27. okt. 2007

Ljubezensko pismo (2)

Draga Sara!

Včeraj, ko sem hodil po mestu in užival v zgodnjem jesenskem soncu, sem razmišljal o najinem srečanju. Pa ne o tem, kako nama obema ni uspelo najti primernega naslova za prireditev, temveč o tem, kako si bila včeraj nekaj posebnega, drugačna kot kadarkoli do sedaj.

Iz tebe je vela nekakšna pozitivna, optimistična, energija, ki te je napravila prav čarobno očarljivo. Ne le, da je bila debata zanimiva, kot je vedno s človekom, ki razmišlja s svojo glavo, že sama tvoja prisotnost je razvedrila ta temačni in dolgočasni lokal. Vsaka ženska je lepa na svoj način, vendar redke so tiste, ki so tudi elegantno očarljive. In ti vsekakor si.

Zamisli si gredo cvetočih rož. Majhnih in velikih. Rumenih, modrih, oranžnih, belih in rdečih. Cvetov je veliko in med seboj se prekrivajo. Vse skupaj je kot velika pisana preproga. Zamisli si, da je sredi tega morja cvetov majhna drobna rožica. Druge jo zakrivajo pred očmi mimoidočih. Njen cvetek, na tankem zelenem stebelcu, je močne rdeče barve in se, obsijan s sončnimi žarki, čisto rahlo blešči. Ravno dovolj, da vzbudi zanimanje mimoidočega, ki bo nekaj svojega časa posvetil tej gredi. Droben cvet, ga bo s svojo očarljivostjo pritegnil in opazil ga bo v vsej tej množici. Dlje kot ga bo opazoval, bolj bo spoznaval njegovo lepoto. Ostale cvetlice bodo nenadoma le okvir, ki dopolnjuje bogastvo tega cveta. Ti si kot ta rožica.

Vedno bolj ugotavljam, da to, da sem te spoznal, ni nekaj nepomembnega, nekaj tako za sproti, kot spoznaš mnogo ljudi, ki se jih po letu dni niti ne spomniš več. To, da sem te spoznal, je čast. Zakaj? Preprosto zato, ker si nekaj posebnega, nekaj nevsakdanjega v tem, včasih pustem in turobnem, drugič razgibanem in zanimivem svetu.

Veselim se najinega naslednjega srečanja. Upam, da se ga tudi ti.

Več ljubezenskih pisem >>

Fotografija: internet.

21. okt. 2007

Nočno pisanje

V sobi je mračno. Od sončnega zahoda je minilo že veliko ur in skozi okna ne pada več topla sončna svetloba. V hiši je vse tiho, vsi so šli že davno v posteljo. Skozi zaprto okno je sem ter tja slišati le zvok osamljenega tovornjaka, ki po prazni cesti drvi proti svojemu cilju. Slike na stenah so le obrisi, ravno tako tudi rože, ki podnevi tako lepo ozelenijo ves prostor. Majhna lučka osvetljuje delovno mizo, na kateri je tipkovnica, monitor in miška. Iz zvočnikov prihaja glasba, ki se meša s klikajočimi zvoki tipk in se zliva v nočno harmonijo.

Hear me queen of light,
Help me through the night.
And deep inside,
Missing links are hurting,
Queen of light,
Tell me why,
You hide,

There behind the curtain.

Can you see me falling,
Can you hear me calling you.

Prsti hitro poskakujejo po tipkovnici in na zaslonu se izpisujejo črke, besede, stavki. Vsaka beseda, vsak stavek je opis sveta, sveta, ki obstaja le v glavi. Potujem od ene točke do druge in opisujem dogodke, opisujem ljudi, opisujem njihova čustva in opisujem njihova razmišljanja. V tej temni sobi je le moje telo. Je stroj za zapisovanje dogajanja v domišljijskem svetu.

Moje telo sedi za mizo, osvetljeno z majhno lučko. Prsti odskakujejo po tipkovnici in klikajoči zvoki se mešajo z melodijo iz zvočnikov.

Slika: Josephine Wall, Seasons of life

18. okt. 2007

Kraljica luči

Še na eno zelo zanimivo skladbo sem naletel, medtem ko sem po Youtube brkljal po videih od skupine E-rotic. Queen of light. Vsekakor zelo dober komad, poln neke značilne energije, ki jo je mogoče najti v številnih dance/trance komadih. Sprašujem se, kako mi je uspelo zgrešiti album, z naslovom Missing you, ki je izšel leta 2000. In sedaj misija nemogoče ... najti ta album. Mogoče mi bo pa uspelo.



V tem videu in seveda na albumu pa je prvič mogoče slišati Jeanettin vokal. Je manj izpiljen kot Lyanin, vendar pa kljub temu prijeten. Meni je celo bolj všeč.

17. okt. 2007

Zmagovalec pobere vse

Tisti, ki zmaga, vedno pobere vse, kar hoče. Tisti, ki izgubi se mora poklapan umakniti in si lizati rane v ponižanju. Tako je v vojni, ljubezni in tudi čisto vsakdanjem življenju. ABBA je pred davnimi leti o tem napravila prav prijetno pesmico.

Izbral sem sicer video od E-rotic, saj se mi zdi izvedba povsem korektna, pa še bolj sodobna je.



Še skrivnost. Plavolaska v videu (Jeanette Christensen) ni lastnica ženskega vokala, ki ga je mogoče slišati. Pesem poje soustanoviteljica skupine in prejšnja pevka Lyane Leigh. To je bila ena največjih skrivnosti skupine, ki je prenehala z delovanjem leta 2003.

Tisti, ki pa ste bolj navdušeni nad ABBA različico, pa si lahko video ogledate tukaj.

ABBA: The winner takes it all

I dont wanna talk
About the things weve gone through
Though its hurting me
Now its history
Ive played all my cards
And thats what youve done too
Nothing more to say
No more ace to play

The winner takes it all
The loser standing small
Beside the victory
Thats her destiny

I was in your arms
Thinking I belonged there
I figured it made sense
Building me a fence
Building me a home
Thinking Id be strong there
But I was a fool
Playing by the rules

The gods may throw a dice
Their minds as cold as ice
And someone way down here
Loses someone dear
The winner takes it all
The loser has to fall
Its simple and its plain
Why should I complain.

But tell me does she kiss
Like I used to kiss you?
Does it feel the same
When she calls your name?
Somewhere deep inside
You must know I miss you
But what can I say
Rules must be obeyed

The judges will decide
The likes of me abide
Spectators of the show
Always staying low
The game is on again
A lover or a friend
A big thing or a small
The winner takes it all

I dont wanna talk
If it makes you feel sad
And I understand
Youve come to shake my hand
I apologize
If it makes you feel bad
Seeing me so tense
No self-confidence
But you see
The winner takes it all
The winner takes it all......

13. okt. 2007

Kaj se lahko zgodi ob koncu zveze

Ko prevlada bes ...


Milk Inc.: Go to Hell

It's too late
to say
you're sorry - you're sorry
It's too late
to say that time will tell
go to hell, bye bye
go to hell
it's too late to cry
go to hell, bye bye
'cause you let our fire die

Here I am
standing in the light
you're at home
fighting through a lonely night
this is it
I'm finally breaking free
don't need you to tell me
who I need to be

There you are,
I left you in the cold
you lost your rainbow
you lost your pot of gold
I changed the lock
threw out the key
there's plenty more
fish in the sea

Take one last, good look at me
'cause it's the last, you'll ever see

It's too late
to say
you're sorry - you're sorry
It's too late
to say that time will tell
go to hell, bye bye
go to hell
it's too late to cry
go to hell, bye bye
'cause you let our fire die

We are through
silence fills your days
I'm moving on
don't think it's just a phase
it feels good
to let you slip away
whatever you say
it won't make me stay

Take one last, good look at me
'cause it's the last, you'll ever see

go to hell, bye bye
go to hell
it's too late to cry
go to hell, bye bye
'cause you let our fire die

go to hell, bye bye
go to hell
it's too late to cry
go to hell, bye bye
'cause you let our fire die

6. okt. 2007

Pogovor v avtu

Bil je torek pozno popoldne. Promet se je odvijal počasi. Na cesti je bilo polno vozil z ljudmi, ki so se vračali z dela domov k svojim družinam. Čeprav nista želela pasti v popoldansko konico, sta se predolgo zadržala, da bi jima to ne uspelo. Po dobri uri in pol hitre vožnje po avtocesti sta se počasi premikala v koloni. Oba sta bila prijetno utrujena. Zadnja dva dneva sta bila naporna, kot so sicer bile naporne poti, na katere ju je pošiljala služba. Celo pot sta se pogovarjala o različnih stvareh in čas je hitro mineval. A zadnje pol ure v koloni sta bila oba zamišljeno tiho. Dokler ni on začel:
»Hm …«
Besede mu niso šle z jezika. Namreč to kar je nameraval povedati, je prihajalo iz srca. Težko je sploh spregovoril o tem, ker se ni mogel domisliti, kako bi začel.
»Nekaj sem se ravno sedaj spomnil.«
Malce zdolgočaseno od počasne vožnje, a vseeno s kančkom zanimanja ga je pogledala.
»Ja?«
»Veš v zvezi s tistim pismom zadnjič …«
»Aha …« je zavzdihnila in čutiti je bilo zadrego, ki se ji je prikradla ob misli na tisto pismo.
Pred časom ji je pisal pismo. Pismo, s katerim ji je želel povedati, da mu je všeč, vendar pa je bilo pismo napisano precej zmedeno in ga ni najbolje razumela.
»Sem ga z njim polomil, kaj?«
Nič ni odgovorila. Zato je nadaljeval.
»Nisem najbolje napisal. To kar sem hotel z njim povedati je, da si mi všeč. Zelo všeč.«
Obmolknil je. Hotel jo je pogledati, vendar mu ni uspelo, saj je moral pozorno spremljati počasen promet na avtocesti. Nekaj časa je bila tiho. Razmišljala je. Čeprav je v avtu vladala mučna tišina, tega ni opazil. Pred njima je nekdo prav nerodno menjal vozni pas, kar je zaposlilo njegove možgane.
Nato pa je tiho rekla:
»Zakaj sem ti všeč?«
Ni takoj odgovoril. Moral je urediti misli, ker ni bil pripravljen na takšno, sicer povsem logično vprašanje.
»Zato, ker si zelo inteligentna ženska, kar sem ti enkrat že omenil. S teboj se lahko pogovarjam na drugačen način kot z večino drugih, saj se mi zdi, da razmišljaš na zelo zanimiv način.«
Preden je nadaljeval, je globoko vdihnil. Srce mu je močno bilo.
»Poleg tega pa je v tebi še nekaj … nekaj kar ne znam opisati … nekaj lepega.«
Besede so se mu začele zatikati. Nenadoma je spoznal, da ne bo zmogel povedati tistega, kar bi rad. Vožnja, pa čeprav počasna, ga je preveč obremenjevala. Zato se je hotel izmotati iz zagate v katero se je sam spravil.
»Res si nekaj posebnega. In to mi je všeč.«
Med njima je nastopila tišina, ki jo je motilo le predenje motorja in pa vesela melodija, ki se je vrtela na radiu. Bila je zamišljena. Razmišljala je o besedah, ki jih je izrekel. Bilo mu je mučno. Njena tišina ga je begala. Ni vedel, ali ga je spet polomil, tako kot s tistim pismom, ali ne.
Nenadoma pa je tiho rekla:
»Hvala.«
Peljala sta se dalje. Počasi sta prišla do izvoza z avtoceste in se usmerila proti mestu. Dolgo sta bila tiho nato pa sta se začela pogovarjati o čisto drugih stvareh.

Fotografija: internet.

1. okt. 2007

Jesen

Jeseni se narava odene s toplimi barvami. Listje dreves v gozdovih spremeni barvo iz temno zelene v nežne odtenke rumene, ki se počasi prelevjo v težko, a toplo rdečo barvo in se zaključijo z rjavo. Na travnikih cvetijo le še redke rastline in pokošena trava ne raste več. Na mestih, kjer kosci niso opravili svojega dela, pa visoke travne bilke postajajo oker barve. Na polju čakajo kmeta še zadnji pridelki. Tukaj je še stoječa koruza, tam se smehljajo velike rumene buče. Jutranje meglice se vijejo po poljih. Pokrajino napravijo rahlo skrivnostno, saj zakrivajo pogled v daljavo. In tako sprehajalec le počasi odkriva svojo pot.

Jesen je kot večer. Vir neizmerne romantike in obenem čas pred spanjem. Najlepše stvari se dogajajo zvečer. Zaljubljenci šepetajo najlepše skrivnosti, družbe ob dobri kapljici in dišečemu kostanju razpredajo najbolj zanimive teorije o življenju in na sploh vsem. Je čas obsežnih pogovorov, ki so od začetka mirni, se razplamtijo v burno debato, nato pa postajajo tišji in tišji, dokler povsem ne zamrejo.