4. maj 2017

Sanjski poljub spoznanja

»Končali smo,« se je zaslišalo v Andrejevi slušalki, ko je končno prišel do klopi v zaodrju. Preko petdeset nastopajočih se je ob koncu poslovilo od gledalcev in so se sedaj morali prebiti skozi dolg hodnik, napolnjen s številnimi rekviziti. Iz ušesa si je odstranil slušalko, po kateri je njega in sovoditeljico Rebeko usmerjal režiser skozi triurno sago prireditve, ki je imela le ohlapen scenarij in zahtevala veliko voditeljske improvizacije.

Rebeka mu je sledila. Čeprav je bila visoka, dolgolasa in vedno elegantna ženska, pa ni mogla skriti izmučenosti. Ko je sedla na klop, je imela noge razkoračene, pogled pa usmerjen v tla. Slušalka kožne barve ji je visela preko ramena in kazila podobo elegantne večerne obleke.
»Nikoli več nočem delati s tako veliko improvizacije in tako malo scenarija,« je dejala z utrujenim glasom.
Odvezal si je kravato in jo spravil v žep suknjiča. Iz drugega žepa je vzel bel papirnati robec in si obrisal potno čelo.
»Tole je bilo zelo naporno.«
»Zelo naporno,« je počasi ponovila za njim.
Minilo je nekaj trenutkov tišine.
»A sva speljala. Z le nekaj spodrsljaji. Če le ne bi vmes odpovedal teleprompter. Nisem in nisem našel prave kartice. Če me ne bi ti rešila, bi bilo vse skupaj precej čudno videti.«
»Zato me pa imaš.«

Zbrala je toliko energije, da ga je pogledala v oči in na obrazu izrisala hudomušen nasmešek, ki pa je hitro uplahnil. Nasmeh ji je vrnil. Roko ji je nežno položil preko ramena v nekakšen pol objem in jo počasi poljubil na lice. Na ustnicah je začutil puder. Všeč ji je bilo, kar je naredil.

Skozi prehod na oder se je slišal hrup iz dvorane in videl se je zatemnjen oder. Pogledal je za nastopajočimi, ki so se še vedno počasi premikali proti izhodu iz zaodrja. Pomislil je, da se jim verjetno mudi na zabavo, ki jo je pripravil organizator prireditve za nastopajoče in povabljene. Njemu se ni mudilo. Želel si je hladnega tuša.

»Komaj čakam, da stopim pod hladen tuš in sperem ves pot ter se vsaj malo osvežim.«
»Tudi jaz.«
Gledala je za odhajajočimi nastopajočimi.
»Bo še kar dolgo trajalo. Poglej, kako počasi se premikajo. Kot da bi bili polži«
»Polži?«
»Ja, počasni so kot polži.«
»Hm.«
Nekaj trenutkov je zamišljeno gledal gnečo ljudi. Trudil se je, da bi si o tem ustvaril kakšno mnenje, pa so se možgani uprli vsakršnemu miselnemu naporu.

Nekaj časa sta sedela v tišini in družno zrla v tla.

»Zakaj me nisi poljubil,« je vprašala Rebeka.
»Prosim?«
Presenečeno jo je pogledal.
»Zakaj me nisi poljubil na stopnicah?«

Nekje na sredi prireditve, med dvema nastopoma glasbenikov, je bil prizor, kjer se je moral Andrej Rebeki odkupiti z besedami, o tem, zakaj jo ljubi. To si je zamislil scenarist, ki je spisal skromni scenarij. Po scenariju je Andrej prizadel Rebeko, ker se ni uprl zapeljevanju pevke Brigite, ki se mu je vrgla okoli vratu in ga strastno poljubila, preden je zapustila oder. Rebeka je jezno odvihrala z odra, Andrej pa je nato moral naslednjo točko napovedati sam. Po nastopu naslednje glasbene skupine ga je Rebeka čakala na stopnišču v ozadju, ki je bilo del odrske scene. Andrej je prišel k njej in ji dejal: 'Ljuba Rebeka. Ti si ljubezen mojega življenja. Ko se zagledam v tvoje biserno sive oči, v njih vidim, kako gori plamen najine ljubezni, vidim, kako živim s teboj do konca najinih dni, vidim, kako me imaš rada in vidim, da te ljubim iz vsega svojega srca.' Na tem mestu bi moral slediti dolg poljub. Andrej se je Rebeki počasi približal z ustnicami. Rebeka je v pričakovanju poljuba zaprla oči in kamera se je povsem osredotočila na njune ustnice. A tik preden bi se morale združiti, se je Andrej sunkovito odmaknil, vstal in se med branjem besedila s teleprompterja spuščal po stopnicah proti sprednjemu delu odra. Rebeka je presenečeno obsedela na stopnicah z neumnim izrazom na obrazu, saj jo je dejanje povsem presenetilo. Šok je trajal toliko časa, da je skoraj zamudila svoj del pripravljenega besedila. V slušalki je slišala režiserja Marjana, ki je govoril 'super, briljantno, fenomenalno.'

»V tistem trenutku se mi je zdelo, da bo bolje, če te ne poljubim.«
»Na generalki si me poljubil.«
»Na generalki sem te poljubil,« je počasi ponovil.
»A veš, kako neumno sem se počutila? V meni si zakuril ogenj z lepimi besedami, ki ga nisi pogasil.«

Na hitro jo je poljubil. Želel jo je poljubiti strastno, a je bil preprosto preutrujen za strast in poljub je bil enostaven cmok. Presenečeno ga je gledala.

»To bo to,« je dejal in se je naslonil na steno, ki je služila kot naslon za klop. »Čisto preveč sem utrujen za kaj več. Upam, da si sedaj pogašena in zadovoljna.«
»Za zdaj bo moralo biti,« je nepotešeno dejala in nadaljevala: »v hotelu bova pa nadaljevala.«
Namenila mu je zvedav, nekoliko hudomušen pogled, prejela pa je zaboden pogled.
»A ti to resno? Toliko sem crknjen, da poleg tuša vidim samo še posteljo. Vmes morava pa še na zabavo, ki mi je sicer čisto odveč.«
»Jaz sem pa mislila, da boš še za malo posteljne zabave. Sem prišla na novo idejo, kaj bi lahko počela.«
Nejeverno jo je pogledal.
»Če te prav razumem, si še vedno tako polna energije, da ti po glavi rojijo misli o seksu?«
Zasmejala se je.
»Seveda, a priznam, da sem tudi jaz tako izmučena danes, da kaj drugega, kot spanje res ne pride v poštev.«
»Sem že mislil, da se ti je zmešalo.«

Gruča odhajajočih nastopajočih se je nekoliko razprla, ko se je skoznjo prebijala Katarina, režiserjeva desna roka v zaodrju. Videti je bilo, da se ji zelo mudi.

»Andrej, Rebeka,« je zakričala, da bi pritegnila pozornost in pomahala. Delovalo je, ker sta jo oba pogledala.
»Hitro, hitro nazaj na oder,« ju je začela priganjati.
»Prosim? Kako to misliš.«
»Dajta si hitro slušalki nazaj v ušesa!«

Andrej in Rebeka sta si vstavila slušalki in zaslišala Marjana.
»Gremo hitro na oder. Počakajta pred odrom, da vaju bomo osvetlili. Vama povem, kdaj stopita na oder.«
Nekoliko negotovo sta se odpravila proti odru. Tesno jima je sledila Katarina. Ko so prišli do odra, so se ustavili. Slišati je bilo ritmično ploskanje, ki je zvenelo, kot da je publika v transu. Rebeka in Andrej sta se presenečeno spogledala.
»A drugi nastopajoči tudi pridejo,« je vprašal Andrej.
»Ne, samo vidva,« se je zaslišalo v ušesu.
Nejeverno sta se spogledala.
»Ali bova ozvočena,« je vprašala Rebeka.«
»Ne.«

Prižgala se je odrska luč, ki je osvetlila mesto, kjer je bil vstop na oder. Publika je bučno ploskala v ritmu in glasno ponavljala »Andrej, Rebeka, Andrej, Rebeka, Andrej, Rebeka...« V dvorani je bilo še vedno skoraj pet tisoč ljudi, ki so si prireditev ogledali v živo in le peščica je že odšla proti domu. Čeprav se je televizijski prenos zaključil pred nekaj minutami, pa so se vse kamere obrnile proti osvetljeni točki na odru.

»Pojdita na sredino odra,« so se slišala navodila režiserja.

Držeč se za roke sta stopila na osvetljeno mesto in se z dolgimi in hitrimi koraki odpravila proti sredini sprednjega dela odra. Luč jima je sledila. Ko ju je množica zagledala, je bilo kot da je padla iz transa in ritmično ploskanje se je spremenilo v neurejeno bučanje deset tisoč dlani, ki so udarjale skupaj. Ploskanje se je prepletalo s številnimi vzkliki »bravo!« Publika je bila na nogah, odkar so nastopajoči po skupinskem poklonu zapustili oder.

»Ne morem verjeti« je rekel nejeverno. Zaradi hrupa ni bil prepričan, ali ga je Rebeka slišala, začutil pa je, da se je njen prijem v roki okrepil. Pomislil je, da je tudi ona presenečena in, tako kot on, ne ve, kaj naj naredi, kako naj se vede. Skupaj sta nejeverno zrla v publiko. Prižgale so se luči nad odrom in ga osvetlile v celoti.
»Priklonita se,« se je zaslišalo v slušalki.
Na obrazu sta oblikovala nasmešek in se globoko priklonila publiki. Ko sta se zravnala, sta s pogledom premerila celotno dvorano od skrajno levega dela do skrajno desnega dela.

Andrej je obšlo spoznanje, da se jima je zgodilo nekaj fantastičnega, nekaj neponovljivega. Začutil je neke vrste metuljčke v želodcu, ki so bili prav takšni, kot so bili, ko je spoznal, da ljubi Rebeko. Začutil je pozitivno energijo množice v dvorani, ki je slavila njun nastop. Še enkrat se je priklonil in Rebeka mu je sledila.

Rebeki se je po licu zapeljala solza sreče. Nikoli v življenju si ni predstavljala, da ji bo uspelo to, kar ji je uspelo danes. Da bo na odru tako očarala nekaj tisoč ljudi, da ji bodo ploskali še dolgo po koncu nastopa. Uživala je v glasnem aplavzu. Začutila je, da ji Andrej dviguje roko, s katero ga je držala. Sledila mu je in dvignila tudi desno roko ter pomahala publiki. Enako je storil Andrej. Glasno sta rekla »hvala.« Nihče ju ni slišal, a so gledalci zahvalo prebrali z ustnic. Spustila sta roke in še naprej z nasmeškom na obrazu opazovala publiko, ter vsake toliko časa ponovila zahvalo.

Minilo je nekaj časa, težko reči koliko zaradi brezčasnosti trenutka, in Rebeki se je zazdelo, da je nekje v daljavi med publiko zaslišala besedo »poljub.« Sprva čisto tiho, osamljeno, nato pa se je beseda začela krepiti, dokler ni prerasla v vihar, ki je zajel dvorano.

»Poljub, poljub, poljub, poljub,...«

Andrej ni mogel verjeti svojim ušesom. Cela dvorana je želela njun poljub, poljub, ki ga nista izvedla, ko bi ga morala. Zaradi manjkajočega poljuba so bili gledalci nepotešeni in so zahtevali potešitev. Zahtevali so zaključek kratke ljubezenske zgodbe, ki se je odvila na odru pred dobro uro in ni doživela epiloga.

»Dajta se poljubiti,« je zaškrtalo v ušesih, »malo počakajta še, da pripravimo.«
Andrej in Rebeka nista niti pomislila, da bo ugovarjala. Navdušenost množice ju je tako prevzela, da sta izgubila občutek za resničnost. Zanju je bilo vse skupaj na nek način nadrealistično, sanjsko.

Luči v dvorani in na odru so se ugasnile. Prižgala se je luč, ki je osvetlila le Andreja in Rebeko. Iz dvorane se jima je približala kamera na žerjavu in na velikih zaslonih na levi in desni strani odra se je prikazala njuna slika. Publika v dvorani je počasi utihnila in zavladala je tišina.

»Mi smo pripravljeni,« so se zaslišale Marjanove besede.

Andrej je pogledal Rebeko. Osvetljena od močne luči je stala pred njim v lepi dolgi belo modri večerni obleki z globokim izrezom in razgaljenimi rameni. Njeni dolgi plavi lasje so se ji sipali po ramenih in imela je pogled majhne deklice, ki so se ji uresničile sanje. Počutil se je kot princ, ki je našel svojo princesko, ki jo mora le še poljubiti in bo vedno njen. Počasi se ji je približal, zadržal sapo in se nežno dotaknil njenih ustnic. Zaprl je oči, zaprla je oči.

Rebeka je pogledala Andreja. Razrahljan ovratnik in manjkajoča kravata sta se podala k njegovi podobi, kot ga je poznala. Zaljubljeno jo je gledal in v njegovih očeh je videla plamen ljubezni. Ko se ji je počasi približeval s svojimi polnimi ustnicami je začutila, da je srečna, ker so se ji izpolnile sanje. Bila je princeska, ki je našla svojega princa. Ko se je nežno dotaknil ustnic, je zaprla oči. Zaprl je oči.

Publika je ponorela. Divje ploskanje, žvižganje in vzklikanje je preplavilo dvorano.
»Fenomenalno, perfektno, odlično,« je mrmral in si z roko gladil sivo brado režiser Marjan.

Andrej in Rebeka pa sta bila potopljena v svoj poljub. Nista se zavedala okolice, čutila sta le drug drugega. Tako Andrej kot Rebeka sta v tistem trenutku spoznala, da sta našla partnerja, s katerim bosta v dobrem in slabem in bosta skupaj premagala vse prepreke, s katerimi se bosta v življenju še srečala.

Oba sta imela občutek, da se je poljub vlekel neskončno dolgo. Počasi so se njune ustnice razdružile. Nekaj časa sta se gledala v oči. V tem trenutku si nista imela ničesar povedati. Vse je bilo kristalno jasno. Zaljubljeno sta se nasmehnila drug drugemu, preden sta pogled ponovno namenila publiki, se še zadnjič priklonila, z nasmeškom na obrazu pomahala v slovo in se odpravila z odra. Luč ju je spremljala do izhoda, nato pa počasi ugasnila. Oder je zavila tema. Ploskanje je zamrlo in dvorano je napolnilo čebljanje odhajajočih gledalcev.

5. feb. 2017

Nasveti za boljše življenje

Designed by Freepik
V roke mi je prišla zanimiva knjiga nemškega psihiatra in psihologa prof. dr. Manfreda Spitzerja z naslovom Digitalna demenca. V njej na zelo izzivalen način utemeljuje, zakaj našim možganom, predvsem pa možganom otrok škoduje uporab sodobnih naprav z zasloni (TV, tablice, pametni mobilni telefoni), internet in igranje video iger. Njegove teze so zelo radikalne in so sprožile burno debato.

V vsebino knjige se na tem mestu ne bom spuščal, kogar zanima, naj si jo kupi ali izposodi in prebere. Je pa knjigo zaključil z, po mojem mnenju, zelo dobrimi nasveti za boljše življenje, ki jih tu delno povzemam in delno dopolnjujem z lastnimi izkušnjami in mnenjem.

1. Prehranjujte se zdravo. Jejte zelenjavo, sadje, občasno košček čokolade (temne), meso in ribe. Prehrana naj bo uravnotežena. Občasno spijte kozarec rdečega vina.

2. Vsak dan se gibajte vsaj pol ure. Že tek do trgovine in nazaj lahko zelo izboljša počutje. Če pa se lahko odpravite v gozd, kjer uživate v senci velikih dreves, pa bo izkušnja še boljša.

3. Čim manj tuhtajte in se v mislih ukvarjajte s preteklostjo. Zavestno skušajte svojo pozornost usmeriti v tukaj in zdaj. Srečnejši boste.

4. Ne postavljajte si previsokih zahtev. Lotevajte se stvari, ki so izvedljive. Nagnjeni smo k temu, da si postavljamo previsoke zahteve. Ko nam spodleti, smo nesrečni zaradi neuspeha.

5. Pomagajte drugim. Številne raziskave so pokazale, da je pomaganje drugim zdravilno za tistega, ki pomaga. Pazite le, da vas ljudje ne bodo izkoriščali.

6. Denar ne dela človeka srečnega ne zdravega. Misel na denar povečuje skopost in osamljenost. Denar trošite za potovanja, dogodke in učenje, ne pa za stvari. Stvari se postarajo, propadajo in nam jemljejo prostor. Postanejo nam breme. Dogodke in potovanja pa ohranjamo v spominu in dlje je od njih, lepši se nam zdijo. Postanejo del nas.

7. Občasno zavestno poslušajte glasbo. Glasba zmanjšuje strah in povečuje srečo. Poslušajte jo skoncentrirano, da boste iz nje pridobili največ.

8. Pojte. Prepevanje je zdravo. Pojte v avtu med vožnjo na glasbo, ki jo poslušate. Nihče vas ne bo slišal in se iz vas norčeval. Ali pa pojte, ko ste sami doma.

9. Smehljajte se. Smeh vas dela srečne. Smejte se, četudi ste nesrečni. Postali boste srečni. Smejte se iz srca. Narejeni smeh ne pomaga.

10. Aktivno premagujte ovire, s katerimi se srečujete. Bodite aktivni. Na goro pojdite peš, ne z žičnico ali avtomobilom. Vaše zadovoljstvo bo večje, opazili boste več.

11. Poenostavite si življenje.

12. Družite se. Vsega, kar nas dela srečne, se hitro navadimo in nismo več tako srečni. Izjema je druženje z drugimi ljudmi.

13. Preživljajte čas v naravi. V gozdu, na travniku, na obali, v planinah,... Pogled na zelenje povečuje srečo.

14. Izogibajte se televiziji, internetu, tablicam in pametnim telefonom. Te naprave delajo ljudi debele, neumne, agresivne, osamljene, bolne in nesrečne. Uporabljajte jih kot orodje za delo, branje, ustvarjanje, ne pa za zapravljanje časa in igro.

1. jan. 2017

Ljubezensko pismo z mislijo o metuljčkih

Designed by Freepik
Draga Sara!

Nežne snežinke se vrtinčijo iz oblakov proti tlom. Mehak sneg je prekril travnate bilke in jih zazibal v nežno zimsko spanje. Piš vetra je potegnil po bregu, kot jaz z roko zdrsim po tvoji nežni beli koži. V prstih čutim mehkobo tvoje kože in v trebuhu začutim metuljčke. Tiste metuljčke, ki sem jih začutil prvič, ko sem te nežno pobožal po licu.

Bilo je sredi toplega pomladnega dne. V zraku je bila pesem ptic, ki se je mešala z žuborenjem potoka, na bregu katerega sva sedela. Pogovarjala sva se o naravi, o rastlinah, o vodi, o živalih, o tem, da si razmišljala, ali bi se prijateljici pridružila na poti na morje ali ne in še o marsičem. Ko sva oba umolknila, sva nekaj časa tiho gledala ples vode. Najini roki sta se zbližali in se nežno dotaknili. Sklenila sva prste. Pogledala si me, pogledal sem te. Z drugo roko sem ti, nežno šel po licu. Nasmehnila si se in se mi približala s svojimi sladkimi ustnicami.

Danes, ko gledam ples snežink, se spominjam tistega toplega pomladnega dne in mi je toplo pri srcu. Takrat je najina ljubezen vzcvetela. In še vedno cveti. In bo cvetela še naprej. Ker te imam rad. Z vsem svojim srcem.

Krtek

4. dec. 2016

Tok mojega življenja - šestič

Pred slabim mesecem dni sem sedel na letalu nekje nad zahodno Nemčijo. Vzleteli smo v poznem oblačnem popoldnevu in se po nekaj minutah vzpenjanja prebili skozi oblake. Skozi okno se mi je odprl pogled na večerno obarvano nebo, ki ga tisti, ki so bili na trdni zemlji pod nami, niso mogli videti. Letalo se je še naprej vzpenjalo. V kabini je bil značilen monoton zvok prezračevalnega sistema in pridušen zvok letalskih motorjev iz zadnjega dela letala, ki sta opravljala svoje delo in nas potiskala skozi zrak. Ljudje niso klepetali. Po napornem delovnem tednu, nepripravljeni na klepet, so se vračali proti domu.

Tudi sam sem bil precej utrujen. Za menoj je bil naporen dan. Večurni sestanek, na katerem smo sprejemali odločitve za prihodnost. Usklajevanje med 27 različnimi predstavniki je bilo vse prej kot prijetno, še manj pa je bilo prijetno spoznanje, o nenaprednem, nazadnjaškem in zastarelem razmišljanju na evropski ravni.

Vse to je bilo sedaj za menoj, pred menoj pa je bilo 50 minut mirnega leta nad oblaki do letališča, kjer me je pobralo naslednje letalo. Popravil sem se v sedežu, da mi je bilo nekoliko bolj udobno. Skozi okno sem opazoval nebo. Letalo je zavilo proti vzhodu in namesto toplih barv sončnega zahoda sem opazoval temno zvezdnato nebo. Za nekaj trenutkov sem zaprl oči in glavo naslonil na vzglavnik letalskega sedeža.

Utrujen sem. Utrujen sem življenja. Leta in leta teka za neuresničenimi sanjami so me izmučila. In sedaj, včasih sredi dneva, na poti, na vlaku, v avtu, na sprehodu, v trgovini, kjerkoli že sem, bi se ustavil sedel na pločnik, štor, klopco v travo pod drevo, za grm, kamorkoli in se odpočil. Želja po tem je tako velika, da se je včasih kar prestrašim. Preplavi me nepopisna želja po tem, da bi se čas ustavil in bi si lahko privoščil konkreten počitek.

In sprašujem se, kaj je narobe. Bi moral spremeniti sanje? Bi moral spremeniti življenje?

V življenju so vzponi in padci. Nekaj časa teče kot po maslu, drugič se zatika, škripa, pokašljuje in se prav počasi premika naprej. Po vseh doživetih vzponih in padcih sem spoznal, da ne glede nato, kako nizko padeš, vedno se lahko znajdeš in greš naprej, če se trudiš premakniti naprej. Če se prepustiš upanju, da ti bodo pomagali drugi, boš obtičal in nič se ne bo premaknilo naprej. Tisoče je takšnih zgodb, kjer ljudje capljajo na mestu in ne naredijo miselnega preskoka, ker ga ne želijo ali pa ne znajo. Seveda, govorim o materialnem vidiku. Kaj pa drugi vidiki?

Kaj, če imaš sanje, ki jih želiš uresničiti, a jih ne znaš uresničiti? Kaj, če ni nikogar, ki bi ti želel ali znal pomagati? Kaj, če si sam ne znaš najti pomoči? Kaj pa tedaj?

Utrujen sem. Utrujen sem življenja, ker ne znam uresničiti sanj, sanj, ki jih večina ljudi uresniči.

Odprl sem oči. Stevardesa je po ozkem prehodu med sedeži pomikala voziček in delila skromne letalske sendviče. Razveselil sem se ga. Od jutra nisem jedel nič. Prepričan sem bil, da se bo prilegel, pa čeprav je letalski. In se je.

7. nov. 2016

Pogled v krošnje

Suho listje šumi pod nogami. Čas jeseni je in drevje intenzivno spreminja barve. Sonce je prepodilo hladno in megleno jutro. Dolgo je tega, kar sem se odpravil od doma in odtaval globoko v jesenski gozd. V zraku je sproščujoča tišina. Slišati je šum rahlega vetra, ki se tiho plazi med debli dreves in le redko čivkne katera izmed ptic. Skozi razredčene krošnje se prebija šibko jesensko sonce. Nizko je, kljub temu, da se bliža poldne in njegova svetloba je bolj oranžna, bolj topla. A žarki niso več topli, temveč se komaj čutijo na goli koži.

Velika drevesa strumno stojijo. Siva, temno rjava in črna debla različnih premerov se dvigajo navzgor proti modremu nebu. Gola so, brez vejic in brez listov. Med njimi so mlajša drevesa, ki vztrajajo in čakajo svoj trenutek, da bi se vzpela navzgor proti svetlobi. Upajo, da se bo katero izmed starih dreves v močnem vetru prelomilo in v sklepu krošenj odprlo tako želeno vrzel. Takrat bodo čakajoča drevesa hitro pognala navzgor in se divje bojevala v boju za življenje in smrt. Le enemu bo uspelo in dovolj hitro se povzpelo dovolj visoko. Prerastlo bo ostale, ki se bodo počasi izčrpali, nekaj časa še životarili in nato tiho propadli.


Pogledam navzgor v krošnje. Rumeno rdeče barve jesenskega listja na modri podlagi neskončnega neba. In se začnem vrteti. Najprej počasi, nato pa vedno hitreje in hitreje. In začne se vrteti svet okoli mene in barve se zlijejo v neskončno mavrico življenja. In ponese me v to kraljestvo barv, kjer se okronam s krono stkano iz rumenega listja. Pogledam navzdol in vidim malega človeka. Kam hitiš mali človek? Kam se ti tako mudi. Postoj. Ozri se naokoli in začni živeti. Naj ti življenje ne uide, ne izpusti ga, ne porabi ga za nepomembnosti.

Živi svoje življenje.