31. dec. 2008

My way

My way… Vse se enkrat izteče. Izteklo se je leto 2008. A ni se izteklo le leto. Izteklo se je tudi eno izmed lepih obdobij mojega življenja. Bili so vzponi, bili so padci. A vse kar sem storil, sem storil na svoj način. So stvari, ki jih obžalujem, in so stvari, na katere sem ponosen. Vse je bilo my way…

Paul Anka je napisal pesem My way, nepozaben pečat pa ji je dal Frank Sinatra. Kdor si pri poslednjem izdihu lahko brez slabe vesti zapoje »I did it my way,« lahko olajšano izdihne saj je zaprl svojo knjigo življenja. Nič ni ostalo nedokončanega, nobenih obžalovanj, nobene slabe vesti.

Namesto različice Franka Sinatre, sem izbral izvedo Robbija Williamsa na koncertu v Royal Albert Hall leta 2001. Zakaj? Ker se je fant zelo vživel v pesem in jo odpel z vsemi čustvi, kar je še posebej vidno na koncu.




Paul Anka: My way

And now, the end is near
And so I face the final curtain.
My friend, I'll say it clear,
I'll state my case, of which I'm certain.

I've lived a life that's full.
I travelled each and ev'ry highway
And more, much more than this,
I did it my way.

Regrets, I've had a few
But then again, too few to mention.
I did what I had to do
And saw it through without exemption.

I planned each charted course
Each careful step along the byway,
And more, much more than this,
I did it my way.

Yes, there were times, I'm sure you knew
When I bit off more than I could chew.
But through it all, when there was doubt,
I ate it up and spit it out
I faced it all and I stood tall
And did it my way.

I've loved, I've laughed and cried.
I've had my fill, my share of losing.
And now, as tears subside,
I find it all so amusing.

To think I did all that
And may I say - not in a shy way,
"Oh no, oh no not me,
I did it my way".

For what is a man, what has he got?
If not himself, then he has naught
To say the things he truly feels
And not the words of one who kneels.
The record shows I took the blows
And did it my way!

23. dec. 2008

Martinčki

Okoli zgradbe, kjer ima naše podjetje sedež, je lep vrt, ki ga ureja vrtnar. Vse rastline so dobro negovane in vsaka je na svojem mestu. Vrt je kot iz škatlice. Vendar mu nekaj manjka, če ga primerjam z domačim vrtom. Izbira živali ni velika. Na njem se zadržujejo kosi, nekaj žuželk in seznam se že skoraj konča. Vzrok ni v njegovi urejenosti, temveč v dejstvu, da je vrt v mestu in ob eni izmed glavnih ulic.

Kljub temu pa ima vrt nevsakdanje prebivalce. To so martinčki. Majhni sivo-rjavi kuščarji, ki se nastavljajo soncu, ko pa se jim približaš, izginejo kot blisk v bližnjo luknjo ali špranjo. Ko poleti sedimo pred vhodom, pa naj bo to sestanek ali le kratek odmor ob čaju in kavi, švigajo levo in desno po kamniti poti, ki vodi do našega vhoda. Uspejo nam prav lepo popestriti delovni dan. V tem urejenem vrtu s številnimi kamnitimi površinami, so našli idealno okolje za življenje, ki je, zaradi odsotnosti njihovih sovražnikov, dokaj varno.

Jesen je tu in prihaja zima. Martinčkov je vedno manj in na plano pridejo le še, kadar je dan bolj topel in sonce uspe dovolj razgreti kamnite površine. Pa še takrat bolj ali manj mirujejo in se nastavljajo toplim sončnim žarkom. Tudi mi smo preselili odmore in sestanke v notranje prostore. In na prosto gremo le še ob toplih sončnih dopoldnevih. Tako kot martinčki.

Fotografija: Krtek.

16. dec. 2008

Ljubezensko pismo (5)

Draga Sara!

Ne vem, če si opazila, vendar najina ljubezen postaja nekaj zelo lepega. Spominja me na posedanje sredi poletje na plaži ob sončnem zahodu. V zraku je spokojnost prihajajočega večera. Morje šumi, ko valovi zadevajo ob obalo, na nebu pa se vrši prava igra barv. Velika oranžna krogla se počasi spušča za obzorje, visoko nad morjem pa se prelivajo barve: rumena, zelena, rdeča, modra, oranžna, vijolična. Celo nebo je kot slikarjevo platno. In najina ljubezen je kot slika neznanega impresionista. Od blizu nedoločena, nerazpoznavna in točkasta, od daleč pa jasna, odločna, in večna. Takšna je najina ljubezen. Od danes do neskončnosti.

Sara, vem, da me ljubiš. To ti je videti v očeh. Vsakič, ko me pogledaš, v njih vidim lesk, ki ga izžareva zaljubljena ženska. Kot, da bi gledal v svetleča bisera. Prepričan sem, da je kaj takega videti tudi v mojih očeh. Kajti nikakor ne morem zanikati, da te ljubim. Če bi to storil, bi lagal sam sebi, tebi in celotnemu svetu.

Fotografija: Krtek

Več ljubezenskih pisem >>

12. dec. 2008

Otroci so vedno bolj odtujeni od narave

Angleška revija BBC Wildlife je opravila raziskavo med otroki starimi med 9 in 11 let iz Bristola in okolice s katero je ugotavljala, koliko so otroci povezani z naravo. Rezultati so bili porazni, saj razen medijsko najbolj izpostavljenih živali in rastlin, otroci niso prepoznavali najpogostejših živali in rastlin iz Bristola in okolice. Trobentico je prepoznalo le 12 % otrok, hrast 45 %, sinico 54 % in žabo 62 %.

Kaj pa je pri nas? Do sedaj nisem zasledil nobene raziskave s tega področja, je pa mogoče na osnovi načina življenja sklepati, da imajo mestni otroci vedno manj stika z naravo. Starši jih premalokrat peljejo v naravo, ne pustijo pa jih tudi v bližnji park, kjer bi se lahko igrali. Pogosto jih raje postavijo pred računalnik in televizijo, ki pa jim prikazujejo napačne predstave o naravi. Dejansko se narava pogosto prikazuje v zelo negativni luči, kar pa je v naši družbi že star pojav. Zelo izrazita primera sta pravljica o rdeči kapici, ki volka predstavlja kot ljudožerca in Sveto pismo – Stara zaveza, ki kačo predstavlja kot škodljivo žival. Zaradi napačne predstave imajo kače danes zelo negativno podobo in, predvsem v planinah, lahko pogosto srečamo mrtve kače, ki so jih pobili naivni ljudje, ki ne razumejo in ne spoštujejo narave ter verjamejo starim neumnostim.

In kaj dolgoročno pomeni takšna odtujitev otrok od narave? Otroci ne poznajo rastlin in živali, ki so sestavni del našega okolja, niti ne razvijejo ustreznega odnosa do njih. Dejansko se narave bojijo in se je izogibajo, tako, da kasneje ostajajo v mestih in, recimo gozdov, niti ne obiščejo na izletih. Ta strah pa vodi v uničevanje. Ko ti otroci odrastejo, jim narava pomeni zgolj oviro, ki je posledica njihovega strahu. Ne razumejo njenega pomena za naše življenje in jo uničujejo, kadar je na poti uresničitvi njihovih ciljev. Lep primer tega so številni načrtovalci prostora, ki ne razumejo, kakšnega pomena je mlaka, kjer načrtujejo novo industrijsko cono.

Če svojih otrok ne bomo naučili razumeti in spoštovati narave, se nam obeta precej črna prihodnost. Zato je ključnega pomena, da že najmlajše seznanimo z naravo in jih naučimo, da se travnikov, gozdov, jezer, rek, rastlin in živali ne bodo bali. Le tako bomo zagotovili, da bodo naravo spoštovali, kar bo omogočilo višjo kakovost življenja za vse.

2. dec. 2008

V letu 2525

Kaj nam prinaša prihodnost, ne vem. Marsikdo skuša napovedati nadaljnji razvoj naše civilizacije. Nekateri so optimistični, drugi so pesimistični. In potem je tu pesem In the year 2525. Če bo razvoj šel v tej smeri, potem sem vesel, da živim v letu 2008.



Zager & Evans: In the year 2525

In the year 2525
If man is still alive
If woman can survive
They may find

In the year 3535
Ain't gonna need to tell the truth, tell no lies
Everything you think, do, or say
Is in the pill you took today

In the year 4545
Ain't gonna need your teeth, won't need your eyes
You won't find a thing to do
Nobody's gonna look at you

In the year 5555
Your arms are hanging limp at your sides
Your legs got nothing to do
Some machine is doing that for you

In the year 6565
Ain't gonna need no husband, won't need no wife
You'll pick your son, pick your daughter too
From the bottom of a long black tube

In the year 7510
If God's a-comin' he ought to make it by then
Maybe he'll look around himself and say
Guess it's time for the Judgement day

In the year 8510
God's gonna shake his mighty head
He'll either say I'm pleased where man has been
Or tear it down and start again

In the year 9595
I'm kinda wondering if man's gonna be alive
He's taken everything this old earth can give
And he ain't put back nothing

Now it's been 10,000 years
Man has cried a billion tears
For what he never knew
Now man's reign is through
But through the eternal night
The twinkling of starlight
So very far away
Maybe it's only yesterday

In the year 2525
If man is still alive
If woman can survive
They may find

26. nov. 2008

Mestna kavarna je odšla v zgodovino

Mestna kavarna je bila velika rumena stavba sredi našega mesta. V zgornjih prostorih so se odvijale različne kulturne prireditve, v pritličju pa je bila prava pravcata kavarna, kjer so se zbirali številni meščani, ki so živeli z mestom. Bila je kraj pogovorov in vir navdiha. Tudi sam sem bil redni gost.

Vstopiti v mestno kavarno je bilo nekaj posebnega. Težka nihajna vrata iz svetlega lesa so njeno notranjost ločevale od vrveža na ulici. Že velika medeninasta okrogla kljuka je dajala vedeti, da vstopaš v nek poseben, nevsakdanji prostor. Vrata so se težko odpirala in ob vsakem potisku so zaječala, kot, da bi bila stara sto ali več let. Skozi vrata je vsak obiskovalec vstopil v velik prostor z visokim stropom in okroglim točilnim pultom daleč na nasprotni strani. Obložen je bil s številnimi steklenicami, ki jih je spretni točaj praznil, ko je pripravljal napitke za goste. Ob stenah, na katerih so skoraj vedno visele slike različnih slikarjev ali drugi umetniški izdelki, so bile klopi z mizami. Po dve mizi skupaj sta tvorili intimen prostor za sedenje, kjer so se razvijale nove misli, tekle burne razprave in se srečevali zaljubljeni pogledi. V sredini prostora so bile majhne mize s stoli, ki so bile zasedene le v največji gneči. Levo od točilnega pulta je bil majhen oder. Na njem je sta bili dve roži, stojalo s časopisi, ki so krajšali čas tistim gostom, ki niso prišli v družbi, in star pianino.

Ljudje, gostje kavarne, so bili tako zanimivi, kot kavarna. Vsak je imel svojo zgodbo in vsak je bil zgodba zase. Nekateri so prišli, popili kavo ali čaj in odšli. Drugi so prišli v družbi s prijateljico ali prijateljem, preklepetali urico ali dve in odhiteli po svojih opravkih. Nekateri so prihajali le občasno, drugi so se redno vračali.

V dopoldanskih urah so se zbirale številne starejše gospe, ki so ob dišeči kavi ali čaju razpravljale o vsakdanjih dogodivščinah, politiki, vremenu, starih časih in seveda o meščanih. Pogovori so bili včasih glasni in napeti, drugič tihi in skrivnostni. Popoldanske ure so bile namenjene občasnim gostom, kavarna pa je bolj oživela zvečer. Takrat so prihajali stalni gosti, ki so imeli tako rekoč vsak svojo mizo. Prihajali so v dvojicah ali v skupinah. Ob takšnih ali drugačnih napitkih so se pogovarjali o veselju ali o žalosti, obujali spomine, delali nove načrte, ali pa le modrovali o drobnih stvareh iz vsakdanjega življenja. Pogovori so se običajno zavlekli pozno v večer, nekateri celo v noč, saj se kavarna ni zapirala zvečer, temveč krepko čez polnoč. In takrat so vztrajali le najbolj zagreti. Kadar so se v kavarni zbrali veseli muzikantje lokalnega pihalnega orkestra, so, če je bila vaja uspešna, vreme pa ugodno, kavarno preplavili veseli zvoki starega razglašenega pianina, ki se mu je pridružila trobenta, pozavna ali klarinet. In takrat so vsi gostje prisluhnili prijetnim zvokom.

Dušo kavarniškim večerom je dajal Danilo. Danilo je bil vitek mož, star okoli 50 let, ne pretirano velik z zelo značilnimi brki, ki bi jih lahko najlažje primerjal z mroževimi brki. Svoje delo je opravljal izkušeno in s stilom. Pa naj je prinesel pivo ali pa elegantni čaj. Njegova fraza »sok je odprt,« pa je bila stalnica, kadar je postregel katerega izmed Fructalovih sokov. Bili so večeri, ko je bil dobre volje in je z veseljem poklepetal s strankami, bili so večeri, ko je godrnjal sam vase. A njegova postrežba je bila vedno brezhibna. Ko je postal nekoliko starejši, pa se je včasih zataknilo in je, namesto bele čokolade s smetano, prišla črna čokolada s smetano ali pa namesto vanilijevega in jagodnega sladoleda, vanilijev in čokoladni. A to so bile malenkosti, ki so z nepredvidljivostjo zgolj popestrile večer. Danilo je znal narediti tudi zabavo vsej kavarni, ob dnevih, ko je imel težave s kozarci in skodelicami. Če mu je kaj padlo na tla, je bilo skoraj gotovo, da bo letelo po tleh ves večer. In potem smo gostje zgolj čakali, kdaj bo tako značilno zaropotalo, ko se razbije keramika, in bo mogoče slišati nekaj sočnih kletvic. Metla nikoli ni bila daleč in tudi znaki nesreče so bili vedno hitro pospravljeni.

Če je Danilo skrbel, da so gostje dobili želeno, pa je kavarnar, šef kavarne, skrbel, da nikoli ni ničesar zmanjkalo. Do svojih gostov je bil uvideven in vsak večer je prišel pogledat, kaj se dogaja v kavarni. Pozdravljal je občasne goste s stalnimi pa se je redno zapletal v pogovor in skoraj nikoli ni pozabil povprašati, če so zadovoljni. In večinoma so bili.

Ponudba kavarne je bila pestra, meni pa so bili najbolj všeč čaji. Pravi čaji. Pa ne le izbira, temveč tudi način priprave. Na majhnem pladnju so bili kovinski čajnik z vročo vodo, skodelica, majhna keramična posodica s čajem in če ena posodica s sladkorjem ter vrček z mlekom. Čaj si stresel v čajnik, počakal nekaj minut in ga odcedil v skodelico. Dodal si mleko in čarobni ples omamnega okusa in vonjav se je začel.

V mestno kavarno sem se redno vračal. Zaradi duše, ki jo je imela, sem se v njej resnično sprostil. Pa naj je bilo to dopoldne, popoldne ali zvečer. Poleti sem si naročal sadne napitke, v katerih so se mešali številni sadni okusi, v bolj hladnih mesecih pa aromatične čaje. V kavarni sem se tudi naučil spoštovati čaj in v njem uživati. Okolje in postrežba mi je nekako dvignila kulturo pitja čaja, ki jo gojim še danes, pa naj čaj pijem doma ali pa v lokalu. Čaju posvetim nekaj svojega časa, da grem skozi vso pripravo od namakanja čajnih lističev, pa naj bodo nefermentirani, fermentirani ali, še bolje, polfermentirani, pa vse do trenutka, ko spijem zadnji požirek, ki je običajno že hladen.

Nikoli ne bom pozabil večerov, ko sva s prijateljem v dvoje modrovala o avtomobilih, študiju, ženskah, službi, človeški naravi, umetnosti, kulturi in življenju. Najine debate so trajale od zgodnjega večera, pa vse do noči, ko sva iz vljudnosti zapustila kavarno, da je Danilo lahko zaključil in odšel domov. A pogosto se nisva takoj odpravila domov, temveč sva še skoraj uro nadaljevala debato pred vrati. To so bili lepi večeri, večeri, ko se je kalila misel in so nastajali nikoli uresničeni načrti.

V kavarni so ob omotičnih vonjavah čaja nastajale številne ideje. Ideje za reševanje vsakdanjih težav, ideje za študij, ideje za službo in ideje za pisanje. Slednjih je bilo v kavarni polno. Le okoli sebe sem se moral ozreti in zgodbe so se porajale kar same od sebe.

Nekega dne pa so se nad mestno kavarno zgrnili temni oblaki. Menda je prevladal pohlep in kavarnar je moral neke sončne aprilske nedelje pospraviti svoje stvari in oditi drugam.

Kavarne ni več. Odšla je v zgodovino našega mesta, kot so odšli številni znani meščani. Tisti, ki smo jo redno obiskovali, se je bomo spominjali še dolgo. Spominjali se bomo kavarnarja, spominjali se bomo Danila in njegove fraze »sok je odprt,« spominjali se bomo večerov ob glasbi razglašenega pianina, spominjali se bomo opojnega vonja sveže pripravljenega čaja in spominjali se bomo številnih debat, tiste glavne značilnosti naše kavarne.

Prostore mestne kavarne so prenovili. In čez nekaj časa odprli "kavarno". A to ni kavarna, to je lokal, kot jih je na tisoče. Skromna ponudba, povprečna postrežba. In brez duše.

S smrtjo mestne kavarne je mesto izgubilo del svoje identitete, ki je ne bo nikoli več dobilo nazaj.

19. nov. 2008

Možiclji

Povsod je polno možicljev. Oblečeni so v modre pajace. Na glavi imajo čelade. Rumene, modre, srebrne. Hitro švigajo levo in desno po veliki jami. Ta nese železo, oni vozi samokolnico, tretji gleda drugega možiclja, ki vari železne palice. Možicelj brez čelade gleda skozi okno velikega oranžnega tovornjaka, medtem ko mu drugi, s čelado na glavi, z rokami kaže kam naj strese velik kup peska, ki ga je pripeljal.

Možiclji brzijo po gradbišču vsak dan. Prve dni so globoko pod cesto, zadnje dni visoko v zraku. Ko dosežejo najvišjo točko, se, kot preplašene miši, poskrijejo v notranjost velike zgradbe, kjer tolčejo, ometavajo, varijo, kričijo. Videti je, da nikoli ne odnehajo. Nekega dne pa jih ni več. Izginejo tako naglo kot so prišli.

A če greš nekoliko naprej, do naslednje luknje, boš zopet videl polno možicljev v modrih pajacih z rumenimi, modrimi in srebrnimi čeladami, ki švigajo levo in desno po gradbeni jami.

Fotografija: Krtek.

11. nov. 2008

Nad morjem megle

»Poglej, kako je lepo!«
»Lepo je, zelo lepo,« je odvrnila.
Prišla sta na razgledno točko visoko nad kotlino. Pred njima je bilo morje mlečno bele megle, ki se je širilo koder je segal pogled. V daljavi so se videli zasneženi Julijci s Triglavom na čelu, ki je kraljeval deželi. Na desni so bile Kamniško-Savinjske planine.

Usedla sta se na leseno klop. Nikjer ni bilo nikogar. V zraku je bilo le šumenje listja, s katerim se je nagajivo igral veter. Nebo je bilo modre, skoraj turkizne barve.

»Sem ti rekel, da se bo splačalo gristi kolena celi dve uri.«
»Res se je splačalo,« je še rahlo zadihana odvrnila.
»Poglej to meglo. Povsod jo je polno!«
»Triglav se vidi! In poglej, vas tamle pod Krvavcem je tudi v soncu. Ne vem kako se imenuje.«
»Šenturška Gora, ali kaj takega, se mi zdi.«
»Ne, Šenturška je nižje.«
»Potem je pa Ambrož.«
»Ambrož bi lahko bil,« je zamišljeno odvrnila, medtem ko je končno prišla do sape.
»Lubnik se tudi lepo vidi,« je s prstom pokazal v smeri Škofje Loke.
»Poglej, zadaj za njim je Stari vrh. Letos morava smučati tam. Tako lepo smučišče je.«
»Mhm,« je zamomljal. Stari vrh mu je bil všeč. Zanimivo smučišče s pridihom romantike. Rad se je vračal tja.
»Na Veliki planini morava letos smučati.«
»Še nikoli nisem bila na Veliki planini. Kakšna pa so smučišča,« ga je vprašala in se ozrla proti Veliki planini.
»Velika planina je,« in se je ustavil. Iskal je besede, kako bi opisal smuko na Veliki planini. Minilo je nekaj dolgih trenutkov, ko je počasi nadaljeval: »zamisli si, da greš skoraj 40 let nazaj v času. Tako je na Veliki planini. Stare počasne naprave, neokrnjena narava in nikjer sledi del, ker je že pred mnogim leti narava poskrbela, da so izginile. Tja prideš v nek drug svet. Tudi žičničarji so drugačni. Vse je iz nekega drugega časa.«
»To mora biti zanimivo. Všeč mi je, če se lahko vrnem v preteklost. To je vedno tako romantično.«

Tiho sta sedela in opazovala morje megle. Oba sta bila brez misli. Meglena plast se je kodrala, kot se kodra morje v lahnem vetrcu. Nežno ga je prijela za roko. Strmela je v daljavo.

»Vesela sem, da sem tukaj, sedaj, s teboj. Vesela sem, da te lahko držim za roko in opazujem to lepo igro narave. Vesela sem, da si me peljal sem, kjer lahko pozabim na čas … vsakdanje skrbi.«

Bil je tiho. Vedel je, da je potrebovala nekaj za sprostitev. Zadnji tedni so bili za oba zelo naporni. Veliko se je dogajalo in malo sta se videvala. Začela sta pogrešati drug drugega. Zato jo je to dopoldne poklical v službo. Nič ji ni razlagal, zakaj. Samo rekel ji je naj bo čez nekaj minut pripravljena. Najprej se je upirala. Ni hotela, iskala je izgovore. A bil je vztrajen. Tudi zato ga je ljubila. In njegov trud je bil poplačan. V nekem trenutku se je zlomila, kot se zlomi suha veja. Pristala je.

»Zakaj nič ne rečeš?«
Pogledala ga je v oči. V tiste njegove globoke modre oči s katerimi jo je tako presenečeno gledal, ko sta se prvič videla, še preden sta se poznala.
»Zakaj nič ne rečeš,« je čisto tiho ponovila, »zakaj nič ne rečeš?«

Nič ni rekel. Približal se ji je s svojimi ustnicami. Na svojih drobnih ustnicah je začutila njegove, ki so bile tako polne. Zaprla je oči, saj jo je prevzela nekakšna energija, ki se je pretakala med njima.

Tik nad meglo je letela kanja. Hitro se je bližala s soncem obsijanem pobočju, kjer so jo nenadoma zagrabili topli vetrovi in jo začeli dvigovati proti nebu. Dvigovala se je v veliki spirali in opazovala svet pod seboj. Preletela je mlada zaljubljenca, ki sta bila v neskončnem objemu, se dvignila še višje in odletela proti vzhodu, kjer je sledila toplim vetrovom ob grebenu.

Fotografija: Krtek.

4. nov. 2008

Mavrica

Dežne kapljice. Tisoče dežnih kapljic pada z neba proti tlom. Neprestano. Rojevajo se v težkih sivih oblakih in potujejo proti tlom hitro in brez oklevanja. Ljudje se stiskajo pod dežniki in pogledujejo proti nebu, kdaj se bodo oblaki pretrgali in bo posijalo tako zaželeno sonce, ki bo posušilo luže in prineslo lepši dan.

Nenadoma pa se na vzhodu sredi najbolj temnega oblaka pojavi drobna odprtina, kot da bi spreten kirurg zarezal v mehko kožo ob začetku operacije. Namesto rdeče krvi, pa so se po mestu razlili beli sončni žarki. Dežne kapljice so se nasmehnile soncu in se zableščale v mavričnih barvah.

»Mami, mami! Poglej! Mavrica!« je ciciban, ki je bil na poti v vrtec, pocukal za rokav svojo mamo.
Mama je pogledala proti zahodu ter počasi in začudeno dejala:
»Jakec, pa res! Kako je lepa.«
In oba sta strmela v velik lok mavrice, v katerem so se barve prelivale iz ene v drugo.
Dežne kaplje pa so še naprej padale z neba.

Fotografije: Krtek.

30. okt. 2008

Vse je greh

»Vse kar sem naredil, vse kar kadarkoli naredim, kjerkoli sem bil, kamorkoli grem, vse je greh.« Torej smo obsojeni na večni greh? Tako prepevajo Pet Shop Boysi. Vsekakor, po mojem mnenju, ena izmed njihovih boljših skladb, nad katero se lahko zamislimo, če pozorno prisluhnemo besedilu. In seveda, ta pesem je odlično izhodišče za razmišljanje o tem, kakšna neumnost je to.



Pet Shop Boys: It's a sin

When I Look Back Upon My Life
It's Always With A Sense Of Shame
I've Always Been The One To Blame
For Everything I Long To Do
No Matter When Or Where Or Who
Has One Thing In Common, Too

It's A, It's A, It's A, It's A Sin
It's A Sin
Everything I've Ever Done
Everything I Ever Do
Every Place I've Ever Been
Everywhere I'm Going To
It's A Sin

At School They Taught Me How To Be
So Pure In Thought And Word And Deed
They Didn't Quite Succeed
For Everything I Long To Do
No Matter When Or Where Or Who
Has One Thing In Common, Too

It's A, It's A, It's A, It's A Sin
It's A Sin
Everything I've Ever Done
Everything I Ever Do
Every Place I've Ever Been
Everywhere I'm Going To
It's A Sin

Father, Forgive Me, I Tried Not To Do It
Turned Over A New Leaf, Then Tore Right Through It
Whatever You Taught Me, I Didn't Believe It
Father, You Fought Me, 'Cause I Didn't Care
And I Still Don't Understand

So I Look Back Upon My Life
Forever With A Sense Of Shame
I've Always Been The One To Blame
For Everything I Long To Do
No Matter When Or Where Or Who
Has One Thing In Common, Too

It's A, It's A, It's A, It's A Sin
It's A Sin
Everything I've Ever Done
Everything I Ever Do
Every Place I've Ever Been
Everywhere I'm Going To - It's A Sin
It's A, It's A, It's A, It's A Sin
It's A, It's A, It's A, It's A Sin

(Confiteor Deo Omnipotenti Vobis Fratres, Quia Peccavi Nimis Cogitatione,
Verbo, Opere Et Omissione, Mea Culpa, Mea Culpa, Mea Maxima Culpa)

21. okt. 2008

Na izpitu

Potrkal je na vrata čisto na koncu temnega hodnika. Srce mu je pospešeno razbijalo, bil je pod stresom.
»Tokrat pa zadnjič. Še danes in nikoli več ga ne vidim. Danes znam,« je pomislil preden je potrkal.
»Naprej,« se je zaslišalo iz notranjosti.
Srce mu je začelo hitreje biti. Pritisnil je na kljuko in vstopil v pisarno. Dve steni so zapolnjevale omare. Stena nasproti vrat je bila v oknih s pogledom na velik park pred fakulteto. To je bila odlična točka za pogled študentov, ki so se zaradi neznanja znašli v zadregi. Na najbolj oddaljeni steni je visela črnobela fotografija znanega matematika. V pisarni sta bili dve mizi. Prva, bližje vratom, je bila namenjena študentom na izpitih, druga je bila namenjena delu. Obe sta bili založeni z množico papirjev.

Pozdravil je in se prisiljeno nasmehnil. Profesor, star okoli 65 let, je sedel za mizo in ga pogledal izza očal.
»Dober dan. Kar usedite se, bova takoj začela.«
Usedel se je na stol, ki je bil najbližje profesorjevi mizi. Brez misli je opazoval pisarno in čakal na prvo vprašanje. V sebi je čutil napetost, ki jo je tako dobro poznal.

Na tem izpitu je bil tretjič in to je pomenilo, da ga bo po vsej verjetnosti naredil. Značilno je bilo, da je večina študentov ta izpit opravila v tretjem poskusu. To je bila profesorjeva kaprica, saj je običajno študente dvakrat vrgel, preden so v tretje naredili, neodvisno od njihovega znanja.

»Kako je Blaž? Ste se dobro pripravili,« je s hinavskim prizvokom vprašal.
»Učil sem se veliko, in mislim, da tudi znam.«
»No bova videla ali ste se samo učili ali tudi kaj naučili,« se je zasmejal in se naslonil na veliko naslonjalo stola. Zlobno ga je pogledal v oči in začel:
»Torej, najprej mi povejte, …«
Blaž ga je pozorno poslušal.
»Oh kako lepo, pa saj to znam,« je pomislil in brezhibno odgovoril na vprašanje, čeprav so se mu besede nekoliko zatikale.
Ko je bilo prvo vprašanje mimo, se je počutil bolj sproščenega pa tudi misli so tekle bolj tekoče. Počutil se je samozavestnega.
»Dobro. Sedaj pa poglejva …«
Drugo vprašanje ga je postavilo v zadrego. Vedel je prvi del odgovora, drugi del mu je manjkal. Ko je zaključil s prvim delom odgovora, je samozavestno nadaljeval. Profesor ga je ustavil in takoj postavil podvprašanje. Začel je mencati, saj ni vedel, kaj bi odgovoril.
»Tole se pa niste naučili, kajneda,« je strogo vprašal.
Blaž je bil tiho. Vedel je, da je ob takšnih vprašanjih najbolje molčati. Če se bi branil, bi si svoj položaj le še poslabšal. Začel se je potiti. Vedel je, da, če na naslednje vprašanje ne odgovori, bo lahko odšel brez vpisane ocene v indeks.
»No pa pojdiva naprej. Povejte mi, …«

Sam pri sebi se je zasmejal. Postavil mu je vprašanje, na katerem ga je pri prejšnjem poskusu vrgel. Takrat je bil prepričan, da je na vprašanje pravilno odgovoril in če ne bi imel dovolj izkušenj s profesorjem, bi se zagotovo začel z njim prepirati, saj je bil v svoje znanje povsem prepričan. Profesor pa ga je zavrnil in mu, preden ga je poslal iz pisarne, povedal drugače, kot je imel v glavi. Takoj, ko je zapustil njegovo pisarno, je vzel v roke knjigo in preveril ali je povedal prav ali ne. In v knjigi je pisalo natanko tako, kot je povedal. Bil je besen, saj je vedel, da ga je profesor vrgel zgolj z namenom, da bo še enkrat opravljal izpit. Sedaj se je odločil, da bo odgovoril natanko tako, kot mu je profesor nazadnje povedal, pa čeprav je bil prepričan, da je bilo to narobe. In profesor je bil zadovoljen.
»Dobro,« je pokimal in želel nadaljevati s četrtim vprašanjem. Vendar ga je Blaž prekinil.
»Oprostite gospod profesor, ali vas lahko nekaj vprašam.«
Profesor je presenečeno pogledal: »seveda!«
»Zadnjič ste mi postavili povsem enako vprašanje pa po vašem mnenju nisem pravilno odgovoril. Sedaj sem povedal tisto, kar ste mi zadnjič vi povedali kot pravilni odgovor na vprašanje. Zdaj me pa nekaj zanima. V vaši knjigi na strani 67 v tretjem odstavku piše …«
Citiral mu je odstavek, ki je bil povsem enak, kot je zadnjič odgovoril na vprašanje in zaradi tega padel.
»Zakaj je to napačni odgovor,« je vprašal.
Profesor ga je najprej zaprepadeno gledal, nato zardel v obraz in začel mencati. Razlagal je nekaj o tem, da je lahko tako ali drugače in da je v bistvu oboje prav, ali pa tudi ne, odvisno od primera.

»Pa sem te dobi, podlež stari. Zdaj se pa zapletaš kaj? Dobro veš, da sem ti zadnjič pravilno odgovoril. Škoda, da ni še koga drugega tukaj, da bi videl kakšen bedak si izpadel,« se je motalo po Blaževi glavi. V tem trenutku mu je bilo povsem vseeno ali izpit opravi ali ne, saj se mu je pravkar maščeval za vse trpljenje, ki ga je doživel pri vseh izpitih, ki jih je pri njem opravljal, ta pa je bil zadnji izmed njih. In to je bilo veliko zadoščenje zanj, ki bi odtehtalo vsa nadaljnja ponavljanja izpita.

Ko je profesor prenehal z mencanjem, se je Blaž zavedel, da ima pred seboj le še tri vprašanja. Še vedno lahko pade, vendar je polovica izpita za njim.
Profesor je bil razdražen, to se mu je videlo na obrazu. Če bi pogled ubijal, bi s svojim pogledom naredil pokol, kot ga naredi letalska bomba, ki pade v sredino pešadije.
Zastavil je četrto vprašanje, ki je bilo lahko in Blaž je brezhibno odgovoril.

»Dajte indeks,« je siknil.
Blaž ga je presenečeno pogledal.
»Kaj je že konec,« se je spraševal, ko je izročal indeks profesorju. Ta ga je živčno vzel v roke in začel vpisovati oceno.
»Sedmica bo za vas dovolj. Se strinjate?«
»Vredu.«

Bil je prepričan, da si zasluži višjo oceno, vendar je sklenil, da sprejme ponujeno in se z izpitom ne ubada več. Če je ne bi hotel sprejeti, bi zagotovo dobil še manjkajoči dve vprašanji, ki pa bi lahko bili takšni, da ne bi ne znal, ne mogel odgovoriti.

Profesor mu je izročil indeks.
»Nasvidenje,« je še dodal in se navidezno zatopil v papirje na mizi. Blaž je ves vesel zapustil pisarno. Opravil je še zadnji izpit in imel dogodivščino, ki jo bo še lahko dolgo pripovedoval kolegom prijateljem in znancem.

13. okt. 2008

Nekaj zanimivosti Krtkovih dnevov

Krtkove dneve pišem že več kot dve leti. Začel sem čisto nehote poleti 2006. Do božiča 2006 niti nisem vedel kaj bi objavljal. Dopust preko novoletnih praznikov, pa je v meni ponovno vzbudil že staro željo po pisanju zgodb in drugih besedil, ki omogočajo izražanje lastne domišljije v pisani besedi. In tako se je začelo s čajčkanji v kavarni (ki je letos odšla v zgodovino) se nadaljevalo s poletnim jutrom, gorsko dolino, Mojčino solzo in drugimi vse do danes.

Veliko objav je bilo do sedaj: 29 zgodb, 35 razmišljanj, 19 impresij in še množica drugih. Skupaj naj bi jih menda bilo okoli 140.

Lani, 11. novembra, sem zapisal, da je pisanje moje življenje in moje življenje je zgodba. In tako je še danes. Pišem za ljubi kruhek, pišem za zabavo, pišem, da polepšam dan drugim ljudem, pišem, da si olajšam dušo. In ko se ozrem nazaj, ko pogledam sedanji trenutek in pomislim na prihodnost, sem vedno bolj prepričan, da je moje življenje zgodba. Zgodba za roman. In iz tega romana črpam navdih za vse zapisane besede na Krtkovih dnevih.

Danes je dan, da predstavim nekaj zanimivosti Krtkovih dnevov. Podatki veljajo do vključno včerajšnjega dne (12. oktober 2008).

Število bralcev v zadnjem mesecu dni: 782.
Število zvestih bralk in bralcev: 124.
Najbolj brana zgodba: Ljubezensko pismo 2.
Najbolj brana impresija:Poletno jutro.
Najbolj brano razmišljanje: Jesen.
Največkrat komentirana objava: Izbira nove sodelavke, 9 komentarjev.
Po mojem mnenju najboljša objava: Jutro v pisarni.
Po mojem mnenju najslabša objava: je bila izbrisana.
Meni najljubša objava: Sestanek z dvema biseroma.
Največ solza sem pretočil pri pisanju: Adijo, prva ljubezen. Ta zapis je nastal že pred mnogimi leti, pred objavo sem ga le nekoliko priredil in posodobil.
Najbolj sem se zabaval pri pisanju: Kebapđinica na vogalu. Za ta zapis sem prejel kar nekaj pohval.
Najbolj pisateljsko zagret sem bil pri pisanu: Nočno pisanje. Zelo kratek zapis, ki pa je nastal med pisanjem Kraljice luči.
Prošnjo, da bi napisal nadaljevanje, sem dobil za: Izbira nove sodelavke.
Najbolj resnična zgodba: Pogovor v avtu. Skoraj vse je napisano natanko tako, kot se je zgodilo. Pa naj še kdo reče, da moje življenje ni zgodba! ;)
Število ljudi, ki vedo, kdo se skriva za oznako Krtek: 10. Morda je še kdo, pa zanj ne vem.
Še nedokončano: Kraljica luči. Ko bi imel več časa...
Za slovnico skrbi: Besana. Razen kadar jo pozabim pognati!

In čisto za konec... Kako se je vse skupaj začelo? Začelo se je v zgodnjih 90-tih z Mojco M.: Muza s karizmo!

6. okt. 2008

Na trajektu

Na veliko belo plovilo se eno za drugim vzpenjajo avtomobili. Mornarji v brezhibnih uniformah jih razporejajo po palubi. Iz avtomobilov izstopajo ljudje, turisti, ki se vračajo z otoka na celino. Nekateri zadovoljni, drugi otožni, ker se je izteklo neko obdobje sproščenega življenja. Vsi so polni lepih vtisov. Na ograjo nad spodnjo palubo je naslonjena deklica, ki opazuje nalaganje vozil. Tiho je. Žalostna je. Zadnjih štirinajst dni se je imela lepo. Na soncu, plaži in med prijatelji. Sedaj se vrača domov. V daljni kraj na severu Nemčije, kjer živi v velikem bloku med množico ljudi.

Še zadnji avto zapelje na trajekt in nakladalna ploščad se dvigne. V globini plovila se oglasijo stroji in voda ob pomolu se začne belo peniti. Trajekt se počasi odlepi od obale in se usmeri proti celini. Počitnice so se končale. Deklica maha v pozdrav in si misli: »drugo leto pa se ponovno vidimo.«

Fotografija: Krtek.

29. sep. 2008

Septembrsko dopustovanje

Letos sem se odločil, da teden dni dopusta na Pagu preživim prvi teden septembra. In to sem, v nasprotju s prejšnjimi leti, tudi uspel uresničiti. Ognil sem se vsej gneči, ki je značilna za Ljubljano v prvih dneh septembra in se vrnil, ko so se ljudje že nekoliko umirili.

Seveda pa so za dopust v septembru značilne nekatere posebnosti. Kot prvo, sonce zahaja mnogo prej kot recimo junija in ob pol devetih je že tema. Zrak je nekoliko hladnejši in tako v celem tednu temperatura ni presegla 31 stopinj. Kljub temu pa je sonce močno in hitro človeka opeče, če ni previden. Tako sem si uspel tretji dan "osmoditi" kožo na nogah in hrbtu in sem bil nato do konca bolj v senci kot ne. Šel sem na plažo, brez nanesenega zaščitnega faktorja, tako za deset minut, da se malo pogrejem, preden grem v vodo. V ušesa seveda slušalke in prijetna glasba. In potem sem se nekam izgubil. Ko sem se spet našel, sta minili že dve uri, koža pa je bila v barvi rdeče paprike.

Bistvena in najbolj opazna posebnost septembra je skromno število turistov. In ravno to je tisto, kar je po mojem mnenju najbolj privlačno. Med turisti prevladujejo upokojenci in pa mladi pari z otroki, ki še ne hodijo v šolo. Drugih je malo. Sem ter tja je še videti kakšna zaljubljenca. Ljudi je tako malo, da so preko dneva plaže skoraj povsem opustele. Značilna je tišina. Ni kričanja otrok, ni pogovarjanja ljudi, ni hrupa avtomobilov. Če še vetra ni, je na plaži popolna tišina. In to resnično sprošča telo in pomirja duha. Voda je topla in prijetna.

Tudi mize v lokalih so poredko zasedene. Dopoldne je še največ domačinov, v večernih urah pa peščica turistov zaseda posamezne mize. Strežno osebje opravlja delo počasi in brez živčnosti, ki je sicer značilna za vrhunec turistične sezone.

Ves otok se počasi potaplja v zimsko spanje. Ceste so opustele, srečati je mogoče le ovce in domačine, ki hitijo po svojih opravkih. Le redko pa naletiš na avto s tujo registracijo. Narava je izgorela od poletne vročine. Cvetja skoraj ni, trava je suha.

Takšno septembrsko vzdušje je odlično za razmišljanje, iskanje navdihov in ustvarjanje. Le vklopiti se je treba v to spokojnost. Meni se je kar uspelo. In marsikaj sem ustvaril. Med drugim tudi večino zapisov na Krtkovih dnevih, ki ste jih brali septembra in jih boste oktobra.

Fotografije: Krtek.

21. sep. 2008

September

September, je zelo privlačen mesec. Koledarsko gledano je zadnji poletni mesec. Je čas, ko se začne šola in se zaključijo poletni dopusti. Mesta se vrnejo v ustaljeni delovni ritem, katerega glavno gonilo so ljudje.

Narava se spremeni. Svetloba postane bolj oranžna, sence so daljše. Drevje najprej dobi močno temno zeleno barvo, proti koncu meseca pa se že začnejo kazati pisane jesenske barve. Trava je nizka, kmetje pa, če so pogoji ugodni, še zadnjič kosijo. Nekošeni travniki so polni suhih travnatih bilk, ki jim dajejo značilno rjavkasto barvo. Temperature se znižajo in v kotlinah se zjutraj zadržuje megla, ki jo razprši šele dopoldansko sonce.

September je po eni strani mesec hitenja, učenja in dela, kar je značilno za mesta, po drugi strani pa je mesec spokoja, ko se narava počasi pripravlja na zimski počitek. Je tudi mesec obilja, saj nas narava obdari z bogatim pridelkom. Je tudi mesec, ki je raj za tiste fotografe, ki izbirajo za motive naravo. Barve in svetloba so odlični.

Dopoldanski sprehodi so nekaj čudovitega. Meglice, toplo sonce in lepota narave. In potem pridem v mesto, neobremenjen, napolnjen z lepotami narave in opazujem ljudi, ki hitijo po opravkih. Mesto pa živi v svojem stoletnem spokoju.

16. sep. 2008

Ljubezensko pismo (4)

Draga Sara!

V življenju doživiš veliko lepih trenutkov, a redki kot biseri, so tisti, ki se ti zapišejo tako globoko, v samo dušo, kot se mi je zapisalo najino druženje v minuli noči. Noč je bila opojna, kot da bi se znašla v davni deželi, kjer živijo pravljice iz Tisoč in ene noči. Po prostoru so se širile vonjave spomladanskega cvetja. Sedela sva na kavču, prekritim z nežno žametno prevleko, in se gledala iz oči v oči. Tiste tvoje čudovite sive oči, sive, kot je siva cesta, ki nas vodi v daljavo, proti novim krajem in novim ljudem. S pogledom sem sledil liniji tvojega nosu, dokler se nisem ustavil na ustnicah. Rdečih in polnih, ki so sestavni del nasmeha, lepe in življenjskega optimizma polne ženske. Čisto počasi so se tvoje ustnice premikale, dokler jih nisi oblikovala v sramežljivi nasmeh. Pogledala si me naravnost v oči. Pred teboj sem bil povsem razkrit, brez najmanjše tančice, ki bi me zakrivala. Jaz in ti. V prostoru polnem omamnega vonja.

Čisto počasi si se komaj opazno nagnila proti meni. Dolgi rjavi lasje so ti padli preko napetih prsi. Gledal sem te v oči in razmišljal, kako sem srečen, da te lahko ljubim. Da ti lahko podarim vso svojo ljubezen. Čisto počasi in previdno, kot je previden egiptolog, ki vstopa v dvorano velike grobnice, sem se ti približal. Z roko sem se nežno dotaknil tvojega lica. V svoji notranjosti sem začutil nekaj nenavadnega. Nekaj kar bi lahko najlažje opisal, kot da so v meni vzleteli številni pisani metulji in se dvignili visoko v zrak. Zdrsel sem počasi proti ušesu in odmaknil lase, ki so prekrivali obraz. Počasi sem se približal tvojim ustnicam. In približala si se mojim. Združile so se. V en dolg poljub, ki se je raztegnil v večnost. Med nama so se pretakala energije; bila sva eno. Odmaknila si se. S svojimi iskrivimi očmi si me gledala. Prodorno, a ljubeče. Nato si se vrnila. In poljub je sledil poljubu.

Medtem ko sva bila združena v strasti poljubov, si mi z rokami segla za hrbet in počasi dvigovala majico. Z roko sem nežno potoval po ramenu, obenem pa s seboj odpeljal naramnico svetleče obleke, ki je zakrivala tvoje obline a jih obenem razkrivala na nek skrivnosten in privlačen način. Tvoja nežna žametna koža je bila tako dišeča. Z rokama sem nežno potoval navzdol po tvojih prsih. Začaran od tvoje ljubezni.

Najini telesi sta se združili v eno. Gibali sta se v usklajenem ritmu, kot violinisti velikega simfoničnega orkestra, ki igra skladbo sodobnega skladatelja. Na trenutke divjo, drugič umirjeno, pa nestrpno, nato sproščeno. Najina ekstaza se je stopnjevala, stopnjevalo se je najino dihanje. Vedno hitreje, vedno globlje. Kot poletna nevihta, ki začne nastajati dopoldne v miru in se razbesni v poznih popoldanskih urah v blisku in gromu in debelih dežnih kapljah, ki padajo na zemljo. Naslada je dosegla vrhunec. Ves svet se je nenadoma zavrtel okoli naju in čutila, sva le drug drugega. Drugo ni obstajalo.

...

Ležala si ob meni in globoko dihala. Vedel sem, da ti je lepo, tako kot meni. Poslušala sva dihanje drug drugega. Nato si se obrnila, me objela in pogledala v oči. Rekla nisi nič. Gledala si me in vedel sem o čem razmišljaš.

Slika: Howard David Johnson: Siegfried and Brunhilde

Več ljubezenskih pisem >>

9. sep. 2008

Septembrsko poležavanje na plaži

Topli sončni žarki nežno božajo razgreto kožo. Rahel vetrič skrbi, da ni prevroče. Nekoliko nižje je slišati pljuskanje valov ob peščeno obalo. Nikjer nikogar. Le pisana marela in telo, ki se greje. V zraku, z izjemo šumenja valov in vetra, ni ničesar. Ni kričanja otrok, ni pogovarjanja staršev, ni rezkega zvoka motornih čolnov. Sem in tja tišino prereže žuželka, ki divje prileti mimo. Tudi galebi so se nekam poskrili, kot da bi bili turisti, ki pridejo na začetku poletja, zasedejo plažo, in nato odidejo tako hitro kot so prišli. Plaža je prazna. Brez ljudi. Povsod je spokojni mir.

1. sep. 2008

V razbeljenem avtu

»Očka! Tepe me!«
Ni se več spomnil katerič se že starejši sin pritožuje nad mlajšim.
»Mir,« je zarobantil.

Vsega je imel dovolj. Že pred tremi urami bi moral sedeti na plaži in piti zasluženo pivo, tako pa so bili še vedno na poti. Zunaj je bilo 33 stopinj, v stari Ladi, ki je preobtežena sopihala v klanec pa še kakih 10 stopinj več.

Tako lep načrt si je napravil. Šli bi zgodaj zjutraj, prečkali mejo in ob desetih bi že srkal hladno pivo. Tako pa se je zapletlo že pri odhodu. Nada je še kar nosila v avto stvari, čeprav bi morali odriniti. In, ko so se končno odpeljali so hitro naleteli na zastoj. Počasi so se premikali in po nekaj urah prispeli do mejnega prehoda. Na njihovi strani je šlo vse tekoče, a pri vstopu se je pa zapletlo. Carinik je hotel videti kaj vse tovorijo. Ne le, da je moral vse zložiti iz avta, še razvezati je moral velik paket na strehi, ki ga je prejšnji dan tako lepo privezal. Carinik jim sicer ni zaračunal carine, a izgubili so dve uri. Pot so nadaljevali po avtocesti, kjer so se zastoji vrstili en za drugim. Za povrhu pa se je začela še vročina. Otroka sta postala sitna in naveličana vožnje. Nada je začela stokat zaradi vročine. Na zadnji klopi se je vrstil pretep za pretepom. Dvakrat jima je zagrozil, da ju bo pretepel, a ni kaj veliko pomagalo. Nada je tečnarila za postanke. Ni mu bilo jasno, zakaj bi se sploh ustavljali. Večkrat se bodo ustavili, kasneje bodo prišli na cilj, bolj bosta mala dva sitna.

Po čelu mu je stekla potna kaplja. Zaskrbljeno je gledal termometer, ki je kazal temperaturo motorja. Nevarno se je bližal rdečemu polju.
»Še to se je manjkalo,« je pomislil, »da zakuha ta stara gajba.« Besno je pogledal v ogledalo. Za Lado se je vila dolga kolona živčnih voznikov, ki so preklinjali počasno vožnjo in smrad, ki je prihajal iz Ladine izpušne cevi.
»A je še daleč,« je vprašala Nada in takoj nadaljevala: »ustaviti bi se morali, da se malo napijemo in ohladimo.«
Srce mu je začelo od besa hitreje biti.
»Baba tečna,« je pomislil, »a ne moreš malo zdržat.«
»Samo malo še potrpi,« je rezko dejal, »bomo kmalu na cilju.« Dejansko se mu ni sanjalo, koliko časa bodo še rabili, tega klanca pa ni in ni hotelo biti konec.

»Kreten,« se je slišalo z zadnjih sedežev. Sledil je plehak zvok udarca in jok.
»Pomirita se,« je dejala Nada in se obrnila nazaj.
Utripati mu je začela vratna žila. Pomislil je, da ne manjka veliko in bo ustavil ter vse tri nalomil po dolgem in počez. Že tako rdeč v obraz je postal še bolj.
»Če ne bo kmalu konec, me bodo še pokopali!«
Ravno tedaj ga je prehitel nek velik Audi. Moral je zavreti, da jih ni zrinil s ceste, ker je prehiteval v škarje.
»Idiot!« je zavpil, ko se je nagnil skozi odprto okno in pokazal iztegnjen sredinec. »Si ga videla idiota. Niti vozit ne zna.«
»Dajmo se ustavit,« je zdolgočaseno odvrnila žena.
Delal se je, da jo je preslišal. Vse kar si je želel, je bilo mrzlo pivo. Slastno, z belo peno na vrhu.

Nenadoma se je pogled naprej odprl. Nič več klanca navzgor, temveč le še navzdol. Sinova zadaj sta obnemela, tudi Nada je dobila prijetnejši izraz na obrazu.
»Sedaj pa še čisto malo in bomo tam,« je veselo dejal. Vsi štirje so kot očarani opazovali čudovite otoke v daljavi, medtem ko se je stara in upehana Lada počasi spuščala po klancu navzdol. Nenadoma je bila pozabljena vsa slaba volja in pogovor je začel teči okoli tedna na morju, ki je bil pred njimi.

Fotografiji: Krtek

24. avg. 2008

Nedeljsko analiziranje

»Jaz ne grem v šolo, ne, ne grem v šolo, jaz bom kar počitnice imel,…« se širi iz zvočnikov. Hudomušna pesmica napolnjuje prostor. Na mizi dva monitorja. Na enem neskončne tabele s preračuni, na drugem množica podatkov. Zunaj je svež pozno poletni nedeljski dan. V zraku je čutiti, da se dopusti končujejo, da bo v nekaj dneh tu september in začela se bo šola. V mestu bo gneča, ljudje bodo spet brezčutno hiteli po opravkih.

Nedelja je. Odličen dan za analize, ko nihče ne moti, ko telefon ne zvoni in e-pošta ne prihaja. In, ko Smolar še zadnjič pove, da ne gre v šolo, je vnesena še ena formula, napravljen še en izračun. In tako naprej, da bo delo opravljeno do roka. A najlepše pri vsem skupaj je, da čez teden dni ne grem v šolo!

20. avg. 2008

Vozim se v daljavo

Pred menoj sivi asfalt neskončne vijugaste ceste. Zahajajoče sonce osvetljuje kamnito pokrajino, preraščeno z grmičevjem in travo. Nikjer nikogar, le tu in tam kdo pripelje nasproti. Jaz, avto in cesta. Visoko nad morjem. Iz globine temnih rež hladni zrak ohlaja prostor. Zunaj vroče, znotraj prijetno. Misli so osredotočene na cesto, na upravljanje avtomobila, da ne skrene s poti in se vožnja ne konča globoko pod cesto v brezobličnih razbitinah. Kljub temu pa se del možganov, tisti del, ki ni potreben za vožnjo, ukvarja z nečim drugim. S spomini na minule dneve uživanja ob morju, na sproščene trenutke na plaži. Dlje traja vožnja, bolj se misli oddaljujejo od morja, in bolj se vračajo k vsakdanjim zadevam. Delu, težavam, življenju. Čaka računalnik, čakajo sodelavci, čakajo prijatelji, čaka vsakdan. Da se bom ukvarjal z njihovimi problemi. In čakajo me vse tiste zadeve, ki sem jih pustil doma: drobne težave, ki jih človek uredi v nekaj trenutkih in težave, ki se vlečejo in vlečejo.

Mimo oken drvijo grmički, skale, cvetoče rastline, v daljavi pa se v večernem soncu menjavajo otoki. Prometa je malo, vožnja je prijetna.

Rodil se je otrok. Za njim še eden. Starši so bili veseli, veseli so bili ljudje okoli njih. Z vseh strani so prihajale čestitke in lepe želje ob začetku življenjske poti. A ta ne bo prijetna. Starši si zatiskajo oči in si ne želijo priznati, kaj so storili temu nesrečnemu bitju, ki so ga ustvarili. Zato ker so takšni kot vsi ostali pripadniki naše vrste. Sebični, skrbijo le zase in tekmujejo z drugimi. V tej tekmi uspejo le najbolj pokvarjeni, najbolj sebični in najbolj podli pripadniki družbe. Drugi se utopijo v množici in blejajo skupaj z ostalimi ovcami. Obenem pa so prepričani, da so drugačni kot drugi, da so bolj napredni, bolj razgledani. A so natanko takšni kot vsi ostali: zanima jih zgolj njihov lastni jaz. Redke so izjeme, ki se od tega vzorca razlikujejo. Tako redke, da jih tudi z lučjo pri belem dnevu ni mogoče najti. In nekega dne se bomo znašli pred koncem. Tedaj se bo morda tisti zadnji preživeli ozrl okoli sebe, pogledal uničen svet, skomignil z rameni in si dejal: »tako pač je.« Za seboj bo zaprl vrata in se razblinil v večnost.

Vsake toliko časa se cesta spusti z višav čisto do morja. Takrat je mogoče opazovati pljuskanje valov ob obalo in, v bližini vasi ter mest, kopalce, ki uživajo v vodi ali pa na plaži.

Dobil sem pismo. Ne le eno. Več jih je bilo. Pisala mi je neka ženska, ki je trdila, da me pozna. Opravičevala se mi je, ker me je prizadela. Ne glede na to, da je opisovala neke dogodke, ki naj bi se zgodili med nama, se nisem mogel domisliti, kdo je, niti se teh dogodkov nisem spomnil. Nisem je povabil na klepet, čeprav je to želela. Nisem odkril, kdo je. Morda sem izpustil prijetno poletno romanco, morda sem izpustil kaj več. Morda pa sem se zgolj ubranil nečesa slabega. Ne bom vedel. In morda je tako tudi najbolje.

Vedno me je zabavalo, kako ljudje opravičujemo svoja dejanja in dejanja drugih. Vse naj bi imelo nek pomen, vse je posledica neke višje sile. Pa je res tako? Večinoma so ta opravičila zgolj laganje samemu sebi za pomanjkanje poguma. Ker si nečesa ne upamo storiti, ker bi to spremenilo naša dolgočasna in enolična življenja. Ta primarni strah je zakoreninjen v vsakem človeku. Nekateri so zanj bolj dovzetni, drugi manj. In ta strah nas ovira, da bi dosegli več, da bi napredovali, da bi spoznavali nove stvari. Tako sem zamudil priložnost, da bi spoznal čudovito žensko, ki bi v življenje prinesla nekaj novega, nekaj izvirnega. Koliko zamujenih priložnosti bi vsak lahko naštel v svojem življenju? Sto? Tisoč? Milijon? Vsekakor preveč.

Vožnja se nadaljuje. Sonce je zašlo in svetloba se umika temi, ki bo zavladala. Rezale jo bodo zgolj luči, ki bodo osvetljevale sivo cesto spredaj pred avtomobilom; osamljenim avtomobilom na ovinkasti cesti, ki se vozi in vozi brez cilja.

Fotografija: Krtek

10. avg. 2008

S kolesom od Stare Novalje do Luna

Letošnji dopust se je začel nekoliko drugače kot prejšnja leta. Glavna razlika je, da prvi teden štirinajstdnevnega počitka preživljam v čistem sproščanju, ker zaradi spleta okoliščin ni nikogar od moje družbe. Ker se tudi gospodična Krtkova še ni našla, mi družbo dela moje zvesto kolo. Čeprav Pag poznam skoraj kot lastni žep, nekaj sem ga tudi že prekolesaril, pa je osveževanje spominov s kolesa mnogo bolj zanimivo, kot iz avtomobila. Za prvi izlet sem se odpravil na skrajni severo-zahodni del otoka, v Lun, ki je znan po tisočletnih oljkah.
Dan je bil vroč in že dopoldne sem razmišljal, ali bi se sploh odpravil. Še najmanj kar sem si želel, je bil vročinski udar prvi dan dopusta. Vendar je bila želja neizmerna, poleg tega pa se mi preprosto ni dalo cel dan zgolj poležavat in brati Srce teme od Conrada. Knjiga je zanimiva, vendar težka za razumevanje, saj je polna razmišljanj in nekakšnih lažnih predstav, ki jih ima glavni junak. Teh laži se zaveda in z njimi živi ter jih širi dalje. Vsekakor pretežko branje za 32 stopinj v senci. Nekaj minut čez šesto popoldne sem, navkljub vročini, odrinil.

Opremljen z nekaj elektronike (merilec srčnega utripa, GPS), polno pijače in veliko dobre volje sem se odpravil v vroče pozno popoldne. Začelo se je s prijetnimi 200 metri vožnje ob morju do prvega klanca. Poln zagona sem vneto pritiskal pedala in kmalu premagal nekaj preko 40 višinskih metrov. Pot sem nadaljeval po novi novaljski obvoznici do krožišča in nato po glavni in edini cesti proti Lunu.

Cesta proti Lunu je zanimiva. Ves čas poteka po grebenu otoka in omogoča lep razgled tako na desno na Velebit, kot tudi na levo na jadranske otoke vse od Cresa do Dugega otoka, če je vreme lepo. Ves čas sta levo in desno od ceste zid in množice ovac, ki blejajo in vsake toliko časa preplašijo zamišljenega kolesarja. Skoraj nič prometa, redki odcepi in okoli 18 km dvigov in spustov med kamnitimi ograjami ter cvetočimi robidami.

Kolesi se vrtita, metri grobega asfalta ostajajo zadaj. Spredaj pa vzpon. Sonce sveti, s čela mi teče pot. 80 m, kaže višinomer. Toliko, pomislim. 90 m. Sopem, in prav počasi napredujem. Še nekaj sto metrov in kaže se vrh klanca. Še malo, še malo. Pridem na vrh in odpre se čudovit pogled na neskončno vijugasto cesto. In to je bil šele prvi klanec od neštetih. Pedala se bodo še velikokrat zavrtela, preden bom prišel na cilj. Veliko potu bo steklo po čelu.

In tako se je ponavljalo. Vzpon in spust. Po vročem soncu.

Sonce je bilo že nizko na nebu, ko so me pozdravile prve oljke in naznanile, da sem že skoraj v Lunu. Te oljke so kot debela zgodovinska knjiga. Naj bi imele tudi do tisoč let. Koliko so preživele, koliko generacij domačinov je uživalo olje iz njihovih plodov! Tam so ponosne, skrivenčene, stare. Preživele bodo nas in naslednje generacije. Oljke in Lun sem kmalu zapustil v njihovi večnosti in se spustil za 120 m v Tovarnele, najbolj severno luko na Pagu. Majhna vasica, z nekaj starimi hišami in množico apartmajskih hiš, ki so zrasle v zadnjih letih. Kljub temu pa luka ni zgubila svoje romantičnosti.

Še posebej pa izstopa predel ob svetilniku. Na kamniti obali je tišina, ki jo moti le bučanje valov, otrok morja in maestrala, ki se rodijo tam nekje pri Cresu in nato počasi rastejo ter se razvijajo vse do Paga, kjer polni energije in življenja zadenejo ob trdo kamnito obalo se razbijejo v tisočero kapljic in se spojijo z zrakom in vodo. S svojim očetom in materjo. Ob belem svetilniku zahajajoče sonce boža zaljubljenca, ki sta združena v eno s prostorom in časom. Morje, zrak, večerno sonce in ljubezen se na enem mestu spajajo v čarobno simfonijo.

Po dobrih 21 kilometrih se je počitek prilegel. Na klopi v pristanišču med starimi ribiškimi čolni. A misel na pot, ki je bila pred menoj, mi ni dala miru. Mišice so sporočale, da potrebujejo dolg počitek. In sonce me je nagajivo priganjalo: pojdi, pojdi, kmalu bom zašlo in tema bo nastopila. Nič zato, sem si mislil. Prometa ni veliko in hladno bo. Toliko lažje bo voziti. Zato sem še naprej sedel in brez misli opazoval zibanje čolnov.

Vožnja nazaj je bila naporna. Čeprav sem prvi, najdaljši in najvišji klanec kar uspešno prevozil, pa mi je potem, ko sem se poslovil od starih oljk, začelo zmanjkovati moči. Imel sem občutek, da so mi oljke ob cesti dajale dodatnih moči, a sedaj ko jih ni bilo več, ko je bilo ob cesti le grmovje in robide, tudi moči ni bilo več. Zlil sem se s kolesom in cesto. Bili smo eno. Zgolj z eno mislijo: naprej! Iz transa me je dvakrat zbudilo ječanje kolesa, ko sem v napol temi s 30 km/h priletel v globoko jamo, ki so jo za seboj pustili polagalci novega električnega kabla.

Ko sem prišel na vrh zadnjega klanca, je sledilo olajšanje. Končno konec. Končno počitek. In sem se spustil v Staro Novaljo. Hitro. Prijetno izmučen in temeljito prepoten sem se takoj po prihodu odpravil v morje. Da se osvežim in sprostim. Bilo je prijetno.

Fotografije: Krtek

29. jul. 2008

Življenjsko potovanje

Seneka, rimski filozof rojen leta 4 p.n.š. je dejal:

"Življenje je potovanje v smrt."

Zato pa moramo uživati v potovanju in ne čakati, da pridemo na cilj.

28. jul. 2008

Spomini na dneve v Novalji, 1. del

Sončni zahodi na otoku Pagu so nekaj posebnega. Pa ne toliko zaradi lepih barv, ki se prelivajo na nebu in morju, temveč zato, ker obujajo spomine na pretekla leta dopustovanja na tem severnodalmatinskem otoku.

Na Pag, natančneje v Novaljo hodim dopustovat že od ranega otroštva. Bojda sem bil prvič tu daljnega leta 1978, ko sem komaj dobro upihnil prvo svečko. Nato pa vsako leto od leta 1981 dalje, z izjemo treh let v devetdesetih, ko nam je tista nesrečna vojna preprečila, da bi se vrnili na ta otok. Na Pag se vračam, zato ker sem se vanj zaljubili. Obstajata dva tipa dopustnikov. Prvi so Pag enkrat obiskali in se niso več vrnili, ker jim otok ni bil všeč. Drugi pa smo tisti, ki smo otok obiskali in od takrat ne moremo brez vsakoletnega uživanja vonju otoka. Je nekaj posebnega, saj noben otok nima takšnega značilnega vonja. Obiskovalec zazna opojni vonj že nekaj trenutkov po tistem, ko zapusti na trajekt. Vohalne čutnice mu preplavi značilni vonj po paških zeliščih, s prevladujočim vonjem po žajblju.

Večino svojega življenja sem vsaj nekaj tednov na leto preživel v Novalji. Poznam skoraj vsak njen kotiček, njene prebivalce in njihove zgodbe. In poznajo me njeni prebivalci. Ko se vsako leto začnem preživljati dopustniške dneve, je občutek že prvi dan, kot da sem se vrnil med stare znance. Pri obredu pitja pomarančnega soka in grizljanja sladkih majhnih kolačkov poimenovanih Fornetti, me pozdravi natakar in povpraša ali sem že tu, branjevka se mi pomenljivo nasmehne, kot bi hotela reči »živijo, si že nazaj,« medtem ko izbiram fige za sladko popoldne. Tudi turisti so isti in na videz se že kar poznamo. Vsako leto smo ob istem terminu isti gostje. In takšna je tudi Novalja. Konec junija se začne prebujati iz zimske zaspanosti in postane razigrana mladenka.

V vseh teh letih se je v Novalji mnogo zgodilo. Iz ribiške vasi se je razvila v turistično mestece. Le nekaj se ni bistveno spremenilo: riva, glavni pomol in tržnica z lokali v bližini. To je ostalo takšno kot pred leti, le pomol in rivo so pretlakovali. In gneča turistov. Tej ni bila kos ne leta 1978 in ni danes. Naredili so nove pomole, parkirišča, križišča, postavili dva semaforja, trgovski center in seveda množico novih apartmajskih hiš. Še posebej v zadnjih letih.

Tudi njeni prebivalci so se spremenili. Postarali so se, nekateri so že odšli. »Zmajevka,« kot jo je poimenoval nek moj prijatelj, ki na vhodu na tržnico prodaja sir, ni več tako živahna in tudi njen obraz je vedno bolj gubast. Z nožem manj vneto opleta proti možnim kupcem kot včasih in tudi manj glasno ponuja svoj sir. Luški kapitan se je upokojil in njegovo mesto je zasedel mlajši. Sedaj poseda z drugimi domačini vsako dopoldne v lokalu ob pristanišču in razpravlja o vsakdanjih dogodkih. Brunota, maskote Novalje, ki je vestno usmerjal promet in pisal listke nepravilno parkiranim avtomobilom, tudi mi smo ga nekoč dobili in se pri tem od srca nasmejali, ni več. Lani ga je povozil nek domačin, ki se ni zmenil za njegov doma narejeni »stop« loparček. Sedaj promet usmerjajo in nadzorujejo le še policisti s svojo Škodo, ki nima več tako smešne modre luči, kot jo je imel golf. Tudi babice v črnem, ki je na tržnici prodajala prave paške prte in prtiče ni več. Nekoč smo izvedeli za njeno skrivnost, čisto naključno, ko jo je vnuk pripeljal. Vso zimo je v Zagrebu pletla prtičke, poleti pa jih je prodajala turistom, kot paške prtiče. In še mnogo domačinov je odšlo, ki se jih spomnim zgolj na videz.

17. jul. 2008

All by myself

Vsake toliko časa naletim na kakšno skladbo, katere besedilo me zadane v živo, ker v besedilu najdem izsek iz svojega življenja. Danes, v službi, sem med poslušanjem KifCool slišal naslednjo pesem. Zadela me je. V globino duše.



Eric Carmen: All by myself

When I was young,
I never needed anyone,
And makin love was just for fun,
Those days are gone!

Livin' alone,
I think of all the friends I've known.
But when I dial the telephone,
Nobody's home.

All by myself,
Don't wanna be,
All by myself anymore,
All by myself,
Don't wanna live,
All by myself anymore!

Hard to be sure,
Some times I feel so insecure.
And love so distant and obscure,
Remains the cure.

All by myself,
Don't wanna be,
All by myself anymore,
All by myself,
Don't wanna live,
All by myself anymore!

11. jul. 2008

Nedosegljiva planika

So dnevi, ko se sprašujem, zakaj je nedosegljiva? Tako kot dehteče planike visoko v skalnih stenah vršacev. O njih berem, gledam fotografije, in sanjarim o lepih belih cvetovih. A so mi nedosegljive, ker nisem mogočni orel, ki lahkotno jadra med visokimi vrhovi in opazuje svet pod seboj. Sem le majhen sivi zajec daleč spodaj v dolini, ki bo nekoč postal orlov plen.

In tako ostajam tu spodaj. Hrepenim in sanjarim o lepih belih cvetovih. Včeraj, danes, jutri. In temu ni videti konca. Voda v reki pa teče v daljavo proti morju. In se ne vrne več.

1. jul. 2008

Z Novaljo v Novaljo

Na Reki sem po nerodno oblikovanem mostičku vstopil v velik klimatiziran prostor, kjer je nekaj več kot 300 udobnih sedežev, ki obljubljajo udobni dve in pol uri sedenja. Izbral sem si sedež pri oknu, na levi strani, da bom opazoval zanimive otoke in Velebit, ki bo ves čas na levi strani plovila. Ker sem med prvimi, sem lahko sedež izbiral. Usedem se bolj zadaj, da bom lahko opazoval velik val, ki se bo od kljuna širil stran od plovila. Čisto tiho, nekje v globini enega izmed dveh trupov, brni velika klimatska naprava, ki nizek prostor.

Plovilo se počasi polni. Vstopila je babica z dvema vnučkoma. Tovorijo dva velika kovčka. Za njimi sta dva mlada zaljubljenca z velikima nahrbtnikoma, sledi zgubljena družina, ki verjetno prihaja iz severa Evrope. Ozirajo se in se po kratkem posvetu usedejo na sredino, od koder je dober pogled na velik televizor nad točilnim pultom. Vedno več ljudi prihaja, in ko je plovilo do polovice polno, od nekod pride moški srednjih let v brezhibno čisti beli uniformi s čini na ramenih. Kapitan.
Spretno se vzpne po ozkih stopnicah za točilnim pultom. Ne mine niti nekaj minut, ko se plovilo strese in zasliši se zelo tiho bobnenje iz njegove notranjosti. Zagnala sta se dva močna dizelska stroja, ki bosta plovilo gnala po morju. A najprej se morata segrela na delovno temperaturo in zaključiti se mora vkrcavanje.

Posadka pospravi mostiček, odveže vrvi in čisto počasi se odmaknemo od pomola. Majhna množica ljudi maha v pozdrav. Kljub vročini. Potniki vračajo pozdrave, vendar jih ljudje zunaj ne vidijo. Okna so preveč zatemnjena. Naslednjih nekaj minut se po polžje premikamo med pomoli reškega pristanišča mimo velikih in majhnih ladij. Potniki veselo čebljajo, se nameščajo in spoznavajo drug drugega. Ko zapustimo pristanišče, za nekaj trenutkov je slišati, kot da sta velika stroja spodaj v obeh trupih obmolknila, nenadoma pa se oglasita z grozečim, a pritajenim grmenjem. Zadaj nastaneta velika stebra spenjene vode, ki ju ustvarjata dve veliki turbini. Sprednji del plovila se rahlo dvigne. Potniki obmolknejo, ko začutijo pospešek, ki jih nežno porine v naslonjalo sedežev. Nekaj sekund so tiho, nato pa prostor ponovno napolni čebljanje. Odpre se točilni pult in nekaj starejših moških zapusti svoje sedeže, da si privoščijo hladno pivo. Zunaj se divje peni morska voda kot v najhujšem viharju, potniki pa uživajo v udobni vožnji. Zaščiteni so pred morjem, na hladnem in v pričakovanju prihoda na cilj. Ladja hitro doseže svojo potovalno hitrost 32 vozlov.

Prihod je veličasten. Ravno tako, kot sta mogočna stroja začela grmeti, nenadoma utihneta in plovilo se upočasni. Vedno hitreje se približujemo pomolu. Točilni pult je zaprt, potniki se živčno presedajo na sedežih in se pripravljajo na izstop. Mornarji navežejo bokobrane in pripravijo
plovilo na pristanek. Na pomolu je zbrana množica ljudi. Nekateri zgolj opazujejo, dogodek, ki popestri pozno popoldansko dogajanje v mestu, drugi pa čakajo nekoga izmed potnikov. Po morju se vozijo številni čolni, ki se umikajo prihajajočemu plovilu in ga s spoštovanjem opazujejo. Pred pomolom naredi eleganten obrat in brezhibno ustavi na predvidenem mestu. Mornarji privežejo vrvi in izkrcavanje se začne. Za večino potnikov pa se začne zasluženi dopust.

Fotografija: Krtek

27. jun. 2008

Na kolesu

Zvok gum se zliva z okolico. Ravna siva cesta se vije v neskončnost. Srce hitro bije, po čelu teče pot, medtem ko sonce neutrudno sveti na samotnega kolesarja nekje sredi kamnite puščave. Drobni tresljaji, ki se preko gum in okvirja prenašajo na telo, pridejo do zadnje celice v telesu in jo dodobra pretresejo. Globoko in pospešeno dihanje zagotavlja dovolj kisika, ki ga potrebujejo mišice za delovanje. Noge so napete in se z enakomernim ritmom gibljejo gor in dol, tako kot pedala. Veriga teče svojo neskončno pot po zobnikih, zdaj po enih, zdaj po drugih, odvisno od poti. Pokrajina beži mimo mene. Misli, ki se pletejo po glavi, so povezane zgolj z vožnjo: naprej, naprej do vrha klanca, nato navzdol in navzgor, vse do cilja.


Fotografija: Krtek

26. jun. 2008

Ko ti poteptajo ego

Pride dan, ko se počutim majhnega. Ko moj ego zabijejo v tla, ga pohodijo in poteptajo. Tako se mi je zgodilo oni dan v službi.

Bil je deževen dan, a ne turoben. Občasno se je med oblaki svetlikalo in napovedovalo se je popoldansko sonce. Na obisk sem imel napovedanega novinarja, ki je želel posneti kratek intervju za radio. Glede na napovedano temo nisem pričakoval nikakršnih zapletov, saj sem področje obvladal. Vsaj tako sem mislil.

In pride novinar. Nasmejan, dobre volje in poln delovne zagnanosti. Intervju je minil brez zapletov. Nekaj minut snemanja, malo treme in seveda zvonjenje telefona ob najmanj zaželenem času. Pa še pomota je bila. Ko sva z uradnim delom zaključila, sva se zapletla v sproščen pogovor o tematiki, zaradi katere je prišel na obisk. Bil sem samozavesten in dobro zagovarjal svoje trditve. Vendar dlje, ko sva se pogovarjala, bolj se je človek odpiral in bolj sem spoznaval, da kljub temu, da je novinar, tematiko zelo dobro pozna. Ker je imel več informacij in več življenjskih izkušenj. Nenadoma sem v glavi začutil množico alarmov, ki jih je sprožil moj ego. Zavedati sem se začel, kako sem majhen, in kako malo vem o tematiki pogovora, čeprav mi različni strokovnjaki vsake toliko časa laskajo s priznanji.

Priznam, moj ego je bil prizadet. Zelo. Ko je odšel, sem bil jezen. Zelo. Med vožnjo proti domu, pa sem začel razmišljati o tem, kako mi je prizadel ego in zakaj sem bil jezen. Če človeku naraste ego, hitro postane samovšečen in meni, da je nad drugimi. Zato je nujno, da vsake toliko časa nekdo takšen rastoči ego potlači. Si prizadet. Seveda. Vendar pa te to vsake toliko časa opomni, da si le majhen delček celotnega sistema družbe. Da sicer lahko nekaj prispevaš k skupnemu znanju in vedenju, da pa bo šla družba naprej tudi brez tebe.

Dotičnemu človeku sem hvaležen, ker mi je pohodil ego. Zato, ker me je vrnil na realna tla, tja kamor sodim. Vendar pa opažam, da je vse preveč ljudi na tem svetu, ki se imajo za nekaj več in se ne zavedajo kako majhni so. A tudi oni prej ko slej naletijo na nekoga, ki jih potlači v tla. Tja, kamor sodijo.

Slika: Julia Mullikin - Meta

24. jun. 2008

Jutro v Novalji

Na mizi skodelica dišečega zelenega čaja. V pristanišču pred menoj se zibljejo čolni. Nekateri so tu že leta, drugi zgolj na obisku. Iz zvočnikov prihaja vesela dalmatinska glasba, ki ustvarja pristno obmorsko vzdušje otoka, ko lahko brez slabe vesti ves dan sediš, opazuješ morje in si povsem brez misli. Levo v senci sedi mlajši par. V tihem klepetu se pomenkujeta o današnjem dnevu. Desno starejši par brez besed opazuje morje in razmišlja. O čem, ne vem. Morda o preteklosti, morda o prihodnosti, morda o vnukih, ki ju čakajo tam nekje daleč. Morda pa zgolj o današnjem kosilu.

Srebnem že hladni čaj, ko zaključujem tale zapis in se sprašujem, zakaj so mi k zelenemu čaju z mlekom prinesli limono.

Fotografija: Krtek

19. jun. 2008

Poletna

Poletje je že skoraj tu. Sonce, morje, hribi, predvsem pa dopust so tisto, česar se veseli skoraj vsakdo. Jaz grem na morje. Tako kot vsako leto. Ker mi je na morju lepo. Še posebej v vodi. Poletju so eno izmed pesmi posvetili tudi Čuki. Poletna je zelo zanimiva, saj razgalja veliko ljudi, ki hodimo v službo in se ženemo za tistimi evri, ki nam omogočajo življenje. Na eni strani hrepenimo po tem, da bi živeli nekakšno sproščeno, spokojno in idealizirano življenje, kot ga doživimo na dopustu, po drugi strani pa nimamo poguma, da bi se takega življenja lotili. Ker smo preveč vpeti v tiste vsakdanje kalupe, ker nas v to sili družba in, seveda, ker nam je to konec koncev tudi všeč. Sam si ne predstavljam, da vse dneve preživljal tako, kot preživljam poletne dopustniške dni. Bi se začel po nekaj tednih dolgočasiti. Ko pa pridemo do konca svojega delovnega življenja in, ko je pred nami zaslužni pokoj, pa marsikdo pozabi izpreči. In tem je namenjena ta pesem. Da spoznajo, da življenje ni le delo.

Čuki: Poletna

Lansk poletje blo je fajn, pesek in na koži sol vsak dan,
vsi problemi daleč stran in na puklnu le tvoja dlan.
Na otoku tam nekje svet drugačne barve je, tam pozabiš čist na vse.

Dva tri tedne blo je tko, moč življenja čutu sem samo,
misli se obrnejo, prej pomembno zdaj je butasto,
ko pod oljko maš svoj dom in igraš se s kamenčkom inhaliraš vsak atom.

Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpotval.

To oblubm za prmej pa če leta čakam zdej,
tam bom živu prej al slej.

Vsem je nam le čas vladar, vse pomeni nam le moč in dnar,
finance banke gospodar, kdo račun nam plača ni nam mar.

Enkrat vprašaš se zakaj si sam sebi policaj al želiš si tja nazaj.

Ampak tuk še daleč ni, še sem suženj te požrešnosti.
Preden me infarkt dobi in pr šterdesetih položi
na obalo hočem vse izkluč’t sive celice, v topu pesek dam noge.

Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpotval.

Enkrat pa bom tam ostal, ko bom nekam vse poslal
in za zmeraj odpotval.

12. jun. 2008

Smrt nekega vrta

V rani mladosti sem živel v mestni hiši z velikim vrtom. Vrt je bil tako velik, da smo se lahko otroci izgubili med številnimi grmovnicami in rastlinami. Sredi vrta je rasla velika češnja, ki je bogato rodila sladke sadeže, s katerimi smo se tako radi sladkali. Naši starši so v njeni senci sedeli in modrovali o tem in onem. Lepe dneve smo preživljali v naravi skoraj sredi mesta. Poleti in pozimi. Vedno se je kaj dogajalo. Pozimi je bilo v vrtu najti sledi različnih živali, ki so prihajale na obisk.

Vrt je bil star in je gostil številne generacije otrok. Bil je njihovo igrišče in prostor za odraščanje. S številnimi skritimi kotički, cvetočimi rožami in drevesi je buril domišljijo ne le otrok, temveč tudi odraslih. Vsako jesen je obrodil obilo sadja, s katerim smo si krepili zdravje preko cele zime. Vrt je imel dolgo in bogato zgodovino, ki je obsegala nekaj stoletij.

Nekega dne pa so prišli občinski veljaki. Naduto so razlagali o razvoju kraja o načrtih za prihodnost, razvoju in pomenu avtobusnega prometa, ki naj bi bil za naš kraj kritičnega pomena. In so dejali: »avtobusna postaja bo.« »Avtobusna postaja, zakaj le,« smo se spraševali.

Nekaj tednov kasneje so prišli buldožerji, bagri in tovornjaki. Brezčutno so zarili v raj in vrt je jokal v bolečinah. Za seboj so puščali globoke blatne jame in vrt je vedno bolj krvavel. V nekaj dneh se je trpljenje končalo. Vrt je izdihnil. Od njega ni ostalo nič. Popolnoma nič. Niti ene travne bilke. Otroci smo jokali. Zelo.

Minilo je leto in bohotila se je nova avtobusna postaja. Vsa betonska in prevelika za naš kraj. In je še danes. Tam in prevelika. Mi smo se odselili. Na obrobje, v novo hišo z novim vrtom in novo češnjo. A te češnje niso takšne, kot so bile češnje s tiste stare češnje na našem nekdanjem vrtu, ki nam je vsem ostal v spominu. In to je edino, kar je od vrta ostalo: spomin. A tudi spomini počasi umirajo. Od otrok, ki so se igrali v tem čudovitem vrtu, nas je ostale le še peščica. Vsi ostali so se že preselili v nov spokojni dom, na vzpetini nad mestom, kjer je čudovit pogled na mesto in planine, ki ga obdajajo. Tudi mi se bomo nekoč znašli tam in uživali v večnem miru. In takrat bodo umrli tudi spomini na vrt. Od takrat vrta resnično ne bo več. Nikoli več!

Fotografija: Krtek

5. jun. 2008

Svinje

O "dohtarjih" sem že pisal ob Junge. Moški so svinje pa je še ena tista prava! Polna resnice in življenjskih dejstev. Seveda se vsaj del moškega bralstva ne bo strinjal z besedilom, vendar, roko na srce, v vsakem moškem je vsaj nekaj "svinje." In tega se nam ni treba sramovati. Takšni pač smo.

Draga dekleta. Izgovori, da tega niste vedele, ne pridejo v poštev. Vsaj od dne, ko so dohtarji to javno razkrili, dalje. In sprijaznite se:moški smo kot avtomobili brez rezervnega kolesa.



Die Ärzte: Männer Sind Schweine

Hallo, mein Schatz, ich liebe Dich!
Du bist die einzige für mich!
Die anderen find ich alle doof,
deswegen mache ich Dir den Hof.
Du bist so anders, ganz speziell,
ich merke sowas immer schnell.
Jetzt zieh Dich aus und leg Dich hin,
weil ich so verliebt in Dich bin.

Gleich wird es dunkel, bald ist es Nacht,
da ist ein Wort der Warnung angebracht:

Männer sind Schweine.
Traue ihnen nicht, mein Kind.
Sie wollen alle das Eine,
weil Männer nun mal so sind.

Ein Mann fühlt sich erst dann als Mann,
wenn er es Dir besorgen kann.
Er lügt, daß sich die Balken biegen,
nur um Dich ins Bett zu kriegen.
Und dann am nächsten Morgen
weiß er nicht einmal mehr, wie Du heißt.
Rücksichtslos und ungehemmt,
Gefühle sind ihm völlig fremd.

Für ihn ist Liebe gleich Samenverlust.
Mädchen, sei Dir dessen stets bewußt !

Männer sind Schweine,
frage nicht nach Sonnenschein.
Ausnahmen gibt´s leider keine.
In jedem Mann steckt doch immer ein Schwein.

Männer sind Säue.
Glaube ihnen nicht ein Wort.
Sie schwör´n Dir ewige Treue
und dann am nächsten Morgen sind sie fort.
Yeah, yeah, yeah ...

Und falls Du doch den Fehler machst
und Dir nen Ehemann anlachst,
mutiert dein Rosenkörper Dir bald
nach der Hochzeit auch zum Tier.
Dann zeigt er dann sein wahres Ich,
ganz unrasiert und widerlich:
Trinkt Bier, sieht fern und wird schnell fett
und rülpst und furzt im Ehebett

Dann hast Du King-Kong zum Ehemann,
drum sag ich Dir, denk bitte stets daran:

Männer sind Schweine.
(Miese Schweine ... fiese Schweine ...
fette Schweine ... dumme Schweine)
Traue ihnen nicht, mein Kind.
Sie wollen alle nur das Eine,
für wahre Liebe sind sie blind.

Männer sind Ratten.
(Bullenschweine ... miese Schweine ... linke Schweine)
Begegne ihnen nur mit List.
Sie wollen alles begatten,
was nicht bei 3 auf den Bäumen ist.

Männer sind Schweine
(Nazischweine ... geile Schweine ... blinde Schweine)
Frage nicht nach Sonnenschein.
Ausnahmen gibt´s leider keine,
in jedem Mann steckt doch ein Schwein.

Männer sind Autos, nur ohne Reserverad.
(Wir wollen keine ... Bullenschweine)
Yeah, yeah, yeah.

29. maj 2008

Opravičilo

»Živijo!«
»A ti si?!«
Odgovor je bil hladen. Takšnega je pričakoval. Pravzaprav drugačnega pozdrava tudi ni bilo mogoče pričakovati.
»Poglej, … za zadnjič …«
Besede so šle težko z jezika. Napeti je moral vse sile, da je premagal lasten lažni ponos.
»Nisem hotel, da bi se stvari razpletle tako, kot so se. Res ni bil moj namen.«
Povesil je oči. Ni mu bilo lahko gledati sogovornika v oči, saj se je bal, da bo prepoznal, kako se bori sam s seboj, da bi izustil prave besede. Za nekaj časa je utihnil. V grlu se mu je napravil cmok in besede kar niso hotele z jezika. Zakašljal je in s tem pridobil nekaj trenutkov, ki so se mu zdeli kot večnost. Spet je pogledal sogovornika v oči. Nadaljeval je z novim poskusom.
»Tisti dan ni bil tak kot sicer. Ne vem ali so bili planeti v čudni poziciji, ali pa je bila polna luna. Ne spomnim se in v bistvu tudi ni pomembno. Kar je pomembno, je dejstvo, da sem izrekel besede, ki jih ne bi smel. Resnično ne vem, kaj mi je bilo, ampak besede so kar same od sebe vrele iz mene. Bilo je kot, da je jezik prehiteval možgane.«
Ustavil se je in ocenjeval, ali so besede prišle do sogovornika. Na obrazu ni razbral ničesar. Sogovornik je bil povsem hladen.
»Rekel sem nekaj grdih in krutih stvari, ki jih ne bi smel. Ali so resnične ali ne, ni pomembno. Pomembno je dejstvo, da nisem spoštoval tvojega mnenja in da sem te povozil, poteptal, pohodil na zelo grd način, ki ni vreden sočloveka.«
To kar je rekel, je bilo resnično njegovo mišljenje.
»Zavedam se, da sem te prizadel. Verjetno zelo. Vsaj, če bi bil jaz na tvojem mestu, bi bil zelo prizadet, razočaran in tudi žalosten.«
Sogovornik je bil tiho. Njegov obraz je bil še vedno povsem neizrazen. Počasi in s tišjim glasom je nadaljeval.
»Ne vem, kaj naj naredim. Če bi mogel, bi tiste besede vzel nazaj. A oba veva, da kar je izrečeno, je izrečeno in tega ni mogoče spremeniti.«
Odmaknil je pogled in se za nekaj trenutkov ozrl v daljavo. Zajel je sapo in sogovornika ponovno pogledal v oči.
»Iz vsega srca se ti opravičujem za izrečene besede. Resnično ne mislim tako, kot sem izrekel. Ne vem, kaj mi je bilo takrat, da so iz mene vrele takšne besede.«
Za nekaj trenutkov je umolknil.
»Res mi je žal,« je tiho dejal in orosile so se mu oči.

Sogovornik ga je nemo gledal. Takrat izrečene besede so bile resnično hude in so ga zelo prizadele. Opravičilo je razumel in se ga zavedal, a je obenem vedel, da bo trajalo zelo dolgo, da bo resnično odpustil. Zato je zgolj rahlo, komaj opazno pokimal.

26. maj 2008

Šepetaj

Ko smo zaljubljeni, šepetamo.



Milk inc.: Whisper




Hush now, let's not end before we start
Hush now, lay a whisper on my heart

Time flies, when you're lying next to me
Your eyes, are the only thing I see
Let's make this moment last
Try not to move too fast
Just bring your lips to my ear

Don't say you love me,
Don't say you love me yet
Don't say you need me,
Some things are better left unsaid
But if you feel the same, just whisper
whisper my name
If you feel the same, just whisper
My name

Time flies, when your body's close to mine
Your eyes, sending shivers down my spine
Let's make this moment last
Try not to move too fast
Just bring your lips to my ear

Hush now, let's not end before we start
Hush now, lay a whisper on my heart

Don't say you love me,
Don't say you love me yet
Don't say you need me,
Some things are better left unsaid
But if you feel the same, just whisper
Whisper my name
If you feel the same just whisper
My name

But if you feel the same, just whisper
Whisper my name
If you feel the same, just whisper
My name

24. maj 2008

Končano je. Naj živi nov začetek!

Vsake toliko časa pride človek do točke, ko mora nekaj v življenju opustiti. Tako sem minuli teden po treh letih in pol predal posle v moji prvi službi, s katero sem sodeloval tudi po menjavi službe. Ni bilo lahko, saj sem se čustveno navezal na posel, ki sem ga delal. Vendar je bilo preveč. Najprej služba, nato pa še popoldne urico, dve ali tri in seveda vse sobote. Danes je bila prva sobota, ko sem bil prost, ko sem imel ves dan zgolj zase. Čeprav se bo poznalo na bančnem računu, mi ni žal. Kajti končno bom imel več časa za svoje življenje, za stvari, ki bi jih rad počel: pisal, fotografiral, raziskoval življenje in seveda končno našel tisto, kar iščem že 13 let.

Življenje, prihajam!

22. maj 2008

Prekletstvo ekshibicionizma

Glasno je zazvonil telefon.
»Zdravo. Vladka tukaj.«
»Pozdravljena,« je počasi odvrnil. Ta telefonski klic ne bo prinesel nič dobrega, je pomislil, preden je Vladka nadaljevala. Govorila je hitro, živčno.
»Pripravljam oddajo za televizijo, pa bi potrebovala primernega sogovornika. Bi mi lahko pomagal?«
Oddahnil si je, saj očitno ne bo potrebovala njega.
»Kaj pa bo tematika?«
»Delam oddajo za vse, ki radi raziskujejo našo deželo. Pri vas izdajate popotniško revijo, pa imate veliko idej in preizkušenih izletov. Oddaja bo dolga 15 minut, pa potrebujem za okoli 5 minut materiala.«
»Aha, potem potrebuješ enega sogovornika, če prav razumem. Si poizkusila Tomažiča na turistični organizaciji?«
»Tomažič bo sodeloval, potrebujem še nekoga.«
Pogovor se ni razvijal v želeni smeri. Začutil je, da se iz tega ne bo izcimilo nič dobrega.
»Pa sem mislila nate. Zadnje čase se veliko pojavljaš v medijih. Jutri imam ekipo, pa bi prišli posneti.«
»Em …« je skušal prekiniti Vladko, a ta je neprizadeto nadaljevala.
»Bi na kratko predstavil zadnje popotovanje, ki ste ga predstavili v vaši reviji. Saj veš začetek in konec poti, pa kaj je mogoče videti, morda kakšno kulturno znamenitost. Nič posebnega, a ljudi to zanima.«

Bil je tiho. To je zopet odlična promocija za revijo. A kaj, ko se bo spet izpostavil javnosti. Zadnje tedne se je redno pojavljal v medijih, saj so izdali novo številko s številnimi privlačnimi izleti in novinarji so ponoreli. Vsi so želeli govoriti z njim, vsi so želeli njegove komentarje. Že pred meseci mu je to začelo presedati. Zato si je privoščil daljši dopust in upal, da bodo novinarji nanj malo pozabili. A očitno se je uštel. Komaj je prišel nazaj, že ga hočejo na televiziji. Spet ga bodo videli, spet ga bodo ustavljali na cesti in spraševali neumnosti in spet se bodo našli ljudje, ki bodo na cesti vanj buljili, kot da je z drugega sveta. In na obrazih neznancev bo lahko bral, spraševanje od kje ga poznajo.

Mrzlično je iskal izgovor, da bi se snemanju ognil. Že je hotel reči, da je nekaj bolan, ko ga je prevzel spet tisti tako znani občutek, ki ga je tako težko opisati. Občutek, ki izvira iz globine zavesti in ga ustvarja ekshibicionizem, ki je sicer prikrit a zakoreninjen že od rojstva. Namesto, da bi rekel »žal ne bom utegnil« je izdavil: »kdaj lahko pridete?«
»Jutri dopoldne. Kdaj bi ti ustrezalo?«
»Ob desetih.«
»Odlično. Se vidimo jutri. Adijo.«
»Velja. Adijo.«

Položil je slušalko.
»V kakšno godljo sem se spet spravil,« je pomislil. A globoko v sebi je čutil zadovoljstvo in veselje. Ponovno bo v soju žarometov. Ljudje na cesti ga bodo prepoznavali in znanci ga bodo trepljali po rami in mu hiteli pripovedovati, da so ga videli na televiziji.
Pomislil je zakaj je v sebi ekshibicionist in začel razmišljati, kaj bo povedal.