24. avg. 2008

Nedeljsko analiziranje

»Jaz ne grem v šolo, ne, ne grem v šolo, jaz bom kar počitnice imel,…« se širi iz zvočnikov. Hudomušna pesmica napolnjuje prostor. Na mizi dva monitorja. Na enem neskončne tabele s preračuni, na drugem množica podatkov. Zunaj je svež pozno poletni nedeljski dan. V zraku je čutiti, da se dopusti končujejo, da bo v nekaj dneh tu september in začela se bo šola. V mestu bo gneča, ljudje bodo spet brezčutno hiteli po opravkih.

Nedelja je. Odličen dan za analize, ko nihče ne moti, ko telefon ne zvoni in e-pošta ne prihaja. In, ko Smolar še zadnjič pove, da ne gre v šolo, je vnesena še ena formula, napravljen še en izračun. In tako naprej, da bo delo opravljeno do roka. A najlepše pri vsem skupaj je, da čez teden dni ne grem v šolo!

20. avg. 2008

Vozim se v daljavo

Pred menoj sivi asfalt neskončne vijugaste ceste. Zahajajoče sonce osvetljuje kamnito pokrajino, preraščeno z grmičevjem in travo. Nikjer nikogar, le tu in tam kdo pripelje nasproti. Jaz, avto in cesta. Visoko nad morjem. Iz globine temnih rež hladni zrak ohlaja prostor. Zunaj vroče, znotraj prijetno. Misli so osredotočene na cesto, na upravljanje avtomobila, da ne skrene s poti in se vožnja ne konča globoko pod cesto v brezobličnih razbitinah. Kljub temu pa se del možganov, tisti del, ki ni potreben za vožnjo, ukvarja z nečim drugim. S spomini na minule dneve uživanja ob morju, na sproščene trenutke na plaži. Dlje traja vožnja, bolj se misli oddaljujejo od morja, in bolj se vračajo k vsakdanjim zadevam. Delu, težavam, življenju. Čaka računalnik, čakajo sodelavci, čakajo prijatelji, čaka vsakdan. Da se bom ukvarjal z njihovimi problemi. In čakajo me vse tiste zadeve, ki sem jih pustil doma: drobne težave, ki jih človek uredi v nekaj trenutkih in težave, ki se vlečejo in vlečejo.

Mimo oken drvijo grmički, skale, cvetoče rastline, v daljavi pa se v večernem soncu menjavajo otoki. Prometa je malo, vožnja je prijetna.

Rodil se je otrok. Za njim še eden. Starši so bili veseli, veseli so bili ljudje okoli njih. Z vseh strani so prihajale čestitke in lepe želje ob začetku življenjske poti. A ta ne bo prijetna. Starši si zatiskajo oči in si ne želijo priznati, kaj so storili temu nesrečnemu bitju, ki so ga ustvarili. Zato ker so takšni kot vsi ostali pripadniki naše vrste. Sebični, skrbijo le zase in tekmujejo z drugimi. V tej tekmi uspejo le najbolj pokvarjeni, najbolj sebični in najbolj podli pripadniki družbe. Drugi se utopijo v množici in blejajo skupaj z ostalimi ovcami. Obenem pa so prepričani, da so drugačni kot drugi, da so bolj napredni, bolj razgledani. A so natanko takšni kot vsi ostali: zanima jih zgolj njihov lastni jaz. Redke so izjeme, ki se od tega vzorca razlikujejo. Tako redke, da jih tudi z lučjo pri belem dnevu ni mogoče najti. In nekega dne se bomo znašli pred koncem. Tedaj se bo morda tisti zadnji preživeli ozrl okoli sebe, pogledal uničen svet, skomignil z rameni in si dejal: »tako pač je.« Za seboj bo zaprl vrata in se razblinil v večnost.

Vsake toliko časa se cesta spusti z višav čisto do morja. Takrat je mogoče opazovati pljuskanje valov ob obalo in, v bližini vasi ter mest, kopalce, ki uživajo v vodi ali pa na plaži.

Dobil sem pismo. Ne le eno. Več jih je bilo. Pisala mi je neka ženska, ki je trdila, da me pozna. Opravičevala se mi je, ker me je prizadela. Ne glede na to, da je opisovala neke dogodke, ki naj bi se zgodili med nama, se nisem mogel domisliti, kdo je, niti se teh dogodkov nisem spomnil. Nisem je povabil na klepet, čeprav je to želela. Nisem odkril, kdo je. Morda sem izpustil prijetno poletno romanco, morda sem izpustil kaj več. Morda pa sem se zgolj ubranil nečesa slabega. Ne bom vedel. In morda je tako tudi najbolje.

Vedno me je zabavalo, kako ljudje opravičujemo svoja dejanja in dejanja drugih. Vse naj bi imelo nek pomen, vse je posledica neke višje sile. Pa je res tako? Večinoma so ta opravičila zgolj laganje samemu sebi za pomanjkanje poguma. Ker si nečesa ne upamo storiti, ker bi to spremenilo naša dolgočasna in enolična življenja. Ta primarni strah je zakoreninjen v vsakem človeku. Nekateri so zanj bolj dovzetni, drugi manj. In ta strah nas ovira, da bi dosegli več, da bi napredovali, da bi spoznavali nove stvari. Tako sem zamudil priložnost, da bi spoznal čudovito žensko, ki bi v življenje prinesla nekaj novega, nekaj izvirnega. Koliko zamujenih priložnosti bi vsak lahko naštel v svojem življenju? Sto? Tisoč? Milijon? Vsekakor preveč.

Vožnja se nadaljuje. Sonce je zašlo in svetloba se umika temi, ki bo zavladala. Rezale jo bodo zgolj luči, ki bodo osvetljevale sivo cesto spredaj pred avtomobilom; osamljenim avtomobilom na ovinkasti cesti, ki se vozi in vozi brez cilja.

Fotografija: Krtek

10. avg. 2008

S kolesom od Stare Novalje do Luna

Letošnji dopust se je začel nekoliko drugače kot prejšnja leta. Glavna razlika je, da prvi teden štirinajstdnevnega počitka preživljam v čistem sproščanju, ker zaradi spleta okoliščin ni nikogar od moje družbe. Ker se tudi gospodična Krtkova še ni našla, mi družbo dela moje zvesto kolo. Čeprav Pag poznam skoraj kot lastni žep, nekaj sem ga tudi že prekolesaril, pa je osveževanje spominov s kolesa mnogo bolj zanimivo, kot iz avtomobila. Za prvi izlet sem se odpravil na skrajni severo-zahodni del otoka, v Lun, ki je znan po tisočletnih oljkah.
Dan je bil vroč in že dopoldne sem razmišljal, ali bi se sploh odpravil. Še najmanj kar sem si želel, je bil vročinski udar prvi dan dopusta. Vendar je bila želja neizmerna, poleg tega pa se mi preprosto ni dalo cel dan zgolj poležavat in brati Srce teme od Conrada. Knjiga je zanimiva, vendar težka za razumevanje, saj je polna razmišljanj in nekakšnih lažnih predstav, ki jih ima glavni junak. Teh laži se zaveda in z njimi živi ter jih širi dalje. Vsekakor pretežko branje za 32 stopinj v senci. Nekaj minut čez šesto popoldne sem, navkljub vročini, odrinil.

Opremljen z nekaj elektronike (merilec srčnega utripa, GPS), polno pijače in veliko dobre volje sem se odpravil v vroče pozno popoldne. Začelo se je s prijetnimi 200 metri vožnje ob morju do prvega klanca. Poln zagona sem vneto pritiskal pedala in kmalu premagal nekaj preko 40 višinskih metrov. Pot sem nadaljeval po novi novaljski obvoznici do krožišča in nato po glavni in edini cesti proti Lunu.

Cesta proti Lunu je zanimiva. Ves čas poteka po grebenu otoka in omogoča lep razgled tako na desno na Velebit, kot tudi na levo na jadranske otoke vse od Cresa do Dugega otoka, če je vreme lepo. Ves čas sta levo in desno od ceste zid in množice ovac, ki blejajo in vsake toliko časa preplašijo zamišljenega kolesarja. Skoraj nič prometa, redki odcepi in okoli 18 km dvigov in spustov med kamnitimi ograjami ter cvetočimi robidami.

Kolesi se vrtita, metri grobega asfalta ostajajo zadaj. Spredaj pa vzpon. Sonce sveti, s čela mi teče pot. 80 m, kaže višinomer. Toliko, pomislim. 90 m. Sopem, in prav počasi napredujem. Še nekaj sto metrov in kaže se vrh klanca. Še malo, še malo. Pridem na vrh in odpre se čudovit pogled na neskončno vijugasto cesto. In to je bil šele prvi klanec od neštetih. Pedala se bodo še velikokrat zavrtela, preden bom prišel na cilj. Veliko potu bo steklo po čelu.

In tako se je ponavljalo. Vzpon in spust. Po vročem soncu.

Sonce je bilo že nizko na nebu, ko so me pozdravile prve oljke in naznanile, da sem že skoraj v Lunu. Te oljke so kot debela zgodovinska knjiga. Naj bi imele tudi do tisoč let. Koliko so preživele, koliko generacij domačinov je uživalo olje iz njihovih plodov! Tam so ponosne, skrivenčene, stare. Preživele bodo nas in naslednje generacije. Oljke in Lun sem kmalu zapustil v njihovi večnosti in se spustil za 120 m v Tovarnele, najbolj severno luko na Pagu. Majhna vasica, z nekaj starimi hišami in množico apartmajskih hiš, ki so zrasle v zadnjih letih. Kljub temu pa luka ni zgubila svoje romantičnosti.

Še posebej pa izstopa predel ob svetilniku. Na kamniti obali je tišina, ki jo moti le bučanje valov, otrok morja in maestrala, ki se rodijo tam nekje pri Cresu in nato počasi rastejo ter se razvijajo vse do Paga, kjer polni energije in življenja zadenejo ob trdo kamnito obalo se razbijejo v tisočero kapljic in se spojijo z zrakom in vodo. S svojim očetom in materjo. Ob belem svetilniku zahajajoče sonce boža zaljubljenca, ki sta združena v eno s prostorom in časom. Morje, zrak, večerno sonce in ljubezen se na enem mestu spajajo v čarobno simfonijo.

Po dobrih 21 kilometrih se je počitek prilegel. Na klopi v pristanišču med starimi ribiškimi čolni. A misel na pot, ki je bila pred menoj, mi ni dala miru. Mišice so sporočale, da potrebujejo dolg počitek. In sonce me je nagajivo priganjalo: pojdi, pojdi, kmalu bom zašlo in tema bo nastopila. Nič zato, sem si mislil. Prometa ni veliko in hladno bo. Toliko lažje bo voziti. Zato sem še naprej sedel in brez misli opazoval zibanje čolnov.

Vožnja nazaj je bila naporna. Čeprav sem prvi, najdaljši in najvišji klanec kar uspešno prevozil, pa mi je potem, ko sem se poslovil od starih oljk, začelo zmanjkovati moči. Imel sem občutek, da so mi oljke ob cesti dajale dodatnih moči, a sedaj ko jih ni bilo več, ko je bilo ob cesti le grmovje in robide, tudi moči ni bilo več. Zlil sem se s kolesom in cesto. Bili smo eno. Zgolj z eno mislijo: naprej! Iz transa me je dvakrat zbudilo ječanje kolesa, ko sem v napol temi s 30 km/h priletel v globoko jamo, ki so jo za seboj pustili polagalci novega električnega kabla.

Ko sem prišel na vrh zadnjega klanca, je sledilo olajšanje. Končno konec. Končno počitek. In sem se spustil v Staro Novaljo. Hitro. Prijetno izmučen in temeljito prepoten sem se takoj po prihodu odpravil v morje. Da se osvežim in sprostim. Bilo je prijetno.

Fotografije: Krtek