le Andreja in Rebeko. Iz dvorane se jima je približala kamera na žerjavu in na velikih zaslonih na levi in desni strani odra se je prikazala njuna slika. Publika v dvorani je počasi utihnila in zavladala je tišina.

»Mi smo pripravljeni,« so se zaslišale Marjanove besede.

Andrej je pogledal Rebeko. Osvetljena od močne luči je stala pred njim v lepi dolgi belo modri večerni obleki z globokim izrezom in razgaljenimi rameni. Njeni dolgi plavi lasje so se ji sipali po ramenih in imela je pogled majhne deklice, ki so se ji uresničile sanje. Počutil se je kot princ, ki je našel svojo princesko, ki jo mora le še poljubiti in bo vedno njen. Počasi se ji je približal, zadržal sapo in se nežno dotaknil njenih ustnic. Zaprl je oči, zaprla je oči.

Rebeka je pogledala Andreja. Razrahljan ovratnik in manjkajoča kravata sta se podala k njegovi podobi, kot ga je poznala. Zaljubljeno jo je gledal in v njegovih očeh je videla plamen ljubezni. Ko se ji je počasi približeval s svojimi polnimi ustnicami je začutila, da je srečna, ker so se ji izpolnile sanje. Bila je princeska, ki je našla svojega princa. Ko se je nežno dotaknil ustnic, je zaprla oči. Zaprl je oči.

Publika je ponorela. Divje ploskanje, žvižganje in vzklikanje je preplavilo dvorano.
»Fenomenalno, perfektno, odlično,« je mrmral in si z roko gladil sivo brado režiser Marjan.

Andrej in Rebeka pa sta bila potopljena v svoj poljub. Nista se zavedala okolice, čutila sta le drug drugega. Tako Andrej kot Rebeka sta v tistem trenutku spoznala, da sta našla partnerja, s katerim bosta v dobrem in slabem in bosta skupaj premagala vse prepreke, s katerimi se bosta v življenju še srečala.

Oba sta imela občutek, da se je poljub vlekel neskončno dolgo. Počasi so se njune ustnice razdružile. Nekaj časa sta se gledala v oči. V tem trenutku si nista imela ničesar povedati. Vse je bilo kristalno jasno. Zaljubljeno sta se nasmehnila drug drugemu, preden sta pogled ponovno namenila publiki, se še zadnjič priklonila, z nasmeškom na obrazu pomahala v slovo in se odpravila z odra. Luč ju je spremljala do izhoda, nato pa počasi ugasnila. Oder je zavila tema. Ploskanje je zamrlo in dvorano je napolnilo čebljanje odhajajočih gledalcev.

5. feb. 2017

Nasveti za boljše življenje

Designed by Freepik
V roke mi je prišla zanimiva knjiga nemškega psihiatra in psihologa prof. dr. Manfreda Spitzerja z naslovom Digitalna demenca. V njej na zelo izzivalen način utemeljuje, zakaj našim možganom, predvsem pa možganom otrok škoduje uporab sodobnih naprav z zasloni (TV, tablice, pametni mobilni telefoni), internet in igranje video iger. Njegove teze so zelo radikalne in so sprožile burno debato.

V vsebino knjige se na tem mestu ne bom spuščal, kogar zanima, naj si jo kupi ali izposodi in prebere. Je pa knjigo zaključil z, po mojem mnenju, zelo dobrimi nasveti za boljše življenje, ki jih tu delno povzemam in delno dopolnjujem z lastnimi izkušnjami in mnenjem.

1. Prehranjujte se zdravo. Jejte zelenjavo, sadje, občasno košček čokolade (temne), meso in ribe. Prehrana naj bo uravnotežena. Občasno spijte kozarec rdečega vina.

2. Vsak dan se gibajte vsaj pol ure. Že tek do trgovine in nazaj lahko zelo izboljša počutje. Če pa se lahko odpravite v gozd, kjer uživate v senci velikih dreves, pa bo izkušnja še boljša.

3. Čim manj tuhtajte in se v mislih ukvarjajte s preteklostjo. Zavestno skušajte svojo pozornost usmeriti v tukaj in zdaj. Srečnejši boste.

4. Ne postavljajte si previsokih zahtev. Lotevajte se stvari, ki so izvedljive. Nagnjeni smo k temu, da si postavljamo previsoke zahteve. Ko nam spodleti, smo nesrečni zaradi neuspeha.

5. Pomagajte drugim. Številne raziskave so pokazale, da je pomaganje drugim zdravilno za tistega, ki pomaga. Pazite le, da vas ljudje ne bodo izkoriščali.

6. Denar ne dela človeka srečnega ne zdravega. Misel na denar povečuje skopost in osamljenost. Denar trošite za potovanja, dogodke in učenje, ne pa za stvari. Stvari se postarajo, propadajo in nam jemljejo prostor. Postanejo nam breme. Dogodke in potovanja pa ohranjamo v spominu in dlje je od njih, lepši se nam zdijo. Postanejo del nas.

7. Občasno zavestno poslušajte glasbo. Glasba zmanjšuje strah in povečuje srečo. Poslušajte jo skoncentrirano, da boste iz nje pridobili največ.

8. Pojte. Prepevanje je zdravo. Pojte v avtu med vožnjo na glasbo, ki jo poslušate. Nihče vas ne bo slišal in se iz vas norčeval. Ali pa pojte, ko ste sami doma.

9. Smehljajte se. Smeh vas dela srečne. Smejte se, četudi ste nesrečni. Postali boste srečni. Smejte se iz srca. Narejeni smeh ne pomaga.

10. Aktivno premagujte ovire, s katerimi se srečujete. Bodite aktivni. Na goro pojdite peš, ne z žičnico ali avtomobilom. Vaše zadovoljstvo bo večje, opazili boste več.

11. Poenostavite si življenje.

12. Družite se. Vsega, kar nas dela srečne, se hitro navadimo in nismo več tako srečni. Izjema je druženje z drugimi ljudmi.

13. Preživljajte čas v naravi. V gozdu, na travniku, na obali, v planinah,... Pogled na zelenje povečuje srečo.

14. Izogibajte se televiziji, internetu, tablicam in pametnim telefonom. Te naprave delajo ljudi debele, neumne, agresivne, osamljene, bolne in nesrečne. Uporabljajte jih kot orodje za delo, branje, ustvarjanje, ne pa za zapravljanje časa in igro.

1. jan. 2017

Ljubezensko pismo z mislijo o metuljčkih

Designed by Freepik
Draga Sara!

Nežne snežinke se vrtinčijo iz oblakov proti tlom. Mehak sneg je prekril travnate bilke in jih zazibal v nežno zimsko spanje. Piš vetra je potegnil po bregu, kot jaz z roko zdrsim po tvoji nežni beli koži. V prstih čutim mehkobo tvoje kože in v trebuhu začutim metuljčke. Tiste metuljčke, ki sem jih začutil prvič, ko sem te nežno pobožal po licu.

Bilo je sredi toplega pomladnega dne. V zraku je bila pesem ptic, ki se je mešala z žuborenjem potoka, na bregu katerega sva sedela. Pogovarjala sva se o naravi, o rastlinah, o vodi, o živalih, o tem, da si razmišljala, ali bi se prijateljici pridružila na poti na morje ali ne in še o marsičem. Ko sva oba umolknila, sva nekaj časa tiho gledala ples vode. Najini roki sta se zbližali in se nežno dotaknili. Sklenila sva prste. Pogledala si me, pogledal sem te. Z drugo roko sem ti, nežno šel po licu. Nasmehnila si se in se mi približala s svojimi sladkimi ustnicami.

Danes, ko gledam ples snežink, se spominjam tistega toplega pomladnega dne in mi je toplo pri srcu. Takrat je najina ljubezen vzcvetela. In še vedno cveti. In bo cvetela še naprej. Ker te imam rad. Z vsem svojim srcem.

Krtek