Večerna igra grške boginje

(Zgodba je nadaljevanje zgodbe Igra grške boginje)

Topel jesenski dan se je prevešal v večer. Staro mesto na velikem grškem otoku je začelo kazati znake življenja. Turisti so počasi polnili bare, taverne in restavracije. Bil je čas večerje. Prijazni natakarji, na trenutke celo nekoliko vsiljivi, so mimoidočim z veseljem razlagali, kaj je v ponudbi tokratnega večera in vabili k okrepčilu v njihovo restavracijo, ki je zagotovo najboljša na celem otoku.

Na hribu, ki se je prepadno spuščal proti delu pristanišča namenjenem manjšim čolnom, je bila taverna, ki je že na prvi pogled dajal vtis boljše postrežbe in hrane. Na terasi z razgledom na pristanišče in morje v daljavi je vladal spokojen mir. Na mizah iz masivnega lesa so bili majhni vezeni prti, leseni stoli pa so imeli v naslonih izrezljane vzorce. Ponudba jedi je bila skrbno izbrana s poudarkom na tradicionalnih jedeh. Kdor je želel instant ponudbo suvlakija in girosa s krompirčkom, se tu ni ustavil. Tu ni bilo bledoličnih ruskih turistov, ki so naročali hrano v velikih količinah in pili vodko, samo zato, ker so lahko, prav tako ni bilo Angležev, ki bi se opijali s poceni uvoženim pivom, ne Nemcev, ki bi jedli hamburgerje in pili nemško pivo, ker so ga pač vajeni. Vsi ti so bili spodaj v pristanišču. V tej taverni pa so večerjali domačini in tisti turisti, ki so želeli okušati prave grške kulinarične dobrote s poudarkom na otoški kuhinji.

Hitel sem po klancu navzgor. Vrvež pristaniških restavracij je bil že za menoj, a vzpona je bilo še kar nekaj. Paziti sem moral, da moj korak ne bi bil prehiter. Klanec je bil strm in še prehitro bi se spotil. To pa je bilo zadnje, kar sem si želel. Ni mi bilo všeč, da sem zamujal. Ker kraja nisem dobro poznal, sem se na poti od hotela, kjer sem bil nastanjen, do centra mesta izgubil, kar me je stalo deset dragocenih minut. Bila je najina prva skupna večerja in nisem želel ustvariti ne najboljšega vtisa. Oziral sem se proti terasi taverne, ki je bila še vedno precej visoko nad menoj in jo iskal s pogledom. Nisem je našel. Ko sem dosegel vrh hriba in se je ulica zravnala, sem nekoliko pospešil korak. Hitro sem se znašel pred vhodom na teraso taverne. Terasa je bila prekrita s streho, ki so jo podpirali veliki leseni tramovi. Tla so bila iz temnih kamnitih plošč. Ob vhodu so bili trije veliki sodi spremenjeni v mize, kjer je bilo mogoče stoje klepetati in preizkušati različna žganja in odkrivati ponudbo vin.

Na vhodu ni bilo nikogar, zato sem stopil na teraso. Začel sem se ozirati po mizah in iskati znani obraz. Nekaj trenutkov sem potreboval, da sem jo zagledal. Bila je za mizo z najlepšim pogledom na mesto. Mirno je sedela in opazovala dogajanje daleč spodaj. S svojo elegantno rdečo dolgo večerno obleko je izstopala iz temnega okolja. Proti meni se je usmeril natakar, ki je ravno stopil skozi vrata, ki so mimo točilnega pulta vodila v kuhinjo. Nasmehnil sem se in s pogledom nakazal v smeri nje. Vrnil mi je nasmeh in mi z gesto roke nakazal, da sem dobrodošel.

Še vedno me ni opazila, ko sem se ji počasi bližal. Nisem mogel verjeti, da je res tam. Še vedno sem imel občutek, da sanjam prijetne sanje, ki se lahko vsak trenutek razvijejo v moro. Zadnja dva dneva sta bila tako nenavadna in komaj na meji verjetnega. 

Včeraj dolgo v noč nisem mogel zaspati. Sedel sem na hotelski terasi, poslušal pljuskanje valov v daljavi, srebal otoško pivo in razmišljal o dnevu, ki se je poslavljal. V glavi sem podoživljal prizore tistega dne. Njen prihod na plažo, mazanje hrbta s sončno kremo, val, ki naju je v vodi združil v strasten poljub in njen napad v obliki divje mačke, ki je vodil v razlago, da me hoče in zakaj me hoče. V glavi se mi je neštetokrat odvrtel prizor, v plitvini, ko sem se odločil sprejeti njeno igro ter jo prijel za roko. Takrat se je v meni nekaj premaknilo. Takrat sem začutil, da se je zgodilo nekaj, kar bo za vedno zaznamovalo moje življenje in življenje Athine. V tistem trenutku sem začel verjeti, da Afrodita, boginja ljubezni, obstaja in se še vedno igra z življenji smrtnikov, tako kot se je v antičnih časih. Preživela sva lepo popoldne, v katerem sva se sproščeno pogovarjala, si v bližnji taverni privoščila kosilo. Ko se je začelo večeriti, sva se s težavo poslovila, čeprav sva se dogovorila za nocojšnjo večerjo.

Ko sem se zjutraj zbudil, sem najprej mislil, da so bile to le lepe nočne sanje. A ko sem na nočni omarici zagledal verižico s sovico, sem vedel, da je vse skupaj resnično. Verižico mi je izročila v slovo rekoč 'vzemi mojo sovico; ko boš v dvomih ali sem plod tvoje bujne domišljije, te bo spomnila, da sem še kako resnična.' Nato me je poljubila, sedla v avto in se odpeljala. Nepremično sem gledal v smeri njenega odhoda, držeč verižico v roki še dolgo potem, ko njenega avtomobila ni bilo več videti. Ves dan je bil tako nenavaden. Zmeden sem počasi sedel v avtomobil in se podal na dvourno vožnjo proti hotelu, kamor sem prispel v trdi temi.

Od mize me je ločilo le še nekaj korakov. Še vedno je opazovala dogajanje spodaj. Njeni gladko počesani lasje so se ji zlivali po hrbtu. Ušesi je imela razkriti in v vsakem je bil zlat uhan s sovico, ki se je pozibavala na kratki verižici. Vrat je imela razgaljen, z izjemo rdečega traku, ki ga je objemal, pod njim pa je bil na zlati verižici okrogli zlati obesek s podobo sove. Večerna obleka ji je prekrivala ramena, a hitro sem opazil izrez, ki je veliko razkrival, a še vedno dovolj zakrival, da je spodbujal domišljijo. Obrvi je imela brezhibno urejene oči pa ob trepalnicah obrobljene s črno črto, kar je močno poudarilo njen pogled. Ustnice je imela natančno in močno obarvane, a s preveč svetlo rdečo barvo, kar je nekoliko porušilo harmonijo njene podobe. V nasprotju z včerajšnjim dnem na rokah ni imela nobenega prstana.

»Kalispera,« sem nežno pozdravil.

Počasi se je obrnila, kot da ne bi bila prepričana ali je bil pozdrav namenjen njej. Na obrazu se ji je izrisal nasmešek.

»Kalispera,« mi je odzdravila.

V njenem glasu sem zaznal veselje, ki se je izrisalo v njenih očeh. Počasi je vstala in se mi približala. Vedel sem kaj bo naredila. Nasmehnil sem se in zaprl oči, ko sem na ustnicah začutil mehkobo njenih ustnic. Nežno sem jo pobožal po vratu, medtem ko so med nama letele iskre.

Na ustnicah mi je ostalo nekaj njene šminke.

»Oprosti, da zamujam. Ni v moji navadi. Ne poznam tega kraja pa sem se izgubil,« sem se opravičeval, medtem ko sva sedla.
Na obrazu se ji je izrisal nasmešek.
»Prišel si,« je rekla mirno.
»Si dvomila?«
»Ne. Prepričana sem bila, da boš prišel.«

Sedela je nasproti mene. Včeraj sem jo na plaži videl kot strastno mačko, ki se je igrala z menoj. Nocoj pa se je ta mačka prelevila v elegantno damo. Njeni ravno počesani lasje in brezhibno urejeni obrvi, ki jih je še dodatno poudarila z barvo, sta nakazovali strogo samozavest. Obroba nad in pod trepalnicami, s katero je poudarila svoje oči, je bila kot svetilnik, ki me je usmerjal proti rjavim šarenicam. V črnini, ki sta ju obdajali, sem videl iskre strasti. Brezhibno in ne pretirano napudran obraz ji je dajal videz božanskosti. Majhni zibajoči se sovi na uhanih pa sta se svetlikali v medli večerni svetlobi bližnjih luči in nežno božali moje oči.

Dolga rdeča obleka je bila v zgornjem delu tesno oprijeta, pod pasom pa ohlapna in se je rahlo pozibavala. Rdeče blago je tesno objelo njene polne prsi in jih porinilo proti izrezu. Njen dekolte je vabil pogled. Le ustnice so sedaj nekoliko odstopale od te brezhibne podobe. Preden sva se poljubila, so bile kot da bi jih izrisal vešči slikar, ki je sicer malo zgrešil v barvi. A stik z mojimi je odnesel in na mestih nekoliko razmazal barvo. Dovolila mi je poseči v njeno brezhibno podobo. Počutil sem se počaščenega, saj je bilo to dovoljeno le redkim izbrancem.

Vse na njej je bilo natanko premišljeno. Hotela je, da mi pogled uhaja na dekolte in proti prsim. In ko se bom na vsak način trudil jo gledati v obraz, se bom ujel v past njenih temnih oči, v katerih se bom izgubljal. Nič ni prepustila naključju. Hotela je, da se ves večer posvečam le njej. Še vedno se je igrala z menoj. Še vedno je bila mačka. Še vedno je želela imeti popolni nadzor.

Le koliko časa je porabila, da je tako podrobno premislila svojo večerno opravo in se uredila na način, ki mi ni dopuščal, da bi pozornost posvečal komurkoli drugemu? Všeč mi je bilo.

»Čudovito si videti. Tako elegantna, tako lepa, tako božanska.«
Ustnice so komaj opazno izrisale nežen nasmeh. Nič ni odgovorila. A govorile so njene oči. Povedano ji je bilo zelo všeč.

Vprašal sem se, zakaj je zdaj tu z menoj. Kaj jo je napeljalo k temu? Zakaj ta grška lepotica sedi pred menoj in me tako nepremično gleda v oči? Zakaj ni s kakšnim klenim grškim žrebcem s črno brado in temnimi sončnimi očali. Takšnih samozavestnih možakov sem na otoku videl veliko. Moja samozavest, ki sem jo mukoma gradil ves dan in z njo ponosno vstopil v taverno, se je počasi začela taliti kot ledena skulptura, ki jo nežno boža južni veter. Globoko sem zajel sapo in skušal zadržati vsaj še delček samozavesti, preden bi ji padel v roke kot zrela hruška. Na obrazu se ji je izrisal zapeljiv nasmešek. Imela me je točno tam, kjer me je hotela imeti.

K mizi je pristopil v črne hlače in brezhibno zlikano belo srajco oblečen natakar.

»Kalispera,« je pozdravil s prijaznostjo, ki je značilna za šolane natakarje, ko nikoli ne veš, ali je zaigrana ali pristna, in iz žepa vzel vžigalnik. Z njim je prižgal svečko, ki je bila v posodici na sredini prta. Na stenju je zaplesal droben plamenček in se počasi razvil v plamen, ki je veselo poplesoval v lahnem vetrcu. Z vetrcem je prihajal prijeten vonj po morju. Athina me je pozorno opazovala.
»Kalispera,« sem odzdravil. »Prišla sva na večerjo.«
»Odlično. Vama lahko za začetek ponudim naše doma pridelano žganje bai raki?«
Pogledal sem Athino. Rahlo je pokimala.
»Seveda.«
»Kot specialiteto danes za predjed nudimo koukovagia. Na ječmenovem prepečencu je mizithra sir s paradižnikom, olivami, origanom in, seveda, z našim domačim olivnim oljem. Za glavno jed bi vama predlagal tsigariasto, meso jagenjčka z začimbami. Meso se kuha tri ure na nizki temperaturi in je zelo sočno in močnega okusa. Druga možnost je apaki. To je narezano svinjsko meso, ki se je tri dni mariniralo v kisu in vinu. Nato se zavije v začimbe in nekaj časa prekajuje. Na koncu ga na hitro popečemo v pečici. Za sladico pa bi vama predlagal kaltsounio, našo tradicionalno sladico. V testo zavijemo sveži sir s timijanom in medom ter spečemo. Če želita, vama lahko prinesem jedilnik in si bosta izbrala kaj drugega iz naše redne ponudbe.«

Pogledal sem Athino. Razmišljala je, kaj od ponujenega bi ji najbolj odgovarjalo.

»Takoj se vrnem« je rekel in urno odhitel do točilnega pulta.
»Vse se sliši dobro,« sem rekel nekoliko v zadregi.
»To so vse prave kretske jedi. Vsaka od njih je svojevrstna umetnost.«

Zamišljeno sem pogledal navzdol proti pristanišču. Pisane lučke in vrvež ljudi so oblikovali zanimivo vizualno in zvočno ozadje, ki je bilo kot neki oddaljen šum, medtem ko je na terasi taverne vladalo spokojno vzdušje. Posamezni gosti so se mirno pogovarjali ob prijetnem žvenketu jedilnega pribora, ki je zadeval ob keramične krožnike. Le tu in tam je bilo slišati glasen smeh. Vprašal sem se, ali se bo to spremenilo, ko se bo večer razvijal.

»Tsigariasto bom.«
»Privlačna izbira, še posebej ker je jagenjček. Vendar se bom raje odločil za apaki.« Z nasmeškom sem dodal: »Včasih rad nevarno živim in me prav zanima, kakšen okus ima.«
»Meso je nekoliko kiselkasto, a dobrega okusa.«
»Vidim, da poznaš kretsko kuhinjo, čeprav ne živiš tu.«
»Večkrat letno pridem sem zaradi dela, pa sem v teh letih že spoznala vse čarobnosti njihove kuhinje. Je nekoliko drugačna od celinske.«
»O tem ne dvomim. Imaš rada specialitete?«
»Seveda. Zakaj bi v restavracija jedla vsakodnevne jedi, če lahko takšne, ki so pripravljene z večjo pozornostjo in mi nudijo okus kraja, kjer sem? Poglej tiste restavracije tam spodaj. Si videl njihovo ponudbo? Hamburgerji in krompirček. Nekaj, kar lahko dobiš v vsaki restavraciji s hitro prehrano. In pa gyros in suvlaki, ki sta tako industrializirana, da nimata niti delčka tistega pravega okusa, ki bi ga morala imeti. In ljudje to jedo. Pridejo na ta čudoviti otok, zato da se nažirajo z industrijsko hrano in nalivajo s cenenim uvoženim pivom.«
»To je sodobni industrijski turizem,« sem dejal nekoliko zamišljeno in nadaljeval: »Tu je kar težko najti taverne s pravo kretsko hrano, še posebej v teh močno turističnih krajih. Jih je treba kar iskati. Vesel sem, da si predlagala to taverno. Rad preizkušam prave lokalne jedi.«
»To mi je všeč,« je bila zadovoljna.

Natakar se je vrnil s pladnjem. Na njem sta bila dva majhna kozarčka in steklenička s prozorno tekočino. V drugi roki je imel dva menija z rjavimi usnjenimi platnicami.

»Sta že izbrala, ali si bosta pogledala še preostalo ponudbo?«
»Sva se odločila. Začela bova s koukovagio. Dama bo tsigariasto, meni pa, prosim, prinesite apaki.«
»Odlično. Zraven bi vama priporočal redeče vino našega hišnega vinarja, ki se zelo dobro poda k obema jedema. Lahko pa vama prinesem tudi belo vino, vendar vam ga ne bi priporočal k izbranemu.«

Pogledal sem Athino. Čisto tiho, da sem bolj kot slišal, prebral z njenih polnih ustnic, je rekla rdeče vino.

»Rdeče vino bova, prinesite pa tudi navadne vode.«

Natakar se je rahlo priklonil in odhitel v kuhinjo. Ostala sva sama.

»Dama,« se je vprašujoče zasmejala.
»Seveda. Si prava dama. Elegantna, samozavestna, prefinjena.«

Rahlo je zardela, kar mi je malo dvignilo samozavest. Kljub vsemu ne bom ves čas v podrejenem položaju, kot si je zamislila. Tudi jaz znam biti očarljiv in razorožiti s komplimentom.

V roke sem vzel stekleničko z bai raki in v oba kozarčka natočil opojne pijače. Athina je s pogledom pozorno spremljala vsak moj gib.

»Na kaj bova pila,« sem vprašal, medtem ko sem vzel v roke majhen kozarček.
»Na naju.«
»Na naju!«

Na eks sem spil opojno tekočino. Od alkohola me je zapeklo po grlu, a v ustih je ostal prijeten okus.
»Močna je, a dobra.«
Nasmehnila se je, ko je odložila kozarček na pladenj. Ni mi uspelo razbrati, kaj si je mislila o žganju. Gledala me je nepremično in začel sem razmišljati, kaj razmišlja. 

Ustvarjeno z Dall-E 3 (AI) preko Bing.

»Si se danes odpravil raziskovati minojske ruševine?«

»Danes res pozno vstal in razmišljal, kam bi se odpravil. Pri zajtrku, ki sem ga skoraj zamudil, sem listal vodnik po Kreti in v oči mi je padel Simi. Sicer je precej odročen in najprej nisem bil prepričan, da bi se vozil tja, a ko sem videl, da je bil to tempelj Hermesa in Afrodite, nisem bil več v dvomih, čeprav je pisalo, da so ostanki ograjeni in si lahko ogledaš samo skozi ograjo. Si predstavljaš? Pravi Afroditin tempelj. Si že bila tam?«
»Nisem.«

Z zanimanjem me je poslušala. Med razlago sem kar pozabil na vse pasti, ki mi jih je nastavila in se nisem izgubljal v njenih očeh ali dekolteju.

»Moraš obiskati, ker je res lepo. Od glavne ceste se kar dolgo pelješ po vijugajoči se cesti, kjer so čudoviti razgledi na južno obalo, preden prideš pod skalnate stene, ki so 1.200 m visoko nad morjem. Že ko sem parkiral, sem začutil, da sem na zelo posebnem kraju. Bilo je neverjetno mirno. Posamezni bori so se pozibavali v lahnem vetrcu, v zraku je bil prijeten vonj in v daljavi sem videl Sredozemsko morje. Bilo je tako lepo, da sem kar nekaj časa opazoval ta lepi razgled.«
»Imaš rad lepe razglede?«
»Seveda. Uživam, kjer je tišina, mir brez hrupa civilizacije in čudoviti razgled. Ti?«
»Rada imam razglede na morje. Še posebej, če lahko poslušam valovanje morja.«
»Potem bi ti bilo zagotovo všeč, čeprav je bilo morje v daljavi. Peš sem se odpravil po poti v breg in višje, kot sem bil, bolj se je slišalo žuborenje vode. Ko se je teren nekoliko zravnal, sem sredi kamenja in posameznih dreves zagledal ostanke templja. Najprej sem se sprehodil okoli njega ob ograji, nato pa sem ugotovil, da so vrata odprta in sem stopil notri. Takrat se mi je zazdelo, da sem se vrnil 3700 let v preteklost. Žuborenje vode, ki se je pretakala skozi bazenčke, se je mešalo s šumom vetra in petjem ptic. Sedel sem na klop pod drevesom, ki je zagotovo staro več kot tisoč let. Morda je celo iz časov, ko je bil še tempelj živ. Sedel sem, poslušal šumenje vode, užival oster višinski zrak in si začel predstavljati, kako je bil tempelj videti nekoč. Moral je biti zelo lep in živeti tu je bilo zagotovo nekaj posebnega, čeravno verjetno nekoliko osamljeno. Sem so hodili minojski velikaši in kasneje tudi grški, saj je tempelj deloval več kot 1000 let, ter Afrodito prosili za srečo v ljubezni in podobno. Z malo domišljije sem si začel predstavljati, verske obrede, Afroditine svečenice in obiskovalce, ki so prinašali darove. Za ljubezen so včasih naredili veliko.«

»Ali ni danes enako? Ali ne naredimo vse za ljubezen, za ljudi, ki jih ljubimo, čeprav morda ne hodimo v templje« je začela razmišljati o ljubezni, medtem ko me je nepremično gledala. Videl sem, da jo je moje pripovedovanje povsem prevzelo.

»Misliš? Kaj pa vem. Po mojem mnenju je odvisno od človeka do človeka. Nekateri se trudijo za ljubezen, drugi pa se prepustijo toku in čakajo, da pride ljubezen mimo. Jaz bi sebe uvrstil v to drugo skupino. Saj ne, da v preteklosti nisem aktivno iskal ljubezni, le uspeh je bil precej slab, lahko bi rekel ničen, pa sem v nekem trenutku obupal in se prepustil toku.«
»In tok te je pripeljal k meni," je vprašala pri tem pa se ji je na obrazu izrisal nasmešek, ki ga nekako nisem znal pravilno razbrati. V sebi je imel nakazan pritrdilen odgovor.
»Ja,« sem rekel dvomljivo in bil takoj deležen zabodenega pogleda. Zato sem hitro nadaljeval: »Ljubezen ni nekaj kar bi se zgodilo v trenutku. To je nekaj, kar se rojeva dolgo časa in, ko je zrela, se odločiš zanjo. Tako kot češnja. Češnjo gledaš na drevesu, kako zori. Če jo utrgaš prezgodaj, je kisla, brez prijetnega okusa, če pa počakaš, da dozori in se omedi, pa bo brbončice na jeziku preplavil sladek okus, ki se bo razširil vse do možganov. Splača se počakati, da češnje dozorijo in splača se počakati, da ljubezen dozori.«
»Jaz pa mislim, da se za ljubezen odločiš. Potem pa se moraš truditi, da se ogenj ljubezni razplamti. In tako kot pri ognju moraš tudi pri ljubezni skrbeti, da ne ugasne.«
»Lepo povedano. Za pravo ljubezen morata biti vedno dva,« sem se strinjal z njenimi besedami.
»Veš kaj je prava ljubezen,« je tiho vprašala.

Pogled sem umaknil z njenih oči in se zazrl navzdol proti pristanišču. Kaj je prava ljubezen je bilo vprašanje, ki me je preganjalo že od najstniških let in sem mu res posvetil veliko časa. Vedel sem, kaj je zaljubljenost. Kolikokrat sem bil zaljubljen! V sošolko, v sodelavko v službi, v znanko. Tiste, ki so bile zaljubljene vame, niso bile nikoli tako dolgo, da bi se iz zaljubljenosti počasi razvila ljubezen. Morda sem bil za to kriv jaz, morda je bilo krivega kaj drugega. A kaj je prava ljubezen, nisem vedel. In zato je bila v mojem srcu velika praznina. V začetku me ni motila, saj je bilo vedno upanje, da je še dovolj časa. A čas je neizmerno tekel dalje. Zaljubljenosti so se porajale in umirale, čas je tekel, praznina pa je postajala vedno večja. In nekega dne sem obupal nad tem, da bom kdajkoli spoznal, kaj je prava ljubezen. Takrat je v meni nekaj umrlo. Upanje. In upanje vedno umre zadnje.

»Ne,« sem rekel žalostno in pogled usmeril v mizo pred seboj.

Nagnila se je proti meni in svojo desno dlan položila na mojo levo roko, ki sem jo imel na mizi. Začutil sem nežen dotik in toplino, ki se je počasi širila po podlahti preko komolca, nadlahti in preko ramena proti mojemu srcu. Počasi sem jo pogledal. Njen pogled je bil pomirjujoč, kot bi mi želela reči 'vse bo še dobro.' In res, nenadoma sem v srcu začutil nekaj prijetnega, nekakšno novo upanje. Kot bi se vrnilo nekaj, kar sem že dolgo pogrešal.

»Tudi jaz ne.«

Vprašujoče sem jo pogledal.

»Bila sem zaljubljena, bila sem ljubljena. Tudi ljubila sem. A prave ljubezni še nisem spoznala. V preteklosti je tudi nisem iskala, saj je okoli mene bilo vedno dovolj simpatičnih moških. Bila sem prepričana, da bo ljubezen prišla kar sama. V nekatere sem se zaljubila in bila nekaj časa z njimi srečna, potem pa sem sprevidela, da so me videli le kot okras. Pomembna jim je bila moja podoba, kaj pa jaz čutim, kaj jaz potrebujem, to pa jim je bila španska vas. Potem pa sem se odločila, da bom sama poiskala pravo ljubezen in ne bom pustila, da se drugi igrajo z menoj.«

Nerazumljivo mi je bilo, da ženska, ki je sedela pred menoj in me držala za roko, še nikoli ni doživela prave ljubezni, da ne pozna prave ljubezni.

»Verjamem, da pravo ljubezen srečaš samo enkrat v življenju. Takrat jo moraš zagrabiti in je ne več spustiti, saj sicer do konca življenja ne boš več srečen,« je začela resno in zaključila s hudomušnim pomežikom.

Hipoma je spremenila izraz v resnega in odmaknila roko, ko je k mizi pristopil natakar in prekinil najin pogovor. Prinesel je veliko temno leseno desko, na njej pa je bilo nekaj kosov ječmenovega prepečenca, mizithra sir, paradižnik, olive in origano. Desko je položil na mizo med naju. Buteljko rdečega vina z rjavim prtičkom, privezanim okoli vratu, ki jo je imel v drugi roki, je odložil na mizo in iz žepa vzel odpirač za steklenice. Z veščo potezo je izvlekel zamašek, in zaslišal se je glasni 'pop'. V moj kozarec je natočil za prst vina. Poskusil sem vino. Bilo je nekoliko težko, a prijetnega aromatičnega okusa. Pokimal sem. Vino je natočil v Athinin kozarec. Opazovala je, kako se curek vrtinči v kozarcu. Dotočil je moj kozarec, buteljko pa odložil na mizo, preden je odhitel k mizi, kjer so pravkar prisedli novi gostje.

»Si kaj lačna?«
»Seveda. Nisem jedla že od poldneva.«
»Kako to?«
»Ni bilo časa. Z ekipo smo delali do petih, potem pa sem se morala pripraviti za najino večerjo.«
»Potem pa se ti bo tole zagotovo prileglo. Dober tek!«
»Dober tek.«

S krožnika je vzela prepečenec, sir in zelenjavo. Sledil sem ji. Tiho sva uživala v polnih okusih. Opazoval sem jo, medtem ko sem nosil hrano v usta. Res je bila lepa ženska. V tej večerni obleki je bila nekaj čisto drugega kot včeraj v kopalkah na plaži. Če je bila včeraj divja, je danes elegantna in zelo umirjena. Njeni gibi so bili izoblikovani in premišljeni do najmanjše podrobnosti. Vprašal sem se, ali je to igra, ali pa ima to vcepljeno v osebnost. Rahlo mi je pomežiknila in zazdelo se mi je, da ve o čem razmišljam.

»Tole je pa zelo okusno,« sem skušal prikriti svoje misli.

Namesto odgovora sem dobil nasmešek. Nadaljevala sva v tišini. Bilo mi je prijetno in počutil sem se sproščeno, verjetno tudi zaradi žganja, ki sem ga čutil v glavi, prijetnega vonja po morju in čebljanja, ki je napolnjevalo teraso.

Ko sva pospravila zadnji košček sira, sem pribor odložil na krožnik in nadaljeval pogovor: »Odločila si se, da boš poiskala pravo ljubezen. In kako to nameravaš?«

Čisto spontano se je od srca zasmejala. Njen smeh je bil tako prijeten tako zapeljiv. Kot bi me nežno s tačko zjutraj božala mala muca, ki želi, da se prebudim in se začnem z njo igrati. Nežno in nagajivo obenem.

»Tepček, saj sem jo že našla. Bilo je zelo preprosto. Po zajtrku sem naložila stvari za plažo v torbo, sedla v avto in se tri ure vozila v Zakros. Tam na plaži sem zagledala tebe in se ti pridružila. Nadaljevanje pa že poznaš.«

V njenih očeh so bili plameni. Nisem bil prepričan, ali misli resno, ali se šali.

»Kar tako enostavno? Kaj pa, če mene ne bi bilo tam?«
»Potem ne bi šla.«
»Kaj pa, če bi bil tam nekdo drug?«
»Tudi ne bi šla. Šla sem samo zato, ker si bil ti tam.«

Njene besede so bile, kljub temu da je govorila počasi, tiho in zapeljivo, bizarne. Kako naj to razumem. Tako kot včeraj, so mi ponovno priletele misli, da morda ni povsem prisebna.

»Vidim, da ne razumeš, ali pa spet nočeš razumeti, tako kot včeraj. V tem ni nič čudnega, nič prismojenega, kot si verjetno ravno zdaj misliš. Si že kdaj bil v položaju, ko si si nečesa izredno močno želel? Verjetno si bil! Prepričana sem, da si že dlje časa želiš, da bi spoznal žensko, ki jo boš ljubil z vsem srcem in bo tvoja prava ljubezen! Ne le to, želiš si, da bi bila nekoliko drugačna od žensk, ki jih poznaš. Imam prav? Želiš si ženske, ki zna v družbi izstopati, ki jo drugi občudujejo, a res pomembno ti je, da lahko z njo preživljaš čas na samem, da se lahko z njo pogovarjaš pametne stvari in neumnosti, da imaš nekoga za pogovor, ki ima v glavi nekaj soli. Da lahko občuduješ njen način razmišljanja, da te vsake toliko časa preseneti s kakšno zanimivo mislijo in da lahko z njo sediš na plaži, jo držiš za roko in opazuješ sončni zahod, ne da bi rekla besedo drug drugemu. To te močno privlači, kot te privlači, da je ženska odločna, a nežna hkrati. Da te dopolnjuje tam, kjer se počutiš negotovega. Pomembno ti je, da se zaveda svoje ženskosti in je ne skriva in pomembno ti je, da ti zaupa, obenem pa ji lahko zaupaš tudi ti. Čeprav jo drugi občudujejo, veš da te ljubi zato, ker si takšen kakršen si, ne zaradi tvojega denarja ali kariere.«

Pokimal sem. Njene besede so razkrile tisto, kar sem pogosto skušal prikriti sam pred seboj. Da, želel sem spoznati pravo ljubezen in želel sem ljubiti takšno žensko, kot jo je opisala.

»Jaz si že dolgo želim prave ljubezni. Ne želim plitke ljubezni, ne želim kratkotrajne ljubezni. Želim si tisto pravo ljubezen, ki te vrže, ljubezen, za katero so v antičnih časih dekleta in fantje hodili darovat v Afroditina svetišča, kot je Simi. In ta moja želja je zelo močna že dlje časa. Želim si moškega, ki bo čuten, ob katerem se bom umirila in s katerim bom videla skupno prihodnost, v kateri se bova ljubila. Ne vedno čisto brez zapletov, a nič ne bo takšnega, da ne bi znala skupaj premagati. Že dolgo si želim moškega, ki me bo osrečeval, ki mu moja zunanja podoba ne bo najpomembnejša, a bo cenil, da sem lepa ženska, ki me bo spoštoval takšno kot sem, in me ne bo želel spreminjati. In kar je zelo pomembno, želim si, da me resnično ljubi zaradi mene same ne zato, ker bi se rad postavljaj z menoj.

Ko si dva človeka res iz vsega srca želita, da se srečata in iščeta drug drugega, usoda poskrbi, da se to zgodi. Tako je tebe in mene usoda včeraj pripravila, da sva se vozila na tisto oddaljeno plažo, ki je tako rekoč sredi ničesar, samo zato, da sva se srečala, da sva se spoznala. Ko sem prišla na plažo in sem te zagledala, sem začutila, da si pravi. To je tisto, ko nekako tu notri, v srcu, začutiš, da si srečal pravega človeka, človeka, ki ti je že celo življenje usojen. Prepričana sem, da si ti začutil enako. Morda ne takoj na začetku, a zagotovo takrat, ko si me prijel za roko.«

»Res verjameš v usodo,« sem nekoliko zamišljeno rekel in nadaljeval: »Da, zagotovo sem začutil nekaj takega, sicer ne bi bil danes tukaj. Si ženska, ki me na neki skrivnostni način privlači. Na tak način me do sedaj ni privlačila še nobena ženska. In to me nekako plaši, a po drugi strani me privlači. Da, zelo si mi všeč, zelo me privlačiš.«

Toplo se je nasmehnila. Prvič sem v njej začutil nekakšno toplino in sem pomislil, da morda pa le ni tako divja, kot sem jo spoznaval do sedaj. Morda pa je v sebi zelo topla oseba, le da to uspešno prikriva, ker misli, da jo to dela šibko.

»Tudi ti mene.«

Prišel je natakar. Z nekaj spretnimi potezami je z mize pobral leseno desko, oba krožnika in pribor. Komaj sva ga opazila. V roke je prijela kozarec, a ga ni ponesla k ustnicam. Držala ga je v zraku pred seboj. Prijel sem svoj kozarec. In ga začel počasi približevati njenemu. Sledila je mojemu gibu in kozarca sta se približala.

»Na najino ljubezen.«
»Na najino ljubezen!«

Sledil je trk kozarcev, ki sta zveneče zapela v potrditev zdravice. Naredil sem en požirek vina, ki sem ga nekaj časa zadržal v ustih, da sem užival v vsej harmoniji močnih sadnih okusov, ki jih je vino imelo. Athina je naredila enako.

Ko je odložila kozarec, je vprašala: »Na najino ljubezen? Kaj to pomeni?«

V njenih očeh sem zaznal razigranost mačke. Zmedel sem se in zardel. Njeno vprašanje me je spravilo v nekakšen podrejeni položaj. Moja samozavest se je zamajala in ponovno sem začutil, da je vse skupaj igra, večerna igra. A to igro sem že poznal. Igral sem jo že včeraj, ko je bila veliko bolj robustna, neposredna, divja.

»Seveda, na najino ljubezen. Na kaj pa bi pila? Praviš, da naju je skupaj spravila usoda. Povej mi, ali se lahko boriš proti usodi? Ali pa je vse, kar lahko narediš le to, da se ji podrediš? Zdaj sva skupaj tule na odlični večerji. Imava zelo zanimiv pogovor in mi je zelo prijetno. Predvsem zaradi tvoje družbe, pa tudi zaradi tega lepega razgleda in odlične hrane. Pa bo tako tudi jutri, pojutrišnjem? Ali naju je usoda spravila skupaj samo za včeraj in danes? Kako pa bo čez teden dni, ko ne bom več na tem otoku. Kako pa bo usoda poskrbela, da bova še vedno skupaj? Kaj pa najina ljubezen? Pijem na najino ljubezen, ker upam, da ima usoda resne načrte z nama in nama ne bo le zlomila src. Kajti, verjemi mi, če mi bo zlomila srce zdaj, ne vem, ali se bom kdaj pobral. Tule imam pred seboj sanjsko žensko. Kaj misliš, kako se bom počutil čez tri dni, ko bom sedel na letalu visoko nad Egejskim morjem in se vračal v svoje vsakdanje življenje? Bom imel le lep spomin na trenutke, ki sva jih in jih še bova preživela skupaj? Pa bo to dovolj? Kaj pa ti, kako boš pa ti to doživela?«

Athinin obraz se je zresnil. V očeh se ji je pojavila zaskrbljenost. Moje besede so jo potisnile proti trdnim tlom. V trenutku mi je postalo žal izrečenega. Imela sva se tako lepo, vzdušje v tej restavracije in v tem večeru je bilo tako prijetno in brezskrbno, jaz pa sem ga s svojimi besedami pokvaril. Če bi lahko, bi takoj vse besede vzel nazaj. A po drugi strani, če misliva dolgoročno, je to zagotovo največja ovira, ki je pred nama.

Athina se je zazrla v nebo. Zvezde so migetale v večernem zraku, ki so se videle kljub svetlobi obmorskega mesta. Mežikale so na nebu in se nama smejale. Zanje sva bila dva nepomembna človeka na tem otoku, zapletena v večerno igro ljubezni, ki jo je usmerjala usoda. To so videvale že tisočletja, vse odkar so se tu naselili prvi ljudje.

Vame je usmerila svoj pogled. Zmrazilo me je in za trenutek sem se počutil neprijetno, kot da bom deležen besa, ker sem omenil nekaj, kar ne bi smel. Govorila je počasi z nekoliko globljim glasom.

»Imaš prav. V nekaj dneh je lahko vsega konec. Vsak od naju gre lahko svojo pot in se ne bova srečala nikoli več. Lahko se usoda grdo igra in nama bo povzročila trpljenje. Ta možnost obstaja in je, če sva oba resnično odkrita, zelo verjetna. Vendar ..."

V očeh sta ji vzplamtela plamena.

»... zakaj bi to dopustila? Zakaj bi usodi dopustila, da bi se tako grdo poigrala z nama. Kakšen je smisel tega? Da vsi samo trpimo? Jaz tega ne sprejmem! Usoda naju je spravila skupaj in nama dala možnost, da spoznava, da na tem svetu obstaja nekdo, kot si ga globoko v srcu želiva. In morda, res le morda, je treba usodi malo pomagati. Lahko čez tri dni sediš na letalu in žalostno obujaš spomine na te trenutke ter vržeš puško v koruzo, lahko pa razmišljaš, kaj narediti, da bova ponovno čim prej skupaj. Če misliš, da sem jaz tista, ki jo iščeš, ni razloga da ne bi vložil vse svoje energijo v to, da bova skupaj srečna? Jaz sem prepričana, da si ti tisti pravi in sem res pripravljena narediti vse, da bova skupaj.«

Z njenimi besedami sem se strinjal. Imela je prav. Če je tista prava za moje srce, bi moral narediti vse, da bi bila skupaj. Iz kozarca sem naredil požirek vina. Nisem si predstavljal, kako bi lahko najina zveza uspela preko mojega obiska tega otoka. Živela sva skoraj 1000 km drug od drugega. Nisem si predstavljal, kako lahko v teh nekaj dneh rešim to težavo, katere rešitev ni odvisna le od mene. Ali sploh lahko rešim to težavo? Sam je ne morem.

Začutil sem, da mi to, kar sem doživel v teh dveh dnevih, začenja polzeti iz rok. Nisem bil prepričan, da ni vse skupaj le iluzija, sanje, ki se bodo razblinile takoj, ko se bom zbudil. Zakaj sem tu in imam tako težak pogovor z žensko, ki jo komaj poznam. Zakaj nisva na večerji, katere edini namen bi bil, da kratkotrajno otoško romanco popeljeva še do strastne noči v hotelski sobi. Zakaj tu sediva in se pogovarjava o temah, ki nimajo nobene povezave z romantiko. Ne le to, so prave ubijalke romantike. Zakaj imam občutek, kot da rešujeva dolgoletno zvezo, ki razpada, kot stara kočija na gramozni poti? Kako čudno se je začel zapletati moj dopustniški obisk tega lepega otoka.

Izdihnil sem, kot da je nekdo na moja ramena položil težko breme. Na obrazu Athine se je izrisalo razočaranje. Ustnice so se ji povesile in v očeh se je izrisala žalost.

"Boš obupal, še preden sva začela," me je tiho z globokim razočaranjem v glasu vprašala.

Dvignil sem pogled s plamena svečke, v katero sem se zazrl, medtem ko sem razmišljal. Nisem vedel, kaj naj odgovorim. Nisem hotel obupati, a nisem vedel kako naprej.

»Ne, ne želim obupati.«

V trenutku so se ji kotički ustnic dvignili in v očeh je vzplamtel plamen upanja.

»Vendar pa si ne predstavljam, kako naprej. Kako bi lahko najino zaljubljenost donegovala v ljubezen, če bova tako narazen?«
»Ne obremenjuj se preveč s tem. Včasih se je treba prepustiti toku. Sam si rekel, da si se prepustil toku. Vztrajaj v tem. Nisi sam. Tu sem jaz, ki želim, da zagledanost spremeniva v zaljubljenost in jo donegujeva v tisto pravo ljubezen. A v nasprotju s teboj sem prepričana, da nama bo to uspelo.«

K sosednji mizi se je približal natakar s košarico sveže pečenega kruha. Starejši par si je zaželel še nekaj kruha k siru, ki sta ga jedla. Ko je košarico odložil na mizo, je nehote prevrnil visok prazen kozarec za belo vino. Kozarec je priletel na masivni les in zažvenketal. Gostje pri drugi mizi so se obrnili in opazovali dogajanje. Natakar je zdaj kotaleči se kozarec spretno ujel, preden se je zakotalil z mize in se začel opravičevati za napako. S krpo, ki jo je imel za pasom, je hitro pobrisal mizo, saj je nekaj preostalih kapljic vina pri padcu kapnilo iz kozarca. Še enkrat se je opravičil za napako in urno odhitel po nov kozarec.

»Če boš imel težave, ti bom stala ob strani in ti pomagala, kolikor ti bom lahko. Tudi jaz želim, da sva skupaj. Skupaj bova reševala težave. Le skupaj lahko rešiva vse težave.«

V njenem glasu je bilo čutiti materinsko skrb, zagotovilo, kot ga dobi majhen otrok, ki se prestraši in steče k materi, ki ga sprejme v svoj objem, potolaži in mu zagotovi, da se ne bo zgodilo nič hudega. V meni se je nekaj premaknilo. Počutil sem se, kot da to, da čez tri dni odhajam, ni več omembe vredna težava. Vse se bo rešilo tako v pravo smer.

»Athina, tvoje besede so tako samozavestne, tako prepričljive. Ne vem, kaj bi sploh lahko rekel, da bi ti ugovarjal in pri tem ne bi bil videti, kot da se na vsak način trudim ravno nasprotno, kar želim, kar želiva. A kaj ko vidim toliko preprek in ne vem, kako jih rešiti.«
»Nocoj ne bova prestopila nobene prepreke. Dajva temu nekaj časa in pojdiva korak po korak. Z vsem se ne moreva spopasti kar takoj, saj bova oba obupala. Če pa se lotiva vsakega izziva posebej in sproti, kot se pojavi, pa sem prepričana, da bova rešila vse. Pomembno je, da ne skrivava teh izzivov, temveč sva drug do drugega odkrita. Skupaj bova lažje našla rešitve, kot če se preprek loti vsak sam.«
V roke sem prijel kozarec. In ga ponesel proti Athini. Sledila mi je in na sredini mize sta se kozarca srečala v trku.
»Na uspešno reševanje vseh težav.«
»Na uspešno reševanje vseh težav,« je optimistično ponovila.

Mizi se je približal natakar. V rokah je imel dva velika rustikalna glinena krožnika. Z Athino sva se poravnala, da sva naredila prostor za prihajajoči jedi.

»Za damo tsigariasto. Naj vam tekne.«
»Efharistó pára polí,« je odvrnila Athina. Natakar se ji je prijazno nasmehnil.
»In apaki za gospoda.«
»Hvala,« sem izustil, natakar pa mi je namenil le kratek profesionalni nasmešek, preden je prijel v roke steklenico z vinom in najprej Athini, nato pa še meni dotočil temno rdeče vino. Odložil je steklenico, voščil dober tek in urno odhitel proti točilnemu pultu.

Pred menoj je bilo nekaj rahlo po kislem dišečih rezin svinjskega mesa, ki so ležale na posteljici iz solatnih listov. Poleg pa je bil kupček testenin, po katerih je bil potresen riban sir. Bil sem lačen in prijeten vonj me je vabil, da čim prej zagrizem v slastno meso.

»Dober tek,« sem voščil.
»Kalí órexi,« mi je odvrnila in se pri tem hudomušno nasmehnila.

Nisem bil edini za to mizo, ki je bil lačen. Jedla sva v tišini. Slišal se je žvenket vilic in nožev, ki so zadevali ob krožnik, ko sva rezala in zabadala. Zvok se je zlival z zvoki pribora, ki so prihajali od sosednjih miz in se mešali s pritajeno govorico drugih gostov. V daljavi pa je bilo slišati vrvež, ki je prihajal iz restavracij v pristanišču, kjer so bili gostje bistveno bolj glasni.

Ni se mi mudilo in jedel sem počasi, pri tem pa užival v zanimivem okusu, ki ga je jed imela. Izbira je bila dobra in ni se ponovil dogodek izpred nekaj dni, ko sem na drugem koncu otoka iz restavracije, ki je ponujala lokalno hrano, po kosilu odšel lačen in zvečer končal v eni od cenenih turističnih restavracij ob girosu in krompirčku. Naročil sem krožnik različnih jedi, ki so bile preveč izdatno začinjene s kretskim origanom in za moj okus neprebavljive. Strežno osebje je bilo zelo prijazno in prav hudo mi je bilo, ker sem z vilicami bolj pacal po krožniku kot pa nosil v usta in pustil večino hrane. Na potovanjih se mi to sicer ni zgodilo prvič, vendar pa še nikoli do tedaj nisem doživel, da bi od sedmih različnih jedi ne bila sprejemljiva za moj okus niti ena.

Nasproti mene je sedela ženska, ki mi je bila všeč. Večkrat so se najine oči srečale in vedno sem bil deležen rahlega prijaznega nasmehnila. Je bilo mojega iskanja konec in sem po vseh teh letih končno srečal žensko, ki mi je bila komplementarna?

»Je okusno,« sem vprašal z zanimanjem.
»Seveda. Jagenjček je vedno okusen, če le ne gre pri pripravi res kaj narobe, ali pa je kuhar nesposoben.«
»Drži. Tudi jaz imam rad jedi iz jagenjčka.«
»Ti je apaki všeč?«
»Ni slabo. Zanimiv okus in testenine zelo dobro dopolnjujejo meso.«

Athina je naredila požirek vina. Ko je odložila kozarec, me je pogledala v oči. Le kaj se ji je podilo po glavi?

»Si se kdaj vprašala, kakšna je bila prehrana Minojcev pred približno 4000 leti? Misliš, da je bila zelo drugačna, kot je danes?«
»Verjetno. Dvomim, da se je ohranilo veliko jedi iz tistih časov.«
»Pred nekaj dnevi sem bil v muzeju v Sitiji, kjer sem verjetno prvič videl, kako so v tistih časih pripravljali meso. Različne jedi so kuhali v glinenih posodah, kar mi je bilo vedno razumljivo. Meso pa so pekli na ognju in ne vem, zakaj sem imel vedno predstavo, da so cele živali vrteli nad ognjem in z njih rezali pečeno meso. V muzeju pa sem videl glineni podstavek v obliki rešetke, kot jo imajo sodobni žari, ki so ga položili na kurišče, nanj pa meso. Verjetno so pekli nad žerjavico, sicer bi bilo meso povsem prežgano. Poleg tega zanimivega artefakta so bile slike arheologov, ki so poustvarili pripravo hrane. Bilo je res zanimivo in neke vrste razodetje zame. Ko obiskujem muzeje in hodim po arheoloških najdiščih, si skušam predstavljati, kako je bilo videti življenje v preteklosti. Pa se pogosto zatakne pri takšnih preprostih stvareh. Pred leti sem veliko bral o tem, kako so si stari Rimljani svetili z oljnimi lučkami, pa si nisem znal predstavljati, kako so te oljne lučke videti. Šele ko sem v muzeju v Stockholmu videl celo vitrino rimskih oljnih lučk, sem razumel. Bilo je kot razodetje. Še posebej, ko sem se zavedel, da sem te lučke videl tudi po drugih muzejih pred tem, le da so jih imeli razstavljenih le po nekaj. «

Athina me je z zanimanjem poslušala, medtem ko je nabadala še zadnje grižljaje na krožniku.

»Joj, oprosti, verjetno te dolgočasim,« sem se ustrašil. Dogajalo se mi je, da sem včasih ljudem razlagal stvari, ki jih niso zanimale, čeprav so bile meni strašansko zanimive.
»Sploh ne,« se je nasmehnila. »Si vedel, da so Rimljani samo povzeli grške oljne lučke? Grške so mnogo lepše od rimskih.«
»V zadnjih dneh sem res videl nekaj zelo lepih oljnih lučk. Te zanima zgodovina?«
»Seveda me zanima, predvsem naša zgodovina. Saj veš, da ima Grčija dolgo in bogato zgodovino.«
»In predvsem zanimivo,« sem dodal.
»Si že obiskal celinsko Grčijo?«
»Ne še, je pa v načrtu v kratkem.«
»Minojska civilizacija je zanimiva, vendar o njej ne vemo tako veliko. Še z branjem njihove pisave imajo težave in je še niso uspešno razvozlali. Nasprotno pa vemo ogromno o zgodovini celinske Grčije. Moraš obiskati Delfe, Olimpijo in seveda Atene. Še nisi bil v Atenah?«
»Ne, sem jih opazoval iz letala, ko smo leteli nad njimi.«
»Naslednjič prideš k meni v Atene. Te bom peljala v muzeje in na Akropolo. Prepričana sem, da boš užival.«
»O tem sploh ne dvomim,« sem se zasmejal. »Grška zgodovina in ti. Kaj si še lahko zaželim lepšega!«
Z nasmeškom na obrazu me je nekaj časa gledala: »Pazi, česa si želiš. Da ti ne bo kasneje žal.«
»Dvomim, da bi mi bilo žal časa preživetega v muzejih,« sem ji nasprotoval z zaigrano zamišljenostjo.

Na glas se je zasmejala, se nagnila globoko nad mizo, mi na levo roko, ki sem jo imel na mizi, položila dlan, me pogledala globoko v oči in zapeljivo, kot še nikoli, rekla: »Nisem mislila muzejev.«

Njene oči so bile božansko lepe. Začel sem se izgubljati v njih. Počasi sem se ji približal.

»Vem,« sem dahnil, preden so se najine ustnice nežno dotaknile, potem pa združile v popolni strasti.

Bilo mi je lepo. Tako zelo lepo. Želel sem, da se ta trenutek nikoli ne konča. Želel sem si, da se zlije z linearnostjo časa v neskončnost. Njene žametne ustnice so bile prilepljene na moje in čutil sem, kako so napolnjene s krvjo. V nosu me je ščegetal prijetni vonj po njej, ki se je mešal z blagim vonjem po parfumu, zelo previdno nanesenem v majhni količini. In tik preden sta se dotaknili konici najinih jezikov, sem čutil preskok iskre. A ni zabolelo. Ne, bilo je neizmerno prijetno. V glavi se mi je zavrtelo in videl sem zvezde, ki plešejo nad menoj. Ničesar nisem čutil okoli sebe, ne zraka, ne mize, ne prijetnega čebljanja gostov, a čutil sem njo. Čutil sem njen dotik, čutil sem njen dih, čutil sem bitje njenega srca. Čutil sem, da je zadovoljna, čutil sem, da se ji je odvalil težak kamen s srca, čutil sem, da jo je preplavila sreča, čutil sem, da se ji je uresničila velika želja. In tedaj sem pri sebi začutil, nekaj lepega, nekaj kar nisem še nikoli. Bilo je, kot da je nekdo z mene snel težko breme, ki me je tlačilo v tla. V hrbtenici se je pojavilo prijetno olajšanje in imel sem občutek, da težnost name ne deluje več. Zdelo se mi je, da se bom vsak trenutek odlepil od tal in začel prosto lebdeti. In tedaj je skozi mene kot iskra poletela misel ’Athina, iščem te že vse življenje!’ Zakurila je plamenček, za katerega sem mislil, da ne bo nikoli vzplamtel. Bila sva eno, en organizem, ki se je združil v objemu usode.

Tako je, ko te poljubi grška boginja.

K mizi je pristopil natakar.

»Sta gospod in gospa uživala v jedeh?«

Rahlo zardela sva se mu nasmehnila, ne da bi ga pogledala.

»Seveda, bilo je res čarobno in prijetno. Všeč mi je bilo,« sem odgovoril, gledajoč Athino, ki je razmišljala ali govorim o hrani ali o poljubu.
Zamišljeno, ne da bi odmaknila pogled od mene je dejala: »Seveda.«

Natakar je spretno pobral krožnika in ju urno odnesel.

Le kaj razmišlja, sem pomislil. Je ona tudi občutila isto kot jaz?

»Zamišljena si,« sem rekel tiho.

Nekaj časa je bil njen obraz še vedno precej neizrazen. Nato pa se ji je na obrazu najprej izrisala sreča, nato pa se je hudomušno ugriznila v ustnico in privzdignila obrvi.

»Razmišljala sem, ali si govoril o hrani ali o čem drugem.«
»Kar se natakarja tiče, sem govoril o hrani, sicer pa sem prepričan, da veš, o čem sem v resnici govoril.«
»Seveda.«
»Je bilo zate tudi tako?«
»Bilo.«

V roke sem vzel kozarec z vinom in ga dvignil, pri tem pa nisem odmaknil pogleda z lepega obraza ženske, ki je sedela nasproti mene. Tudi ona je vzel kozarec v roke in ga dvignila. Svojega pogleda ni umaknila z mojih oči. Opazil sem, da se ji je v očeh nekaj spremenilo. Še vedno so bili polni plamenov strasti, a v ozadju je bilo nekaj drugače. Nekaj časa sem tuhtal, kaj bi to bilo, nato pa me je obšlo spoznanje. Bila je sproščenost.

Do sedaj je bila ves čas napeta, saj ni vedela, kako se bo igra razpletla. Včerajšnji dan in večji del večera je imela skoraj vse pod nadzorom razen nečesa. Ni mogla predvideti, ali bom sprejel to, kar nama je usoda namenila ali pa se bom toliko časa upiral, da se bo vse podrlo. To bi usodo spremenilo. Tega pa si ni želela, tega se je bala. Ne glede na vse, čas se ji je počasi iztekal in skrbelo jo je, da ne bo nikoli srečna, če ne bo našla ljubezni svojega življenja. Ko je spoznala, da nama je usoda namenila srečanje, se je odločila da te priložnosti ne bo spustila. Kot mačka je zasadila kremplje v plen in ga ni želela izpustiti. Kdo bi jo zaradi tega obsojal! Na kocki je bila sreča njenega življenja in mojega.

Pred menoj je bila odločna in samozavestna ženska, ki je pravočasno prepoznala izjemno priložnost, ki se posamezniku ponudi le enkrat v življenju. Spustiti takšno priložnost, je največja napaka, ki jo človek lahko naredi. Odločen sem bil, da je ne bom spustil. Opogumljen z Athinino samozavestjo sem bil prepričan, da bova uspešno prestopila vse prepreke, ki nama jih bo nastavila usoda. Bila je ženska, ki je priložnost prepoznala pred menoj in jo trdno zagrabila. Le kaj mi bo življenje z njo prineslo.

Približala sva kozarca, dokler nista trčila. 

»Zaljubil sem se.«
»Tudi jaz.«

***

Večer se je prevešal v noč. Objeta sva zapustila taverno nad pristaniščem. Na nebu so mežikale zvezde. Počasi sva zaljubljeno zakorakala po prazni ulici. Prekrivale so naju vezi, ki sva jih stkala v dveh dnevih in ni je bilo sile, ki bi jih lahko prekinila. Athina je našla ljubezen svojega življenja. Bila je pomirjena, bila je vesela, bila je srečna. Jaz sem našel ljubezen svojega življenja in življenje je nenadoma dobilo smisel.

Makova potica domačega doma

Enakomerno drdrajo velika kovinska kolesa, ko se peljem po železni cesti proti domu. Praznina kupeja in pesem železja pod menoj me v mislih popelje v rodni kraj, kjer me čakata oče in mama. In mama pripravlja makovo potico. 

Čez nekaj ur se bo vlak ustavil na domači postaji. Stopil bom skozi ozka vrata vagona z majhnih kovčkom v roki. Ozrl se bom po peronu in zagledal starega očeta, ki mi bo z nasmeškom na obrazu mahal. Prišel bom do njega in ga objel. Objel ga bom z rokami in s svojim srcem. Že dolgo ga nisem vedel, predolgo. Vprašal ga bom, kje je mama in odgovoril mi bo, da me doma čaka, ker peče makovo potico. Tisto makovo potico, ki sem jo kot otrok tako rad jedel za praznike. Oče bo želel nesti moj kovček, pa mu ne bom pustil. Čas je na njegovem telesu pustil brazgotine in čeprav, bo želel nesti kovček, bi to zanj bil nepotreben napor. V življenju se je dovolj namučil, zato bom jaz nesel kovček. 

Prispela bova do avtomobila in kovček bom odložil v prtljažnik, ki ga bo oče odprl. Prisedel bom na sovoznikov sedež. Oče bo zagnal motor in počasi se bova odpeljala po glavni ulici našega malega mesta. Skozi okno bom opazoval trgovine. Spomnil se bom Mojce, moje prve ljubezni, ko se bova peljala mimo majhnega parka, kjer sva se prvič poljubila. Spomnil se bom babice, ko se bova peljala mimo majhne trgovine s sadjem in zelenjavo, kamor sva hodila po nakupih. Prijazna prodajalka pa mi je skoraj vsakič dala za seboj še kakšen sadež: sladko mandarino, zrelo hruško ali pa pest češenj. Peljala se bova mimo šole, kjer sem doživel veliko lepega pa tudi kakšno razočaranje. Spomnil se bom učiteljice Marine, ki je mene in moje sošolce učila petja. Če je bil lep spomladanski dan, smo šli na šolski vrt, kjer smo se pridružili pticam in njihovemu petju. 

Na koncu glavne ulice bova zavila levo pri gasilskem domu in se peljala mimo sosedov. Pomahali mi bodo in jaz jim bom pomahal v pozdrav. Dolgo jih nisem videl. Na koncu ulice je naša hiša, ostarela dama. Oče bo počasi zapeljal na peščeno dvorišče, na kratko pohupal in ustavil. Stopil bom iz avtomobila. Odprla se bodo vrata hiše in zagledal bom mamo. Stekel bom k njej in jo objel. V uho ji bom zašepetal »Mami, jaz te imam tako rad.« In utrla se ji bo solza. Tej bo sledila še ena in še ena. Ne bom je spustil. Začutil bom, kako sem jo pogrešal, kako sem pogrešal njen topli materinski objem. Iz hiše bo zadišalo po sveže pečeni makovi potici. Srce mi bo zaigralo. In mami bom rekel: »Hvala mami.« Počasi bom popustil objem in mami bo začela spraševati, kako sem potoval, medtem ko si bo brisala solze. Spraševala bo, ali sem lačen ali žejen. Odvrnil ji bom da si želim njene makove potice. 

Odšel bom do prtljažnika avtomobila in iz njega vzel kovček, ki ga bom odložil v veži. Sprehodil se bom po hodniku do kuhinje. Mama bo rezala sveže pečeno potico in v nosu me bo žgečkal njen prijetno domači vonj. Oče bo rekel, da pojdimo na vrt, da bom povedal kako živim v daljnem mestu. Stopil bom skozi odprta vrata na vrt. 

Zelena trava me bo vabila, da bi legel nanjo, kot sem to počel, ko sem bil majhen. Slišal bom žvrgolenje ptic in šumenje listja velike stare češnje v lahnem vetrcu. Sedel bom za veliko leseno mizo pod češnjo. Oče bo prinesel štefan vina in tri kozarce, mami pa sveže pečeno makovo potico. Vzel bom kos potice, ga nesel proti ustom in zagrizel vanj. Njen okus bo najprej preplavil moja usta, potem pa še moje možgane. In z mislimi se bom za nekaj trenutkov vrnil v otroštvo, ko sem z velikim veseljem opazoval mamo pri pripravi makove potice in komaj čakal, da je bila pečena. 

Iz sanjarjenja me predrami oddaljeni zvok krivečega se železa in pokajočega lesa. Postaja vedno glasnejši. Skušam vstati, da bi odprl okno in pogleda kaj se dogaja, pa me nenadni sunek vrže v sedež nasproti. Drdranje koles preneha, ko se ves kupe dvigne v zrak in skozi okno zagledam sivi pesek ob tračnicah, ki je vedno bližje. Še enkrat pomežiknem z vekami, preden mi pogled zalije rdeča kri. Preplavi me vonj po domači potici in zagledam mamo in očeta, ki se mi toplo smehljata.

Zaljubljenost in ljubezen

Pred nekaj dnevi smo združbo sedeli ob dobrem kraft pivu in razpravljali o ljubezni, zaljubljenosti in poroki. Med debato je nekdo povedal zelo zanimivo misel:

"Ljubezen je nekaj za kar se zavestno odločiš, zaljubljenost pa je tisto, ko te 'vrže', da čutiš metuljčke v trebuhu."

Počutim se, kot da sem ...

Počutim se, kot da sem v čolnu, ki ima veliko luknjo. In vse kar imam je vedro, s katerim mečem vodo ven. A ne glede na to koliko se trudim, tonem še naprej.

(DAS)