Prijetna jutranja tišina je v sobi. Ležim poleg tebe in opazujem sončne žarke, ki prihajajo skozi luknjice v roleti in na odeji tvorijo podolgovate svetle lise. Poslušam tvoje mirno enakomerno dihanje. Pod odejo čutim toploto tvojega telesa. Telesa, ki ga tako obožujem. Mirno spiš.
Opazujem tvoj lep obraz, ki je delno prekrit z dolgimi rjavimi lasmi. Ti si tu, jaz sem poleg tebe, a tebe ni tu. Živiš v svojem svetu in jaz te le spremljam. Sprašujem se, ali misliš name, ali ti kaj pomenim ali me sploh opaziš. Sprašujem se, ali imava skupno prihodnost, ali ima najina zgodba srečen konec ali pa je le kot cigareta, ki jo prižgeš popoldne v lokalu ob skodelici kave in močno zažari na koncu pa zaključi kot pozabljen ogorek v pepelniku. Ne želim te izgubiti a vem, da se nekaj pripravlja, vem, da se bo nekaj zgodilo, vem da se bo zgodilo nekaj neprijetnega. In vem, da bom ponovno tisti, ki se bo osamljene večere sprehajal ob Dravi in žalostno opazoval labode.
Čisto rahlo se dotaknem tvojega lica. Tvoja nežna koža mi je bila vedno všeč. Vedno sem jo oboževal. Pozabiti jo bom moral. Pozabiti te bom moral, če bom hotel preživeti. Vse kar mi bo ostalo bo nekaj drobnih medlih spominov na nekaj prijetnih trenutkov, ki sva jih preživela skupaj.
Zazrem se v strop. Počasi se mi veke na očeh zaprejo in odzibljem se v prijeten jutranji sen. Skupaj sva, srečna sva in tako bo dokler se ne zbudim.
4. dec. 2011
18. nov. 2011
Jutri nikoli ne pride
Always lived my life alone,
Been searching for a place called home.
I know that I've been cold as ice,
Ignored the dreams, too many lies.
Somewhere deep inside, Somewhere deep inside me,
I found ... the child I used to be
And I know that it's not too late
Never,
Too late...
Been searching for a place called home.
I know that I've been cold as ice,
Ignored the dreams, too many lies.
Somewhere deep inside, Somewhere deep inside me,
I found ... the child I used to be
And I know that it's not too late
Never,
Too late...
(Uvod v Nessaja od Scooter.)
Vsak dan se vračam v stanovanje, ki ga imenujem dom. Odprem vrata, prižgem luč. Stanovanje je hladno, stanovanje je prazno. Vstopim v mračen dnevni prostor. Prižgem luč. Prižgem radio. Nihče me ne čaka, nikogar ni. Stopim v kuhinjo. V posodi segrejem vodo do vrelišča. Pripravim zeleni čaj, ki ga v skodelici odnesem v dnevno sobo. Sedem v fotelj. Pomirjajoča glasba prihaja iz zvočnikov. Opazujem sliko na steni. Predstavljam si, da sem del slike, da sem del čistega veselja srečne družine.
„Družina je zato, da drži skupaj. Srečna družina.“
Stanovanje je hladno. Hladen sem jaz. Bili so časi, ko sem sanjal, bili so časi, ko sem upal. Bili so časi, ko so bili pritiski prehudi. Svoje srce sem moral zapreti v srebrno kletko, da sem lahko izpolnil pričakovanj drugih. Nisem uspel. Razočaral sem ljudi, ker so bila njihova pričakovanja previsoka. In v vseh teh mučnih letih sem izgubil ključ od kletke. Srce počasi hira, upanje umira. Preveč je bilo pritiskov, preveč je bilo pričakovanj, leta pa so tekla in tekla. Lagal sem si, jutri pa bo pravi čas, jutri pa odklenem srebrno kletko. A jutri ni nikoli prišel, ključavnica je ostala nedotaknjena.
„Od tebe pričakujemo, da boš uspešen. Kaj pomeni uspešen, sprašuješ? Da izpolniš naša pričakovanja, seveda!“
Prijeten okus zelenega čaja z meto mi za hip omami zavest, da za nekaj trenutkov pozabim na osamljenost, da za nekaj trenutkov pozabim na zaklenjeno umirajoče srce. Umirajoče srce opazuje svet skozi rešetke kletke. Podira se. Vse kar so drugi pričakovali od mene, vse, kar sem ustvaril, da bi zadovoljil pričakovanj drugih, se spreminja v prah. Vse kar ostaja, je praznina. Osamljena praznina.
„Na sliki so vsi tako srečni.“
Človek ni sam. Ima prijatelje, ima sorodnike, ima sodelavce. Vsi so tu, a obenem ni nikogar. Nihče ne prisluhne žalostnim klicem zaprtega srca, nihče ne pride na pomoč. Pridejo mimo, pogledajo zaklenjeno srce, a potem gredo svojo pot. Se bo že samo rešilo iz te srebrne kletke, si mislijo. A nihče ne vidi ključa, ki ni daleč. Le pobrati ga je treba in vstaviti v ključavnico. Jaz ga ne zmorem. A če se kdo znajde v težavah, ne gre mimo zaprtega srca. Ustavi se in začne pripovedovati svoje težave. Težave, ki so povsem nepomembne, težave, ki jih je mogoče rešiti čisto enostavno. In vsak tak pogovor zareže v srce rano, da še hitreje hira.
„Znebiti se moram svojih bremen in jih preložiti nate. Meni se ne da ukvarjati z njimi, zato se daj ti.“
Globoko v meni je spomin na majhnega otroka, tistega otroka, ki se je tako rad igral z avtomobilčki in lego kockami, tistega otroka, ki je užival na domačem vrtu, tistega otroka, ki je tako rad imel očeta in mamo. V meni je spomin na tistega majhnega otroka, ki je sanjaril, da bo nekega dne srečen. Ubili so ga. Že davno. S pričakovanji. Ostal mi je le še lep spomin.
„Prevzgajamo otroke iz dobrovoljčkov v cinike – vaš šolski sistem.“
Ni prepozno. Nikoli ni prepozno! Vse se lahko spremeni. Jutri bom odklenil kletko, jutri spustim srce na prosto, jutri zaživim novo življenje. Jutri ne bom več osamljen. Jutri bom srečen!
A jutri nikoli ne pride.
14. nov. 2011
Šestdeset tisoč besed
Lotim se pisanja. Pišem pozno v noč, mučim tipkovnico in s krvavimi očmi zrem v bel zaslon. Mine nekaj tednov. Napisanega je veliko. In se lotim branja. Preberem prvič. Preberem drugič. Preberem tretjič. Razočaranje je neizmerno. Beseda teče slabo, zgodba se ne razvija tako kot bi se morala. Nisem dorasel in zagrizel sem večje jabolko kot sem ga lahko prežvečil. Vrnem se k pisanju kratkih besedil. Pišem, pišem in pišem. Skupaj napišem raznih besedil za debelo knjigo. Nekega junijskega dne v sproščenem vzdušju severno dalmatinskega otoka, pade ideja za ljubezensko zgodbo. Sedem za računalnik in dan in noč prenašam podobo iz domišljije v elektronsko obliko. In nastane zgodba o Andreji in Lovrotu. Želje so za nekaj časa potešene.
Čas mineva, berem knjige in pišem besedila. V glavi pa zori velika zgodba. Zori ljubezenska zgodba v izmišljenem svetu o ljubezni med fantom in dekletom, ki sta vpletena v veliko zgodbo, povezano z reševanjem sveta. Priskrbim si literaturo, da bo v pomoč pri oblikovanju novega sveta. A knjige ležijo neprebrane na mizi. Zgodba, ki se je porajala v glavi, se začne izgubljati v megli in preden je zapisan prvi stavek, je izgubljena. Razočaran se odločim, da knjige pospravim na police in se s tem ne ukvarjam. Berem romane, že drugič rešujem zaplete v Dobi zmajev ter sanjam o tem, da bi napisal nekaj večjega, nekaj kar se bo bralo vsaj nekaj ur.
Na neko poletno sredo popoldne sedem za moj zvesti prenosnik. Zapišem: „Sedel sem v smrdeči krčmi nekje v pristanišču tega prekletega mesta, za mizo v temačnem kotu.“ Prvi stavek besedila, za katerega nisem vedel ne koliko časa ga bom pisal, ne kako dolgo bo. Prvemu stavku je sledil drugi, temu tretji in tako naprej. V glavi je začela nastajati zgodba, zgodba o ljubezni, pohlepu, prevari. Slike so letele skozi glavo, dialogi so nemoteno tekli. Jaz pa sem pisal in pisal in pisal. Zapisoval sem vse kar je domišljija ustvarila. Nisem razmišljal kaj pišem, nisem razmišljal, kaj sem napisal. Zgodba pa je tekla in tekla. Bili so dnevi, ko sem napisal nekaj vrstic, in so bili dnevi ko sem pisal od jutra do večera. Vmes je bil neprijeten mesec, poln težav in pisanje se je ustavilo. A ko so težave minile, je domišljija ponovno začela delati. Letele so besede, razvijali so se dogodki, tekli so dialogi.
In potem je prišel včerajšnji dan. Zgodba se je začela iztekati, vedno manj je bilo podob v glavi in danes sem zapisal zadnji stavek: „Objela sva se in skupaj odplavala v svet sanj.“ Po dvesto dvanajst urah pisanja in preko šestdeset tisoč besedah, je zgodba doživela svoj epilog. V glavi je zazevala praznina, domišljija se je izpraznila. Ko sem strmel v zadnji stavek, se mi je po licu zapeljala solza. Ne zato, ker sem uresničil svoje sanje in končno napisal nekaj večjega, morda celo roman, temveč zato, ker sem zgodbo obeh glavnih protagonistov doživljal kot, da sem njen del. In zdaj tega ni bilo več. Bila je le praznina. Namesto veselja sem se srečal z otožnostjo.
Delo se danes ni končalo. Sedaj pride na vrsto dolgotrajno izboljševanje, ki mu rečem piljenje. Brati in brati, popravljati, dopolnjevati, brati. Številne ure bo še treba vložiti. A prvi, glavni korak je narejen. Sledijo manjši, manj zahtevni, čeprav ravno tako pomembni. In potem? Potem pa bo čas za veselje!
30. okt. 2011
Hrepenenje
Sedel sem na travo in iz nahrbtnika vzel plastenko z vodo. Naredil sem nekaj dolgih požirkov prijetno hladne vode. Moje suho grlo se je razveselilo tekočine, kot se puščava razveseli dežja. Pil sem počasi in z užitkom. Ko sem se za silo odžejal, sem se razgledal proti nižini. Ob vznožju hriba je bil obsežen gozd, ki se je nadaljeval vse do travnika, ki sem ga ravnokar prečil. Nekoliko dlje se je vila velika reka, ki je izvirala nekje daleč na zahodu pod visokimi gorami. V daljavi se je videlo veliko mesto. Tam sem doma, tam je moje delo, tam so moji prijatelji, tam so moji sorodniki, tam je moje življenje.
Iz nahrbtnika sem vzel sendvič, ki sem si ga naredil zgodaj zjutraj še napol v snu. Odločno sem zagrizel vanj in odtrgal velik kos kruha v katerem je bila šunka, sir in kumarice. Nič posebnega, a v tem trenutku mi je zelo dobro delo. Kot sem bil pred nekaj trenutki žejen, sem bil sedaj lačen. V ustih so se mi mešali štirje različni okusi v nekakšni navidezni harmoniji. Užival sem in prehitro sem snedel sendvič. Žal mi je bilo, da si nisem pripravil še enega.
Legel sem v suho travo in prisluhnil zvokom okolice. Preglasili so šum, ki me je sicer spremljal vsak dan, šum napetega življenja. Poslušanje šumenja vetra me je sproščalo in kmalu so se vse skrbi razblinile v nič. Ležal sem na travi, poslušal šumenje vetra v krošnjah in čutil utrip lastnega srca. Enakomerno je utripal in po telesu pošiljal življenjsko tekočino. Bilo mi je lepo in želel sem, da bi se trenutek raztegnil v neskončnost.
Tako sem ležal in užival. Nekaj časa je bila glava resnično prazna, brez ene slike, brez najmanjše misli. A to ni trajalo dolgo. In kmalu so se mi začele v glavi motati različne podobe. Trudil sem se, da bi se razblinile, a ni šlo. Med vsemi podobami se je začela počasi izmotavati njena. Kako mi je bila všeč. Kako sem hrepenel po njej. Že nekaj dni je nisem videl.
Imela je tako nežen, žameten obraz a zelo odločen pogled. Njene polne ustnice so se lepo podale k njenim divjim zelenim očem. Kadar sva se tiho gledala, v soju sveč v zavetju toplega doma, sem se izgubljal v njih. In z rokami je znala narediti zapeljivo gesto, ko si je popravila pšenične lase, ki so se ji sipali po čelu preko obrvi, očesa, po licu vse do ramen. Da je bila slika popolna, je v tistem trenutku še pomežiknila. Zanalašč, da je v meni sprožila val strasti. Včasih se mi je potem počasi približala in me poljubila. Njeni poljubi so bili vedno strastni in izdelani do najmanjše podrobnosti. Vsak njen poljub je v meni podžgal hrepenenje po njej. Njeni poljubi so bili kot mamilo. Ko sem dobil prvega, sem hotel še enega in še enega. Pri tem sem imel občutek, da če poljuba ne bom dobil, bom umrl. In dajala mi je poljubov, kolikor sem želel in vračali sem ji poljubov, kolikor jih je želela. Bila je nenasitna. In tako sva se znašla v objemu divjega poljubljanja, v svetlobi sveč ob kaminu, kjer so prasketala polena.
Iz pljuč se mi je nehote izvil izdih obupa. Hrepenenje po njej je bilo tako veliko, da je bolelo. Zato sem se odpravil na ta gorski travnik z lepim razgledom na vsakdanje življenje, kjer sem si želel biti z njo. Še nekaj dni bo minilo, preden se bo vrnila in takrat se bova spet neizmerno poljubljala.
Visoko nad menoj je krožil velik planinski orel. Brezšumno se je gibal skozi zrak in opazoval svet pod seboj. Poveznil sem si klobuk na glavo in si oprtal nahrbtnik. Počasi sem se začel spuščati proti domu.
20. okt. 2011
Ljubezensko pismo z obljubo večne ljubezni
Draga Sara!
Ko sem te prvič videl, sem videl ljubezen, ko si se me prvič dotaknila, sem začutil ljubezen, ko si me prvič poljubila, sem spoznal ljubezen.
Moje sanje so se uresničile tisti trenutek, ko si vstopila v moje življenje. Sedaj vem, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Danes te ljubim, jutri te bom ljubil, ljubil te bom do konca svojega življenja. Želim biti s teboj, te razveseljevati, navdihovati in spodbujati najlepše, kar imaš v sebi. Moje mesto je ob tebi.
Si razlog, da verjamem v ljubezen. Si odgovor na moje neštete prošnje boginji ljubezni, ki sem jih ponavljal večere in večere, medtem ko sem osamljen zrl v drobne zvezde na temnem nebu. In danes prisegam, prisegam pred boginjo ljubezni, da bom vedno ob tebi, ko me boš potrebovala. Ljubil te bom v dobrem in slabem, dokler bo utripalo moje srce.
Veselim se dneva, v najini daljni prihodnosti, ko bova skupaj sedela na vrtu in opazovala zvezde. Takrat ti bom rekel, da sem srečen, ker sva to dolgo življenjsko pot prehodila skupaj, ker sva še vedno skupaj. Tudi po vsem tem času boš še vedno tista, h kateri bom sodil. Še vedno te bom ljubil. Še vedno te bom vsak večer poljubil za lahko noč.
Sara, prisegam, da te bom ljubil vsak trenutek preostanka mojega življenja.
Več ljubezenskih pisem >>
Ko sem te prvič videl, sem videl ljubezen, ko si se me prvič dotaknila, sem začutil ljubezen, ko si me prvič poljubila, sem spoznal ljubezen.
Moje sanje so se uresničile tisti trenutek, ko si vstopila v moje življenje. Sedaj vem, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Danes te ljubim, jutri te bom ljubil, ljubil te bom do konca svojega življenja. Želim biti s teboj, te razveseljevati, navdihovati in spodbujati najlepše, kar imaš v sebi. Moje mesto je ob tebi.
Si razlog, da verjamem v ljubezen. Si odgovor na moje neštete prošnje boginji ljubezni, ki sem jih ponavljal večere in večere, medtem ko sem osamljen zrl v drobne zvezde na temnem nebu. In danes prisegam, prisegam pred boginjo ljubezni, da bom vedno ob tebi, ko me boš potrebovala. Ljubil te bom v dobrem in slabem, dokler bo utripalo moje srce.
Veselim se dneva, v najini daljni prihodnosti, ko bova skupaj sedela na vrtu in opazovala zvezde. Takrat ti bom rekel, da sem srečen, ker sva to dolgo življenjsko pot prehodila skupaj, ker sva še vedno skupaj. Tudi po vsem tem času boš še vedno tista, h kateri bom sodil. Še vedno te bom ljubil. Še vedno te bom vsak večer poljubil za lahko noč.
Sara, prisegam, da te bom ljubil vsak trenutek preostanka mojega življenja.
Več ljubezenskih pisem >>
10. okt. 2011
Jutranja mora
Lesene sani drvijo po zasneženem hribu. Snega ni veliko in tu in tam suha stebla trav kukajo izpod bele odeje. Hladno je. Januarsko sonce ni dovolj močno, da bi ogrelo zrak. Z nogami trdno oklepam sani in jih skušam usmerjati med posameznimi skritimi krtinami. Le eno krtino povoziva in letela bova po zraku. Z rokami držim malega sinčka. Tri leta ima. Oblečen je v modro bundico, na glavi pa ima rdečo kapico z velikim cofom, ki poskakuje v ritmu sani in me ščebeta po nosu. Vriska od veselja, ko naju premetava po razdrapanem terenu. Še bolj se ga oklenem. Rad ga imam. Je sonček mojega življenja.
„Uiiii...“ je zakričal od veselja, ko sva poletela preko grbine. Nasmešek sreče se mi je prikradel na obraz, medtem ko sem skušal umiriti sani.
Nenadoma pa se pred nama znajde velika krtina, čisto na tanko prekrita s snegom. V trenutku smo v zraku. Jaz, sinek in sani. Letimo v velikem loku. Najprej se na tleh znajdejo sani, poleg njih jaz, name pa prileti sinek. Zgrozim se. A še preden lahko karkoli naredim, zaslišim razposajeni smeh. Obrne se in z menoj deli velik nasmeh sreče. Zagledam se v njegove čudovite sivomodre oči. Njene oči.
Nenadoma pa nasmeh izgine z obraza. Pogled postane otožen.
„Oči, zakaj ni mamice,“ tiho in s tresočim glasom vpraša.
„Ker je umrla.“
V šoku se zbudim. Hitro in plitvo diham, srce mi divje utripa. Prestrašen sem. Ko začnem urejati misli v glavi in ločevati sanje od resničnosti, se počasi začnejo pojavljati spomini na prejšnji večer. Praznovali smo rojstvo prijateljevega prvega otroka. Pili smo, nekoliko preveč. Ko si uredim misli, pogledam po prazni postelji in pri srcu me stisne: „je to moja prihodnost?“
„Uiiii...“ je zakričal od veselja, ko sva poletela preko grbine. Nasmešek sreče se mi je prikradel na obraz, medtem ko sem skušal umiriti sani.
Nenadoma pa se pred nama znajde velika krtina, čisto na tanko prekrita s snegom. V trenutku smo v zraku. Jaz, sinek in sani. Letimo v velikem loku. Najprej se na tleh znajdejo sani, poleg njih jaz, name pa prileti sinek. Zgrozim se. A še preden lahko karkoli naredim, zaslišim razposajeni smeh. Obrne se in z menoj deli velik nasmeh sreče. Zagledam se v njegove čudovite sivomodre oči. Njene oči.
Nenadoma pa nasmeh izgine z obraza. Pogled postane otožen.
„Oči, zakaj ni mamice,“ tiho in s tresočim glasom vpraša.
„Ker je umrla.“
V šoku se zbudim. Hitro in plitvo diham, srce mi divje utripa. Prestrašen sem. Ko začnem urejati misli v glavi in ločevati sanje od resničnosti, se počasi začnejo pojavljati spomini na prejšnji večer. Praznovali smo rojstvo prijateljevega prvega otroka. Pili smo, nekoliko preveč. Ko si uredim misli, pogledam po prazni postelji in pri srcu me stisne: „je to moja prihodnost?“
26. sep. 2011
Tok mojega življenja - drugič
Tako bi se lahko začela zanimiva zgodba, ki bi govorila o Andreju, ki se mu je podrl svet. Rabil bi kakšnih štirinajst dni, da bi jo napisal. Bralci bi se zabavali ob branju Andrejevih prigod. A te zgodbe ne bom napisal, ker bi bila preveč resnična, preveč moja in ker poznam njen zaplet, ne pa njenega razpleta.
Pred nekaj meseci, na začetku pomladi, sva s sodelavko obiskala Dunaj, natančneje enega izmed sejmov, ki se je tam odvijal. Da bi zapravila čim manj denarja podjetja, sem želel, da vse skupaj opraviva v enem dnevu. Pa je sam direktor zahteval, da greva za dva dni. In sva šla. Imela sva se prijetno. Sejem je bil zanimiv, prosti čas pa sva izkoristila za zabavo v Pratru, obisk tropskega vrta in, seveda, nakupovanje na najdaljši dunajski nakupovalni ulici. Celoten izlet je bil karikatura dobro stoječega podjetja, ki skrbi, da so delavci zadovoljni, ker le zadovoljni delavci opravljajo svoje delo kakovostno. Z Dunaja sva se vrnila dobro razpoložena in s številnimi novimi idejami za delo. Dva dni po vrnitvi, pa me je direktor poklical na izredni sestanek in pojasnil, da je podjetje v težavah. Sodelavki sem pojasnil o težavah in ji v šali razložil, da se bomo od nje poslovili julija in, da se bom sam od podjetja poslovil v začetku jeseni. Vse skupaj je vzela kot šalo, čeprav sva se oba nekoliko zamislila. In zgodilo se je natanko tako kot sem napovedal.
Nenavadno me vodi tok življenja. Pred nekaj dnevi sem sedel na letalu nekje visoko nad Skandinavijo in skozi okno opazoval oblake daleč spodaj. Medtem ko sem razmišljal, kako pravljičen je pogled na snežno bele kepe, me je spreletelo spoznanje, da se bom v trenutku, ko se bo letalo dotaknilo tal na brniškem letališču vrnil v življenje, ki ga vedno bolj zaznamuje negotovost. „Moje življenje je kot barka, ki pluje po morju brez krmarja. Danes sem tukaj jutri sem tam. A vsake toliko časa poprimem za krmilo in se usmerim proti novemu cilju,“ je vodilo mojega življenja, že od nekdaj. Sprašujem se, kaj se zgodi, ko se na morje spusti gosta megla in krmar ne vidi več v katero smer naj vodi barko. Svetilnikov ni videti, siren za meglo, ki bi barke opozarjale na bližino kopnega, ni slišati. Barka je izgubljena sredi morja. Naše letalo je imelo določen cilj in začrtano pot. Jaz cilja nimam, ne začrtane poti. Če imam cilj, se izgubim na poti do njega, če imam začrtano pot, se cilj izgubi preden ga dosežem.
Tok življenja me nosi dalje. September se izteka in izteklo se bo življenjsko obdobje, ki ga je zaznamovalo mirno morje in lagodna plovba. Zdaj je tega nepreklicno konec. Bliža se vihar z visokimi valovi in vodnim pršičem, ki zakriva pogled naprej. Krepko bo treba poprijeti za krmilo, da veliki valovi ne bodo zalili barke in je morje ne bo vzelo v svoje globine. Krepko bo treba držati krmilo, da jo bom lahko suvereno vodil skozi viharno morje. A kaj, ko ne vem, kakšen je ta vihar! Lahko bo minil v nekaj urah, ali pa bo trajal in trajal. Vsak vihar pa pusti na barki posledice, v skrajnem primeru so fatalne. In zdaj, ko prestrašen zrem v prihajajoči vihar, se mi ne sanja, ali ga bom preživel ali ne. Kljub vsemu sem optimističen, le sprašujem se, kakšne bodo posledice.
Zdaj pa moram zaključiti. Treba je zviti glavna jadra in razpeti viharnik ter pospraviti na palubi vse, kar ni pritrjeno. Potem pa bo treba trdno držati krmilo.
20. sep. 2011
4. sep. 2011
Ob začetku nove sezone
Letos je minilo pet let, odkar sem začel pisati Krtkove dneve. V tem času je nastalo precej zapisov, ki so bolj ali manj berljivi. Sam sem najbolj ponosen na kratke zgodbe in impresije. Zgodb se je do sedaj nabralo 46, impresij 32. Lepa številka, ob dejstvu, da gre za moj konjiček, ki mi je res pri srcu in dobra popotnica za naprej.
Običajno imam v začetku jeseni že pripravljena besedila vsaj tja do februarja. To je posledica tega, da pišem takrat, ko sem razpoložen, imam navdih in potrebni mir. Veliko sem do sedaj napisal preko poletja. Nekaj v času dopusta nekaj pa, ko se je delo v službi umirilo, prijatelji pa so odpeketali na morja ali potovanja. Deležen sem bil potrebnega ustvarjalnega miru in nastajala so besedila. Konec poletja sem ta besedila vnesel na Krtkove dneve, kjer so se objavljala preko jeseni in zime, na pomlad pa sem imel že pripravljena nova, ki so do takrat nastala. Tako je bilo večino teh pet let. Letos pa je drugače.
Poletje je bilo zelo burno, predvsem na delovnem področju. Problemi, ki so se kopičili več let, so letos izbruhnili v divji vulkan. Tako so bili poletni dnevi polni negotovosti, zoprnih sestankov, prepirov, pogajanj in drugega, kar ni dobro vplivalo na razpoloženje za pisanje. In za zdaj nič ne kaže, da bi bilo jeseni bistveno bolje.
In potem so tu še sanje, ki sem jih omenjal ob koncu maja. Dejansko sem jih začel uresničevati. Tako je bilo v načrtu, da nastane nekaj obsežnega, nekaj velikega. Omislil sem si nekaj literature in moral bi izdelati temeljiti načrt same zgodbe. Pa iz vsega skupaj ni bilo nič. Literatura je ostala neprebrana na polici, načrt ni nastal, in zgodba, ki se je porajala v glavi, se je izgubila v megli domišljije. Vse skupaj sem odpisal, a domišljija ima svoja pota. In v začetku avgusta je čisto spontano začelo nastajati nekaj, kar dejansko ne vem, kaj bo, ker še ni končano. Če bo končano, ne bo našlo mesta na Krtkovih dnevih, saj je že sedaj preobsežno za objavo v takšni obliki.
V letošnji sezoni bo verjetno mnogo manj objavljenih besedil, kot v preteklih letih. V tem trenutku je pripravljena le ena zgodba, ki bo predvidoma objavljena konec meseca septembra. Objavljeno bo tisto, kar bom sproti napisal. Vendar v luči razmer in divje jeseni, ki se mi obeta, za zdaj ne kaže, da bo besedil veliko. Z novo sezono imajo Krtkovi dnevi novo podobo. Čas je bil za spremembo.
Običajno imam v začetku jeseni že pripravljena besedila vsaj tja do februarja. To je posledica tega, da pišem takrat, ko sem razpoložen, imam navdih in potrebni mir. Veliko sem do sedaj napisal preko poletja. Nekaj v času dopusta nekaj pa, ko se je delo v službi umirilo, prijatelji pa so odpeketali na morja ali potovanja. Deležen sem bil potrebnega ustvarjalnega miru in nastajala so besedila. Konec poletja sem ta besedila vnesel na Krtkove dneve, kjer so se objavljala preko jeseni in zime, na pomlad pa sem imel že pripravljena nova, ki so do takrat nastala. Tako je bilo večino teh pet let. Letos pa je drugače.
Poletje je bilo zelo burno, predvsem na delovnem področju. Problemi, ki so se kopičili več let, so letos izbruhnili v divji vulkan. Tako so bili poletni dnevi polni negotovosti, zoprnih sestankov, prepirov, pogajanj in drugega, kar ni dobro vplivalo na razpoloženje za pisanje. In za zdaj nič ne kaže, da bi bilo jeseni bistveno bolje.
In potem so tu še sanje, ki sem jih omenjal ob koncu maja. Dejansko sem jih začel uresničevati. Tako je bilo v načrtu, da nastane nekaj obsežnega, nekaj velikega. Omislil sem si nekaj literature in moral bi izdelati temeljiti načrt same zgodbe. Pa iz vsega skupaj ni bilo nič. Literatura je ostala neprebrana na polici, načrt ni nastal, in zgodba, ki se je porajala v glavi, se je izgubila v megli domišljije. Vse skupaj sem odpisal, a domišljija ima svoja pota. In v začetku avgusta je čisto spontano začelo nastajati nekaj, kar dejansko ne vem, kaj bo, ker še ni končano. Če bo končano, ne bo našlo mesta na Krtkovih dnevih, saj je že sedaj preobsežno za objavo v takšni obliki.
V letošnji sezoni bo verjetno mnogo manj objavljenih besedil, kot v preteklih letih. V tem trenutku je pripravljena le ena zgodba, ki bo predvidoma objavljena konec meseca septembra. Objavljeno bo tisto, kar bom sproti napisal. Vendar v luči razmer in divje jeseni, ki se mi obeta, za zdaj ne kaže, da bo besedil veliko. Z novo sezono imajo Krtkovi dnevi novo podobo. Čas je bil za spremembo.
22. maj 2011
Obdobje ustvarjanja 2010/11 se je zaključilo
Maj se počasi izteka in izteka se še eno ustvarjalno obdobje (2010/11). Sedaj je tu čas oddiha v katerem naberem nove ideje za nove zgodbe, impresije in druge zapise. V minulem obdobju sem ustvaril 28 zapisov od katerih jih je nekaj, ki so mi prav posebej pri srcu:
- Igra boginje sanj
- Vojaček in njegov bobenček
- Zbudil sem se ob njej
- Ljubezensko pismo z mislijo o belem zvončku
- Izlet v Berlin
- Praznina v srcu
Po vsej verjetnosti bom na oddihu do septembra, če … če ne bom (končno) sledil svojim sanjam. Potem ne bo časa za Krtkove dneve in tudi ne bo novih zgodb in drugih zapisov. Vsaj nekaj časa ne.
Nikdar sonce ni tako žarelo
Sonce vsako jutro vzide in zvečer zaide. A tistega dne je sonce imelo poseben žar, le za naju dva!
Tabu: Poljubljena
Se ti zdi v redu, če ti rečem,
da mi dišiš kakor pomlad?
Se ti zdi narobe, če poleti
s tabo želim gola zaspat?
Boš jeseni čakal zimo z mano
in me nesel do pomladi?
Če ti rečem, da bom vedno tvoja,
a boš rekel, da boš moj?
Nikdar sonce ni tako žarelo,
kot za naju dva, kot za naju dva.
Nikdar jutro ni tako se vnelo,
kot za naju dva, poljubljena.
Nikdar še tako, kot s tabo
morje ni tako bučalo.
Nikdar polje ni tako dišalo,
Kot za naju dva, ko se ljubiva.
Zdaj poznaš vse skrivnosti moje,
zame si tu, zate sem tu.
Zdaj priznam vse norosti svoje
in se smejim, da še si tu.
Danes te s seboj na pot vzamem.
Greva čez most, življenje iskat.
In še vedno kar težko verjamem,
da tvoj poljub danes bo zlat.
Boš jeseni čakal zimo z mano
in me nesel do pomladi?
Če ti rečem, da bom vedno tvoja,
a boš rekel, da boš moj?
Nikdar sonce ni tako žarelo,
kot za naju dva, kot za naju dva.
Nikdar jutro ni tako se vnelo,
kot za naju dva, poljubljena.
Nikdar še tako, kot s tabo
morje ni tako bučalo.
Nikdar polje ni tako dišalo,
kot za naju dva, ko se ljubiva.
Tabu: Poljubljena
Se ti zdi v redu, če ti rečem,
da mi dišiš kakor pomlad?
Se ti zdi narobe, če poleti
s tabo želim gola zaspat?
Boš jeseni čakal zimo z mano
in me nesel do pomladi?
Če ti rečem, da bom vedno tvoja,
a boš rekel, da boš moj?
Nikdar sonce ni tako žarelo,
kot za naju dva, kot za naju dva.
Nikdar jutro ni tako se vnelo,
kot za naju dva, poljubljena.
Nikdar še tako, kot s tabo
morje ni tako bučalo.
Nikdar polje ni tako dišalo,
Kot za naju dva, ko se ljubiva.
Zdaj poznaš vse skrivnosti moje,
zame si tu, zate sem tu.
Zdaj priznam vse norosti svoje
in se smejim, da še si tu.
Danes te s seboj na pot vzamem.
Greva čez most, življenje iskat.
In še vedno kar težko verjamem,
da tvoj poljub danes bo zlat.
Boš jeseni čakal zimo z mano
in me nesel do pomladi?
Če ti rečem, da bom vedno tvoja,
a boš rekel, da boš moj?
Nikdar sonce ni tako žarelo,
kot za naju dva, kot za naju dva.
Nikdar jutro ni tako se vnelo,
kot za naju dva, poljubljena.
Nikdar še tako, kot s tabo
morje ni tako bučalo.
Nikdar polje ni tako dišalo,
kot za naju dva, ko se ljubiva.
5. maj 2011
Izlet v Prago
Na osnovi izkušenj s potovanja konec aprila 2011.
Praga je mesto, ki ima okoli 1,3 milijona prebivalcev in bogato zgodovino. Prvi naseljenci so se na območju Prage naselili že v kameni dobi, po letu 4000 pred našim štetjem pa so se naselila različna plemena. Okoli leta 400 pred našim štetjem so se tu naselili Kelti, ki so jih v letu 10 pred našim štetjem zamenjali (verjetno) Germani. V 6. stoletju so se na območju Prage naselili zahodni Slovani. Prago je leta 800 ustanovila princesa Libuše. Močan razcvet je doživela za časa vladavine kralja Karla IV. v 14. stoletju. Takrat so tudi ustanovili Praško univerzo, ki je bila prva univerza v Srednji Evropi z nje pa so izšli ustanovitelji številnih nemških univerz. Od 16. stoletja do konca prve svetovne vojne so Pragi vladali Habsburžani, nato pa so ustanovili Češkoslovaško, ki je razpadla leta 1992.
Danes je Praga sodobno srednjeevropsko mesto in prestolnica Češke. Je urejeno in čisto mesto, ki ga množično obiskujejo turisti.
Prihod v Prago
V Prago je mogoče priti na tri načine: z letalom, avtomobilom ali vlakom. Z ljubljanskega letališča leti vsak dan dvakrat v Prago letalo ČSA. Pri dovolj zgodnjem nakupu je mogoče dobiti letalsko vozovnico za dokaj ugodno ceno okoli 250 € na osebo. Izbira letala je zagotovo najracionalnejša, če potujemo sami ali pa želimo priti v najkrajšem času.
Druga izbira je avtomobil, ki se finančno izide, če potujejo skupaj vsaj trije popotniki in si delijo stroške. Za konec aprila smo ocenili stroške potovanja z avtomobilom na okoli 200 €. V eno smer je iz Ljubljane približno 700 km, k temu pa je treba dodati še avstrijsko in češko avtocestno vinjeto. Če ni zapletov na cesti, bi moralo potovanje trajati okoli 8 ur. Večji del vožnje poteka po avtocestah.
Mi (potovali smo trije) smo se odločili za potovanje z vlakom. Pot nas je vodila iz Ljubljane preko Maribora in Dunaja do Prage. Vozili smo se okoli 11 ur in 40 minut, pri prestopanjih (Maribor, Dunaj) pa smo imeli okoli 30 minut časa. Pri vračanju pa je čas za prestop v Mariboru okoli šest minut. Cena za tri osebe je znašala 260 € skupaj z rezervacijami sedežev (brez rezervacij 220). Vzeli smo vozovnico „City Star SŽ-ČD,“ ki je posebno ugodna vozovnica z dvema omejitvama: vsi popotniki morajo potovati skupaj in vračati se je mogoče od polnoči prve nedelje po začetku potovanja. Drugače povedano: med prihodom v Prago in odhodom mora biti nedelja. Cena navadne povratne vozovnice za eno osebo je bila 238 €. Slovenske železnice imajo ves čas različne ugodne ponudbe vozovnic za Prago, zato je smiselno preveriti cene vozovnic, ko potovanje načrtujemo, namesto preko Dunaja pa je mogoče potovati tudi preko Salzburga. Preko Dunaja so bili vsi vlaki visokega razreda (ICS, EC): udobni, čisti in hitri. Med Mariborom in Dunajem ter Dunajem in Prago imata vlaka tudi restavracijo, kjer se je mogoče za okoli 15 € bogato najesti (kosilo z juho, glavno jedjo in sladico). Vse jedi so pripravili sproti in so bile zelo okusne.
Vlak pripelje na glavno Praško postajo, ki je povsem prenovljena in posodobljena. Del postaje je tudi postaja podzemne železnice, tako da pot do hotela ne bo prezahtevna.
Razgledi z vlakov na vožnji med Ljubljano in Prago
Bivanje
V Pragi je mnogo hotelov različnih cenovnih kategorij, tako da ne bo težko izbrati primernega hotela. Mi smo izbrali hotel Attic v 4. praškem okrožju blizu postaje podzemne železnice Pankrac. Hotel je bil v mirnem območju, kakšnih 200 m stran (v smeri proti postaji) pa je živilska trgovina Billa (pod Bauhaus-om). Hotel je urejen, z velikimi sobami in čist. V sobah je brezplačni dostop do interneta (Wi-Fi). V kopalnicah ni sušilcev za lase. Za enoposteljno sobo z zajtrkom sem odštel 48 € na noč. Ponudba za zajtrk je bila solidna, hrana pa zelo okusna.
Gibanje po mestu
Praga ima zelo učinkovito podzemno železnico s tremi linijami (A, B, C). Vsaka linija ima sebi lasten stil postaj. Peroni so na nekaterih mestih zelo globoko (nekaj 10 metrov) zato ni nič nenavadnega, če je treba premagati 30 ali več višinskih metrov s tekočimi stopnicami. Med našim obiskom je bilo več tekočih stopnic v okvari, zato je bila na delujočih zelo velika gneča. Gneča je sicer značilnost praške podzemne železnice. Ne glede na čas dneva, je bila povsod neizmerna gneča, tudi v nedeljo in na velikonočni ponedeljek. Podzemna je čista.
Podzemno železnico dopolnjuje tramvajsko in avtobusno omrežje. Tramvaji so relativno hitri in vožnja je udobna (brez nepotrebnega tresenja in premetavanja). Ker vozijo po starih delih Prage, je lahko vožnja zelo zanimiva. Pri tem izstopa tramvaj 22, ki pelje proti Praškemu gradu. Vožnja z njim je panoramska, je pa natrpan s turisti.
Za javni prevoz lahko kupimo različne vozovnice. Ob prihodu smo kupili vozovnico, ki omogoča vožnjo do 5 postaj podzemne železnice v eno smer v 30 minutah in je stala 18 CZK oz. 0,75 €. Nato smo kupili 72 urno vozovnico za ves javni mestni promet, katere cena je bila 330 CZK oz. 13,75 €. Mogoče je kupiti tudi 24 in 48 urno vozovnico.
Večji del smo po Pragi hodili peš. Hoja je varna, večji del cest okoli turističnih znamenitosti pa je zaprt za promet. Prehodi za pešce so označeni in večinoma opremljeni s semaforji. Vozniki so do pešcev strpni.
Vožnja s tramvajem št. 22 s praškega gradu
Denar
Na Češkem je uradno plačilno sredstvo Češka krona (CZK, KČ). Menjalni tečaj je okoli 24 kron za 1 €. Krone sem menjal pri nas in menjava je bila povsem primerljiva z menjalnimi tečaji v menjalnicah v Pragi (večinoma celo boljši). V večini turističnih trgovin in nekaterih restavracijah je mogoče plačati tudi v evrih, v evrih pa je bilo mogoče plačevati tudi v Billi, trgovini blizu hotela. Menjava je bil med 23 in 24 kronami za 1 €. Večinoma je mogoče plačevati tudi z Mastercardom, Viso in nekaterimi drugimi plačilnimi karticami. Bankomatov je po vsej Pragi dovolj, tako da je mogoče uporabiti tudi Maestro kartico.
Vstopnine so bile med 50 in 250 CZK (2,08 in 10,42 €). Večina jih je bila okoli 100 CZK (4,16 €). Na splošno sem dobil občutek, da so cene okoli 10 % nižje, kot pri nas.
Prehrana
V turističnih predelih je restavracij dovolj. Bolj, ko smo se oddaljevali od turističnih predelov, manj je bilo restavracij. Veliko je italijanskih restavracij, prevladujejo pa restavracije s češko kuhinjo. Za kosila smo za tri osebe plačevali okoli 50 € (17 € na osebo), pri tem pa smo naročili juho, glavno jed s prilogo, sladico, pivo, vino in brezalkoholno pijačo (sok, mineralna voda). Cene v jedilnikih ne vsebujejo cene pogrinjka (od 12 do 60 CZK) in postrežnine (10 do 15 %). V restavracijah je mogoče, poleg tradicionalnih jedi, dobiti tudi klasične jedi (npr. dunajski zrezek). Restavracij s hitro prehrano v turističnih predelih ni veliko. Češka hrana je okusna in ne preveč začinjena. Prevladujejo pa jedi z različnimi cmoki in svinjino.
Znamenitosti
Značilnost praških znamenitosti je, da gre večinoma za stavbe. Malo je muzejev in zakladov, ki bi jih lahko videli. Izstopa le Češka narodna galerija, katere zbirka je na več lokacijah in si je zaradi pomanjkanja časa nismo uspeli ogledati. Zato je treba računati na veliko hoje, od ene do druge znamenitosti. Kaj obiskati, je zelo odvisno od tega, kaj vas zanima. Na kratko bom predstavil samo nekaj znamenitosti, ki so bile meni najbolj zanimive, za siceršnji izbor pa vsekakor predlagam kakšen dober vodnik. In še opozorilo: ob ponedeljkih je večina muzejev zaprtih.
Pražsky hrad (Praški grad) je na Hradčany, na nasprotni strani Vltave kot Staro mesto. Na hribu je grad, ki je eden največjih na svetu. Z gradu je lep razgled na Prago. Za vstop na grajska dvorišča ni treba plačati vstopnine, je pa treba vstopnino plačati za ogled posameznih delov gradu. Vsekakor je smiselno vzeti vstopnico za gotsko cerkev sv. Vida, ki dejansko kraljuje na hribu, ogled grajskih soban v starem delu gradu in baziliko sv. Jurija. Vstopnina znaša 250 CZK (10,42 €), posebej pa je treba plačati 50 CZK za fotografiranje. V katedralo sv. Vida je mogoče vstopiti brez plačila vstopnine, vendar se po njej ni mogoče sprehoditi.
Na Hradčany si je smiselno pogledati tudi Loreto, ki je znan romarski kraj. Zanimiva zgradba med drugim skriva tudi Loretski zaklad, nad katerim bodo navdušeni ljubitelji cerkvenih relikvij in diamantov. Vstopnina znaša 110 CZK (4,58 €). Od Lorete se sprehodimo proti severu skozi Novy svet, ki je predel, kjer so živeli grajski služabniki in uslužbenci. Sprehod po ulicah daje vtis, kot da smo v kakem starem slovenskem mestu. Lep je tudi grajski park z dvema vodnjakoma, pod gradom pa so terasasti vrtovi.
Karlov most je zagotovo glavna znamenitost Prage. Povezuje desni in levi breg Vltave in je bil v preteklosti center dogajanja: na njem so imeli stojnice različni prodajalci in je služil tudi kot tržnica. Zgrajen je bil v 14. stoletju. Danes so na njem prodajalci spominkov, risarji, glasbeniki in drugi, ki zabavajo turiste.
Zanimiv je tudi obisk stare mestne hiše na Staromestske namesti (Stari trg). Večina turistov gre na mestni stolp, kjer je lep razgled na star del Prage (vstopnina 100 CZK oz. 4,17 €), spustijo pa ogled prostorov mestne hiše in njene kleti, kjer so bili zapori. Vsekakor zanimivo, še posebej vodeni ogled kletnih prostorov, kjer smo izvedeli veliko zanimivega o nastanku sedanje podobe mesta. Vstopnina je 50 CZK (2,08 €).
Obvezen obisk za ljubitelje arhitekture je cerkev Nejsvetejši srdce, ki jo je zasnoval naš arhitekt Jože Plečnik. Cerkev je na izhodu iz postaje podzemne železnice Jiriho Podebrad.
Varnost
V Pragi sem se počutil zelo varno. Kjer je bilo veliko ljudi, je bilo tudi veliko policistov. Tudi podzemna deluje varno, so pa v vseh vagonih opozorila pred žeparji. Ravno tako je treba biti previden na tramvaju št. 22, ki je znan kot tramvaj žeparjev. Ne glede na našo zmedenost pri uporabi kron (kovanci so težko berljivi), nas niso nikoli ogoljufali.
Stroški
Izlet v Prago je trajal pet dni s štirimi nočitvami. Vsi moji stroški so znašali 482 €. Prevozi (vlak, javni prevoz) je znašal 100,50 €, bivanje (4 nočitve v enoposteljni sobi) 200 €, kosila 76,94 € in vstopnine 33,75 €. Drugo je znašalo 70,88 €.
Vtisi
Praga je lepo mesto. Čeprav nima velikih zakladov, kot npr. Berlin, London ali Pariz, pa je veliko zanimivih stavb. Sprehajanje po ozkih praških ulicah in opazovanje bogatih in razgibanih stavb je prijetno doživetje. Domačini so prijazni in ustrežljivi, ter se trudijo pomagati, čeprav morda ne govorijo nobenega tujega jezika. Praga je bogato mesto. Nikjer ni videti zanemarjenih stavb, vse je urejeno in obnovljeno. Že med vožnjo z vlakom, ko smo se vozili skozi predmestja, smo ugotavljali, da ni nobenih sledi o kaki revščini. Praga in Češka sta bogati, bogatejši, kot je naša Slovenija.
Z obiskom Prage sem bil zadovoljen, čeprav sem navdušenec nad zgodovinskimi muzeji. To sem pogrešal, saj takšnih muzejev nimajo. Imajo pa lepe razglede in zanimive zgodovinske stavbe. To me je navduševalo. V treh dnevih smo videli večino tistega kar je zanimivo. Morda bi lahko ostali še kak dan ali dva, da bi bil program nekoliko manj natrpan in bi bil čas za posedanje ob Vltavi v bližini Karlovega mostu s pogledom na Praški grad. To pa je že druga, bolj romantična zgodba o Pragi.
Praga je mesto, ki ima okoli 1,3 milijona prebivalcev in bogato zgodovino. Prvi naseljenci so se na območju Prage naselili že v kameni dobi, po letu 4000 pred našim štetjem pa so se naselila različna plemena. Okoli leta 400 pred našim štetjem so se tu naselili Kelti, ki so jih v letu 10 pred našim štetjem zamenjali (verjetno) Germani. V 6. stoletju so se na območju Prage naselili zahodni Slovani. Prago je leta 800 ustanovila princesa Libuše. Močan razcvet je doživela za časa vladavine kralja Karla IV. v 14. stoletju. Takrat so tudi ustanovili Praško univerzo, ki je bila prva univerza v Srednji Evropi z nje pa so izšli ustanovitelji številnih nemških univerz. Od 16. stoletja do konca prve svetovne vojne so Pragi vladali Habsburžani, nato pa so ustanovili Češkoslovaško, ki je razpadla leta 1992. Danes je Praga sodobno srednjeevropsko mesto in prestolnica Češke. Je urejeno in čisto mesto, ki ga množično obiskujejo turisti.
Prihod v Prago
V Prago je mogoče priti na tri načine: z letalom, avtomobilom ali vlakom. Z ljubljanskega letališča leti vsak dan dvakrat v Prago letalo ČSA. Pri dovolj zgodnjem nakupu je mogoče dobiti letalsko vozovnico za dokaj ugodno ceno okoli 250 € na osebo. Izbira letala je zagotovo najracionalnejša, če potujemo sami ali pa želimo priti v najkrajšem času.
Druga izbira je avtomobil, ki se finančno izide, če potujejo skupaj vsaj trije popotniki in si delijo stroške. Za konec aprila smo ocenili stroške potovanja z avtomobilom na okoli 200 €. V eno smer je iz Ljubljane približno 700 km, k temu pa je treba dodati še avstrijsko in češko avtocestno vinjeto. Če ni zapletov na cesti, bi moralo potovanje trajati okoli 8 ur. Večji del vožnje poteka po avtocestah.
 |
| Na vlaku EC Croatia med Mariborom in Dunajem. |
Vlak pripelje na glavno Praško postajo, ki je povsem prenovljena in posodobljena. Del postaje je tudi postaja podzemne železnice, tako da pot do hotela ne bo prezahtevna.
Razgledi z vlakov na vožnji med Ljubljano in Prago
Bivanje
V Pragi je mnogo hotelov različnih cenovnih kategorij, tako da ne bo težko izbrati primernega hotela. Mi smo izbrali hotel Attic v 4. praškem okrožju blizu postaje podzemne železnice Pankrac. Hotel je bil v mirnem območju, kakšnih 200 m stran (v smeri proti postaji) pa je živilska trgovina Billa (pod Bauhaus-om). Hotel je urejen, z velikimi sobami in čist. V sobah je brezplačni dostop do interneta (Wi-Fi). V kopalnicah ni sušilcev za lase. Za enoposteljno sobo z zajtrkom sem odštel 48 € na noč. Ponudba za zajtrk je bila solidna, hrana pa zelo okusna.
Gibanje po mestu
Praga ima zelo učinkovito podzemno železnico s tremi linijami (A, B, C). Vsaka linija ima sebi lasten stil postaj. Peroni so na nekaterih mestih zelo globoko (nekaj 10 metrov) zato ni nič nenavadnega, če je treba premagati 30 ali več višinskih metrov s tekočimi stopnicami. Med našim obiskom je bilo več tekočih stopnic v okvari, zato je bila na delujočih zelo velika gneča. Gneča je sicer značilnost praške podzemne železnice. Ne glede na čas dneva, je bila povsod neizmerna gneča, tudi v nedeljo in na velikonočni ponedeljek. Podzemna je čista.
 |
| Pogled na Prago s Praškega gradu. |
Za javni prevoz lahko kupimo različne vozovnice. Ob prihodu smo kupili vozovnico, ki omogoča vožnjo do 5 postaj podzemne železnice v eno smer v 30 minutah in je stala 18 CZK oz. 0,75 €. Nato smo kupili 72 urno vozovnico za ves javni mestni promet, katere cena je bila 330 CZK oz. 13,75 €. Mogoče je kupiti tudi 24 in 48 urno vozovnico.
Večji del smo po Pragi hodili peš. Hoja je varna, večji del cest okoli turističnih znamenitosti pa je zaprt za promet. Prehodi za pešce so označeni in večinoma opremljeni s semaforji. Vozniki so do pešcev strpni.
Vožnja s tramvajem št. 22 s praškega gradu
Denar
Na Češkem je uradno plačilno sredstvo Češka krona (CZK, KČ). Menjalni tečaj je okoli 24 kron za 1 €. Krone sem menjal pri nas in menjava je bila povsem primerljiva z menjalnimi tečaji v menjalnicah v Pragi (večinoma celo boljši). V večini turističnih trgovin in nekaterih restavracijah je mogoče plačati tudi v evrih, v evrih pa je bilo mogoče plačevati tudi v Billi, trgovini blizu hotela. Menjava je bil med 23 in 24 kronami za 1 €. Večinoma je mogoče plačevati tudi z Mastercardom, Viso in nekaterimi drugimi plačilnimi karticami. Bankomatov je po vsej Pragi dovolj, tako da je mogoče uporabiti tudi Maestro kartico.
Vstopnine so bile med 50 in 250 CZK (2,08 in 10,42 €). Večina jih je bila okoli 100 CZK (4,16 €). Na splošno sem dobil občutek, da so cene okoli 10 % nižje, kot pri nas.
Prehrana
V turističnih predelih je restavracij dovolj. Bolj, ko smo se oddaljevali od turističnih predelov, manj je bilo restavracij. Veliko je italijanskih restavracij, prevladujejo pa restavracije s češko kuhinjo. Za kosila smo za tri osebe plačevali okoli 50 € (17 € na osebo), pri tem pa smo naročili juho, glavno jed s prilogo, sladico, pivo, vino in brezalkoholno pijačo (sok, mineralna voda). Cene v jedilnikih ne vsebujejo cene pogrinjka (od 12 do 60 CZK) in postrežnine (10 do 15 %). V restavracijah je mogoče, poleg tradicionalnih jedi, dobiti tudi klasične jedi (npr. dunajski zrezek). Restavracij s hitro prehrano v turističnih predelih ni veliko. Češka hrana je okusna in ne preveč začinjena. Prevladujejo pa jedi z različnimi cmoki in svinjino.
Znamenitosti
Značilnost praških znamenitosti je, da gre večinoma za stavbe. Malo je muzejev in zakladov, ki bi jih lahko videli. Izstopa le Češka narodna galerija, katere zbirka je na več lokacijah in si je zaradi pomanjkanja časa nismo uspeli ogledati. Zato je treba računati na veliko hoje, od ene do druge znamenitosti. Kaj obiskati, je zelo odvisno od tega, kaj vas zanima. Na kratko bom predstavil samo nekaj znamenitosti, ki so bile meni najbolj zanimive, za siceršnji izbor pa vsekakor predlagam kakšen dober vodnik. In še opozorilo: ob ponedeljkih je večina muzejev zaprtih.
 |
| Vhod v Praški grad. |
 |
| Loreta. |
 |
| Karlov most povezuje levi in desni breg Vltave. |
Zanimiv je tudi obisk stare mestne hiše na Staromestske namesti (Stari trg). Večina turistov gre na mestni stolp, kjer je lep razgled na star del Prage (vstopnina 100 CZK oz. 4,17 €), spustijo pa ogled prostorov mestne hiše in njene kleti, kjer so bili zapori. Vsekakor zanimivo, še posebej vodeni ogled kletnih prostorov, kjer smo izvedeli veliko zanimivega o nastanku sedanje podobe mesta. Vstopnina je 50 CZK (2,08 €).
 |
| Plečnikova cerkev Najsvetejši srdce. |
Varnost
V Pragi sem se počutil zelo varno. Kjer je bilo veliko ljudi, je bilo tudi veliko policistov. Tudi podzemna deluje varno, so pa v vseh vagonih opozorila pred žeparji. Ravno tako je treba biti previden na tramvaju št. 22, ki je znan kot tramvaj žeparjev. Ne glede na našo zmedenost pri uporabi kron (kovanci so težko berljivi), nas niso nikoli ogoljufali.
Stroški
Izlet v Prago je trajal pet dni s štirimi nočitvami. Vsi moji stroški so znašali 482 €. Prevozi (vlak, javni prevoz) je znašal 100,50 €, bivanje (4 nočitve v enoposteljni sobi) 200 €, kosila 76,94 € in vstopnine 33,75 €. Drugo je znašalo 70,88 €.
Vtisi
 |
| V grajskem parku. |
Z obiskom Prage sem bil zadovoljen, čeprav sem navdušenec nad zgodovinskimi muzeji. To sem pogrešal, saj takšnih muzejev nimajo. Imajo pa lepe razglede in zanimive zgodovinske stavbe. To me je navduševalo. V treh dnevih smo videli večino tistega kar je zanimivo. Morda bi lahko ostali še kak dan ali dva, da bi bil program nekoliko manj natrpan in bi bil čas za posedanje ob Vltavi v bližini Karlovega mostu s pogledom na Praški grad. To pa je že druga, bolj romantična zgodba o Pragi.
28. apr. 2011
Dve novosti tega meseca
Ta mesec sem uvedel dve novosti na Krtkove dneve. Objavil sem besedilo, ki govori o Krtku in dodal gumb "Like" za Facebook.
Facebook se vedno pogosteje zažira v naša življenja, še posebej tistih, ki veliko preživimo pri računalniku. Delo nas sili, da nekoliko manj komuniciramo v fizičnem svetu in vedno bolj v navideznem. In Facebook je zelo uporaben pripomoček. Na desni strani pod "O Krtku" je gumb "Like" na katerega kliknite, da postanete oboževalci Krtkovih dnevov. Na Facebook strani boste lahko spremljali napovedi novih objav in še nekatere malenkosti.
Zagotovo marsikoga zanima, kdo se skriva za pseudonimom Krtek, kdo je avtor vseh teh zapisov na tem blogu. Pripravil sem odgovor na vprašanje "Kdo je Krtek?"
Facebook se vedno pogosteje zažira v naša življenja, še posebej tistih, ki veliko preživimo pri računalniku. Delo nas sili, da nekoliko manj komuniciramo v fizičnem svetu in vedno bolj v navideznem. In Facebook je zelo uporaben pripomoček. Na desni strani pod "O Krtku" je gumb "Like" na katerega kliknite, da postanete oboževalci Krtkovih dnevov. Na Facebook strani boste lahko spremljali napovedi novih objav in še nekatere malenkosti.
Zagotovo marsikoga zanima, kdo se skriva za pseudonimom Krtek, kdo je avtor vseh teh zapisov na tem blogu. Pripravil sem odgovor na vprašanje "Kdo je Krtek?"
26. apr. 2011
Prinašalec slabih novic
Žalostno me je gledala s svojimi sivomodrimi očmi. V njih ni bilo veselja in radosti, ki sem ju bil navajen. Sonce je neumorno sipalo svoje tople žarke, ko sva sedela v enem izmed Ljubljanskih lokalov. Njen obraz je bil otožen. Morala se bo spopasti s spremembami, ki so se zgodile. Se prilagoditi na nove razmere. Ne glede na žalost v njenih očeh, sem bil prepričan, da ne bo imela težav z njimi. Prilagodila se bo šla in šla z življenjem naprej. Počutil sem se neprijetno, česar nisem bil vajen. V njeni družbi sem se običajno prijetno počutil. Bila je prijetna ženska in ob prvem srečanju pred mnogimi leti sva se ujela. Tokrat pa med nama ni bilo kemije. Ni je moglo biti. Bil sem prinašalec slabih novic.
18. apr. 2011
Samo brez panike
Moje življenje je do pred nekaj dni potekalo bolj ali manj umirjeno. Bili so vzponi, bili so padci, bile so preizkušnje. Vse sem preživel brez večjih težav in naporov. Kdaj so nekoliko trpeli živci, drugič je bil po nepotrebnem povzdignjen glas a življenje je potekalo bolj ali manj umirjeno in povprečno prijetno.
Povprečno prijetno, ker sem imel približno polovico svojega življenja urejenega tako, kot sem si želel, druga polovica pa je bila... Beseda neurejeno ni prava beseda. Druge polovice življenja tako rekoč ni bilo. Praznina, osamljenost. Seveda mi je to kdaj pa kdaj, včasih redkeje, drugič pogosteje, povzročalo probleme. Kakšen petkov ali sobotni večer, ko sem se dolgočasil doma, me je ta praznina gnjavila. Pomagala je dobra knjiga ali film. Bili so neprijetni trenutki, a se jih je dalo brez težav prenašati, ker je bila druga polovica življenja nadpovprečno dobro urejena. Dela je bilo dovolj, odnosi s sodelavci urejeni in plačilo primerno. Glede materialne preskrbljenosti ni bilo skrbi. Do pred nekaj dni.
Najprej so se skrhali odnosi s sodelavci. V zraku je bilo čutiti neprijetno napetost. Nato je sledil šok. Vse, za kar smo delali, vse, kar smo ustvarili, se je začelo sesipati v prah. Napovedovala se je težka in nepredvidljiva prihodnost. Dela ne bo več, plačila ne bo več. Iskanje novega dela bo negotovo in dolgotrajno.
Preplavil me je strah, strah pred prihodnostjo. Poznam se toliko, da vem, da sem iznajdljiv, a v teh dnevih ne vidim nobene rešitve, ne vidim prihodnosti. Ko sem stremel v monitor prenosnega računalnika in zaključil z delom za tisti dan, me je zagrabila panika. Kaj bo jutri? Kako bom preživel. Groza je postala še toliko večja tisti trenutek, ko sem se zavedel, da se mi sesipa v prah urejeni del življenja.
Sprašujem se, kako preživeti obdobje, ko prideš domov iz službe in te ne pričaka nihče, ki bi ti bil v oporo, nihče, ki bi ti vlil upanje v jutrišnji dan. Povsod je le praznina in ostaneš le sam s seboj, s svojimi skrbmi s svojimi strahovi. Z njimi se boriš in sredi bitke, ko ne veš, v katero smer se bo prevesila, ko ne vidiš izhoda, ti nenadoma postanejo jasni občutki ljudi, ki niso zdržali in so zaključili svojo pot. Zavladal jim je neskončen strah pred prihodnostjo, ki jih je silil v neizmerno paniko. Panika in strah pa sta smrtonosna kombinacija, ki zakrije vse možne poti iz nastalega položaja.
Neskončno me je strah in ob meni ni nikogar, ki bi mi z močjo ljubezni pomagal iskati izhod. Ostaja mi le eno: zaupanje vase in v svoje sposobnosti. Tega mi ne morejo vzeti nobeni strahovi. Le panike se bojim. Panika zamegli razum in zakrije upanje. Zato si ponavljam: „samo brez panike! Samo brez panike!“
Povprečno prijetno, ker sem imel približno polovico svojega življenja urejenega tako, kot sem si želel, druga polovica pa je bila... Beseda neurejeno ni prava beseda. Druge polovice življenja tako rekoč ni bilo. Praznina, osamljenost. Seveda mi je to kdaj pa kdaj, včasih redkeje, drugič pogosteje, povzročalo probleme. Kakšen petkov ali sobotni večer, ko sem se dolgočasil doma, me je ta praznina gnjavila. Pomagala je dobra knjiga ali film. Bili so neprijetni trenutki, a se jih je dalo brez težav prenašati, ker je bila druga polovica življenja nadpovprečno dobro urejena. Dela je bilo dovolj, odnosi s sodelavci urejeni in plačilo primerno. Glede materialne preskrbljenosti ni bilo skrbi. Do pred nekaj dni.
Najprej so se skrhali odnosi s sodelavci. V zraku je bilo čutiti neprijetno napetost. Nato je sledil šok. Vse, za kar smo delali, vse, kar smo ustvarili, se je začelo sesipati v prah. Napovedovala se je težka in nepredvidljiva prihodnost. Dela ne bo več, plačila ne bo več. Iskanje novega dela bo negotovo in dolgotrajno.
Preplavil me je strah, strah pred prihodnostjo. Poznam se toliko, da vem, da sem iznajdljiv, a v teh dnevih ne vidim nobene rešitve, ne vidim prihodnosti. Ko sem stremel v monitor prenosnega računalnika in zaključil z delom za tisti dan, me je zagrabila panika. Kaj bo jutri? Kako bom preživel. Groza je postala še toliko večja tisti trenutek, ko sem se zavedel, da se mi sesipa v prah urejeni del življenja.
Sprašujem se, kako preživeti obdobje, ko prideš domov iz službe in te ne pričaka nihče, ki bi ti bil v oporo, nihče, ki bi ti vlil upanje v jutrišnji dan. Povsod je le praznina in ostaneš le sam s seboj, s svojimi skrbmi s svojimi strahovi. Z njimi se boriš in sredi bitke, ko ne veš, v katero smer se bo prevesila, ko ne vidiš izhoda, ti nenadoma postanejo jasni občutki ljudi, ki niso zdržali in so zaključili svojo pot. Zavladal jim je neskončen strah pred prihodnostjo, ki jih je silil v neizmerno paniko. Panika in strah pa sta smrtonosna kombinacija, ki zakrije vse možne poti iz nastalega položaja.
Neskončno me je strah in ob meni ni nikogar, ki bi mi z močjo ljubezni pomagal iskati izhod. Ostaja mi le eno: zaupanje vase in v svoje sposobnosti. Tega mi ne morejo vzeti nobeni strahovi. Le panike se bojim. Panika zamegli razum in zakrije upanje. Zato si ponavljam: „samo brez panike! Samo brez panike!“
11. apr. 2011
Odpoved sodelavki
Martin se je zbudil v lepo pomladno jutro. Skozi odprto okno se je slišalo žvrgolenje ptic in v prostoru je dišalo po spomladanskem cvetju. Pomel si je zaspane oči in se usedel na rob postelje. V glavi je bil rahel glavobol, posledica prevelike količine popitega Bacardija prejšnji večer. Glavobol je le še bolj prispeval k slabi volji, ki se ga je držala že dva dni, vse od tistega zoprnega sestanka z direktorjem podjetja.
Podjetje je pred nekaj meseci zašlo v finančne težave. Posledica razmer na trgu in nepravilnih poslovnih odločitev. Martin je skušal z nasveti pomagati direktorju, pridobil pa je tudi nekoga, ki bi bil pripravljen vložiti nekaj denarja v podjetje in ga tako rešiti. A direktor, ki je bil prepričan v svoj prav, je le redko naredil tisto, kar so mu svetovali. In, ker trg ni bil več pripravljen odpuščati napak, je podjetje začelo toniti.
Pred dvema dnevoma ga je direktor poklical na sestanek. Bil je dolgotrajen in mučen sestanek, na katerem mu je na dolgo in široko obrazložil poraznost finančnega stanja in potrebe po krčenju kadra. Naročil mu je, da mora odpustiti dva sodelavca, ki sta mu bila podrejena. Čeprav se je temu upiral, pa sta bili odpuščanji nujno potrebni. Direktor ga je zadolžil, da ju obvesti in jima izroči odpoved. Nad tem ni bil navdušen, vendar je moral direktorja ubogati. Tudi njegova zaposlitev je bila pod velikim vprašajem. Če ne bi želel tega opraviti, bi verjetno dobil odpoved namesto Ines ali Jožeta, saj sta bila oba vsaj tako dobra delavca kot on. Odločil se je, da bo prvi dan odpustil Jožeta. Ni pričakoval večjih težav, saj mu je Jože namignil, da se mu obeta boljša priložnost. In res, Jože je odpoved sprejel brez slabe volje. Z Ines pa so se obetale težave.
Počasi se je odpravil v kopalnico. Pogledal se je v ogledalo. Videti je bil vsaj 15 let starejši. Zgubano čelo, veliki podočnjaki, uvela lica. V ogledalu se mu je prikazala podoba Ines. Njen nasmejan obraz. Spoznal jo je pred dobrim letom in pol, ko je prišla na razgovor: elegantna, brezhibno urejena. Takrat mu ni preostalo drugega, kot da se zaljubi vanjo. In se je. Nehote. Nekega dne, ko sta se vračala z neke poslovne poti, ji je to tudi povedal. Ines se je takrat zamislila in potrebovala kar nekaj časa, da mu je odgovorila. Zavrnila ga je, ker ji je bil nadrejen, ne zato, ker njej morda ne bi bil všeč. Martin je svoja čustva potlačil in nikoli več ji ni omenil, da globoko v sebi hrepeni po njej.
Z rokami je zajel hladno vodo, ki je pritekla iz pipe in spral obraz. Neprijeten občutek hladu ga je dokončno predramil. Odpravil se je v spalnico in se oblekel. Jutranji obred je predvideval zajtrk, a ni bil razpoložen. Gledal je skozi okno in razmišljal kako bi Ines sporočil neprijetno novico. S tem se je ukvarjal cel prejšnji večer in tudi velika količina popitega ruma mu ni pomagala.
Med vožnjo je imel glavo prazno. Brez misli je opazoval promet in ljudi, ki so na postajah vstopali in izstopali z avtobusa. Preden je stopil skozi vrata poslovne stavbe, se je ustavil in ozrl naokoli.
„Res je lep dan danes. Tak prijeten vonj po pomladi je v zraku.“
Skušal se je nasmehniti, a je uspel izoblikovati le nekakšen napol kisel nasmeh. Globoko je vdihnil in počasi izdihnil.
„Zdaj bo, kar bo!“
Vstopil je skozi steklena vrata in tiho pozdravil tajnico, ki je bila sredi telefonskega razgovora. Pomežiknila mu je in mu namenila zapeljiv nasmešek. Odpravil se je po hodniku mimo nekaj vrat, dokler ni prišel do vrat Inesine pisarne. Samozavestno je potrkal.
„Ja,“ se je zaslišalo skozi vrata.
Začutil je močno tremo. Na čelu se mu je naredila potna kaplja. S prisiljeno samozavestjo je pritisnil na kljuko in odprla vrata. Ines, v elegantnem kostimu in z brezhibno naličenim obrazom, ga je sprejela z nasmehom.
„Ojoj,“ je pomislil, „tole bo pa še huje, kot sem si mislil.“
„Živijo Martin. Danes si pa bolj zgoden kot običajno. Kako to?“ ga je hudomušno vprašala.
„Živijo. Se zgodi,“ je uradno odvrnil.
Začudeno ga je pogledala.
„Ines prosim pridi čez pet minut v mojo pisarno. Morava se nekaj pogovoriti.“
„Tole pa ni dobro slišati. A je kaj narobe?“ je nekoliko zaskrbljeno, a še vedno z nasmeškom na obrazu vprašala.
„Samo pridi na sestanek,“ je živčno odvrnil.
Presenečeno in nepremično ga je gledala, ko je zaprl vrata. Srce mu je hitro bilo in počutil se je neprijetno. Naslonil se je na steno in odložil torbo. Zaprl je oči in globoko dihal.
„Le kaj mi je tega treba,“ si je ponavljal v mislih. Ko se je nekoliko umiril, se je odpravil proti svoji pisarni.
Mirno je sedel na stolu. Končno je imel občutek, da se ima pod nadzorom. Prepričan je bil, da ne bo več izgubil nadzora in bo pogovor vodil brez čustev, tako kot je bil vajen v težavnih okoliščinah. Brez misli je sedel za pisalno mizo in zrl v vrata. Potrkala je.
„Naprej!“
Vrata so se odprla in vstopila je. Premeril jo je od nog do glave. V srcu ga je nekaj zabolelo. Bolečina ga je opomnila, da do te ženske še vedno nekaj čuti in še vedno hrepeni po njej. Ni mogel prešteti, kolikokrat je do sedaj sanjaril, da srečno živita skupaj, da se ljubita in uživata v sadovih ljubezni. A vse to so bile prazne sanje, sanje brez prihodnosti in skrite želje, ki so bile neuresničljive.
S pogledom ji je nakazal, naj se usede na stol nasproti. Gledal jo je v zapeljivi obraz, ki so ga krasili zlati lasje. Pogled je usmeril na njena očesa. Dva bisera sta ga vprašujoče in s kančkom strahu opazovala. Zavedala se je, da ta razgovor ne bo prinesel nič dobrega, spraševal pa se je, ali je pripravljena na to, kar ji bo povedal. Ker je bil še vedno tiho, se mu je kislo nasmehnila. Nasmešek je hitro izginil, ker je njegov obraz ostal nepremično hladen.
„Ines, koliko časa delaš pri nas? Dobro leto?“
„Leto in pol bo, odkar ste me vzeli. Bilo je kar zanimivo in prijetno,“ je nekoliko veselo odgovorila.
„Leto in pol,“ je ponovil zamišljeno in se zagledal v zgornji rob vrat.
S pogledom se je vrnil na njene oči.
„Ines, kot si verjetno že opazila, se je naše podjetje znašlo v finančnih težavah. V zadnje pol leta so nam prihodki upadli za polovico in postrgali smo že vse rezerve, ki smo jih imeli. Posledično moramo zmanjšati stroške.“
„Vem. Saj že varčujemo na vseh možnih mestih. Mislim, da smo pri tem kar uspešni. Sama sem svoje stroške zmanjšala za tretjino, pa mislim, da bi jih lahko še nekoliko,“ je bolj sproščeno povedala. „Če je treba še bolj zategnit pas, ti samo povej. Sploh ne bo težav.“
Žalostno je zavzdihnil.
„Ines, vem, da si zelo delovna in pridna. Si zagotovo eden izmed najbolj delovnih ljudi v našem podjetju in tako jaz, kot tudi naš direktor, sva zelo zadovoljna s teboj.“
V njegovem glasu je bilo čutiti žalost, neizmerno žalost, ki se mu je nehote prikradla. Tega ni želel. Ines je to začutila in pogled se ji je pomračil.
„Kot si verjetno opazila, naš direktor ni med najbolj sposobnimi ljudmi. Sedaj, v času krize, pa je začel prav odkrito delati napake. Posledično se je naše finančno stanje močno poslabšalo. Tako zelo, da nam grozi propad.“
„Ojoj,“ ji je ušlo. „Kaj lahko naredim?“
Začutil je, da se ta pogovor ne bo najbolje izšel. Ines je bila vedno zelo zagnana in za vsako težavo je skušala najti rešitev. Zabolelo ga je, ker ga je nehote skušala speljati stran od bistva pogovora.
„Žal nič. Podjetje je direktorjevo in, če ga ni sposoben voditi tako, kot bi ga moral, bo pač prej ali slej propadlo.“
„Pa bo to kmalu? Ali si moramo že iskati nove službe?“
Njena vprašanja so delovala naivno. Moral je preiti na bistvo pogovora, sicer bo vse skupaj postalo zanj in za Ines še težje.
„Ines, tule na mizi pred menoj je bela ovojnica, ki ti jo moram izročiti.“
S pogledom je nakazal na ovojnico, ki je ležala na sredini pisalne mize. V njenem pogledu je zaznal začudenost. Počasi je segla po ovojnici.
„V njej piše, da ti z današnjim dnem odpovedujemo delovno razmerje. Z današnjim dnem začne teči trimesečni odpovedni rok, ki ga lahko na tvojo željo skrajšamo na en mesec. Prejela boš tudi odpravnino, ki ti pripada po zakonu.“
Obmolknil je. Ines je otrpnila in ga gledala z odprtimi usti, kot da se ji je v grlu zataknila beseda, ki jo je pravkar želela izreči. V očeh je bilo najprej presenečenje, ki se je spremenilo v grozo. Vrgla se je nazaj naslonjalo. Dolgi lasje so ji prekrili levo lice.
„A tako,“ je razočarano rekla.
„Žal...“
Nemo ga je gledala. Postajalo mu je mučno. Naredil je, kar je narekovala dolžnost. Kaj pa bo sledilo, mu je bila čista uganka. In to ga je mučilo. Bal se je, da bo Ines naredila kakšno sceno. Da jo bodo preplavila čustva. Njemu se je to že dogajalo. V notranjosti je čutil, kako ga razjeda neizmerna žalost in zaželel si je, da bi Ines čim prej zapustila pisarno.
„Po letu in pol, ko sva tako dobro sodelovala. Zdaj pa je vsega konec?“
„Ines, jaz sem naredil vse kar sem lahko. Zelo mi je žal, da je do tega prišlo in hudo mi je. Ker s teboj sem bil resnično zadovoljen. Dobro sva sodelovala in veliko sva naredila. Tudi veliko prijetnih trenutkov sva doživela v vsem tem času in želel sem si, da se ne bi takole končalo. Pri srcu si mi in težko mi je, da sem ti moral predati to žalostno novico. Če bi le lahko kaj naredil.“
„Zdaj je vsega konec,“ je žalostno zamrmrala.
Počasi je vstala in se odpravila proti vratom. Prijela je za kljuko in na pol odprla vrta. Ozrla se je proti Martinu in ga žalostno pogledala. Vrata so se neslišno zaprla, ko je zapustila pisarno. Martin si je z dlanmi zakril obraz. Ulile so se mu solze.
Podjetje je pred nekaj meseci zašlo v finančne težave. Posledica razmer na trgu in nepravilnih poslovnih odločitev. Martin je skušal z nasveti pomagati direktorju, pridobil pa je tudi nekoga, ki bi bil pripravljen vložiti nekaj denarja v podjetje in ga tako rešiti. A direktor, ki je bil prepričan v svoj prav, je le redko naredil tisto, kar so mu svetovali. In, ker trg ni bil več pripravljen odpuščati napak, je podjetje začelo toniti.
Pred dvema dnevoma ga je direktor poklical na sestanek. Bil je dolgotrajen in mučen sestanek, na katerem mu je na dolgo in široko obrazložil poraznost finančnega stanja in potrebe po krčenju kadra. Naročil mu je, da mora odpustiti dva sodelavca, ki sta mu bila podrejena. Čeprav se je temu upiral, pa sta bili odpuščanji nujno potrebni. Direktor ga je zadolžil, da ju obvesti in jima izroči odpoved. Nad tem ni bil navdušen, vendar je moral direktorja ubogati. Tudi njegova zaposlitev je bila pod velikim vprašajem. Če ne bi želel tega opraviti, bi verjetno dobil odpoved namesto Ines ali Jožeta, saj sta bila oba vsaj tako dobra delavca kot on. Odločil se je, da bo prvi dan odpustil Jožeta. Ni pričakoval večjih težav, saj mu je Jože namignil, da se mu obeta boljša priložnost. In res, Jože je odpoved sprejel brez slabe volje. Z Ines pa so se obetale težave.
Počasi se je odpravil v kopalnico. Pogledal se je v ogledalo. Videti je bil vsaj 15 let starejši. Zgubano čelo, veliki podočnjaki, uvela lica. V ogledalu se mu je prikazala podoba Ines. Njen nasmejan obraz. Spoznal jo je pred dobrim letom in pol, ko je prišla na razgovor: elegantna, brezhibno urejena. Takrat mu ni preostalo drugega, kot da se zaljubi vanjo. In se je. Nehote. Nekega dne, ko sta se vračala z neke poslovne poti, ji je to tudi povedal. Ines se je takrat zamislila in potrebovala kar nekaj časa, da mu je odgovorila. Zavrnila ga je, ker ji je bil nadrejen, ne zato, ker njej morda ne bi bil všeč. Martin je svoja čustva potlačil in nikoli več ji ni omenil, da globoko v sebi hrepeni po njej.
Z rokami je zajel hladno vodo, ki je pritekla iz pipe in spral obraz. Neprijeten občutek hladu ga je dokončno predramil. Odpravil se je v spalnico in se oblekel. Jutranji obred je predvideval zajtrk, a ni bil razpoložen. Gledal je skozi okno in razmišljal kako bi Ines sporočil neprijetno novico. S tem se je ukvarjal cel prejšnji večer in tudi velika količina popitega ruma mu ni pomagala.
Med vožnjo je imel glavo prazno. Brez misli je opazoval promet in ljudi, ki so na postajah vstopali in izstopali z avtobusa. Preden je stopil skozi vrata poslovne stavbe, se je ustavil in ozrl naokoli.
„Res je lep dan danes. Tak prijeten vonj po pomladi je v zraku.“
Skušal se je nasmehniti, a je uspel izoblikovati le nekakšen napol kisel nasmeh. Globoko je vdihnil in počasi izdihnil.
„Zdaj bo, kar bo!“
Vstopil je skozi steklena vrata in tiho pozdravil tajnico, ki je bila sredi telefonskega razgovora. Pomežiknila mu je in mu namenila zapeljiv nasmešek. Odpravil se je po hodniku mimo nekaj vrat, dokler ni prišel do vrat Inesine pisarne. Samozavestno je potrkal.
„Ja,“ se je zaslišalo skozi vrata.
Začutil je močno tremo. Na čelu se mu je naredila potna kaplja. S prisiljeno samozavestjo je pritisnil na kljuko in odprla vrata. Ines, v elegantnem kostimu in z brezhibno naličenim obrazom, ga je sprejela z nasmehom.
„Ojoj,“ je pomislil, „tole bo pa še huje, kot sem si mislil.“
„Živijo Martin. Danes si pa bolj zgoden kot običajno. Kako to?“ ga je hudomušno vprašala.
„Živijo. Se zgodi,“ je uradno odvrnil.
Začudeno ga je pogledala.
„Ines prosim pridi čez pet minut v mojo pisarno. Morava se nekaj pogovoriti.“
„Tole pa ni dobro slišati. A je kaj narobe?“ je nekoliko zaskrbljeno, a še vedno z nasmeškom na obrazu vprašala.
„Samo pridi na sestanek,“ je živčno odvrnil.
Presenečeno in nepremično ga je gledala, ko je zaprl vrata. Srce mu je hitro bilo in počutil se je neprijetno. Naslonil se je na steno in odložil torbo. Zaprl je oči in globoko dihal.
„Le kaj mi je tega treba,“ si je ponavljal v mislih. Ko se je nekoliko umiril, se je odpravil proti svoji pisarni.
Mirno je sedel na stolu. Končno je imel občutek, da se ima pod nadzorom. Prepričan je bil, da ne bo več izgubil nadzora in bo pogovor vodil brez čustev, tako kot je bil vajen v težavnih okoliščinah. Brez misli je sedel za pisalno mizo in zrl v vrata. Potrkala je.
„Naprej!“
Vrata so se odprla in vstopila je. Premeril jo je od nog do glave. V srcu ga je nekaj zabolelo. Bolečina ga je opomnila, da do te ženske še vedno nekaj čuti in še vedno hrepeni po njej. Ni mogel prešteti, kolikokrat je do sedaj sanjaril, da srečno živita skupaj, da se ljubita in uživata v sadovih ljubezni. A vse to so bile prazne sanje, sanje brez prihodnosti in skrite želje, ki so bile neuresničljive.
S pogledom ji je nakazal, naj se usede na stol nasproti. Gledal jo je v zapeljivi obraz, ki so ga krasili zlati lasje. Pogled je usmeril na njena očesa. Dva bisera sta ga vprašujoče in s kančkom strahu opazovala. Zavedala se je, da ta razgovor ne bo prinesel nič dobrega, spraševal pa se je, ali je pripravljena na to, kar ji bo povedal. Ker je bil še vedno tiho, se mu je kislo nasmehnila. Nasmešek je hitro izginil, ker je njegov obraz ostal nepremično hladen.
„Ines, koliko časa delaš pri nas? Dobro leto?“
„Leto in pol bo, odkar ste me vzeli. Bilo je kar zanimivo in prijetno,“ je nekoliko veselo odgovorila.
„Leto in pol,“ je ponovil zamišljeno in se zagledal v zgornji rob vrat.
S pogledom se je vrnil na njene oči.
„Ines, kot si verjetno že opazila, se je naše podjetje znašlo v finančnih težavah. V zadnje pol leta so nam prihodki upadli za polovico in postrgali smo že vse rezerve, ki smo jih imeli. Posledično moramo zmanjšati stroške.“
„Vem. Saj že varčujemo na vseh možnih mestih. Mislim, da smo pri tem kar uspešni. Sama sem svoje stroške zmanjšala za tretjino, pa mislim, da bi jih lahko še nekoliko,“ je bolj sproščeno povedala. „Če je treba še bolj zategnit pas, ti samo povej. Sploh ne bo težav.“
Žalostno je zavzdihnil.
„Ines, vem, da si zelo delovna in pridna. Si zagotovo eden izmed najbolj delovnih ljudi v našem podjetju in tako jaz, kot tudi naš direktor, sva zelo zadovoljna s teboj.“
V njegovem glasu je bilo čutiti žalost, neizmerno žalost, ki se mu je nehote prikradla. Tega ni želel. Ines je to začutila in pogled se ji je pomračil.
„Kot si verjetno opazila, naš direktor ni med najbolj sposobnimi ljudmi. Sedaj, v času krize, pa je začel prav odkrito delati napake. Posledično se je naše finančno stanje močno poslabšalo. Tako zelo, da nam grozi propad.“
„Ojoj,“ ji je ušlo. „Kaj lahko naredim?“
Začutil je, da se ta pogovor ne bo najbolje izšel. Ines je bila vedno zelo zagnana in za vsako težavo je skušala najti rešitev. Zabolelo ga je, ker ga je nehote skušala speljati stran od bistva pogovora.
„Žal nič. Podjetje je direktorjevo in, če ga ni sposoben voditi tako, kot bi ga moral, bo pač prej ali slej propadlo.“
„Pa bo to kmalu? Ali si moramo že iskati nove službe?“
Njena vprašanja so delovala naivno. Moral je preiti na bistvo pogovora, sicer bo vse skupaj postalo zanj in za Ines še težje.
„Ines, tule na mizi pred menoj je bela ovojnica, ki ti jo moram izročiti.“
S pogledom je nakazal na ovojnico, ki je ležala na sredini pisalne mize. V njenem pogledu je zaznal začudenost. Počasi je segla po ovojnici.
„V njej piše, da ti z današnjim dnem odpovedujemo delovno razmerje. Z današnjim dnem začne teči trimesečni odpovedni rok, ki ga lahko na tvojo željo skrajšamo na en mesec. Prejela boš tudi odpravnino, ki ti pripada po zakonu.“
Obmolknil je. Ines je otrpnila in ga gledala z odprtimi usti, kot da se ji je v grlu zataknila beseda, ki jo je pravkar želela izreči. V očeh je bilo najprej presenečenje, ki se je spremenilo v grozo. Vrgla se je nazaj naslonjalo. Dolgi lasje so ji prekrili levo lice.
„A tako,“ je razočarano rekla.
„Žal...“
Nemo ga je gledala. Postajalo mu je mučno. Naredil je, kar je narekovala dolžnost. Kaj pa bo sledilo, mu je bila čista uganka. In to ga je mučilo. Bal se je, da bo Ines naredila kakšno sceno. Da jo bodo preplavila čustva. Njemu se je to že dogajalo. V notranjosti je čutil, kako ga razjeda neizmerna žalost in zaželel si je, da bi Ines čim prej zapustila pisarno.
„Po letu in pol, ko sva tako dobro sodelovala. Zdaj pa je vsega konec?“
„Ines, jaz sem naredil vse kar sem lahko. Zelo mi je žal, da je do tega prišlo in hudo mi je. Ker s teboj sem bil resnično zadovoljen. Dobro sva sodelovala in veliko sva naredila. Tudi veliko prijetnih trenutkov sva doživela v vsem tem času in želel sem si, da se ne bi takole končalo. Pri srcu si mi in težko mi je, da sem ti moral predati to žalostno novico. Če bi le lahko kaj naredil.“
„Zdaj je vsega konec,“ je žalostno zamrmrala.
Počasi je vstala in se odpravila proti vratom. Prijela je za kljuko in na pol odprla vrta. Ozrla se je proti Martinu in ga žalostno pogledala. Vrata so se neslišno zaprla, ko je zapustila pisarno. Martin si je z dlanmi zakril obraz. Ulile so se mu solze.
1. apr. 2011
Praznina v srcu
Praznina trajajo že dolgo. Sploh ne pomnim več, kako je bilo, ko je ni bilo. Postala je tako vsakdanja, kot je sonce. Pride zjutraj, še preden odprem oči in odide dolgo po tistem, ko jih zvečer zaprem. Z mano je v trenutkih sreče in trenutkih žalosti. Ves čas me opominja, ves čas mi prišepetava, ves čas skrbi, da ne zadiham sproščeno. Če ji ne bi znal pobegniti, bi moja zadnja ura že davno odbila.
Nekaj časa je pred menoj tema. Veke zadržujejo svetlobo. Po nekaj trenutkih umirjenosti se začne oblikovati podoba. Počasi dobiva obrise. Izoblikujejo se ljudje, izoblikujejo se drevesa, hiše, vrtovi,... Izoblikuje se sreča, izoblikuje se ljubezen. Preplavi me zadovoljstvo in radost. Srečen sem, zaljubljen sem. Obožujem jo, ljubim jo. Odprem oči in podoba v trenutku izgine. Zunaj se je stemnilo in soba je v prazni temi. Praznina. Še vedno je tu.
20. mar. 2011
Izlet v Berlin
Na osnovi izkušenj s potovanja sredi oktobra 2010.
Berlin, prestolnica Nemčije. Je največje nemško mesto s preko 3,4 milijona prebivalcev. Prve omembe v pisanih virih segajo v 13. stoletje. Med drugo svetovno vojno je bil precej uničen, po drugi svetovni vojni pa vse do padca berlinskega zidu leta 1989, je bil razdeljen na zahodni in vzhodni del. Zahodni del je bil enklava v vzhodni Nemčiji in se ni razvijal, medtem ko so v vzhodnem (manjšem) delu množično gradili velike socialistične stavbe, ki še danes dajejo pečat vzhodnemu delu. Ker so bili ljudje v zahodnem delu na neki način zaprti, so pri razvoju zahodnega dela veliko pozornosti prispevali zelenju. Danes je približno tretjina ozemlja Berlina v obliki parkov, gozdov, rek, jezer in vrtov.
Prihod v Berlin
V Berlin je mogoče priti na več načinov. Če se odločimo za avtomobil, nas čaka približno 1.000 km vožnje, večinoma po avtocestah. Strošek je temu primeren in, če gredo skupaj trije ali štirje, ki si delijo stroške, je to zagotovo cenovno gledano najugodnejša možnost. Pri tem je treba upoštevati, da je za vožnjo po Berlinu potrebna okoljska nalepka. Druga možnost je vlak. O tej možnosti sem realno razmišljal, vendar pa je cenovno neugodna, razen, če je mogoče dobiti vozovnico v kakšni izmed akcij. Tudi potovanje je dolgotrajno.
Nad vzhodno Nemčijo.
V Berlinu smo pristali na letališču Tegel, ki je glavno berlinsko letališče. Ker je v mestu – med pristajanjem in vzletanjem se zelo dobro vidi celotno mesto – ga nameravajo leta 2012 zapreti, promet pa preusmerili na Schönefeld, ki ga bodo preimenovali v letališče Berlin Brandenburg. Tegel ima dobre povezave s centrom mesta z avtobusom (3 linije), avtobusi pa vozijo na nekaj minut.
Bivanje
Izbira hotelov je pestra, od poceni do najdražjih. Izbral sem Aletto Jugendhotel na Gruenewald strasse 33, ki sem ga rezerviral preko HRS. Hotel je bil na južnem obrobju centra mesta med dvema postajama podzemne železnice (3 minute peš). Poleg hotela sta dve trgovini (Aldi in Pennymarkt). Hotel je mladinskega značaja, vendar sprejemajo goste vseh starosti (srečeval sem tudi mnogo starejše od mene). Sobe so čiste, a špartansko opremljene (ni sušilca za lase). Na voljo so tudi sobe za več ljudi (5 in več) s skupnimi kopalnicami, ki so namenjene skupinam najstnikov. Zajtrki so bili okusni, čeprav sem pogrešal večjo pestrost. Po tednu dni nekoliko preseda, da so na voljo 3 vrste salame, 2 vrsti sira, jajce, kumarice, 3 vrste marmelade, 2 namaza, 3 vrste kosmičev, 2 vrsti jogurta in še nekaj malenkosti. V vhodni avli je ves čas na voljo brezplačen čaj (velika izbira) in brezžični dostop do interneta (geslo se dobi na recepciji). Cena na noč za enoposteljno sobo (lastna kopalnica) z zajtrkom je bila 33 € v ponedeljek, 42 € za vikend in ostale dni 39 €. Imel sem srečo, da so mi dodelil dvoposteljno sobo. Čeprav hotelu ne bi škodila prenova (okna so bila samo enoslojna), dvigalo (do tretjega nadstropja je bilo zvečer kar težko priti, kaj šele do petega) in malo manj zapleteni hodniki (drugi dan sem se med iskanjem sobe izgubil), sem bil s hotelom zadovoljen.
Premikanje po mestu
Javni prevoz v Berlinu je dobro razvit. Celotno mesto pokrivata podzemna železnica in nadzemni S-Bahn. V zahodnem delu prevladujejo avtobusi, v vzhodnem tramvaji. Enosmerne vozovnice je mogoče kupiti na avtobusu, sicer pa na avtomatih na podzemnih S-Bahn in nekaterih avtobusnih postajah. Na avtomatih na podzemni železnici je mogoče plačevati z Maestro kartico in tudi nekaterimi kreditnimi karticami. Večdnevne vozovnice so na voljo za 48 ur, 72 ur in 5 dni. Najdražja je 5 dnevna vozovnica, ki vključuje tudi Potsdam in je stala 34,90 €. Vozovnice so po conah. Za gibanje po Berlinu zadošča vozovnica za coni A in B in vključuje tudi povezave z letališčem Tegel, medtem ko je treba imeti za letališče Schönefeld vozovnico, ki vključuje tudi cono C, omogoča pa tudi vožnjo do Potsdama. Podatki veljajo za Berlin Welcome Card, ki prinaša tudi določene popuste v muzejih.
Kupljena vozovnica se žigosa na avtomatu na podzemni železnici ali avtobusu. Prehodi na podzemno in S-Bahn so prosti, v tednu dni pa nisem naletel na nobeno kontrolo. Vstopanje na avtobus je dovoljeno le pri sprednjih vratih, pri čemer je treba vozniku pokazati vozovnico. V praksi pa ljudje vstopajo tudi pri vratih, ki so namenjena izstopanju. Druga zanimivost je, da se vozniki avtobusa držijo voznega reda. Zato ni nič nenavadnega, če voznik zapre vrata in odpelje, še preden se vsi potniki vkrcajo. Ironija pri tem je, da avtobusi niso najbolj točni.
Celoten javni promet je učinkovit in hiter. Na postajah podzemne, S-Bahn in večjem delu avtobusnih postaj so prikazovalniki prihodov. V vseh vozilih so informativne table, na katerih piše naslednjih nekaj postaj, prvo pa tudi napove govorni avtomat. Tako težav z iskanjem prave postaje za izstop ni. Občasno so avtobusi prepolni, na podzemni in S-Bahnu pa nisem nikoli doživel pretirane gneče. V večernih urah je treba biti pozoren na končne postaje S-Bahn in podzemne, saj veliko vlakov pelje po skrajšanji progi.
Podzemna je hitra, čista, zapletena in rumeno-oranžna. Dober zemljevid prog v roki ne bo škodil. Pri prestopanjih bo treba pogosto poseči tudi po zemljevidu Berlina, saj je na marsikateri postaji treba iti na prosto in v sosednjo ulico ter nato ponovno pod zemljo. Ker oznake niso na vseh postajah jasne, sem nekajkrat prav nesrečno iskal vhod na postajo druge linije.
Hoja po Berlinu ni težavna. Povsod so pločniki, avtomobili pa na njih ne parkirajo. Nekoliko nenavadno je, da ni zeber na prehodih za pešce. Ti običajno niti niso označeni in le po semaforju za pešce veš, da greš lahko čez cesto.
Ker je Berlin velik, brez dobrega zemljevida ne bo šlo. Uporabno je, da si dober zemljevid priskrbimo še pred prihodom v Berlin. Sam tega nisem storil in sem imel na voljo le dva slaba zemljevida. Posledično sem iskal hotel dobri dve uri in naredil velik ovinek s podzemno železnico čisto po nepotrebnem. Seveda sem, še preden sem prišel v hotel, kupil ustrezen zemljevid, ki sem ga intenzivno uporabljal vseh 8 dni. V veliko korist bo tudi dober zemljevid podzemne in S-Bahna, saj sta obe omrežji močno razvejani in zapleteni.
Denar
Porabiti denar v Berlinu ne bo težko. Trgovine, trgovine in še enkrat trgovine. Skoraj na vsakem koraku. En večer sem prestopal na eni izmed postaj, kjer je bilo treba za prestop na drugo linijo zapustiti podzemno in iti v sosednjo ulico. Stopim na prosto. Tema, grafiti, gradbišče. Tesno mi je bilo pri srcu, ker ni bilo nikogar, ura pa pozna. Hodim po začasni poti iz desk, dokler ne pridem na drugo ulico. Tam pa vse svetlo, polno ljudi in množica trgovin.
Glavne turistične znamenitosti, večje trgovine in trgovine v trgovskih centrih sprejemajo večino kartic, medtem ko bo treba v manjših trgovinah poseči po gotovini. Prvi problem pri plačevanju sem imel na letališču, kjer sem pri eni izmed agencij kupoval vozovnico za mestni promet, ki vsebuje tudi vstopnine v muzeje, pa plačilo ni bilo mogoče drugače kot z gotovino. Obiski na bankomatu so bili pogosti. Tudi s kreditno kartico so bile težave, saj marsikje, kljub temu, da so omogočali plačevanje z njo, to ni bilo možno. Pojasnjevali so, da je verjetno nekaj narobe s kartico. V to sicer močno dvomim, saj je potem v drugi trgovini delovala brezhibno. Skratka, zadostna količina gotovine ne bo odveč.
Glede cen nisem imel občutka, da so bistveno drugačne, kot pri nas. Morebiti nekoliko višje. Vstopnine v muzeje in druge znamenitosti so bile do 12 €
Prehranjevanje
S prehrano v Berlinu ne bo težav. Stojnice s klobasicami, restavracije, picerije, restavracije s hitro prehrano,... Za želodec bo poskrbljeno. Za kosila sem odštel do 17 €, pri čemer sem si privoščil eno brezalkoholno pijačo, juho, glavno jed in solato. Tudi za 10 € se je mogoče najesti. Osebje je bilo v vseh restavracijah prijazno, ne glede na mojo „polomljeno“ nemščino, hrana okusna, pretirane gneče pa ni bilo. Izjema so bile restavracije s hitro prehrano, kjer je bila neizmerna gneča, ki pa sem se jim izogibal (z izjemo enega dne). Težko je najti restavracijo z lokalno kuhinjo, kar pa mi je vseeno uspelo. Restavracija je med Museuminsel in Aleksanderplatz-om na levi strani. Vhod je skozi prehod med trgovinami na nekakšno dvorišče. Imena si žal nisem zapomnil.
Nakup hrane v trgovini bo precej zahteven podvig. Če odštejem trgovini poleg hotela, nisem videl nobene trgovine s prehrambnimi izdelki. Ko sem zadnji dan iskal tako trgovino, ker sem želel kupiti neko severno nemško ribjo specialiteto (v pločevinki), sem se zelo namučil in že skoraj obupal, ko sem končno našel majhno živilsko trgovino na Wittenberg Platz-u.
Znamenitosti
Berlin je poln znamenitosti. Takšnih in drugačnih. Zgodovinsko gledano je večina pomembnih zgradb nastala po letu 1700, med drugo svetovno vojno pa so bile močno poškodovane. Kaj obiskati, je zelo odvisno od tega, kaj vas zanima. Ker jih je preveč, da bi o njih pisal tule, bom na kratko predstavil samo nekaj znamenitosti, ki so meni bile najbolj zanimive, za siceršnji izbor pa vsekakor predlagam kakšen dober vodnik po Berlinu. In še opozorilo: ob ponedeljkih je večina muzejev zaprtih.
Berlinski botanični vrt je zagotovo en izmed lepših botaničnih vrtov. Na 43 ha rastejo rastline z vsega sveta, prevladujejo pa tiste s severne poloble. Del botaničnega vrta je arboretum, kjer je bil sprehod med jesensko obarvanim drevjem prav sproščujoč. Drugi del vrta je namenjen zbirkam rastlin, ki so urejene po delih sveta. Znamenitost vrta je tudi velika steklena hiša, kjer je mogoče videti sredozemske, puščavske in tropske rastline. Ob botaničnem vrtu je tudi botanični muzej, ki pa me ni prepričal.
Museumsinsel je zagotovo vrhunec obiska Berlina, saj ima največje zaklade. Na njem imajo domovanje štirje muzeji (Altes Museum, Neues Museum, Pergamonmuseum, Bodemuseum) in galerija (Altes National Gallerie). Tu si je mogoče ogledati glavne znamenitosti, ki so jih nemški arheologi nabrali na svojih izkopavanjih (uradnih in plenjenih) skozi zgodovino. Altes Museum je posvečen starim Grkom, Feničanom in Rimljanom. Ima tudi oddelek s starogrško erotiko. Neues Museum je večji del posvečen Egipčanom (tu je mogoče videti slavni kip Nefretete, ki si ga Egipčani tako želijo). Bodemuseum ima bizantinsko umetnost in zbirko cerkvenih oltarjev, slik in kipov iz med vojno uničenih nemških cerkva. Pergamonmuseum pa je muzej, ki ga je treba obiskati, četudi vas zgodovina ne navdihuje. Ta muzej me je popolnoma očaral. V njem je razstavljen Pergamonski oltar iz 2. stoletja pred našim štetjem. Ta starogrška zgradba je v večini na novo postavljena in pogled na preko 30 metrov širok in preko 10 metrov visoko zgradbo oltarja je res impozanten in seveda k temu je treba dodati še okoli 100 m bolj ali manj ohranjenega reliefa. V tem muzeju so še druge znamenitosti v pravi podobi, ki so jih arheologi izkopali, prenesli v Berlin in ponovno sestavili: vrata Ištar, 16 metrov visoka rimska vrata na market iz 2. stoletja, številni mozaiki. Velik del je posvečen Sumercem. Če imate namen obiskati vse muzeje, potem je smiselno kupiti 72 urno Berlin Welcome Card Museumsinsel, ki omogoča 72 ur vožnje z javnim prevozom in ima vključene vse vstopnine v muzeje. Njena cena za coni A in B je bila 31,50 €. Na Museum Insel sem prebil dva dneva in pol, pri čemer sem bil en dan do 21 ure zvečer (ob četrtkih je Pergamonmuseum odprt do 22. ure). Če vam muzeji niso prav pri srcu, bo en dan dovolj, sicer pa sta dva dneva zagotovo minimalen čas za nekoliko bolj poglobljen obisk vseh muzejev. V muzejih je dovoljeno fotografiranje brez uporabe bliskavice.
Brandenburških vrat ni mogoče zgrešiti. Polno turistov, središče Berlina. Zanimivo. Obiskal večkrat, zvečer in podnevi.
Chekpoint Charlie je bolj vaba za turiste. Videti je mogoče hišico na ameriški strani mejnega prehoda in na informativnih tablah nekaj zgodovine. Bolj zanimivo se je sprehoditi od Checkpoint Charlie do Potsdamer Platz po Niederkirchner Strasse, kjer so ohranjeni ostanki berlinskega zidu in predstavljena zgodovina od konca prve svetovne vojne do padca zidu.
Živalski vrt se hvali, da je eden izmed živalskih vrtov z največ različnimi živalskimi vrstami, a me je razočaral. Kletke so večinoma majhne, živali pa ne videti preveč srečne. Mogoče je bil tak dan, saj je bilo hladno in deževno. Vsekakor bi lahko izpustil. Dunajski je mnogo lepši. Nekaj povsem drugega pa je Akvarij, ki je ob živalskem vrtu. Ne samo, da je to eden izmed treh akvarijev na svetu, ki ima meduze, akvariji so ogromni, pestrost ribjih vrst pa zelo velika. Zelo zanimivo, zelo prijetno in zelo poučno. Vsekakor vredno obiska (med vikendi je precejšnja gneča).
Morski psi v berlinskem akvariju.
DDR Museum predstavlja življenje v Nemški demokratični republiki. Mogoče je videti številne predmete iz časa do združitve obeh Nemčij in spoznati takratno življenje. Čeprav je muzej zasnovan zelo populistično, pa ga je vseeno zanimivo obiskati.
Čisto nekaj drugega je Erotik Museum, ki je bil popolno razočaranje. Za 10 € ponuja nekaj na pol prevedeno iz angleščine v nemščino (ali obratno), polno kiča, malo zgodovine, pa še ta je zelo časovno omejena in veliko poučevanja o osnovah spolnosti. Primerno, če si mozoljav najstnik, za ostale pa odsvetujem.
Deutsches Histrorisches Museum je bil vsekakor češnja na vrhu torte. Čeprav sem bil skeptičen in sem se se za obisk odločil zgolj zaradi nastanka manjše anomalije v programu, pa mi je bilo na koncu žal, da si nisem vzel več časa. V muzeju je podrobno in na zanimiv način predstavljena nemška zgodovina od prvih zametkov pa vse do danes.
Panorama. Ves čas sprehajanja po Berlinu sem videval avtobuse, ki so vabili na razgledno vožnjo po Berlinu za 10 do 12 €. Mikalo me je, pa sem potem prebral v vodniku, da je zelo dobra alternativa redna avtobusna linija 110, ki pelje od postaje ZOO do Aleksanderplatz-a (in obratno). Ta linija pelje mimo glavnih Berlinskih znamenitosti. Nad vožnjo sem bil navdušen. Namesto živega vodnika, vodnik v knjižni obliki, sedež ob oknu v prvem nadstropju in prihranjenih 12 €. Peljal sem se 3x, ker prvič je šlo vse skupaj prehitro mimo, potem pa sem to linijo še uporabil za dostop do muzejev. Vsekakor priporočam. Možen je ogled Berlina z ladjo, česar pa nisem preizkusil.
Mecedes – Benz Galerie je primerna za vse ljubitelje avtomobilov, še posebej Mercedesov. Je razstavni prostor za najnovejše modele, v katere se je mogoče, z izjemo najdražjih, tudi usesti. Galerija je odprta vsak dan do 22. ure in je na ulici Unter den Linden blizu Brandenburških vrat na levi strani, če gremo od Brandenburških vrat proti Aleksanderplatz-u. Na nasprotni strani ceste je salon VW in Bentlija.
Potsdam
Obisk Berlina ni popoln brez obiska Potsdama. Potsdam je staro in prijetno mesto, 30 minut vožnje s S-Bahn iz Berlina (vozovnica za cono C). Staro mestno jedro je prijetno za sprehod, poleg tega pa mesto ponuja kar nekaj znamenitosti. Izpostavil bi štiri mestna vrata, Aleksadrowko (ruska četrt) in dvorec Sanssouci. Dvorec je zelo obiskan, zato je mogoče kupiti le t.i. urne karte, kjer je na karti določena ura, kdaj je možen vstop. Zanimiv dvorec, vreden ogleda. Vsekakor pa je zanimiva tudi vožnja z ladjo po okoliških vodah. Priporočam parnik Gustav. Cene so okoli 12 € po osebi, odvisno od izbrane poti.
Varnost
V Berlinu sem se počutil varno. Doživel nisem ničesar neprijetnega z izjemo srečanja obritoglavcev na Aleksanderplatz-u v katere sem se skoraj zaletel, ker sem med hojo bral zemljevid. In še to je bilo zgolj srečanje na nekaj metrov, ki pa je pustilo nekoliko neprijeten vtis. Na Aleksanderplatz-u je tudi mnogo raznih „prodajalcev“ in promotorjev, ki znajo biti precej nadležni.
Stroški
Skupni stroški izleta v Berlin (7 nočitev, 8 dni) so znašali 907 €. Od tega sem za letalski prevoz in hotel odštel 498 €, za prevoz po mestu in vse vstopnine 149 €, za hrano in pijačo 113 € in za drugo 147 €.
Vtisi
Izlet v Berlin je bil zagotovo eden izmed bolj zanimivih, pa tudi nekoliko napornih, saj je bil prvi izlet takega tipa, ki sem ga opravil v solo zasedbi. Do sedaj sem vedno potoval v družbi.
Mesto samo me ni navdušilo, saj nima nekakršnega jasnega središča. V Berlinu je vse veliko: ulice, zgradbe, podzemna, muzeji, parki,... Ulice so široke, zgradbe so velike. Vse je zelo podobno. Posledično sem bil že prvi dan izgubljen. Obtičal sem na postaji ZOO, kamor me je pripeljal avtobus, saj mi je hotel poslal napačna navodila za prihod. Po dolgotrajnem preučevanju zemljevidov, mi je končno uspelo najti hotel in približno pot do njega. Spopad s podzemno je tudi poglavje zase. Prvi dan sem bil čisto zgubljen, drugi dan malo manj zgubljen, tretji dan sem že poznal bližnjice in četrti dan, sicer z zemljevidom v roki, samozavestno prestopal z linije na linijo.
V Berlinu se veliko gradi. Skoraj ni dela mesta, da ne bi naletel na gradbišče. Tudi vožnja z S-Bahnom je razkrila, da je ves Berlin eno samo gradbišče. Vidi se, da je glavno mesto, ki je 50 let spalo, sedaj pa se intenzivno prebuja v časih močnega razvoja Nemčije.
Zagotovo so vrhunec obiska Berlina muzeji na Museumsinsel. Občudovanje 3000 in več let starih predmetov, ki so videti, kot da bi jih izdelali pred nekaj leti, te pusti z odprtimi usti. Sedenje na stopnicah Pergamonskega oltarja v večernih urah me je, z nekaj domišljije, popeljalo v čas starih Grkov. Vsi reliefi so zažareli v barvah (takšni so menda bili v originalu), turisti pa so svoja sodobna oblačila zamenjali za starogrška. In odpotoval sem dobrih 2100 let v preteklost. Ali pa sedenje na robu vodnjaka v parku ob Charlottenburg, na toplem soncu, v miru, dan pred odhodom domov, ko so noge od številnih prehojenih kilometrov po mestu in muzejih, javkale, da imajo dovolj. Z zadovoljstvom sem ugotavljal, da je bila izbira potovalnega cilja prava. Veliko zanimivega sem videl in, ko sem se zadnji, deževen, dan peljal z avtobusom na letališče, sem ugotavljal, da sem užival. Po malem mi je bilo kar žal, da se je Berlinu približeval A321-200 na katerem sem imel rezerviran sedež za let proti domu.
Berlin, prestolnica Nemčije. Je največje nemško mesto s preko 3,4 milijona prebivalcev. Prve omembe v pisanih virih segajo v 13. stoletje. Med drugo svetovno vojno je bil precej uničen, po drugi svetovni vojni pa vse do padca berlinskega zidu leta 1989, je bil razdeljen na zahodni in vzhodni del. Zahodni del je bil enklava v vzhodni Nemčiji in se ni razvijal, medtem ko so v vzhodnem (manjšem) delu množično gradili velike socialistične stavbe, ki še danes dajejo pečat vzhodnemu delu. Ker so bili ljudje v zahodnem delu na neki način zaprti, so pri razvoju zahodnega dela veliko pozornosti prispevali zelenju. Danes je približno tretjina ozemlja Berlina v obliki parkov, gozdov, rek, jezer in vrtov. Prihod v Berlin
V Berlin je mogoče priti na več načinov. Če se odločimo za avtomobil, nas čaka približno 1.000 km vožnje, večinoma po avtocestah. Strošek je temu primeren in, če gredo skupaj trije ali štirje, ki si delijo stroške, je to zagotovo cenovno gledano najugodnejša možnost. Pri tem je treba upoštevati, da je za vožnjo po Berlinu potrebna okoljska nalepka. Druga možnost je vlak. O tej možnosti sem realno razmišljal, vendar pa je cenovno neugodna, razen, če je mogoče dobiti vozovnico v kakšni izmed akcij. Tudi potovanje je dolgotrajno.
 |
| Nad vzhodno Nemčijo. |
Glede na to, da sem potoval sam, je bila najboljša izbira letalo. Cenovno najbolj ugodno povezavo sem našel iz Celovca, kjer neposredne lete izvaja Air Berlin. Kljub temu sem se odločil za odhod z Brnika, saj mi je tako bolj ustrezalo, vozovnica pa je bila le nekoliko dražja. Letel sem preko Frankfurta, porabil pa sem (od prijave na let do prevzema prtljage) dobrih 6 ur in pol, pri čemer sem čakal v Frankfurtu 3 ure. Povratna pot je bila hitrejša in sem porabil dobre 4 ure. Let do Frankfurta traja uro in 35 minut, od Frankfurta do Berlina pa dobro uro. Preko dneva so leti iz Frankfurta v Berlin vsako uro, tako da v primeru zamude ne bo večjih težav z nadaljevanjem poti.
Nad vzhodno Nemčijo.
V Berlinu smo pristali na letališču Tegel, ki je glavno berlinsko letališče. Ker je v mestu – med pristajanjem in vzletanjem se zelo dobro vidi celotno mesto – ga nameravajo leta 2012 zapreti, promet pa preusmerili na Schönefeld, ki ga bodo preimenovali v letališče Berlin Brandenburg. Tegel ima dobre povezave s centrom mesta z avtobusom (3 linije), avtobusi pa vozijo na nekaj minut.
Bivanje
 |
| Soba v Aletto Jugendhotel |
Premikanje po mestu
Javni prevoz v Berlinu je dobro razvit. Celotno mesto pokrivata podzemna železnica in nadzemni S-Bahn. V zahodnem delu prevladujejo avtobusi, v vzhodnem tramvaji. Enosmerne vozovnice je mogoče kupiti na avtobusu, sicer pa na avtomatih na podzemnih S-Bahn in nekaterih avtobusnih postajah. Na avtomatih na podzemni železnici je mogoče plačevati z Maestro kartico in tudi nekaterimi kreditnimi karticami. Večdnevne vozovnice so na voljo za 48 ur, 72 ur in 5 dni. Najdražja je 5 dnevna vozovnica, ki vključuje tudi Potsdam in je stala 34,90 €. Vozovnice so po conah. Za gibanje po Berlinu zadošča vozovnica za coni A in B in vključuje tudi povezave z letališčem Tegel, medtem ko je treba imeti za letališče Schönefeld vozovnico, ki vključuje tudi cono C, omogoča pa tudi vožnjo do Potsdama. Podatki veljajo za Berlin Welcome Card, ki prinaša tudi določene popuste v muzejih.
 |
| Na Aleksanderplatz |
Celoten javni promet je učinkovit in hiter. Na postajah podzemne, S-Bahn in večjem delu avtobusnih postaj so prikazovalniki prihodov. V vseh vozilih so informativne table, na katerih piše naslednjih nekaj postaj, prvo pa tudi napove govorni avtomat. Tako težav z iskanjem prave postaje za izstop ni. Občasno so avtobusi prepolni, na podzemni in S-Bahnu pa nisem nikoli doživel pretirane gneče. V večernih urah je treba biti pozoren na končne postaje S-Bahn in podzemne, saj veliko vlakov pelje po skrajšanji progi.
 |
| Altes Museum |
Hoja po Berlinu ni težavna. Povsod so pločniki, avtomobili pa na njih ne parkirajo. Nekoliko nenavadno je, da ni zeber na prehodih za pešce. Ti običajno niti niso označeni in le po semaforju za pešce veš, da greš lahko čez cesto.
Ker je Berlin velik, brez dobrega zemljevida ne bo šlo. Uporabno je, da si dober zemljevid priskrbimo še pred prihodom v Berlin. Sam tega nisem storil in sem imel na voljo le dva slaba zemljevida. Posledično sem iskal hotel dobri dve uri in naredil velik ovinek s podzemno železnico čisto po nepotrebnem. Seveda sem, še preden sem prišel v hotel, kupil ustrezen zemljevid, ki sem ga intenzivno uporabljal vseh 8 dni. V veliko korist bo tudi dober zemljevid podzemne in S-Bahna, saj sta obe omrežji močno razvejani in zapleteni.
 |
| Bogastvo berlinskih muzejev je neizmerno. |
Porabiti denar v Berlinu ne bo težko. Trgovine, trgovine in še enkrat trgovine. Skoraj na vsakem koraku. En večer sem prestopal na eni izmed postaj, kjer je bilo treba za prestop na drugo linijo zapustiti podzemno in iti v sosednjo ulico. Stopim na prosto. Tema, grafiti, gradbišče. Tesno mi je bilo pri srcu, ker ni bilo nikogar, ura pa pozna. Hodim po začasni poti iz desk, dokler ne pridem na drugo ulico. Tam pa vse svetlo, polno ljudi in množica trgovin.
Glavne turistične znamenitosti, večje trgovine in trgovine v trgovskih centrih sprejemajo večino kartic, medtem ko bo treba v manjših trgovinah poseči po gotovini. Prvi problem pri plačevanju sem imel na letališču, kjer sem pri eni izmed agencij kupoval vozovnico za mestni promet, ki vsebuje tudi vstopnine v muzeje, pa plačilo ni bilo mogoče drugače kot z gotovino. Obiski na bankomatu so bili pogosti. Tudi s kreditno kartico so bile težave, saj marsikje, kljub temu, da so omogočali plačevanje z njo, to ni bilo možno. Pojasnjevali so, da je verjetno nekaj narobe s kartico. V to sicer močno dvomim, saj je potem v drugi trgovini delovala brezhibno. Skratka, zadostna količina gotovine ne bo odveč.
Glede cen nisem imel občutka, da so bistveno drugačne, kot pri nas. Morebiti nekoliko višje. Vstopnine v muzeje in druge znamenitosti so bile do 12 €
Prehranjevanje
S prehrano v Berlinu ne bo težav. Stojnice s klobasicami, restavracije, picerije, restavracije s hitro prehrano,... Za želodec bo poskrbljeno. Za kosila sem odštel do 17 €, pri čemer sem si privoščil eno brezalkoholno pijačo, juho, glavno jed in solato. Tudi za 10 € se je mogoče najesti. Osebje je bilo v vseh restavracijah prijazno, ne glede na mojo „polomljeno“ nemščino, hrana okusna, pretirane gneče pa ni bilo. Izjema so bile restavracije s hitro prehrano, kjer je bila neizmerna gneča, ki pa sem se jim izogibal (z izjemo enega dne). Težko je najti restavracijo z lokalno kuhinjo, kar pa mi je vseeno uspelo. Restavracija je med Museuminsel in Aleksanderplatz-om na levi strani. Vhod je skozi prehod med trgovinami na nekakšno dvorišče. Imena si žal nisem zapomnil.
Nakup hrane v trgovini bo precej zahteven podvig. Če odštejem trgovini poleg hotela, nisem videl nobene trgovine s prehrambnimi izdelki. Ko sem zadnji dan iskal tako trgovino, ker sem želel kupiti neko severno nemško ribjo specialiteto (v pločevinki), sem se zelo namučil in že skoraj obupal, ko sem končno našel majhno živilsko trgovino na Wittenberg Platz-u.
Znamenitosti
 |
| Hildesheim-ski srebrni zaklad |
Berlinski botanični vrt je zagotovo en izmed lepših botaničnih vrtov. Na 43 ha rastejo rastline z vsega sveta, prevladujejo pa tiste s severne poloble. Del botaničnega vrta je arboretum, kjer je bil sprehod med jesensko obarvanim drevjem prav sproščujoč. Drugi del vrta je namenjen zbirkam rastlin, ki so urejene po delih sveta. Znamenitost vrta je tudi velika steklena hiša, kjer je mogoče videti sredozemske, puščavske in tropske rastline. Ob botaničnem vrtu je tudi botanični muzej, ki pa me ni prepričal.
 |
| Pergamonski oltar je tako velik, da ga ni bilo mogoče spraviti na eno fotografijo. |
 |
| Akvarij je prava paša za oči |
Chekpoint Charlie je bolj vaba za turiste. Videti je mogoče hišico na ameriški strani mejnega prehoda in na informativnih tablah nekaj zgodovine. Bolj zanimivo se je sprehoditi od Checkpoint Charlie do Potsdamer Platz po Niederkirchner Strasse, kjer so ohranjeni ostanki berlinskega zidu in predstavljena zgodovina od konca prve svetovne vojne do padca zidu.
Živalski vrt se hvali, da je eden izmed živalskih vrtov z največ različnimi živalskimi vrstami, a me je razočaral. Kletke so večinoma majhne, živali pa ne videti preveč srečne. Mogoče je bil tak dan, saj je bilo hladno in deževno. Vsekakor bi lahko izpustil. Dunajski je mnogo lepši. Nekaj povsem drugega pa je Akvarij, ki je ob živalskem vrtu. Ne samo, da je to eden izmed treh akvarijev na svetu, ki ima meduze, akvariji so ogromni, pestrost ribjih vrst pa zelo velika. Zelo zanimivo, zelo prijetno in zelo poučno. Vsekakor vredno obiska (med vikendi je precejšnja gneča).
Morski psi v berlinskem akvariju.
 |
| Primer vzhodnonemške kuhinje v DDR Museum |
Čisto nekaj drugega je Erotik Museum, ki je bil popolno razočaranje. Za 10 € ponuja nekaj na pol prevedeno iz angleščine v nemščino (ali obratno), polno kiča, malo zgodovine, pa še ta je zelo časovno omejena in veliko poučevanja o osnovah spolnosti. Primerno, če si mozoljav najstnik, za ostale pa odsvetujem.
Deutsches Histrorisches Museum je bil vsekakor češnja na vrhu torte. Čeprav sem bil skeptičen in sem se se za obisk odločil zgolj zaradi nastanka manjše anomalije v programu, pa mi je bilo na koncu žal, da si nisem vzel več časa. V muzeju je podrobno in na zanimiv način predstavljena nemška zgodovina od prvih zametkov pa vse do danes.
 |
| Ostanek berlinskega zidu |
Mecedes – Benz Galerie je primerna za vse ljubitelje avtomobilov, še posebej Mercedesov. Je razstavni prostor za najnovejše modele, v katere se je mogoče, z izjemo najdražjih, tudi usesti. Galerija je odprta vsak dan do 22. ure in je na ulici Unter den Linden blizu Brandenburških vrat na levi strani, če gremo od Brandenburških vrat proti Aleksanderplatz-u. Na nasprotni strani ceste je salon VW in Bentlija.
 |
| Holandska četrt v Potsdamu |
Obisk Berlina ni popoln brez obiska Potsdama. Potsdam je staro in prijetno mesto, 30 minut vožnje s S-Bahn iz Berlina (vozovnica za cono C). Staro mestno jedro je prijetno za sprehod, poleg tega pa mesto ponuja kar nekaj znamenitosti. Izpostavil bi štiri mestna vrata, Aleksadrowko (ruska četrt) in dvorec Sanssouci. Dvorec je zelo obiskan, zato je mogoče kupiti le t.i. urne karte, kjer je na karti določena ura, kdaj je možen vstop. Zanimiv dvorec, vreden ogleda. Vsekakor pa je zanimiva tudi vožnja z ladjo po okoliških vodah. Priporočam parnik Gustav. Cene so okoli 12 € po osebi, odvisno od izbrane poti.
Varnost
 |
| Parnik Gustav v luki Potsdam |
Stroški
Skupni stroški izleta v Berlin (7 nočitev, 8 dni) so znašali 907 €. Od tega sem za letalski prevoz in hotel odštel 498 €, za prevoz po mestu in vse vstopnine 149 €, za hrano in pijačo 113 € in za drugo 147 €.
Vtisi
Izlet v Berlin je bil zagotovo eden izmed bolj zanimivih, pa tudi nekoliko napornih, saj je bil prvi izlet takega tipa, ki sem ga opravil v solo zasedbi. Do sedaj sem vedno potoval v družbi.
Mesto samo me ni navdušilo, saj nima nekakršnega jasnega središča. V Berlinu je vse veliko: ulice, zgradbe, podzemna, muzeji, parki,... Ulice so široke, zgradbe so velike. Vse je zelo podobno. Posledično sem bil že prvi dan izgubljen. Obtičal sem na postaji ZOO, kamor me je pripeljal avtobus, saj mi je hotel poslal napačna navodila za prihod. Po dolgotrajnem preučevanju zemljevidov, mi je končno uspelo najti hotel in približno pot do njega. Spopad s podzemno je tudi poglavje zase. Prvi dan sem bil čisto zgubljen, drugi dan malo manj zgubljen, tretji dan sem že poznal bližnjice in četrti dan, sicer z zemljevidom v roki, samozavestno prestopal z linije na linijo.
V Berlinu se veliko gradi. Skoraj ni dela mesta, da ne bi naletel na gradbišče. Tudi vožnja z S-Bahnom je razkrila, da je ves Berlin eno samo gradbišče. Vidi se, da je glavno mesto, ki je 50 let spalo, sedaj pa se intenzivno prebuja v časih močnega razvoja Nemčije.
 |
| V parku Charlottenburg |
8. mar. 2011
Ljubezensko pismo z mislijo o belem zvončku
Draga Sara!
Prišel bo zgodnjepomladni dan, ko ne bova skupaj. Morda boš na službenem potovanju, morda boš na obisku pri starših, morda boš s prijateljicami odšla na dekliški potep po naši lepi Sloveniji. Takrat se bom, da bom ublažil bolečino hrepenenja po tebi, po tvojem nasmehu, tvojem telesu, tvojem vonju, tvojih čudovitih očeh, odpravil na sprehod v naravo. Hodil bom ob potoku in poslušal njegovo žuborenje. Sončni žarki se bodo lesketali na vodi, ki preskakuje kamenčke, kot se lesketajo tvoje zvedave oči. Suhe travne bilke, se bodo sipale proti vodi, kot se sipljejo po ramenih tvoji dehteči plavi lasje. In rahel veterc bo pihljal, ki me bo spominjal na tvoje dihanje, ki ga čutim zjutraj, ko ležiš poleg mene. Predstavljal si bom, da si z menoj, da se skupaj sprehajava, saj bi težko preživel te lepe trenutke brez misli na dekle, ki jo ljubim.
Ko se bom tako sprehajal in si s tvojo podobo v moji domišljiji tolažil žalostno srce, bom srečal drobni beli zvonček. Svojo drobno glavico bo nastavljal toplim sončnim žarkom. Ustavil se bom in pokleknil. Z roko se bom počasi približal tej srčkani beli kepici in ga čisto narahlo pobožal po krhkih in žametnih venčnih listih. In takrat bom zaprl oči ter podoživel trenutek, ko sem te pobožal po tvojih žametnih licih. Zaljubljeno si me gledala in čisto počasi sem drsel s prsti po tvoji nežni koži. Takrat se mi je utrnila solza. Ne solza žalosti, ne solza trpljenja. Solza sreče, da mi je življenje naklonilo tvojo ljubezen.
Sara, ljubim te iz vsega svojega srca.
Več ljubezenskih pisem >>
 |
| Pobožal bom droben zvonček in občutil bom dotik tvoje nežne kože. |
Ko se bom tako sprehajal in si s tvojo podobo v moji domišljiji tolažil žalostno srce, bom srečal drobni beli zvonček. Svojo drobno glavico bo nastavljal toplim sončnim žarkom. Ustavil se bom in pokleknil. Z roko se bom počasi približal tej srčkani beli kepici in ga čisto narahlo pobožal po krhkih in žametnih venčnih listih. In takrat bom zaprl oči ter podoživel trenutek, ko sem te pobožal po tvojih žametnih licih. Zaljubljeno si me gledala in čisto počasi sem drsel s prsti po tvoji nežni koži. Takrat se mi je utrnila solza. Ne solza žalosti, ne solza trpljenja. Solza sreče, da mi je življenje naklonilo tvojo ljubezen.
Sara, ljubim te iz vsega svojega srca.
Več ljubezenskih pisem >>
1. mar. 2011
Zakoni ljubezni
Izbrani zakoni ljubezni po Murphyju:
- Vse dobre so zasedene. (Vsi dobri so zasedeni.)
- Če ni zasedena, zato obstaja razlog.
- Pamet x lepota x dosegljivost = konstanta. Konstanta je vedno 0.
- Količina ljubezni, ki jo nekdo čuti do tebe je obratno sorazmerna s količino ljubezni, ki jo čutiš ti do njega.
- Če se zdi tako dobro, da ne more biti res, potem verjetno tudi ni zares.
- Preden najdeš svojega princa, moraš poljubiti veliko žab.
- Ljubezen je luknja v srcu.
- Ljubezen je zmaga domišljije nad razumom.
- Ženska nikoli ne pozabi moškega, ki bi ga lahko imela. Moški nikoli ne pozabi ženske, ki je ne more imeti.
- Ko se zaljubi, ni razlike med pametnim in neumnim.
- Čeprav je navzven videti drugače, se nihče, ki je samski, ne počuti srečno.
- Če si prepričan, da zveza ne more uspeti, a čutiš, da bi moral poskusiti, ne poskusi. Kasneje boš ugotovil, da zveza ni uspela, ker si bil prepričan, da ne more uspeti.
- Ključ do srca ženske je nepričakovano darilo ob nepričakovanem času.
- Če si v zvezi, privlačiš ženske, če si samski, jih odbijaš.
- Ko odpove vse drugo, ti ostane upanje.
- Če imaš težave pri izbiri med dvema ženskama, boš vedno izbral napačno.
- Ljubezen je slepa. Poroka vrne vid.
- Bolj si želiš žensko, manj si bo želela tebe.
- Ko ti partnerica reče, da bi se morala pogovoriti, je zveze konec.
- Najboljši moški (ali ženske) so vedno zasedeni - ali pa trčeni.
- Ljubezen povzroči, da ljudje delajo neumnosti.
- Če nekoga ljubiš, ga pusti oditi. Če se ne vrne, te ni vreden.
- Vsi verjamejo v ljubezen, a se sprašujejo ali obstaja.
- Ljubezen preneha obstajati tisti trenutek, ko jo izpovemo.
20. feb. 2011
Nočem govoriti
Nočem govoriti o tistem trenutku v Slonovi kavarni tistega mrzlega decembrskega dne. Pila si čaj, pil sem čaj. Pogovarjala sva se. Ne o vremenu in ne o politiki. O smučanju, o praznovanju novega leta, o potovanjih, o gledališču. Nočem govoriti o tem, da sem te gledal v tvoje zapeljive oči, ki so me tako nagajivo dražile. Izgubljal sem se v njih in le vonj nežnega zelenega čaja, ki je prihajal iz bele keramične skodelice, me je zadrževal v stvarnem svetu. Zavzeto si mi razlagala svoje mnenje in bila vanj povsem prepričana. Poslušal sem te in te gledal. Za hip si prenehala govoriti. Gledala si me in se zapeljivo nasmehnila. Nočem govoriti o tem, da sem takrat razmišljal, da bi se ti počasi približal in te mehko poljubil. Nočem govoriti o tem, da sem začutil, da si mi všeč.
13. feb. 2011
Ljubezensko pismo - za valentinovo
Draga Valentina!
Ljubim te. Ljubim te. Ljubim te. Ljubim te.
Z vsem svojim srcem.
Danes, jutri in vsak naslednji dan.
Tvoj Valentin.
Več ljubezenskih pisem >>
Ljubim te. Ljubim te. Ljubim te. Ljubim te.
Z vsem svojim srcem.
Danes, jutri in vsak naslednji dan.
Tvoj Valentin.
Več ljubezenskih pisem >>
2. feb. 2011
Orientalska roža
Sedel je v primorskem stanovanju, ki je bilo v hiši, ki je štela nekaj stoletij. V sobi je bilo čutiti vonj po starem pohištvu. Zatohlo je bilo. Skozi težke temno zelene zavese svetloba ni prodrla v notranjost. Starinsko pohištvo iz temne orehovine je osvetljevala le ena šibka žarnica, ki je bila sestavni del starega in prašnega lestenca s tremi obledelimi zelenimi rožami. V sobi je bil kavč prekrit z zelenim pregrinjalom, ki je imelo na robu zlate cofke. Zamigotali so vsakič, ko se je sedeči premaknil. Na nizki leseni mizi je bil temno zelen prt z izvezenim cvetom marjetice. Nasproti kavča je bil temno zelen fotelj, v katerem je sedela zgubana gospa. Njen obraz je bil resen, morebitni nasmešek je bil daleč proč. Na nosu so ji sedela majhna očala z debelim črnim okvirjem in dvojnimi lečami: spodaj za blizu, zgoraj za daleč. Sivi lasje so se ji sipali po čelu, ko je zamišljeno strmela na mizo, kjer so bile razporejene stare prerokovalske karte. V štirih vrstah je bilo po osem kart, na robovih oguljenih. Pisane sličice so prikazovale različne dogodke v življenju, njihova razporeditev pa je napovedovala prihodnost. Prihodnost človeka, ki je prišel na obisk k zgubani gospe, ki ji prerokovanje ni bilo tuje.
Strmela je v karte in iz njih brala prihodnost. Napeto je gledal, kako je z očmi švigala od karte do karte in sestavljala njegovo prihodnost. Zgubano čelo ni napovedovalo nič dobrega. Zanimalo ga je le eno in to je hotel izvedeti. Ta trenutek.
Govorila je polglasno, resno in brez čustev.
„Pozno boš spoznal svojo deklico. Poročila se bosta.“
Njene besede so se mu zarezale globoko v srce. Od tistega trenutka dalje je vedel, da ne bo obsojen na življenje praznine, osame in obupa, a prerokba ga je navdala z grozo, saj ni vedel, kaj pomeni „pozno.“ Vprašal je zgubano gospo, ki se mu je le skrivnostno nasmehnila. Prerokbe niso nikoli časovno natančno določene.
Občudoval je orientalsko rožo v dlani. Dala mu jo je zgubana gospa pred davnimi leti, ko jo je prosil, da mu pove, kdaj se bo srečno zaljubil. Počasi je vstala iz svojega fotelja in se odpravila do predalnika na katerem je kraljeval velik svečnik. Z muko ga je odprla, pri tem pa je masivni predal oddal cvileči zvok. Iz njega je vzela orientalsko rožo. Vrnila se je v fotelj in si jo nekaj časa ogledovala v medli svetlobi. Čez nekaj časa mu jo je položila v dlan.
„Čuvaj jo. Kadar ti bo hudo, ko se boš počutil neizmerno osamljenega in boš izgubljal upanje, jo vzemi v roko. Začutil boš njeno toplino in navdala te bo z upanjem, ki te bo obdržalo nad gladino zagrenjenosti in obupa.“
Orientalsko rožo je čuval kot punčico svojega očesa. Bila je krhka in že malo močnejši prijem, bi jo spremenil v oranžni prah. V prvih letih po obisku je ni velikokrat vzel v roke. Zgolj občasno, da je občudoval njeno lepoto. A več let kot je preteklo, pogosteje jo je jemal iz lesene skrinjice, kjer jo je shranil. Ni je več občudoval, temveč je iz nje črpal upanje. Upanje, da bo prišel tisti čas, ko ne bo več osamljen.
Gledal je orientalsko rožo v svoji dlani. Občudoval jo je v vsej njeni krhkosti. Poljubil bi jo, a se je bal, da jo bo zdrobil. Bal se je, da bo izgubil edino, kar mu je še po vseh teh letih dajalo upanje. Upanje. Tisto nesrečno upanje, ki je vsak dan delovalo bolj prazno. Sredi dolgih noči, ko spanec ni in ni hotel priti, jo je vzel iz škatle. Včasih jo je samo opazoval, drugič se je z njo pogovarjal, tretjič jo je ljubkoval. Spraševal jo je, kdaj bo prišel čas. Orientalska roža pa mu nikoli ni odgovorila. Le bila je tam. Lepa in bleščeča.
Gledal jo je. Um se mu je začel mračiti.
„Prekleta prerokba“ je pomislil.
Gledal je orientalsko rožo. Njegov pogled je postajal vedno bolj temačen.
„Tako dolgo sem čakal, tako prekleto dolgo sem upal, tako prekleto dolgo sem verjel v prerokbo!“ je zavpil.
Orientalska roža se mu je bleščala v dlani. Sovražno jo je gledal. Bes se je kopičil v njegovi notranjosti!
„Upanje! Prazno upanje!“
Zloben nasmešek se je izrisal na obrazu, ko je počasi začel zapirati dlan. Čisto počasi so se prst približevali zapestju. V dlani je začutil orientalsko rožo, kot je še ni nikoli. Rahla bolečina se mu je razlila po dlani, a le za trenutek. Orientalska roža se je zlomila. Ni zdržala pritiska. Počasi so se lomili njeni krhki lističi in se spreminjali v droben oranžen prah. Smejal se je, ko je s prsti oblikoval pest. Spodaj jo je počasi odprl in iz nje se je usul droban oranžen prah in se počasi spustil proti tlom. Gledal je droben oranžen kupček, ki je nastal na preprogi. Nenadoma se mu je izraz sovraštva na obrazu spremenil v obup. Padel je na kolena in si z rokami prekril obraz.
„Kaj sem naredil, kaj sem naredil,“ je hlipal.
Čisto počasi ga je začela zagrinjati črnina podzemlja. Čisto tiho se je plazila izpod vrat in skozi okna. V sobi je bila mrtvaška tišina, ki jo je rezalo le žalostno hlipanje. Njegova podoba je bila vedno bolj medla, dokler je črnina ni povsem zajela. Hlipanje je potihnilo in vse je bilo le še črno.
Naročite se na:
Objave (Atom)