V čem je smisel osamljenosti?

V čem je smisel, da si osamljen? V trpljenju? V samopomilovanju? V zlomljenem srcu? Biti osamljen nima smisla, kajti osamljenost gre z roko v roki s trpljenjem. Kdor trpi, pade v spiralo, ko zaradi trpljenja samega še bolj trpi. Izhoda pa ni.

Crichlow, Herbie, Sandberg, Martin Karl: Show me the meaning of being lonely

So many words for the broken heart
It's hard to see in the crimson love
So hard to breathe
Walk with me and maybe

Nights of light so soon become
Wild and free I can feel the sun
Our every wish will be done
They tell me

Show me the meaning of being lonely
Is this the feeling I need to walk with?
Tell me why I can't be there where you are
There's something missin' in my heart

Life goes on as it never ends
Eyes of stone observe the trends
They never say forever gaze

If only guilty roads to an endless love
(Endless love)
There's no control, are you with me now?
Your every wish will be done, they tell me

Show me the meaning of being lonely
Is this the feeling I need to walk with?
Tell me why I can't be there where you are
There's something missin' in my heart

There's no where to run, I have no place to go
Surrender my heart, body and soul
How can it be you're asking me to feel
Things you never show

You are missing in my heart
Tell me why I can't be there where you are

Show me the meaning of being lonely
Is this the feeling I need to walk with?
Tell me why I can't be there where you are
There's something missin' in my heart

Zbudil sem se ob njej

Skozi reže v temnih polknih so v sobo prodirali sončni žarki. V polmraku so se lesketali delci prahu, ki so prečkali posamezne žarke. Zrak v sobi je bil težak, nabit s strastjo in užitkom minule noči. Počasi sem odprl oči in se zazrl v strop. Tam se je bohotil velik kristalni lestenec, ki je bil prevelik za to malo sobo. Za povrhu pa je deloval kičasto. Čutil sem veliko zadovoljstvo. Vdihnil sem ta težak zrak, da mi je napolnil vse kotičke pljuč. Ko se mi je dvigoval prsni koš, sem začutil tanko rjuho, ki me je božala po golem telesu. Počutil sem se prijetno. Počasi sem se odkril do pasu. Bilo mi je nekoliko pretoplo. Počasi sem se obrnil na levo. Ležala je na trebuhu z obrazom obrnjenim proti meni. Dolgi, kostanjevo rjavi lasje so se ji razlivali po beli blazini. Hrbet je imela razgaljen, tanka rjuha pa ji je prekrivala napeto zadnjico, ki se je nadaljevala v vitka stegna. Globoko je dihala. Oči je imela zaprte. Še vedno je spala. Gledal sem jo nekaj časa in pomislil, da to ni mogoče, to so sanje. A potem so se mi pred očmi začele vrteti številne podobe minulega časa in dojel sem, da je resnična toliko kot sem resničen jaz.

Od takrat, ko sva se spoznala, je preteklo že veliko vode. Spoznalo naju je delo na nekem skupnem projektu. Ko sem jo prvič zagledal, sem se prestrašil. Nisem bil pripravljen na delo s tako vpadljivo žensko, saj v mojem poslu ženske običajno ne dajo veliko na svoj videz. Ker je tako izstopala, sem se bal, da bo delo z njo nemogoče, ker bo preveč samovšečna. Kmalu se je izkazalo, da je zelo inteligentna, iznajdljiva in tudi samovšečna, a ravno prav, da je bila simpatična. V družbi s prijatelji sem večkrat razlagal o njej in po pravšnji količini popitega piva so se začele razvijati različne teorije. In družba, izvzemši mene, je sklenila, da sem se zaljubil. Zanikal sem. Najin odnos je bil le deloven in takšnega sem želel obdržati. A droben črviček je vneto začel svoje delo in nisem bil več prepričan, da nimajo prijatelji morda prav. Pa sem se na nekem skupnem sestanku globoko zazrl v njene sivomodre oči. In se v njih izgubil. Tedaj sem se zavedel, da moje srce bije drugače. In tega nisem skrival. Trosil sem komplimente in ji drugače nakazovati, da mi je všeč. To je opazila, a nikoli ni nič rekla. Potem pa se je na dan, ko sva se vračala s predstavitve projekta, zgodilo. Ne bom pozabil tistega mučnega trenutka, ko me je hladno, a dvomljivo zavrnila. In vse skupaj sem pozabil. Še naprej sem nesrečno iskal svojo ljubezen, vmes mislil, da jo našel, bil razočaran in iskal naprej. Najin projekt se je končal in dolgo je nisem videl.

S časom sem postajal precej obupan. Po toliko letih neuspešnega iskanja začne človek počasi dvomiti vase in v ljubezen. Bil je čas poletja, ki se je že prevešal proti jeseni. Malce nejevoljen sem se odpravil na dopust. Štirinajst dni uživanja ne enem izmed dalmatinskih otokov v družbi dobre kapljice in jedače se je napovedovalo. Pa tudi nekaj dobre družbe prijateljev v prvih nekaj dneh.

Prvi teden je minil po pričakovanjih. Bilo mi je prijetno in velik del večerov so se ob dobrem dalmatinskem vinu odvijale debate, ki niso prinesle ničesar uporabnega z izjemo kopice smeha in dobre volje. Dnevi so minevali na plaži, ob taroku, monopoliju, poležavanju in plavanju. Imel sem se lepo. A prišel je vikend in družba prijateljev se je morala odpraviti domov. V nedeljo zvečer, bil je res čudovit večer, so se poslavljali.
„Kaj ti bo luštno še ta teden.“
„Jaz bi pa kar s teboj ostala!“
„Kar malo sem ti nevoščljiv. Ta lep otok, morje, plaže … mi pa domov!“
Kislo sem se nasmehnil. In jim pomahal v slovo, ko so se z avtomobili odpeljali proti trajektni luki. Ostal sem sam, le knjige so mi obljubljale družbo. Usedel sem se na balkon in ob gledanju sončnega zahoda počasi praznil zadnjo steklenico vina, ki je ostala neodprta od prejšnjega večera. Ko se je stemnilo, sem se rahlo omotičen odpravil proti postelji. Zaspal sem kot ubit.

Naslednje jutro sem se zbudil, ne najboljše volje. Večerno pitje vina v družbi samega sebe je pustilo boleče posledice. Dalmatinska vina znajo biti težka in ta je bil vsekakor nekoliko pretežak. Tako sem razumel glavobol. Počasi in nejevoljen sem se oblekel ter se odpravil v mesto. Do središča starega ljubkega dalmatinskega mesteca je bilo 10 minut hoje, ki so se vlekle kot kakšen deževen nepotreben ponedeljek. V lokalu na obali sem si naročil črni čaj z mlekom in opazoval ljudi, ki so hiteli po opravkih. Večinoma so bili turisti, sem ter tja pa sem opazil kakega domačina. Gneča ni bila pretirana, vendar dovolj velika, da sem imel občutek turistične sezone. Medtem ko sem srebal čaj in razmišljal, kako je izraz turistična sezona neprimeren, ker zveni kot lovska sezona in nekako pomeni čas, ko se lahko na veliko lovi in jemlje denar od turistov, je zazvonil telefon. Pogledam na zaslon in že tako neprijazen obraz se mi je še bolj pomračil. Na zaslonu je pisalo Andreja.

„Pozdravljena,“ sem zelo osorno pozdravil in se zazrl v star ribiški čoln, ki se je počasi premikal vzporedno z obalo.
„Živjo. Upam, da ne motim preveč. Menda si na dopustu.“
Govorila je počasi precej tiho z dolgimi presledki med stavki in zelo negotovo. Pomislil sem, da ne obeta nič dobrega.
„Res je. Uživam tule v lokalčku na obali. V tistem, o katerem sem ti enkrat razlagal, da je edini, ki ima dober čaj,“ sem bil hladen. In prav pošteno sem se zlagal. Čisto nič nisem užival. Ukvarjal sem se s popolnoma odvečnim glavobolom, čaj pa je bil na mizi zgolj iz navade.
„Ne kličem te zaradi službe.“
Zavil sem z očmi in začel razmišljati, kaj bi lahko bil vzrok njenega klica. Daleč nisem prišel, saj mi je topa bolečina nekje za čelom preprečevala, da bi se skoncentriral na več kot eno zadevo. In ker sem se pogovarjal, sem bil skoncentriran na pogovor. Pa še to komaj. Kljub vsemu sem se po nekaj dolgih trenutkih sam s seboj zedinil, da zagotovo želi kako uslugo.
„Aha,“ sem nekako na silo izdavil iz sebe.
„Ne vem kako naj začnem. Veš... Zadnjič... Kako naj rečem.“
Kaj je s teboj ženska sem se spraševal v mislih. Tule sem na Hrvaškem, na dopustu, telefon je vse prej kot poceni, ti pa nekaj mencaš. Pa še ta preklemanski glavobol.
„Jaaaa?“ sem nestrpno zabrundal. Na drugi strani je bila nekaj časa tišina.
„Čim prej bi se rada s teboj dobila, da se nekaj pogovoriva.“
Končno je izdavila iz sebe. Sem mislil, da bo prej čas kosila.
„Mmm... V torek prihodnji teden bi bilo najbolje. V ponedeljek bom prvi dan v službi, pa bom imel precej dela in bom podaljšal do večera.“
To je bila že druga debela laž tega pogovora. Še noben ponedeljek v življenju v službi nisem delal več, kot je od mene zahtevala ura, ki je merila delovni čas.
„Ne, ne. Mislila sem prej. Bi se lahko že kaj prej?“
Z desno roko sem se zamišljeno popraskal po glavi. Prej? Zakaj prej? Zadeva me je začela zanimati in glavobol je postajal vedno manj pomemben.
„Hmmmm.... Najprej kar bi se lahko dobila, je morda v nedeljo zvečer, če bi se nekoliko prej vrnil domov. Samo bi morala imeti res dober razlog,“ sem bil še vedno nekoliko osoren. V roke sem vzel skodelico čaja in počasi posrkal požirek opojne tekočine. Zadržal sem ga v ustih, da bi užival v bogatem okusu.
„Ne, ne. Jaz bi se rada prej. Poslušaj. Jutri bi prišla k tebi z ladjo. Pride okoli šeste ure. Saj kaka soba za prespati bi se v skrajnem primeru našla?“
Iz ust mi je brizgnil ves čaj, kot da bi imel gasilsko cev. Miza je bila deležna poštenega čajnega tuša.
„Prosim,“ je bilo vse, kar sem uspel v šoku izdaviti iz sebe.
„Jutri bi prišla z ladjo dol. Bi me lahko počakal na pomolu? Potem bi pa šla nekam na eno pijačo, da se pogovoriva.“
V njenem glasu je bila napetost, a je nisem zaznal. Z odprtimi usti sem gledal v prazno. Srce mi je hitreje udarjalo in občutek sem imel, da mi bo razneslo glavo. Pa kaj je tej ženski, sem pomislil. Minilo je nekaj dolgih trenutkov tišine.
„Si še tam,“ je zaskrbljeno vprašala.
Nekaj časa sem bil tiho, nato pa sem končno uspel zbrati misli in s previdnim glasom vprašal:
„Smem vprašat, zakaj bi se tako na hitro rada videla z menoj? Oprosti, ampak tole mi je zelo nenavadno in res ne morem si predstavljati, kaj tako groznega se je zgodilo, da želiš priti sem dol in se pogovarjati z menoj, ko pa bi se konec koncev lahko pogovorila po telefonu, če je že tako nujno?“
Tiho je bila. Minilo je nekaj dolgih trenutkov. Nato pa je z nežnim in boječim glasom tiho rekla:
„Se spomniš tistega najinega torkovega pogovora na Ljubljanski obvoznici, ko sva se vračala iz Portoroža?“
Kako se ga ne bi spomnil. Tako razočaranega se nisem počutil nikoli pred tem, pa tudi kasneje ne.
„Premišljevala sem. In žal mi je, da sem ti rekla kar sem ti rekla. Nisem poslušala srca, temveč razum.“
Obmolknila je. Nastala je mučna tišina in, če bi imel v ustih spet čaj, bi ga ponovno brizgal kot vodomet pred bližjim hotelom, ki je vse poletje zabaval turiste. Tako pa sem le ostal odprtih ust. V glavo mi je postalo vroče. Imel sem občutek, da mi bo srce iztrgalo iz prsi in pred očmi se mi je začelo temniti. Minilo je več kot pol minute mučne tišine, ko se mi je v mislih odvil celoten pogovor iz avtomobila na Ljubljanski obvoznici, ko sva se vračala iz Portoroža.
„Halo?! Si še tam.“
„Sem.“
In sem bil spet tiho. Možgani so mi zablokirali in res nisem uspel oblikovati ene normalne misli. Spet je nastopila mučna tišina.
„Saj, če nočeš...“ je rekla z narejeno razočaranim glasom, ki ga ženske uporabijo, kadar hočejo nekaj izsiliti.
„Ne, ne. Oprosti, ampak tole je velik šok. Zelo velik. Te bom pričakal,“ sem zmencal.
„Prav se vidiva jutri.“
V njenem glasu je bilo čutiti olajšanje in iskreno veselje.
„Lepo se imej!“
„Adijo.“

Telefon sem odložil na mizo.
„Kaj je bilo pa zdaj to,“ sem glasno rekel predse. Prišel je natakar in grdogledo pobrisal mokro mizo.
„Račun prosim!“

Na pomolu se je zbralo že kar nekaj ljudi. Sonce se je začelo približevati obzorju. Vroče je bilo in na čelu so se mi delale potne kapljice. Do prihoda ladje je manjkalo še 15 minut. Bil sem napet in občutek sem imel, da bom eksplodiral. En dan in pol sem preživel v pričakovanju tega srečanja. Bil sem živčen, saj nisem vedel kaj lahko pričakujem. Razmišljal sem, da gre morda za potegavščino, da ženska morda ni čisto pri sebi, da se mi sanja vse skupaj, da je bil celotni telefonski pogovor samo ena velika blodnja jutranjega mačka. Živčno sem se prestopal, si popravljal klobuk in s pogledom prečesaval obzorje.

Nekje na sredi med obema svetilnikoma, ki sta označevala pot v pristanišče, sem zagledal drobno belo piko, ki je postajala vedno večja. Ladja – katamaran – je bila zelo hitra in pika se je hitro večala. Kmalu je bilo mogoče razpoznati elegantne linije Jadrolinijine lepotice. Ni minilo veliko, ko smo zaslišali bobnenje njenih mogočnih dizelskih motorjev, ki so jo gnali hitreje, kot gredo gliserji prepotentnih turistov. Pred vstopom v pristanišče je močno upočasnila in hrupa motorjev ni bilo več slišati. Počasi se je približala, se zavrtela kot baletka in se nežno prislonila na pomol. Z ladje so spustili mostiček in na pomol se je vsula množica potnikov.

Bila je čisto med zadnjimi. Obraz si je zakrivala z velikimi sončnimi očali in lase je imela spete v čop. V rokah je držala majhen črn kovček, v katerem ni moglo biti veliko prtljage, kar je bilo nenavadno. Negotovo se je spustila po nerodnih stopnicah. Ni me še videla. Krvni tlak mi je narasel in srce mi je začelo močneje biti. Nisem vedel, kaj naj naredim, ko bo prišla do mene. Naj ji dam roko? Naj ji rečem „živjo?“ Stopila je na trdna tla, si očala prestavila na vrh čela in se začela ozirati naokoli.

Bila je prav prikupno izgubljena. V oprijeti svetlo modri majčki, ki je kljub majhnemu izrezu opazno poudarila njene prsi in dolgih kavbojkah je s kovčkom v roki stala pred elegantno belo ladjo. Dve lepotici na enem mestu. S pogledom je švigala levo in desno. Zavedanje, da z njimi išče le mene, je v meni zbudilo prijeten občutek. Tam na pomolu je bila ona, ki si je nikoli nisem mogel izbiti iz glave, za katero sem bil prepričan od prvega srečanja, da je tista prava, da je ženska mojega življenja, da je ženska, s katero želim ustvariti družino in dočakati starost. Ko je že tretjič pogledala v mojo smer, sem pomahal z roko in se nasmehnil. Na njenem obrazu se je pojavilo olajšanje. Z nasmeškom je odhitela v mojo smer. Ustavila se je kak meter pred menoj in odložila kovček. Gledala me je v oči, a ni rekla nič. Nasmešek na obrazu je ostal nespremenjen, kot da bi bil zamrznjen v ledu. Nato pa sem opazil, da se je z glavo čisto malo, komaj opazno nagnila proti meni in da so ji ustnice rahlo trznile. Nagonsko sem stopil korak nazaj in na njenem obrazu je bilo za hip zaznati presenečenje, nato pa razočaranje.
„Živjo,“ sem rekel neprizadeto.
„Živjo,“ mi je razočarano odvrnila.
„Tamle je moj lokal,“ sem s pogledom pokazal. „Najbolje, da se tam usedeva, po dolgi vožnji ti bo zagotovo prijala kaka pijača.“
„Bo držalo,“ je odvrnila.
Pobral sem kovček in skupaj sva se odpravila do lokalčka, kjer sem včeraj naredil nepotrebno delo natakarju.

„Tule pa vsako jutro pijem čaj. Imajo najboljšega daleč naokoli.“
„Prijeten lokalček,“ je dejala zamišljeno, medtem ko se je razgledovala po praznih mizah.
Njen kovček sem odložil poleg mize. Sedel sem na stol, Andreja pa se je usedla tako, da sva se lahko gledala v oči. Na mizi je bila rjava knjižica, v kateri so bili predstavljeni vsi čaji, ki jih je lokal ponujal. Z očmi sem ji pokazal knjižico. Nasmehnila se, je in jo vzela v roke.
„Jaz bom zeleni čaj Moroccan mint. Kakšnega boš pa ti?“
„Nisem poznavalka čajev. Kaj bi mi pa lahko priporočil“
Dvignila je pogled in se zazrla vame. Čakala je, kaj ji bom odgovoril. Velika temna očala, ki jih je še vedno imela na vrhu čela, so še poudarila njen obraz. Bil je prijazen, zapeljiv in brezhibno naličen. Pomislil sem, da je morala na ladji pred prihodom ličilo popraviti, sicer ne bi bila videti tako brezhibno po skoraj celem dnevu potovanja.
„Izbira je velika. Če si za kakšne posebne okuse, ti priporočam Cinnamon spice tea, ki je črni čaj s cimetom, ali pa morda Mint, ki je črni čaj z meliso. Ta je bolj osvežilen. Če si za bolj sadne okuse, potem izberi Mango, ki je črni čaj z okusom manga. Če pa bi rada klasičen črni čaj, potem pa vzemi Earl gray. Je čista klasika.“
„Preveč izbire. Hm.... Ti boš Morrocan mint?“
„Ja. Je zeleni čaj, pa mi bolj paše zdajle proti večeru, kot pa črni, ki ga raje pijem zjutraj, da me poživi.“
Odložila je knjižico. Nekaj časa razmišljala nato pa dejala:
„Potem bom pa jaz tudi tega. Verjetno ima meto notri in je bolj osvežilen?“
„Tako je.“
Prišel je natakar in naročil sem dva Morrocan mint čaja.
„Še nikoli nisem pila pravega čaja sredi poletja. Običajno pijem kavo.“
„Vse je enkrat prvič,“ sem se nasmejal in nadaljeval „jaz ga pa redno pijem. Mi je že pred časom prišlo v navado.
„Lepa navada.“
„Misliš?“
Zamislila se je.
„Piti čaj je nekoliko drugače, kot piti kavo. Kava se pije iz navade, vsak dan in pije jo skoraj vsak. Čaj pa pijejo le izbrani ljudje, ki so nekaj posebnega.“
Zasmejal sem se.
„Potem praviš, da sem nekaj posebnega,“ sem malce izzivalno njeno razmišljanje spremenil v kompliment.
Njena lica so kljub pudru spremenila barvo. Zardela je in sramežljivo pogledala v mizo. Na odgovor nisem čakal.
„Kako si potovala?“
Oddahnila si je in rdečica na njenem obrazu je zbledela.
„Dobro. Vlak je imel sicer malo zamude, ampak ni bilo težav. Do ladje sem imela še tri ure, tako da sem šla nekaj malega pojest. Edino potem na ladji me je pa zeblo. Ne vem, kako imajo lahko klimatsko napravo nastavljeno na tak mraz.“
„Tudi jaz sem že zmrzoval na njej. Potrebuješ kar dolge hlače pa pulover. Kako to, da nisi prišla z avtom?“
Z odgovorom je počakala, ker nama je natakar prinesel čaj.
„Sem najprej razmišljala, da bi prišla z avtom, vendar tako nerada vozim na tako dolgi poti. Potem sem se pa spomnila, da si mi enkrat razlagal o ladji. In sem se odločila, da pridem z njo. Je kar hitra. Sem mislila, da se bomo vozili dlje časa.“
„Ta lepotica je zelo hitra.“ S pogledom sem nakazal proti ladji, ki je že počivala ob glavnem pomolu in se oranžno svetila v večernem soncu.

Pogovor se je ustavil. Nekako sva ostala brez besed. Lahko bi sicer začel pogovor o vremenu, ali pa o turističnem dogajanju na otoku, vendar sem se odločil, da bom tiho. Čakal, sem da bo Andreja začela pogovor o tem, zakaj je prišla. Čakal sem na pogovor o čustvih.

Andrejin obraz je bil napet. Gledala je v skodelico čaja, ki ga je živčno mešala z žličko. Skušala je ostati zbrana, a ji je to le težko uspevalo. Čutil sem, da ne ve kako naj začne pogovor. Pogovor, ki jo je tako mučil.

Andreja, ženska, ki je sedela pred menoj na enem izmed dalmatinskih otokov, na obali, kjer so se sprehajali številni turisti, je bila v poznih dvajsetih. Ambiciozna in racionalna ženska, uživačka, ki si je znala privoščiti življenje. Vedela je, kaj hoče v življenju doseči in kariera ji je šla kot po maslu. Pa vseeno. Sedaj je sedela tu pred menoj, pred človekom, ki je bil izgubljen v življenju. Napeta in čustveno zmedena. Nikjer ni bilo sledu racionalnosti. Tistega poznega torkovega popoldneva na ljubljanski obvoznici sem ji z besedami nehote odstranil temeljno opeko njenega racionalnega zidu življenja. Ker je manjkala osnova, se je zid začel počasi podirati. Najprej povsem neopazno nato pa hitreje in hitreje. Takrat sem ji povedal, da mi je všeč. Veliko moških ji je to reklo. Veliko jih jo je hotelo izkoristiti, še več jih je izkoristila ona. A takrat se ni zadovoljila z mojimi besedami. Vprašala me je zakaj.

Zakaj mi je bila všeč? Kaj je bilo tisto, kar me je privlačilo? Moški sem in najprej kar opazim, je postava: boki, prsi, zadnjica, noge, obraz, oči; ne vedno v tem vrstnem redu. Andreja ni imela postave manekenke. Bila je visoka in vitka, a v bokih nekako ni ustrezala modnim idealom lepote. Bila je premalo obla. Polne, a ne prevelike prsi je imela vedno lepo poudarjene in z njimi je lovila poglede moških. Njena zadnjica je bila obla, vabljiva. Imela je dolg in zapeljiv vrat, ki se je nadaljeval v zanimiv ovalen in vedno brezhibno naličen obraz. Njeni lasje so bili kostanjevo rjave barve. Dolgi, da so se ji sipali preko ramen. A med delom jih je imela pogosto spete v velik čop. Njena postava in njen videz sta me privlačila že od prvega srečanja. Bila je kot nedostopna grofica, vzvišena nad vsemi ostalimi. A ko sva začela sodelovati, sem jo spoznal drugače. In to mi je zbudilo čustva, to je bil razlog, da sem se zaljubil in da sem po vsem tem času še vedno tiho hrepenel po njej. Všeč mi je bila, ker je bila inteligentna ženska, s katero se je bilo mogoče pogovarjati o resnih temah na zanimiv in razburljiv način hkrati. Imela je izoblikovano mnenje, ki ga je branila, a če so dejstva kazala drugače, jih je sprejela in priznala svojo zmoto. Njeno razmišljanje je bilo nekoliko drugačno. To me je močno privlačilo. In v njej sem zaznal še nekaj. Nekaj lepega, nekaj kar nisem znal opisati tistega torka popoldne in ne znam opisati niti zdaj. Bil je x faktor, ki me je dokončno zapeljal, ne samo, da sem se vanjo zaljubil, temveč, da sem nekoliko kasneje ugotovil, da je to ženska, ki bi jo lahko ljubil vsak dan, do konca svojega življenja. Bila je nekaj posebnega in to mi je bilo všeč.

Tisti torek sem ji povedal, zakaj mi je bila všeč. In v avtu je nastopila tišina, ki jo je motilo le predenje motorja in vesela melodija, ki se je vrtela na radiu. Zamislila se je. Razmišljala je o besedah, ki sem jih izrekel. To se ji je nehote videlo na obrazu, čeprav je skušala obdržati hladen izraz. Tišina je postajala vedno bolj mučna in po dolgi minuti je tiho in boječe rekla „hvala.“ Čez nekaj trenutkov pa je hladno in brez čustev nadaljevala:
„Ti in jaz ne sodiva skupaj. Jaz živim v svetu, v katerega ti nikoli ne boš mogel vstopiti, ker se mu ne boš mogel nikoli prilagoditi. Ostani v svojem svetu, ne skušaj stopiti v mojega. Sodelujeva poslovno in to zelo dobro. Naj tako tudi ostane. Bo najbolje zame in zate.“
Nato se o čustvih nisva več pogovarjala. Do danes.

Žličko je živčno odložila na krožniček poleg skodelice. Globoko je vdihnila, za nekaj hipov zadržala sapo in me pogledala naravnost v oči. Pomislil sem, kako biserno lepe sivomodre oči ima.
„Poslušaj Lovro,“ je začela s tresočim glasom, medtem ko je sklenila prste nad nosom v trikotnik, kot da bi naredila šotor. Bila je napeta. To, kar bo povedala, prihaja globoko iz njenega srca in je v nasprotju z njeno običajno podobo. Izdihnila je in še enkrat globoko vdihnila. Pri tem je za hip povesila pogled, kot da ponovno zbira vso energijo.
„Poslušaj Lovro. Tistega torka, zagotovo se spomniš, katerega mislim, sem rekla nekaj, kar te je prizadelo. Vem, ker sem videla, kako si prebledel. Žal mi je, da sem to rekla.“
Obmolknila je in me nepremično gledala. Pogled sem ji vračal, zato je nadaljevala.
„Ne bom na široko razlagala, zakaj sem to rekla. Na kratko povedano, nisem iskala moškega, s katerim bi si ustvarila družino in z njim preživela do svojega konca. Zame so moški bili samo sredstvo za potešitev. In nič več. Pa pri pogovoru do takrat nihče ni prišel dlje kot do mojega videza, če pa je, je bila pa le igra, da me je čim prej spravil v posteljo.“
Z roko sem segel po skodelico čaja in srknil nekaj tekočine. Ta poteza jo je nekoliko zmedla in je za hip pogledala stran. Ko sem odložil skodelico, se mi je približala in komolce naslonila na mizo.
„Lovro, takrat sem na vse gledala samo s pametjo. Srca nisem poslušala, zato sem rekla, kar sem rekla. Danes mi je žal, ker sem te prizadela. Iz vsega srca se ti opravičujem.“
Gledal sem jo in nisem vedel kaj naj rečem. Nisem našel besed. Nepremično sem jo gledal, medtem ko so se mi njene besede zapisovale globoko v srce.
„Razumem, če mi nočeš oprostiti. A vseeno me poslušaj še naprej.“
To sem vsekakor imel namen in v tem trenutku nikakor nisem bil sposoben narediti nič drugega, saj se mi je zamrznjeno srce počasi začelo tajati in prebujati.
„S tvojimi besedami se v začetku nisem ukvarjala, a ko so minevali dnevi, so počasi prihajale na plano. Zjutraj, ko sem se zbudila, so mi odzvanjale v glavi, zvečer preden sem zaspala, so se mi izpisovale pred očmi. In začela sem o njih razmišljati. Nekaj časa je minilo in dojela sem, da si jih povedla iz srca. Da si mislil resno in da ti ni šlo zgolj za telesno ljubezen. In takrat mi je postalo žal, da sem rekla, kar sem. Že pred tistim dnem sem vedela, da si dober človek, ki je vreden zaupanja in velikokrat sem si rekla, da srečna tista, ki se bo omožila s teboj. A nikoli nisem pomislila, da bi morda lahko bila jaz.“
Njene besede so mi odzvanjale v ušesih. Sonce se je približalo obzorju in barve so dobile močan oranžen ton. Andrejin obraz je bil od strani obsijan s soncem. Bil je lep obraz.
„Začela sem hrepeneti po tebi in zadnje mesece sem komaj čakala, da se vidiva. A ti si bil vedno tako hladen. Nedostopen in zaprt. Na najinem zadnjem skupnem kosilu, kar dolgo je že tega, sem ti skoraj že povedala vse to, pa naju je zmotil Matej. Potem pa si se hitro poslovil in odšel.“
Spet je obmolknila. In videti je bilo, da išče nove besede.
„Spomnim se tega“ sem nehote rekel in umaknil pogled na bližnji ribiški čoln, ki se je pozibaval ob obali v večerni svetlobi. Ko je Andreja nadaljevala, sem se spet zagledal v njene oči.
„Sem sem prišla, da ti to povem. In, da ti povem, da si mi všeč. Všeč si mi, ker si odkrit, ker si prijazen, ker spoštuješ vsakogar, ki ga srečaš, ker si me vedno spoštoval. V tvoji družbi se počutim prijetno in rada se s teboj pogovarjam. Spoštujem te in zaljubila sem se, pa ne danes, ne včeraj, temveč tistega nesrečnega torkovega popoldneva na ljubljanski obvoznici.“

V meni se je nekaj premaknilo. Ne samo, da še nikoli v življenju nisem dobil tako lepega komplimenta, temveč sem v tem hipu vedel, da sem zapečaten do konca svojega življenja. Zavedel sem se, da pred menoj sedi ženska v katero nisem le zaljubljen, temveč ženska, ki jo bom ljubil do konca svojih dni.
„Ne vem, kaj ti čutiš, ne vem ali mi boš odpustil, vem le to, da sem ti to morala povedati, ker mislim, da bi midva morala biti skupaj. Mislim, da si ti moški, ki me bo dopolnjeval in jaz sem ženska, ki bo dopolnjevala tebe. Povej mi, kaj misliš. Če ne čutiš nič do mene, povej in grem proč. Svojih čustev ne bom omenila nikoli več.“
Gledal sem jo, kako napeta pričakuje moj odgovor. Oči so se ji lesketale in v njih je bil vprašujoč pogled. V bistvu kaj veliko nisem imel razmišljati. Zgodilo se je nekaj lepega in to je bilo treba izkoristiti v najino korist. Možgani so mi začeli delovati z neznansko hitrostjo in občutek sem imel, da se je čas povsem ustavil. Iskal sem besede iskal sem stavke, ki bi v tem trenutku morali biti izrečeni. A vse je bilo megleno. Vse, kar je bilo jasno, je bil njen izraz na obrazu, ki je izražal pričakovanje. In tedaj se je megla razkadila, misli so se razblinile v nič. In vedel sem, kaj mi je storiti.

Sonce se je že dotaknilo morja in na nebu so se začele izrisovati barve celotnega barvnega spektra. Prevladovale so tople barve, oranžna, rumena rdeča in šele daleč na vzhodu so se medlo kazali zeleni, modri in vijolični odtenki. V starem dalmatinskem mestu je vročina počasi začela popuščati in medtem, ko so se zadnji turisti vračali s plaž, so se prvi že sprehajali večerno opravljeni. Galebi, ki so sem ter tja preleteli pristanišče, so se počasi spravljali k nočnemu počitku na katerem od odmaknjenih zalivov. Ob glavnem pomolu se je pozibavala velika ladja, ki je vsako jutro odpeljala turiste proti domu in se zvečer vrnila z novimi, željnimi zabave, oddiha, romantike. V lokalu na robu glavnega pomola ob veliki palmi sta sedela dva zaljubljenca. Nista opazila, da je otroku padla kepica vanilijevega sladoleda iz korneta, nista videla ribiča s palico, ki je iz vode ravnokar potegnil majhno ribo in nista videla čudovite simfonije sončnega zahoda, ki ga je z roko v roki opazoval starejši par. Bila sta v nekem drugem svetu, neskončnem svetu strastnega poljuba.