4. feb. 2018

Ljubezensko pismo z mislijo o telohu

Draga Sara!

Mrzel sneg je pred nekaj dnevi prekril našo deželo in danes me je sonce zvabilo na sprehod. Hodil sem po gazij ob zamrznjenem potoku, nato pa sem zavil na gozdno pot. Nekaj časa sem gazil sneg, dokler nisem prišel do zasneženega travnika. Toplo sonce je talilo sneg in z dreves so kapljale velike kaplje. Pod veliko smreko na robu, kjer se je travnik prelevil v gozd, je bilo snega manj kopnega. Pred nekaj dnevi se je večji del snežink ujel med iglice stare smreke, in ji naredil hladen sneženi plašč. Tu je iz snega kukal droben teloh in svoj beli cvet nastavljal toplemu soncu. Osamljenegav belini ni bilo mogoče videti, dokler nisi prišel skoraj čisto blizu.

Privlačna ta lepi teloh si me pred časom privabila. Nisem te iskal, a sem te našel. V neskončni belini našega sveta. Ko sem se ti dovolj približal, sem te zagledal in se nisem mogel upreti cvetoči lepoti. Približal sem se ti in se te nežno dotaknil. Približal sem se drobnemu telohu in se ga nežno, pazeč, da ga ne bi poškodoval, dotaknil. Začutil sem mehkobo belih cvetnih listov. Mehka je tvoja koža, ko te nežno božam. Prijetno mi je. Hladen veter je potegnil vzdolž travnika in zazeblo me je v razgaljeno roko.

Pomislil sem, da bi cvet odtrgal in ti ga prinesel. Kot znamenje ljubezni, princesa moja. A kdo sem jaz, da bi lahko vzel življenje tako lepemu cvetu, ki se je z muko izkopal iz hladnih tal v mrzli svet in se nastavljal skromnim, a toplim zimskim sončnim žarkom? Kdo sem jaz, da lahko uničim ta lepi cvet? Ne. Nisem ga odščipnil in obsodil na pogubo. Pustil sem ga, da bo lahko živel dalje, pa čeprav v tej mrzli zimi.

Sara, nocoj ti ne bom prinesel belega teloha. Prišel bom k tebi, te pogleda v oči, počakal, da boš v mojih očeh prepoznala plamene ljubezni in ti polglasno rekel 'ljubim te.' V tvojih očeh bo vzplamtelo in počasi jih boš zaprla, ko te bom nežno poljubil na sladke ustnice.

Tvoj Krtek.

21. jan. 2018

Na klopci ob reki

Na vodi je lebdel suh hrastov list. Počasni tok ga je nosil navzdol proti negotovi prihodnosti. Vodna površina se je lesketala v nizkem januarskem soncu. V njej so se odsevala drevesa z nasprotnega brega. Ozračje je bilo mirno, brez sapice. Tu in tam se je oglasil kakšen ptič in zmotil mir. V daljavi je bilo slišati šumenje vode, ki se je prelivala preko rečne pregrade. Bila je neka nepomembna januarska nedelja pozno popoldne.

Sedel je na leseni klopci ob strugi reke in nepremično zrl v vodno površino. Njegov pogled je bil prazen in ni opazil lista, ki je počasi potoval mimo. Pozoren opazovalec bi opazil, da ne mežika, temveč ima oči neprekinjeno odprte. Ni mu bilo treba mežikati, da bi vlažil oči. Zato so poskrbele solze, ki so se tiho nabirale v očeh in počasi polzele po licu do konca brade, kjer so se oblikovale v kapljico, ki se je, ko je dovolj velika, odtrgala in poletela navzdol, kjer je zadela v blago tople bunde. Moker madež je z vsako kapljico postajal večji. Nihče ni prišel mimo, da bi vprašal »kako si« in potolažil »saj bo bolje.« Mimo te klopce ljudje že dolgo niso več hodili.

V glavi je imel praznino. Pred dobro uro so se nanj zgrnile tegobe celega njegovega življenja. Zasule so ga kod plaz in pod njihovo težo se je zlomil. Manj kot uro je trajalo, da se je lepa sončna nedelja spremenila v tragedijo čustev. Zadnjih nekaj mesecev je bil srečen, kajti ves čas je bil zaposlen z delom, druženjem ali pa le dobro voljo. Zadnji teden je sicer bil od vseh najbolj naporen. Čeprav je bil vsak dan utrujen, pa je bil zadovoljen in srečen. A v petek se je delovni teden končal, zaključil je nekaj projektov in obetal se je sproščen in spokojen vikend brez obremenitev. Sobota je bila prijetna. Šel je na tržnico, srečal nekaj znancev, s katerimi je malo pokramljal o vremenu in dogajanju v kraju, popoldne pa je preživel ob branju zanimive knjige. Nedelja se je začela podobno. Z dobrim zajtrkom, dopoldanskim sprehodom in odličnim kosilom. Po popoldanskem čaju pa se je začelo. Nekje iz ozadja je začela prihajati tema. Najprej čisto neopazno, nato pa zelo glasno in divje. Najprej počasi, nato pa vedno hitreje so ga začele preplavljati frustracije, tegobe in zavedanje neuresničenih sanj preteklih let. Na vse pretege se je upiral, se trudil ogniti temu uničujočemu plazu. Ni dolgo zdržal. Zlomil se je.

Dolgo je sedel na klopci in nemo točil solze. Mraz se je začel zajedati v kosti in sonce se je spustilo nizko do obzorja, ko je mimo priplavala račka. S pogledom ji je začel slediti, dokler se ni izgubila za ovinkom. Za kratek čas je zaprl oči in si z roko obrisal sledi solz z obraza. Vstal je in pri tem začutil, da so mu zaradi mraza otrdele mišice. Počasi, z žalostnim izrazom na obrazu se je odpravil proti domu. Čakalo ga je dolgotrajno okrevanje v obliki čiščenja ostankov neuresničenih sanj.

15. nov. 2017

Tok mojega življenja – osmič

Jutranji pogled na Julijske Alpe s Triglavom
Pred dobrima dvema tednoma sem zjutraj sedel na letalu, s katerim se je igral močan veter, nekje ne prav visoko nad Savsko dolino in opazoval Julijce. Lepo so se videli zasneženi vrhovi nad katerimi je kraljeval Triglav. Lepo se je videlo Bohinjsko jezero, v daljavi pa sem opazil morje v Tržaškem zalivu. Že na poti na letališče so drevesa, ki so se pripogibala v močnem vetru napovedovala precej nemiren let. Napoved se je več kot uresničila. Med pospeševanjem po stezi smo plesali levo in desno, kot bi bili na plesišču, ko pa smo se odlepili od tal, nas je veter sprejel v svoj objem in se začel divje igrati z našim ne prav velikim letalom. Zibalo nas je, treslo in v nekaj turbulencah sem spoznali pomen varnostnega pasu, ki te drži na sedežu, da ne zaplavaš nekam proti stropu potniške kabine. Pristna izkušnja moči narave.

Jutro na letalu
Tako sem gledal skozi okno naše planine, vsake toliko časa lovil telefon, ki mi je hotel uiti iz rok, s katerim sem sicer fotografiral in razmišljal o svojem popotovanju skozi življenje. Kot je bil nemiren let, je nemirno moje življenje. So vzponi in padci. Za njihovo premagovanje potrebuješ energijo. In kaj ti daje to energijo? Pričakovanja? Cilji? S cilji v življenju sem imel že od nekdaj težave. Pričakovanja … pričakovanja pa so nekaj, čemur sam nikoli nisem posvečal preveč pozornosti.

Pričakovanja so obremenjujoča. Ljudje, ki so mi blizu, so v preteklosti od mene pričakovali marsikaj. In, naiven kot sem žal bil, sem se trudil, da sem jim ustregel. Ko se danes pogovarjam s temi ljudmi mi povedo, da so srečni, da sem izpolnil njihova pričakovanja. Ko jim povem, kako visoko ceno sem plačal zaradi tega, zamahnejo z roko in rečejo »samo poglej, kaj si dosegel v življenju. Ponosen si lahko na to.«

Pogled na Kranjsko Goro
Kislo se nasmehnem ob tej izjavi. To kar sem dejansko dosegel, je bila čista zguba časa, energije in mojega življenja. Bil sem neumen, da so mi bila pričakovanja drugih bolj pomembna, kot moje želje, zato pa nisem doživel nekaj pomembnih dogodkov in dosegel nekaj pomembnih življenjskih prelomnic, ki bi jih moral. Ni bilo časa zanje, treba je bilo izpolniti pričakovanja drugih. Ker sem se zelo namučil, da sem prišel, do točke, kjer sem danes, mi sedaj zmanjkuje življenjske energije. In tako me vsake toliko časa obide neizmerna želja, da bi se ustavil, izstopil in se odpočil. Občutek je podoben, kot če greš obtežen s težkim nahrbtnikom v hribe. Po nekaj urah hoje navkreber si utrujen in si zaželiš počitka. Sedeš na skalo, morda podrto drevo, opazuješ okolico in nabiraš energijo. A petminutni postanek ni dovolj, da bi se odpočil. Ko vstaneš, narediš nekaj korakov in neprijetna utrujenost je nazaj.

In potem so tu še razbite sanje, ki še prilijejo olja na ogenj. Odpovedovanje zaradi pričakovanj drugih je močno zarezalo v moje sanje, ki sem jih imel. Kaj vse sem sanjaril, da bom v življenju dosegel in ustvaril, ko sem bil še nadebudni srednješolec. Meja ni bilo, vse je bilo na dosegu roke, vsaj tako se mi je dozdevalo.

Danes pa … Moje življenje je kupček razbitih sanj, razočaranj in zapravljenih priložnosti. Naše letalo je imelo dovolj goriva, da smo se povzpeli visoko nad vetrove in, ko smo preleteli Dravsko dolino, smo se iztrgali iz objema vetra, potniško kabino pa je napolnil enakomeren monoton zvok prezračevanja in letalskih motorjev. Meni pa zmanjkuje energije, da bi spremenil življenje. Nimam energije, da bi dosegel točko, kjer se bo življenje umirilo. Vso energijo, vse gorivo sem porabil po neumnosti za želje drugih.

In tako sedim v fotelju s prenosnikom v naročju, pišem te besede in ...

Čez teden dni bom spet sedel na letalu na letu nekam na sever, opazoval pokrajino daleč spodaj in razmišljal o kupčku razbitih sanj, razočaranj in zapravljenih priložnosti.

22. okt. 2017

Zjutraj v postelji

Zunaj je sonce vzhajalo izza bližnjega hriba in njegovi topli žarki so me prebudili s svojim nežnim božanjem. Zaspano sem pomežikal. Svetloba, ki je prihajala skozi priprto polkno, me je ščemela. Počasi sem se obrnil na levi bok. V sobi spalnici je bil vonj po včerajšnjem večeru. Zaprl sem oči in skušal še zadremati. Danes se mi ni nikamor mudilo. Ni uspelo. Sonce me je že toliko predramilo, da nisem mogel več spati. Zato sem odprl oči.

Prijeten občutek me je preplavil, ko je podoba njenega obraza zavzela moje vidno polje. Tako spokojno je še spala. Dolgi plavi lasje so bili razmršeni na blazini. Njene ustnice so bile polne, lica simpatična in na trepalnicah je imela še nekaj ostankov ličil od včeraj. Ni bilo časa, da bi si jih odstranila, saj sva se prehitro predala strasti, ki je trajala bistveno dlje, kot sva mislila oba. Počutil sem se vzhičeno zadovoljno in lahko bi rekel, pravljično. Komaj sem čakal, da se zbudi, da jo lahko poljubim, in da začutim strastno pretakanje ljubezni med nama.

3. sep. 2017

Ključno vprašanje


Obrnil sem se. Vprašanje je bilo enostavno,
Zaslonski posnetek iz Witcher 3, CD Projekt S.A.
a neizmerno zahtevno obenem. Zagledal sem se v plamen sveče, ki je bila na mizi in razsvetljevala prostor. Na svojem hrbtu sem čutil njen vprašujoči pogled. Nisem je želel pogledati, ker v tem trenutku nisem bil sposoben prenesti pogleda na njen obraz. S svojim vprašanjem me je spravila v kot, iz katerega ni bilo izhoda. Moral sem ji odgovoriti, a kaj naj ji dogovorim? Od mojega odgovora je bila odvisna moja in tudi njena prihodnost.

»Kaj iščem,« sem počasi ponovil. Želel sem le umiriti misli, da bi lažje iztuhtal odgovor. Kaj iščem, je bilo vprašanje, na katero še sam nisem vedel odgovora. Mislil sem, da bo današnje srečanje z njo po vseh zapletih zadnjih tednov nekaj enostavnega, nekaj predvidljivega. Pa mi je še pred koncem dne postavila tako zapleteno vprašanje.

Kaj iščem? Zaprl sem veke in v temi videl silhueto plamena sveče, ki se mi je vtisnila v možgane. Za trenutek sem si zaželel, da mi ne bi bilo treba odgovoriti na vprašanje in s tem začrtati najine prihodnosti. Preveč mi je bila všeč, da bi jo izgubil, a nisem bil prepričan, ali je ona tista, ob kateri bo moje srce plesalo ples ljubezni.

Zahotelo se mi je, da bi bil nekje na obali jezera in poslušal pljuskanje majhnih valov. Moja glava bi bila brez misli, ne bi mi bilo treba sprejeti nikakršne odločitve in lahko bi brezskrbno užival v trenutku. Podoba te spokojnosti se mi je oblikovala v glavi. In zares sem za nekaj trenutkov zaslišal šumenje. Odprl sem oči in iluzija se je razblinila.

V sobi je vladala tišina. Slišal sem, kako je vdihnila in izdihnila. Njeno dihanje je bilo počasno, brez naglice. Nikamor se ji ni mudilo. Imela je čas. Ves čas na tem svetu. Jaz ga nisem imel. Tišina je začela postajati moreča. Občutil sem jo kot pritisk, ki se z vsakim minulim trenutkom le stopnjuje. Postajalo je neznosno. Vse, kar bi moral storiti, je odgovoriti na vprašanje. A nisem našel besed. Kakšen moški sem, da nisem sposoben odgovoriti niti na tako enostavno vprašanje.

Globoko sem zajel zrak v upanju, da bo več kisika ugodno vplivalo na moje možgane. Upanje je bilo prazno. Še vedno nisem vedel, kaj naj odgovorim. Bilo me je strah, strah odgovoriti na njeno vprašanje in s tem vplivati na življenje. Kako sta najini življenji tekli, mi je povsem ustrezalo. Njej ne. Želela je vedeti, ali je v mojem življenju mesto zanjo, mesto, ki je pred vsemi drugimi. In to me je mučilo. Je ona odgovor na vprašanje? Ali moram odgovor iskati še naprej, nekje drugje.

A iskanja sem naveličan. Prestar sem in preveč sem pretrpel, da bi še z veseljem iskal naprej. Preveč noči sem prebedel pod zvezdami in jo iskal, ki bi mi zapela svojo pesem. Preveč sanj sem nasanjal, ki jih hranim globoko v sebi. V temi sem hodil, ko je prišla mimo in podžgala upanje, napolnila noči z radostjo in dneve z veseljem. Spraševal sem se, ali se mi je odprla priložnost, da si ustvarim dom, rečem ’ljubim te’ in nisem nikoli več osamljen.

Ko sem bil mlad, nisem potreboval nikogar. Ljubil sem se zgolj za zabavo. Ti dnevi so davno minili. Osamljen živim in pogosto pomislim na prijatelje, ki sem jih imel. A ko pridem do njih, so vrata zaprta. S svojimi družinami hodijo po tem svetu in se ne zmenijo zame. Jaz pa hodim čisto sam in opazujem njegove lepote. Opažanj in spominov nimam s kom deliti.

Utrujen sem življenja, ki je le eno samo iskanje. V zraku vidim ljubezen, kamorkoli pogledam, a zase ljubezni ne najdem. Verjamem v ljubezen, verjamem, da bom našel ljubezen svojega življenja. Le to me še žene dalje in me odvrača od tega, da bi dokončno obupal.

Ali imam pred seboj edinstveno priložnost, priložnost, ki se zgodi le enkrat v življenju? In vse je odvisno od mojega odgovora. Z njim lahko življenje obrnem na bolje ali pa ga dokončno potopim v globine obupa. Kaj naj odgovorim.

Občutek sem imel, da mi bo razneslo glavo. Globoko sem vdihnil in nato počasi izdihnil. Za nekaj hipov sem se zazrl v plamen, preden sem obrnil proti njej. Z nekoliko žalostnim izrazom me je gledala in čakala na moj odgovor. Zazrl sem se ji naravnost v oči in počasi s premislekom začel govoriti:

»Iščem večno ljubezen, ki mi bo pripeljala žensko, sposobno ujeti moje srce. Iščem žensko, ob kateri se mi bodo zašibila kolena, ki me bo spoštovala in častila. Iščem žensko, ki bo zmogla prenesti zasipavanje z mojo ljubeznijo, dekle, ki se bo razveselilo majhnega šopka svežih spomladanskih marjetic, ki jih bom nabral zgodaj zjutraj, preden se bo zbudila. Iščem damo, ki me bo očarala s svojo eleganco in me zapeljala s svojim nasmehom. Iščem partnerico, ki me bo pripravljena poslušati, ko bom slabe volje in mi bo vrnila voljo do življenja, ko me bo prevzemal obup. Iščem žensko, ki bo pripravljena sprejeti mojo pomoč, kadar jo bo potrebovala. Predvsem pa iščem lepotico, ki bo pripravljena sprejemati mojo ljubezen.«

V kotičku očesa se ji je oblikovala solza, ki ji je stekla po licu. Je to solza sreče ali žalosti?