Mestna kavarna je bila velika rumena stavba sredi našega mesta. V zgornjih prostorih so se odvijale različne kulturne prireditve, v pritličju pa je bila prava pravcata kavarna, kjer so se zbirali številni meščani, ki so živeli z mestom. Bila je kraj pogovorov in vir navdiha. Tudi sam sem bil redni gost.Vstopiti v mestno kavarno je bilo nekaj posebnega. Težka nihajna vrata iz svetlega lesa so njeno notranjost ločevale od vrveža na ulici. Že velika medeninasta okrogla kljuka je dajala vedeti, da vstopaš v nek poseben, nevsakdanji prostor. Vrata so se težko odpirala in ob vsakem potisku so zaječala, kot, da bi bila stara sto ali več let. Skozi vrata je vsak obiskovalec vstopil v velik prostor z visokim stropom in okroglim točilnim pultom daleč na nasprotni strani. Obložen je bil s številnimi steklenicami, ki jih je spretni točaj praznil, ko je pripravljal napitke za goste. Ob stenah, na katerih so skoraj vedno visele slike različnih slikarjev ali drugi umetniški izdelki, so bile klopi z mizami. Po dve mizi skupaj sta tvorili intimen prostor za sedenje, kjer so se razvijale nove misli, tekle burne razprave in se srečevali zaljubljeni pogledi. V sredini prostora so bile majhne mize s stoli, ki so bile zasedene le v največji gneči. Levo od točilnega pulta je bil majhen oder. Na njem je sta bili dve roži, stojalo s časopisi, ki so krajšali čas tistim gostom, ki niso prišli v družbi, in star pianino.
Ljudje, gostje kavarne, so bili tako zanimivi, kot kavarna. Vsak je imel svojo zgodbo in vsak je bil zgodba zase. Nekateri so prišli, popili kavo ali čaj in odšli. Drugi so prišli v družbi s prijateljico ali prijateljem, preklepetali urico ali dve in odhiteli po svojih opravkih. Nekateri so prihajali le občasno, drugi so se redno vračali.
V dopoldanskih urah so se zbirale številne starejše gospe, ki so ob dišeči kavi ali čaju razpravljale o vsakdanjih dogodivščinah, politiki, vremenu, starih časih in seveda o meščanih. Pogovori so bili včasih glasni in napeti, drugič tihi in skrivnostni. Popoldanske ure so bile namenjene občasnim gostom, kavarna pa je bolj oživela zvečer. Takrat so prihajali stalni gosti, ki so imeli tako rekoč vsak svojo mizo. Prihajali so v dvojicah ali v skupinah. Ob takšnih ali drugačnih napitkih so se pogovarjali o veselju ali o žalosti, obujali spomine, delali nove načrte, ali pa le modrovali o drobnih stvareh iz vsakdanjega življenja. Pogovori so se običajno zavlekli pozno v večer, nekateri celo v noč, saj se kavarna ni zapirala zvečer, temveč krepko čez polnoč. In takrat so vztrajali le najbolj zagreti. Kadar so se v kavarni zbrali veseli muzikantje lokalnega pihalnega orkestra, so, če je bila vaja uspešna, vreme pa ugodno, kavarno preplavili veseli zvoki starega razglašenega pianina, ki se mu je pridružila trobenta, pozavna ali klarinet. In takrat so vsi gostje prisluhnili prijetnim zvokom.
Dušo kavarniškim večerom je dajal Danilo. Danilo je bil vitek mož, star okoli 50 let, ne pretirano velik z zelo značilnimi brki, ki bi jih lahko najlažje primerjal z mroževimi brki. Svoje delo je opravljal izkušeno in s stilom. Pa naj je prinesel pivo ali pa elegantni čaj. Njegova fraza »sok je odprt,« pa je bila stalnica, kadar je postregel katerega izmed Fructalovih sokov. Bili so večeri, ko je bil dobre volje in je z veseljem poklepetal s strankami, bili so večeri, ko je godrnjal sam vase. A njegova postrežba je bila vedno brezhibna. Ko je postal nekoliko starejši, pa se je včasih zataknilo in je, namesto bele čokolade s smetano, prišla črna čokolada s smetano ali pa namesto vanilijevega in jagodnega sladoleda, vanilijev in čokoladni. A to so bile malenkosti, ki so z nepredvidljivostjo zgolj popestrile večer. Danilo je znal narediti tudi zabavo vsej kavarni, ob dnevih, ko je imel težave s kozarci in skodelicami. Če mu je kaj padlo na tla, je bilo skoraj gotovo, da bo letelo po tleh ves večer. In potem smo gostje zgolj čakali, kdaj bo tako značilno zaropotalo, ko se razbije keramika, in bo mogoče slišati nekaj sočnih kletvic. Metla nikoli ni bila daleč in tudi znaki nesreče so bili vedno hitro pospravljeni.
Če je Danilo skrbel, da so gostje dobili želeno, pa je kavarnar, šef kavarne, skrbel, da nikoli ni ničesar zmanjkalo. Do svojih gostov je bil uvideven in vsak večer je prišel pogledat, kaj se dogaja v kavarni. Pozdravljal je občasne goste s stalnimi pa se je redno zapletal v pogovor in skoraj nikoli ni pozabil povprašati, če so zadovoljni. In večinoma so bili.
Ponudba kavarne je bila pestra, meni pa so bili najbolj všeč čaji. Pravi čaji. Pa ne le izbira, temveč tudi način priprave. Na majhnem pladnju so bili kovinski čajnik z vročo vodo, skodelica, majhna keramična posodica s čajem in če ena posodica s sladkorjem ter vrček z mlekom. Čaj si stresel v čajnik, počakal nekaj minut in ga odcedil v skodelico. Dodal si mleko in čarobni ples omamnega okusa in vonjav se je začel.
V mestno kavarno sem se redno vračal. Zaradi duše, ki jo je imela, sem se v njej resnično sprostil. Pa naj je bilo to dopoldne, popoldne ali zvečer. Poleti sem si naročal sadne napitke, v katerih so se mešali številni sadni okusi, v bolj hladnih mesecih pa aromatične čaje. V kavarni sem se tudi naučil spoštovati čaj in v njem uživati. Okolje in postrežba mi je nekako dvignila kulturo pitja čaja, ki jo gojim še danes, pa naj čaj pijem doma ali pa v lokalu. Čaju posvetim nekaj svojega časa, da grem skozi vso pripravo od namakanja čajnih lističev, pa naj bodo nefermentirani, fermentirani ali, še bolje, polfermentirani, pa vse do trenutka, ko spijem zadnji požirek, ki je običajno že hladen.
Nikoli ne bom pozabil večerov, ko sva s prijateljem v dvoje modrovala o avtomobilih, študiju, ženskah, službi, človeški naravi, umetnosti, kulturi in življenju. Najine debate so trajale od zgodnjega večera, pa vse do noči, ko sva iz vljudnosti zapustila kavarno, da je Danilo lahko zaključil in odšel domov. A pogosto se nisva takoj odpravila domov, temveč sva še skoraj uro nadaljevala debato pred vrati. To so bili lepi večeri, večeri, ko se je kalila misel in so nastajali nikoli uresničeni načrti.
V kavarni so ob omotičnih vonjavah čaja nastajale številne ideje. Ideje za reševanje vsakdanjih težav, ideje za študij, ideje za službo in ideje za pisanje. Slednjih je bilo v kavarni polno. Le okoli sebe sem se moral ozreti in zgodbe so se porajale kar same od sebe.
Nekega dne pa so se nad mestno kavarno zgrnili temni oblaki. Menda je prevladal pohlep in kavarnar je moral neke sončne aprilske nedelje pospraviti svoje stvari in oditi drugam.
Kavarne ni več. Odšla je v zgodovino našega mesta, kot so odšli številni znani meščani. Tisti, ki smo jo redno obiskovali, se je bomo spominjali še dolgo. Spominjali se bomo kavarnarja, spominjali se bomo Danila in njegove fraze »sok je odprt,« spominjali se bomo večerov ob glasbi razglašenega pianina, spominjali se bomo opojnega vonja sveže pripravljenega čaja in spominjali se bomo številnih debat, tiste glavne značilnosti naše kavarne.
Prostore mestne kavarne so prenovili. In čez nekaj časa odprli "kavarno". A to ni kavarna, to je lokal, kot jih je na tisoče. Skromna ponudba, povprečna postrežba. In brez duše.
S smrtjo mestne kavarne je mesto izgubilo del svoje identitete, ki je ne bo nikoli več dobilo nazaj.
