Kapljica je počasi stekla po oknu. Med potjo proti dnu okna se je združila z drugimi, manjšimi. Z vsako novo kapljico, ki jo je zajela je postala nekoliko večja in nekoliko hitrejša, dokler ni dosegla kovinskega okvirja okna. Tam se je za hip ustavila in potem padla proti tlom. Na nebu so bili težki sivi oblaki, ki so trosili debele kaplje, ki so ropotale po aluminijasti strehi. V prostoru je vladal robat zvok dizla, ki se je skrival nekje pod sedeži. Glasnost se je povečala in počasi smo se začeli premikati. Težka železna kolesa so se premikala vedno hitreje, dokler se motor ni vrnil v oddaljeno drdranje v prostem teku. Slišati je bilo le enakomerno topotanje koles na tračnicah. Kapljice na oknu niso več potovale naravnost navzdol, temveč jih je piš zraka porival poševno.
V vagonu je sedelo nekaj ljudi. Ni nas bilo veliko, kajti ura je bila pozna. Večina delavcev se je že vrnila domov, večer pa je bil že skoraj tu. Peljali smo se le tisti, ki se nam je delo v službi zavleklo v pozne ure. Molčali smo. Nekomu, na drugem koncu vagona, je zazvonil telefon.
„Prosim!“
V glasu je bilo čutiti razdraženost. Klic je bil več kot očitno nezaželen.
Vrata so se z glasnim pokom odprla.
„Dober večer. Vozovnice prosim,“ je zdolgočaseno in polglasno dejal sprevodnik, ki je vstopil v vagon. Ljudje so počasi začeli vleči vozovnice iz denarnic. Nikomur se ni mudilo, nihče ni bil prepričan, da si želi priti na cilj. Bili so tu na tem vlaku na enolični poti delovnega dne. Drugo ni obstajalo. Vlak, sedež, drdranje motorja, topotanje koles in zdolgočaseni sopotniki. Groteskni svet poznega delavskega vlaka.
Zavzdihnil sem, ko sem pospravljal žigosano vozovnico. Zagledal sem se v drobno kapljico na oknu, ki se ni pustila pišu vetra, da jo premakne. Za menoj je bil težak dan, dan poln napornega dela in slabih novic. In komaj sem čakal, da se vrnem domov k njej. K njej, ki mi je vedno pričarala nasmeh na obrazu. Nikoli ni bila žalostna in odkar sva skupaj, menda bo tega kmalu leto in pol, mi je srce igralo, če sem le pomislil nanjo. Koliko je bilo dolgih ur v službi, ko sem mislil nanjo in si želel, da se čim prej vrnil v njen objem! Veliko večerov sva ležala v postelji in nežno sem jo božal, ona pa je strmela vame. Tiho, nepremično, vztrajno.
Bila mi je v veliko pomoč. V dolgih večernih urah mi je pomagala analizirati množice podatkov za službo. Ni mi samo pomagala obdelovati podatke temveč je skrbela za glasbo. Bila je mojstrica v tem in nikoli nisem razumel, zakaj ni DJ-ka v kakšnem znanem nočnem klubu. Kadar se mi je ob treh zjutraj meglilo pred očmi od utrujenosti, ko so se stolpci številk spreminjali v vrstice, vrstice pa v stolpce, je poiskala dinamično skladbo polno energije in jo zavrtela. Pognala mi je kri po žilah. Vstal sem s stola, jo zagrabil in plesala sva na vesele ritme. Počutil sem se, kot da je ves svet samo najin. Včasih, ko mi okolje domačega stanovanja ni bil všeč, sem jo vzel s seboj v naravo. Zapeljala sva se nekam v višave, kjer kraljujejo lepi razgledi. Na travo sem razprostrl odejo in skupaj sva začela uživati v naravi. Sonce naju je grelo, ptice so žvrgolele, jaz pa sem se igrivo ukvarjal z njo.
Veliko lepih trenutkov sva preživela z mojo Toshibo. Spomnim se dneva, ko sem jo zagledal v trgovini. Bila je ljubezen na prvi pogled. Bila je tako srebrna, tako privlačna. Smehljala se mi je iz steklene vitrine, kamor so jo spravili, da je ne bi ljudje otipavali. Namenjena je bila le meni. Ko sem jo prvič prijel v roke, sem začutil, da sva si usojena. In v tistem trenutku so se med nama stkale nevidne vezi. Od takrat sva, kadar nisva bila skupaj, hrepenela drug po drugemu.
Vlak se je mirno peljal dalje. Dežne kaplje so še vedno ropotale po strehi, motor je drdral in kolesa so topotala. Ljudje so zdolgočaseno zrli predse in nihče ni verjel, da bomo prišli na cilj. Jaz pa sem tako hrepenel po njej.
Zgodba je bila spisana za natečaj Mojega mikra in Toshibe.
