27. dec. 2007

Impresija o sneženju

Nebo je turobno in sivo. Težke oblačne gmote so pridrvele zjutraj in prekrile modro nebo. Veselo sonce nas je grelo le kratek čas. Oblaki se med seboj prepletajo in še tako buden opazovalec ne razloči mej med njimi. Vse je eno. Enolično in turobno.

Sivino popestrijo majhne temnejše pege. So kot pegice na obrazu male punčke, ki z balonom v roki teka po spomladanskem travniku. A te pegice, ki so na začetku čisto drobne, rastejo in prihajajo bližje. Bližje kot so, bolj razgibane postajajo. Različne oblike snežink se rišejo, ko se približujejo. In, ko te že skoraj požgečkajo po nosu, kjer se na toploti stalijo, je mogoče videti njihovo strukturo, ki spominja na razvejano pravljico dedka in vnučka, ki se počasi zibata v gugalniku ob toplem živahno poskakujočem ognju v kaminu.

Vendar se snežinke ne ustavijo. Ne prenehajo svojega plesa na glasbo hudomušnega vetra. Vrtinčijo se, potujejo gor in dol, levo in desno, a njihova pot je začrtana. Navzdol, navzdol! Počasi in s stilom. Tam spodaj, kjer se konča njihova pot, se sprimejo z drugimi snežinkami, ki so svojo pot že končale, in pobelijo ulico. Nekatere se za kratek čas ustavijo na pisanih dežnikih. Tam se združijo z drugimi in počakajo, da jih veter odpihne, ali pa jih človek otrese, ker dežnik postane pretežak.

Ljudje tam spodaj hitijo vsak na svojo stran. Gledajo snežinke in se zavijajo v tople zimske plašče, da jih veter ne prepiha do kosti. Nekateri se veselijo, drugi so zlovoljni. Vsem pa je skupno da gredo po svojih opravkih.

Slika: Pieter Bruegel the Elder - Zimska pokrajina z drsalci in pastjo za ptice (1565)

20. dec. 2007

Darilo

V kotu na stolu je darilo. Kockasto, zavito v rjavo-rdeč ovojni papir s papirnato rožico na vrhu. Tam je in se smehlja. Ni majhno niti ne preveliko. Ravno pravšnje, da buri domišljijo in zavist opazovalcev.

Le kaj je notri? Dvignem ga. Ni preveč težak, a prav lahek tudi ne. Če bi ga moral nesti deset minut, bi me pošteno bolele roke. Potresem ga. Nič ne ropota. Vse je pri miru. Z rokami pritisnem na darilo. Stene se malce upognejo in nato začutim nekaj trdega. Notri je škatla, ki skriva neznano vsebino. Skozi papir skušam razbrati kaj piše na škatli. Vse, kar je videti, so le nejasne lise. Še enkrat ga potresem. Nič se ne premaknem. Morda so notri bomboni, za otroke. Ne. … Ni tako težko. Morda velika punčka iz cunj? Tudi ne! Nič se notri ne premika. Knjige? Prelahko je! Rokavičke? Preveliko je. Nove legokocke? Nič ne ropota. Umetniška slika za na steno? Ni prave oblike. Darilo spretno skriva svojo vsebino.

Komu je namenjeno? Pogledam na zgornjo ploskev. Nobenega listka, nobenega napisa. Tudi na stranskih ploskvah nič. Dvignem ga in pogledam tudi spodaj. Nič ne piše. Je mogoče namenjeno profesorici umetnostne zgodovine, da bo lepo sliko izkušenega slikarja obesila v svoj delovni kabinet, kjer jo bo razveseljevala v kratkih odmorih? Morda branjevki na tržnici, ki prodaja solato in se bo razveselila novih rokavičk, da je ne bo zeblo v roke v mrzlih zimskih dneh? Ali sosedovemu fantku, ki si tako želi novih legokock, da se bo z njimi igral ure in ure? Kaj pa študent, ki pozno v noč študira v podstrešni sobici sosednjega bloka in potrebuje nove študijske knjige, da bo dobil novo znanje in uspešno opravil izpite? Ali pa bolnemu dekletcu, ki že mesec dni leži v bolnišnici in si želi punčke iz cunj, da bi ji krajšala dolge in osamljene noči? Morda pa otrokom v lokalnem vrtcu, da se bodo sladkali z bomboni? Nekomu je namenjeno in, ko ga bo prejel, se ga bo zelo razveselil. Počasi bo raztrgal ovojni papir in pokazala se bo velika škatla. Odprl bo škatlo in v očeh se bo zaiskrilo od veselja. Dobil bo nekaj, kar si že dolgo želi.

Darilo, ne premajhno ne preveliko, zavito v rjavo-rdeč papir, se smehlja v kotu in buri domišljijo.

Fotografija: Krtek

9. dec. 2007

Soba s pogledom na njeno srce

Kliknem na povezavo. Zaslon postane bel in hip kasneje se prikaže naslov, nekaj slik in črke. Vstopil sem v sobo, kjer je mogoče pogledati v delček njenega srca. In v trenutku se začne divje skrivnostno popotovanje.

Počasi začnejo oči teči po skrbno izbranih besedah, ki odstirajo pogled v njeno srce, obenem pa dajo jasno vedeti, da so vsa besedila delo profesionalke, ki si s pisanjem služi ljubi kruhek. Pojasnjuje, da je ljubka, vendar ne lepa, da greši, a ni peklenšček, da je dobra, a ne angel. To so težke besede, ki dajo takoj vedeti, da tu zakoni življenja kot jih poznamo, preprosto ne obstajajo. Da je tu kot v Indijikoromandiji, otroški deželi, kjer življenje kroji domišljija.

Besede odražajo trenutno razpoloženje. Danes je polna optimistične energije, ki ji ga je dal majhen, a prijeten dogodek, včeraj je bila črnogleda, razočarana in zagrenjena. Besedila so kot vlak smrti, ki te pelje gor, dol te obrača, vrti, te prepričuje, da je tvoj želodec zdaj visoko nad teboj, drugič globoko spodaj. In, ko se pripelješ do konca, vožnje ne pozabiš, kot pozabiš bežno srečanje z neznanim človekom sredi mesta na nek turoben dolgočasni ponedeljek. Kljub na trenutke neprijetni vožnji, hrepeniš po njeni ponovitvi kot najstnik, ki se zaljubi v prsato lepotico z reklamnega plakata.

Besedila, ki se prikazujejo na zaslonu, so na prvi pogled vsakdanja, vendar pa je to le siva maska, za katero se skriva čisto drugačna podoba. Spreten bralec hitro spozna, da se za izbranimi besedami skrivajo skrita dejstva. Za sivo masko je najti malo princesko, obdano z veselimi vilami, ki polna upanja in veselja sprejema življenje. A tam zadaj nad njo, kot zlobna čarovnica s strupenim jabolkom, bdi turobna preteklost.

Želi ji pobegniti, a ji ne uspe. Vile jo spodbujajo, ji prigovarjajo, a ona, ona ne naredi tistega ključnega koraka. Ne odloži maske preteklosti. Ne spusti se v boj, izmika se.

Berem besedila, gledam fotografije … Ni edina.

Pojasnilo: avtorice bloga, ki je osnova za zgornji zapis, osebno ne poznam; vse je zgolj blodnja, ki je nastala ob branju njenega bloga.

4. dec. 2007

Jutro v pisarni

»Dobro jutro!« pozdravi mlad moški oblečen v črn suknjič in črne hlače. Bela srajca na njegovih ramenih je čisto brezhibna in pisana kravata, ki kraljuje nad njo malce razbije strogo podobo človeka.
»Poldne je že mimo,« pikro pripomni tajnica in doda: »Dober dan!«

Moški se v zadregi nasmehne in odide skozi vrata v pisarno. Zaloputne vrata za seboj in odvrže črn usnjen kovček, ki je počival v desni roki, na mizo. Le ta s treskom prileti na mizo in prekucne lonček s svinčniki, da se razlete po tleh.
»Sranje!« reče tiho in se počasi zvali v v velik usnjen naslonjač nasproti pisalne mize.

Jimova pisarna je tipičen primer pisarne vladnega uradnika. Vsaka stvar je na svojem mestu. Velika pisalna miza iz hrastovine je tako zloščena, da jo lahko uporabiš namesto ogledala. Na mizi je podolgovata črna lučka, ki poskrbi za potrebno razsvetljavo v večernih urah. Levo od lučke je mesto za lonček s svinčniki, ki so bili sedaj tako nesrečno raztreščeni po tleh, desno pa telefon. Desno od mize je manjša mizica z računalnikom, ki krajša tiste kratke brezdelne urice. Za mizo se bohoti veliko okno. Razgled iz 9. nadstropja je bil zadovoljiv, čeprav Jimu ni bil všeč. Raje kot mestni vrvež je imel podeželsko spokojnost in tišino. To je tudi najbolj pogrešal, odkar se je pred časom preselil v mesto. Zaposlen je bil v tajnem laboratoriju nekje v centru države, odkoder pa so ga preselil. Vzroka Jim ni nikoli izvedel.

V sobi sta bili leva in desna stena prekriti z omarami polni neuporabnih knjig. Najbolj je cenil čisto končno omaro, v kateri je hranil steklenice Whiskeya. Privoščil si ga je vsakič, ko je imel težave ali pa se je samo slabo počutil. Skratka kar pogosto. Levo in desno sta viseli dve oljnati sliki. Nista bili mojstrovini, vendar sta Jimu veliko pomenili, saj sta ga spominjali na otroštvo, ki ga je preživel v Teksasu na ranču svojega očeta. Bil je edini otrok številne družine, ki se je podal študirat; bil pa je tudi najbolj bister. Še vedno je pogrešal tista mirna jutra na ranču, ki so mu vlivala toliko življenjske energije. Zadnje čase je pogrešal to energijo in zato se je odločil, da si vzame daljši dopust in se vrne na ranč svoje družine.

Globoko je vdihnil, si z rokama prekril obraz, in izdihnil. Glava ga je še vedno bolela. Včerajšnja zabava je bila očitno predivja in je pustila debelega mačka, ki mu je sedaj neprestano cvilil po glavi. Poskušal se je spomniti dogodkov včerajšnjega večera, vendar bolj, ko se je naprezal, bolj ga je bolela glava. George, prijatelj iz študijskih let, mu je obljubil, da mu bo predstavil prijateljico svoje žene. Res so se dobili na zasebni zabavi v predmestju in družba je bila velika, celo nekaj znancev je bilo tam. Spomnil se je, da mu je George predstavil neko lepotico, vendar se nikakor ni mogel spomniti njenega imena. Zadnja stvar, ki jo je imel v glavi, je bilo pitje tequile. Do jutranjega sonca, ki ga je požgečkalo, ni bilo nič.

Jim je začel redno »tankati« whiskey, ko so ga premestili. Na svojem prejšnjem delovnem mestu je spoznal mlado znanstvenico in skupaj sta preživela veliko burnih noči. Bila sta najlepši par v laboratoriju. Ko je bilo njuno razmerje na višku, pa je prišel ukaz, da se mora preseliti v prestolnico, kjer bo začel delo v vladnem uradu. Šlo naj bi za nek tajen projekt v katerem naj bi odigral pomembno vlogo. S svojo ljubeznijo je moral prekiniti vse stike, saj so tako zahtevala pravila. Sedaj je čakal že pet let, da bi mu dodelili kašno primerno delo, vendar s tajnim projektom ni bilo nič. Čas, ki ga je imel na voljo, ni znal uporabiti drugače, kot da je utapljal žalost v alkoholu.

Zasliši se trkanje in vstopi tajnica: »Oprostite, da motim, vendar vas je iskal šef. Bil je besen, ker vas ni bilo tu in vam pustil tole.« V roke mu je porinila debelo ovojnico.
»Naročil je, da se mu takoj oglasite, ko boste pregledali vsebino,« doda.
»A je še kaj drugega,« zdolgočaseno vpraša Jim.
»Klical je neki George; dejal je, da vas pokliče kasneje, pa neka Linda je želela govoriti z vami in iskal vas je sekretar za varnost.«
»Hvala lepa Elizabeth,« se je nasmehnil Jim.
Tajnica mu je vrnila nasmešek, se zasukala na peti in odhitela iz pisarne.

24. nov. 2007

Prišla je

S svojo čudovito postavo je takoj razsvetlila prostor. Bila je kot bakla v temnem gozdu. Ni je bilo mogoče spregledati. Pozdravila je in se usedla na stol nasproti mene. Dolgi lasje so se ji sipali preko ramen in napetih prsi. Nasmehnila se je. V njenih čokoladno rjavih očeh je zažarela iskrica.

Gledal sem jo.

Sedela je ponosno, samozavestno, a vseeno elegantno, kot se za damo spodobi. Vsak kos njenega oblačila je bil usklajen z njenim telesom in poudarjal njeno zapeljivo postavo. Njena žametna koža se je svetila kot iglice srebrne smreke, ki ponosno raste sredi mestnega parka. Zunanja podoba je izražala, kako zelo ji je pomembna urejenost videza. Da od doma ne gre brezhibno naličena in dogodku primerno oblečena.

Pogovarjala sva se.

Njene besede so le še poudarjale njen zunanji videz. Premišljene, samozavestne, urejene. Vsak stavek je ime točno določen pomen, vsaka beseda je bila skrbno izbrana. Pogovor je zahteval veliko zbranosti, saj ni uporabljala stavkov, ki ustvarjajo čas za razmišljanje. Razmišljala je hitro, logično in racionalno, brez stranpoti, ki lahko zmedejo človeka. Težko sem ji sledil, saj nisem bil navajen takšnega razmišljanja.

Odšla je.

Počasi je vstala. Izza mize se je pokazalo njeno vitko telo. Potoval sem po njem od spodaj navzgor in nazaj in si skušal zapomniti njegove linije. Postava je bila brezhibna in privlačna. Oblekla je plašč in skrila telo. Obrnila se je in odšla proti vratom. Lasje so ji rahlo nihali v ritmu hoje. Šla je svojo pot.

Naslonil sem se na stol in obstal brez misli. Stremel sem v vrata. V glavi je bila praznina. Počasi so se začele pojavljati posamezne misli. Zavedal sem se, da se mi bo njena podoba motala po glavi še ves dan in, da mi bo njen glas odzvanjal dokler se ne bom potopil v globok spanec. Bil sem zaljubljen. Z vsem srcem. Neuslišano sem hrepenel po njej.

Fotografija: neznani avtor; model: Molly Sims

18. nov. 2007

Miselni vlak življenja

Vrtnica. Vrtnica je roža. Z rdečim cvetom in s trni. Je roža ljubezni. Z njo zaljubljeni fant svoji občudovanki brez besed pove, da jo ljubi in ji je pripravljen podariti svoje srce in svoje življenje. Ljubezen je povzročila morja pretočenih solza in prelite. Ljubezen in vojna. Vojna in mir. Pravi zaljubljen moški je pripravljen za svojo izbranko narediti mnogo več, kot kdorkoli drug. Pripravljen se je boriti in pripravljen se je odpovedati življenju, tistemu edinemu, kar ni iluzija.

Življenje. je nekaj, kar imamo vsi, a le v omejenem trajanju. Nekateri zaključijo prej, drugi kasneje. Življenje nekaterih je polno sončnih žarkov, drugi se srečujejo s sočnimi dežnimi kapljami.

Vreme. Kako ga nekateri sovražijo, a drugi obožujejo. Če smo z njim nezadovoljni, smo slabe volje. A vreme ni nič krivo. Tudi v slabem vremenu je mogoče biti dobre volje. Ko padajo debele kaplje, je sprehod nekaj lepega. Le sprehajalec mora vodo sprejeti, jo začeti občudovati in uživati v kapljicah, ki polzijo po telesu.

Telo. Telo je nenaveden biološki stroj. Zapleten, učinkovit, inovativen, na drugi strani pa krhek in lahko uničljiv. Deluje brez počitka leta in leta, v vseh mogočih in nemogočih razmerah. Odpove le, ko se iztroši. Takrat nastopi smrt.

Smrt. Je konec. Je trenutek, ko se vse konča, vse mine in ne ostane nič. Nastopi neskončna praznina, praznina, ki je ni. Je nasprotje spočetja, trenutka, ko se življenje začne. V naravi ljudi je, da se bojijo niča. Že ob sami misli na absolutni konec, jih grabi panični strah.

Strah. Največja ovira s katero se v življenju srečuje posameznik. Je tisto, kar mu preprečuje, da bi živel samostojno in svobodno. Je tisto, kar je mogoče izkoriščati v sebične namene. Je orodje vseh, ki želijo oblast, da lahko uresničujejo svoje sebične namene. Je osnovno orodje vsake vere.

Vera. Droga za ljudstvo. Le omamljeno ljudstvo je mogoče usmerjati po lastnih željah. In da omamiš ljudstvo, potrebuješ učinkoviti strah, torej nek primarni strah, ki je globoko zakoreninjen v vsakem človeku. Primarni strah je strah pred koncem, strah pred tem, da se vse konča in, da ni ničesar več. Torej strah pred smrtjo. In kako boš omamil ljudstvo? Obljubil mu boš, da konec ni konec. Da se bo vse nadaljevalo nekje drugje, nekje, kjer bo življenje brez skrbi, brez muk. In ljudstvo bo plesalo od veselja, plesalo na melodijo tvoje piščali, plesalo tako kot boš igral.

Igra. Vse je igra. Prideš, odigraš svojo vlogo, greš. Bolje kot jo odigraš, več gledalcev se te bo spominjalo.

Spomini. Vse mine, vse se spremeni, le spomini ostanejo do konca naših dni. Živijo z nami in nam lepšajo trenutke življenja. Ob hladnem in sneženem zimskem večeru se družina zbere okoli dedka in babice, sreba topli čaj in posluša spomine, spomine, ki opisujejo čas in dogodke nekega davnega otroštva, otroštva, ki se ne vrne nikoli več. In, ko dedek in babica zaključita s svojim življenjem, za njima ostane le nekaj porumenelih fotografij, spomini v družini in napis na nagrobnem kamnu, ki mimoidočim pojasnjuje, da sta neko obdobje živela dedek in babica. Fotografije zbledijo, družina se porazgubi, nagrobni kamen razžre erozija. In čisto na koncu ni ničesar več.

Nič. Absolutno nič.

Slika: Krtek

11. nov. 2007

Pisanje je moje življenje in moje življenje je zgodba

Pomemben del mojega življenja je pisanje. Pa ne pisanje zapiskov na predavanjih v šoli ali na fakulteti, temveč pisanje pri katerem ustvarjaš besedilo iz lastnega znanja in iz lastnega dojemanja sveta. Velik del mojega pisanja je namenjenega ljubemu kruhku, del pa lastnemu zadovoljstvu in zadovoljstvu naključnih bralcev tega spletnika.

Nikoli v življenju si nisem predstavljal, da bom živel od pisanja. In tudi danes to še nekako ne dojemam povsem, čeprav že dve leti od tega živim poklicno, pred tem pa sem si z njim služil kruh v času študija nekje tri leta. Resnično so čudne poti življenja, saj sem se ves čas trudil v povsem neko drugo smer in tudi moj študij s pisanjem kakršnihkoli besedil ni imel nobene povezave. Od narave, gozda, dreves in živali do pisane besede je zelo daleč.

Pisanje za ljubi kruhek je vsebinsko omejeno in včasih resnično dolgočasno. Področji, ki ju pokrivam v svojih besedilih, sta zelo široki. In če bi imel možnost iz tega pobegniti, ne bi odlašal niti sekunde. V delu, ki ga opravljam uživam in ni mi težko sesti pred računalnik in začeti ustvarjati besedila, vendar pa mi je vse to delo bilo vedno le neka obrobna dejavnost in neko nujno zlo – za ljubi kruhek. In danes je to moja glavna dejavnost. Za ljubi kruhek.

Ko takole v službi kdaj pogledam na kak uraden dokument, kjer sem podpisan s svojim polnim nazivom, se vprašam, kako je mogoče, da delam to, kar delam? Kako je mogoče, da ne počnem stvari o katerih sem sanjal, ko sem pred leti vpisoval študij?

In, ko se vsak dan ukvarjam vsaj 8 ur s pisanjem, mi to nikakor ni dovolj. Pisanje za ljubi kruhek je ukalupljeno in brez možnosti izlivanja čustev. Zato zvečer sedem pred računalnik in ustvarjam besedila. Za dušo, ne za ljubi kruhek. Besedil se je od začetkov v prvi polovici devetdesetih let zadnjega stoletja prejšnjega tisočletja, nabralo že kar nekaj. Od kar pa pišem za ljubi kruhek, se je hitrost nastajanja povečala, ker preprosto potrebujem protiutež, obenem pa tudi neko sredstvo za izlivanje lastnih čustev, misli in frustracij.

V zadnjem mescu je prišlo do preobrata. Prvič sem začutil željo, da bi napisal nekaj kar ne bo dolgo le nekaj strani. V glavi je nastala dolga zgodba, katere osnutek je že nekaj časa na papirju, spisanega pa je že tudi več besedila, kot sem ga kdajkoli do sedaj spisal v okviru ene zgodbe.

Seveda pa tako pisanje zahteva svoj čas. Je garanje. In časa ni ravno na pretek, saj je treba delati tudi za ljubi kruhek. In, ker sem družabno bitje, ne smem zanemarjati druženja s prijatelji in prijateljicami. Tako ostane na teden le nekaj uric, ki jih imam na voljo.

Zato, draga bralka, dragi bralec, ti sporočam, da bo v prihodnje morda na Krtkovih dnevih manj zapisov, saj bom več časa posvetil pisanju te dolge zgodbe. To nikakor ne bo pomenilo, da sem prenehal s pisanjem.

Ali bo ta daljša zadeva kdaj napisana, ne vem. Ali bo kdaj kje objavljena, ne vem. Če mi je ne bo uspelo dokončati, potem bo tisto, kar bo napisano, zagotovo objavljeno tu. Če mi jo bo uspelo dokončati, jo bom verjetno objavil ali na Krtkovih dnevih, ali kje drugje na spletu. Seveda bo povezava sledila. In verjetno se sedaj sprašujeta, draga bralka in dragi bralec, kdaj bo mogoče brati to besedilo. Kdo bi vedel. Morda letos, morda drugo leto, morda … Ne vem. Takrat, ko bo končano.

Slika: Meredith Dillman - Moonlit Romance (© Meredith Dillman. Image used with permission)

5. nov. 2007

V gorski dolini

Veter je pihal vzdolž doline in v travi delal raznolike vzorčke. Bilke so se nežno upogibale in predstavljale pravo nasprotje posameznim smrekam, katerih košate veje so se poskušale upirati sili vetra. Visoko v zraku je veliki planinski orel počasi krožil in opazoval svet pod seboj. Jadral je na dvigajočih se toplotnih tokovih, ki so ga nosili višje in višje. Nad dolino so kraljevali s soncem obsijani vršaci. S svojo sivino so delovali strogo, a prijazno, grozeče, a zaščitniško. Ob njihovem vznožju se je travnik porazgubil med smrekami, ki so postale gostejše in se začele vzpenjati po pobočju, dokler niso postali rastni pogoji prezahtevni zanje in so omagale. Tam se je nadaljevala travna prevleka, ki pa se je kmalu umaknila goli skali in si je samo tu in tam našla še kakšno zavetno mesto, kjer se je nabralo nekaj zemlje in omogočilo preživetje nekaj rastlinicam.

Pokrajino je prevzemal omamni vonj po gorskem cvetju; vonj, ki ga takoj prepoznaš. Je tako nenavaden, drugačen, da v prvem hipu pomisliš, da sanjaš kake lepe sanje in se istočasno prestrašiš, da se bodo zdaj, zdaj razblinile v nič in bo ta opojnost izginila. Globok vdih in odprl se je čisto novi svet, kjer si prepoznal vsak posamezni vonj, vsako posamezno cvetlico, ki je širila opojni vonj in z njim privabljala žuželke. Vsakič, ko je privršal nov piš, se je spremenil. Sedaj je bil sladkobno opojni, nato bolj kiselkast.

Po zraku so brnele žuželke in njihov zvok se je mešal s šumenjem drevja v vetru. Vsakič, ko je prihitel nov piš, si slišal novo melodijo. Zrak je bil nasičen z različnimi zvoki, ki so ti zapolnjevali glavo. Kljub temu, da je vse skupaj na hitro delovalo povsem neurejeno, je imelo v sebi nek red in hitro si lahko izluščil melodijo, tega gorskega orkestra.

Usedel sem se na podrto deblo starodavne smreke, ki se ji je življenje izteklo in jo je že pred časom podrl sunek vetra. Po treh urah naporne hoje se je prilegel daljši počitek. Iz nahrbtnika sem vzel čutaro, ki sem jo napolnil z bistro studenčnico nekje ob poti. Po čelu mi je spolzela potna kapljica in se ustavila na koncu nosa. Zaščemelo me je. Čutaro sem nagnil in naredil tri dolge požirke. Kako se je prileglo. Ozrl sem se naokoli in vsrkaval spokojnost pokrajine okoli mene.

V to dolino sem prišel večkrat. Sem ni zahajalo veliko ljudi, saj je bila izven poti do kakšnih bolj obiskanih krajev, pa tudi dostop ni ravno enostaven. Pot je izredno strma in naporna. Za nedeljske planince prezahtevna, za aktivnejše pa nezanimiva. Prišel sem vsakič, ko sem začutil potrebo pobegniti civilizaciji.

Vedno se mudi, časa zmanjkuje. Danes nas priganja to, jutri ono. Roki so tesni, ljudje sitnarijo. Vsi hočejo od tebe nekaj in vsem je treba ustreči. Nekdo ima slab dan in se znese nad teboj, ker si že ravno pri roki. Vsi nekaj lovijo, vsi se ženejo za nečim, čemur pravijo uspeh, obenem pa pozabijo nase, pozabijo na lastno srečo in ljudje so nesrečni. Zaradi ujetosti v monotoni vsakdanjik pozabijo nase in na tiste malenkosti, ki jim prinesejo zadovoljstvo. Ne vidijo sveta okoli sebe, ne slišijo bitij, ki jih obkrožajo. Ne čutijo več. Prepričani so, da čutijo, da imajo čustva, a je vse skupaj samo igra, ki jo igrajo vsi. Trdijo, da jim življenje prinaša zadovoljstvo, da vidijo svet okoli sebe, da slišijo, kaj se dogaja, vendar je to samo iluzija, ki ji slepo verjamejo. Svet občudujejo skozi sivo škatlo, potujejo zaprti v velike srebrne ptice, vonjajo težke, rezke vonje, ki prihajajo iz črnih cevi in poslušajo nekaj, čemur pravijo glasba. In ta glasba ni polna različnih zvokov, nasičena z melodijo. Je prazna, ponavljajoča moreča. Prepričani so v njeno globino tako močno, da nočejo prisluhniti tisti pravi glasbi, ki jo ustvarja narava in jo zavračajo. Pravijo, da tako polna glasba ne obstaja.

Preživeti v takem svetu za nekoga, ki pozna pravo glasbo, ki pozna pravi vonj in, ki pozna lepote sveta je težko. Ljudje ga ne razumejo, saj govori o stvareh, ki jih oni ne poznajo, čuti na način, ki jim je tuj. Odpovedati se je treba čustvom, zapreti svoje spomine v dno duše in se truditi sprejeti svet okoli sebe. A tem ljudem je težko in dokler ne najdejo svoje poti, trpijo. Ne vedo, kaj naj bi v tem svetu počeli, kako naj bi preživeli. Želijo pobegniti pred njim, a ne morejo. Hočejo oditi za dan, morda za nekaj dni nekam, kjer bodo uživali v vsej polnosti sveta, a se tega bojijo, ker se bodo ob vrnitvi še težje podredili praznemu življenju. In kadar to le storijo in odidejo, ko se vrnejo, še bolj trpijo, saj se vsakič ponovno zavejo v kakšni praznini živijo.

Nov sunek vetra je pridrvel in zazeblo me je. V nahrbtniku sem poiskal suho majico in se preoblekel. Premočeno sem razgrnil preko debla, da so se sončni žarki uprli in jo začeli sušiti. Globoko sem vdihnil, zadržal zrak v pljučih toliko časa, dokler ni zapolnil še zadnjega kotička in počasi izdihnil. Šele sedaj sem se resnično oddahnil od naporne poti. Pogledal sem v modro nebo in se zagledal v orla, ki je še vedno visoko krožil in iskal svoj plen. Nekaj časa sem mu sledil z očmi. Zavidal sem mu njegovo svobodo, njegovo življenje v tem prelepem biseru. Vedel sem, da je njegovo življenje zelo zahtevno, da se mora trdo boriti za svoje preživetje, a živel je tu, kjer je lahko užival svet v vsej njegovi veličini. Njegovo življenje je nasičeno z vsem, kar narava nudi. Živel je tu in živel je polno, jaz pa sem bil samo obiskovalec, tujek v tem svetu, zaznamovan z nečim, kar me je ločevalo od tukajšnjega sveta, ki pa mi je vedno nudil tisto, kar sem potreboval.

Zamižal sem in obraz nastavil toplemu soncu. Čutil sem, kako mi skozi kožo pronicajo sončni žarki in me s svojo neizmerno energijo grejejo. Posamezne celice so začele drhteti od blagega segrevanja. Telo mi je preplavil občutek zadovoljstva in svežine. Tako bi sedel celo večnost in užival v sproščenosti. Telo je postalo sproščeno in bilo mi je čisto vseeno, kaj se dogaja okoli mene. Lahko bi izbruhnila nova vojna, lahko bi bil potres, lahko bi dobil Nobelovo nagrado; vse to mi je bilo v tem trenutku povsem nepomembno. Sedel sem in pozabil na vse skrbi, ki so me pestile. Pozabil sem, zakaj sem sploh prišel.

Slika: Jonathon Earl Bowser, Morning Consolation

27. okt. 2007

Ljubezensko pismo (2)

Draga Sara!

Včeraj, ko sem hodil po mestu in užival v zgodnjem jesenskem soncu, sem razmišljal o najinem srečanju. Pa ne o tem, kako nama obema ni uspelo najti primernega naslova za prireditev, temveč o tem, kako si bila včeraj nekaj posebnega, drugačna kot kadarkoli do sedaj.

Iz tebe je vela nekakšna pozitivna, optimistična, energija, ki te je napravila prav čarobno očarljivo. Ne le, da je bila debata zanimiva, kot je vedno s človekom, ki razmišlja s svojo glavo, že sama tvoja prisotnost je razvedrila ta temačni in dolgočasni lokal. Vsaka ženska je lepa na svoj način, vendar redke so tiste, ki so tudi elegantno očarljive. In ti vsekakor si.

Zamisli si gredo cvetočih rož. Majhnih in velikih. Rumenih, modrih, oranžnih, belih in rdečih. Cvetov je veliko in med seboj se prekrivajo. Vse skupaj je kot velika pisana preproga. Zamisli si, da je sredi tega morja cvetov majhna drobna rožica. Druge jo zakrivajo pred očmi mimoidočih. Njen cvetek, na tankem zelenem stebelcu, je močne rdeče barve in se, obsijan s sončnimi žarki, čisto rahlo blešči. Ravno dovolj, da vzbudi zanimanje mimoidočega, ki bo nekaj svojega časa posvetil tej gredi. Droben cvet, ga bo s svojo očarljivostjo pritegnil in opazil ga bo v vsej tej množici. Dlje kot ga bo opazoval, bolj bo spoznaval njegovo lepoto. Ostale cvetlice bodo nenadoma le okvir, ki dopolnjuje bogastvo tega cveta. Ti si kot ta rožica.

Vedno bolj ugotavljam, da to, da sem te spoznal, ni nekaj nepomembnega, nekaj tako za sproti, kot spoznaš mnogo ljudi, ki se jih po letu dni niti ne spomniš več. To, da sem te spoznal, je čast. Zakaj? Preprosto zato, ker si nekaj posebnega, nekaj nevsakdanjega v tem, včasih pustem in turobnem, drugič razgibanem in zanimivem svetu.

Veselim se najinega naslednjega srečanja. Upam, da se ga tudi ti.

Več ljubezenskih pisem >>

Fotografija: internet.

21. okt. 2007

Nočno pisanje

V sobi je mračno. Od sončnega zahoda je minilo že veliko ur in skozi okna ne pada več topla sončna svetloba. V hiši je vse tiho, vsi so šli že davno v posteljo. Skozi zaprto okno je sem ter tja slišati le zvok osamljenega tovornjaka, ki po prazni cesti drvi proti svojemu cilju. Slike na stenah so le obrisi, ravno tako tudi rože, ki podnevi tako lepo ozelenijo ves prostor. Majhna lučka osvetljuje delovno mizo, na kateri je tipkovnica, monitor in miška. Iz zvočnikov prihaja glasba, ki se meša s klikajočimi zvoki tipk in se zliva v nočno harmonijo.

Hear me queen of light,
Help me through the night.
And deep inside,
Missing links are hurting,
Queen of light,
Tell me why,
You hide,

There behind the curtain.

Can you see me falling,
Can you hear me calling you.

Prsti hitro poskakujejo po tipkovnici in na zaslonu se izpisujejo črke, besede, stavki. Vsaka beseda, vsak stavek je opis sveta, sveta, ki obstaja le v glavi. Potujem od ene točke do druge in opisujem dogodke, opisujem ljudi, opisujem njihova čustva in opisujem njihova razmišljanja. V tej temni sobi je le moje telo. Je stroj za zapisovanje dogajanja v domišljijskem svetu.

Moje telo sedi za mizo, osvetljeno z majhno lučko. Prsti odskakujejo po tipkovnici in klikajoči zvoki se mešajo z melodijo iz zvočnikov.

Slika: Josephine Wall, Seasons of life

18. okt. 2007

Kraljica luči

Še na eno zelo zanimivo skladbo sem naletel, medtem ko sem po Youtube brkljal po videih od skupine E-rotic. Queen of light. Vsekakor zelo dober komad, poln neke značilne energije, ki jo je mogoče najti v številnih dance/trance komadih. Sprašujem se, kako mi je uspelo zgrešiti album, z naslovom Missing you, ki je izšel leta 2000. In sedaj misija nemogoče ... najti ta album. Mogoče mi bo pa uspelo.



V tem videu in seveda na albumu pa je prvič mogoče slišati Jeanettin vokal. Je manj izpiljen kot Lyanin, vendar pa kljub temu prijeten. Meni je celo bolj všeč.

17. okt. 2007

Zmagovalec pobere vse

Tisti, ki zmaga, vedno pobere vse, kar hoče. Tisti, ki izgubi se mora poklapan umakniti in si lizati rane v ponižanju. Tako je v vojni, ljubezni in tudi čisto vsakdanjem življenju. ABBA je pred davnimi leti o tem napravila prav prijetno pesmico.

Izbral sem sicer video od E-rotic, saj se mi zdi izvedba povsem korektna, pa še bolj sodobna je.



Še skrivnost. Plavolaska v videu (Jeanette Christensen) ni lastnica ženskega vokala, ki ga je mogoče slišati. Pesem poje soustanoviteljica skupine in prejšnja pevka Lyane Leigh. To je bila ena največjih skrivnosti skupine, ki je prenehala z delovanjem leta 2003.

Tisti, ki pa ste bolj navdušeni nad ABBA različico, pa si lahko video ogledate tukaj.

ABBA: The winner takes it all

I dont wanna talk
About the things weve gone through
Though its hurting me
Now its history
Ive played all my cards
And thats what youve done too
Nothing more to say
No more ace to play

The winner takes it all
The loser standing small
Beside the victory
Thats her destiny

I was in your arms
Thinking I belonged there
I figured it made sense
Building me a fence
Building me a home
Thinking Id be strong there
But I was a fool
Playing by the rules

The gods may throw a dice
Their minds as cold as ice
And someone way down here
Loses someone dear
The winner takes it all
The loser has to fall
Its simple and its plain
Why should I complain.

But tell me does she kiss
Like I used to kiss you?
Does it feel the same
When she calls your name?
Somewhere deep inside
You must know I miss you
But what can I say
Rules must be obeyed

The judges will decide
The likes of me abide
Spectators of the show
Always staying low
The game is on again
A lover or a friend
A big thing or a small
The winner takes it all

I dont wanna talk
If it makes you feel sad
And I understand
Youve come to shake my hand
I apologize
If it makes you feel bad
Seeing me so tense
No self-confidence
But you see
The winner takes it all
The winner takes it all......

13. okt. 2007

Kaj se lahko zgodi ob koncu zveze

Ko prevlada bes ...


Milk Inc.: Go to Hell

It's too late
to say
you're sorry - you're sorry
It's too late
to say that time will tell
go to hell, bye bye
go to hell
it's too late to cry
go to hell, bye bye
'cause you let our fire die

Here I am
standing in the light
you're at home
fighting through a lonely night
this is it
I'm finally breaking free
don't need you to tell me
who I need to be

There you are,
I left you in the cold
you lost your rainbow
you lost your pot of gold
I changed the lock
threw out the key
there's plenty more
fish in the sea

Take one last, good look at me
'cause it's the last, you'll ever see

It's too late
to say
you're sorry - you're sorry
It's too late
to say that time will tell
go to hell, bye bye
go to hell
it's too late to cry
go to hell, bye bye
'cause you let our fire die

We are through
silence fills your days
I'm moving on
don't think it's just a phase
it feels good
to let you slip away
whatever you say
it won't make me stay

Take one last, good look at me
'cause it's the last, you'll ever see

go to hell, bye bye
go to hell
it's too late to cry
go to hell, bye bye
'cause you let our fire die

go to hell, bye bye
go to hell
it's too late to cry
go to hell, bye bye
'cause you let our fire die

6. okt. 2007

Pogovor v avtu

Bil je torek pozno popoldne. Promet se je odvijal počasi. Na cesti je bilo polno vozil z ljudmi, ki so se vračali z dela domov k svojim družinam. Čeprav nista želela pasti v popoldansko konico, sta se predolgo zadržala, da bi jima to ne uspelo. Po dobri uri in pol hitre vožnje po avtocesti sta se počasi premikala v koloni. Oba sta bila prijetno utrujena. Zadnja dva dneva sta bila naporna, kot so sicer bile naporne poti, na katere ju je pošiljala služba. Celo pot sta se pogovarjala o različnih stvareh in čas je hitro mineval. A zadnje pol ure v koloni sta bila oba zamišljeno tiho. Dokler ni on začel:
»Hm …«
Besede mu niso šle z jezika. Namreč to kar je nameraval povedati, je prihajalo iz srca. Težko je sploh spregovoril o tem, ker se ni mogel domisliti, kako bi začel.
»Nekaj sem se ravno sedaj spomnil.«
Malce zdolgočaseno od počasne vožnje, a vseeno s kančkom zanimanja ga je pogledala.
»Ja?«
»Veš v zvezi s tistim pismom zadnjič …«
»Aha …« je zavzdihnila in čutiti je bilo zadrego, ki se ji je prikradla ob misli na tisto pismo.
Pred časom ji je pisal pismo. Pismo, s katerim ji je želel povedati, da mu je všeč, vendar pa je bilo pismo napisano precej zmedeno in ga ni najbolje razumela.
»Sem ga z njim polomil, kaj?«
Nič ni odgovorila. Zato je nadaljeval.
»Nisem najbolje napisal. To kar sem hotel z njim povedati je, da si mi všeč. Zelo všeč.«
Obmolknil je. Hotel jo je pogledati, vendar mu ni uspelo, saj je moral pozorno spremljati počasen promet na avtocesti. Nekaj časa je bila tiho. Razmišljala je. Čeprav je v avtu vladala mučna tišina, tega ni opazil. Pred njima je nekdo prav nerodno menjal vozni pas, kar je zaposlilo njegove možgane.
Nato pa je tiho rekla:
»Zakaj sem ti všeč?«
Ni takoj odgovoril. Moral je urediti misli, ker ni bil pripravljen na takšno, sicer povsem logično vprašanje.
»Zato, ker si zelo inteligentna ženska, kar sem ti enkrat že omenil. S teboj se lahko pogovarjam na drugačen način kot z večino drugih, saj se mi zdi, da razmišljaš na zelo zanimiv način.«
Preden je nadaljeval, je globoko vdihnil. Srce mu je močno bilo.
»Poleg tega pa je v tebi še nekaj … nekaj kar ne znam opisati … nekaj lepega.«
Besede so se mu začele zatikati. Nenadoma je spoznal, da ne bo zmogel povedati tistega, kar bi rad. Vožnja, pa čeprav počasna, ga je preveč obremenjevala. Zato se je hotel izmotati iz zagate v katero se je sam spravil.
»Res si nekaj posebnega. In to mi je všeč.«
Med njima je nastopila tišina, ki jo je motilo le predenje motorja in pa vesela melodija, ki se je vrtela na radiu. Bila je zamišljena. Razmišljala je o besedah, ki jih je izrekel. Bilo mu je mučno. Njena tišina ga je begala. Ni vedel, ali ga je spet polomil, tako kot s tistim pismom, ali ne.
Nenadoma pa je tiho rekla:
»Hvala.«
Peljala sta se dalje. Počasi sta prišla do izvoza z avtoceste in se usmerila proti mestu. Dolgo sta bila tiho nato pa sta se začela pogovarjati o čisto drugih stvareh.

Fotografija: internet.

1. okt. 2007

Jesen

Jeseni se narava odene s toplimi barvami. Listje dreves v gozdovih spremeni barvo iz temno zelene v nežne odtenke rumene, ki se počasi prelevjo v težko, a toplo rdečo barvo in se zaključijo z rjavo. Na travnikih cvetijo le še redke rastline in pokošena trava ne raste več. Na mestih, kjer kosci niso opravili svojega dela, pa visoke travne bilke postajajo oker barve. Na polju čakajo kmeta še zadnji pridelki. Tukaj je še stoječa koruza, tam se smehljajo velike rumene buče. Jutranje meglice se vijejo po poljih. Pokrajino napravijo rahlo skrivnostno, saj zakrivajo pogled v daljavo. In tako sprehajalec le počasi odkriva svojo pot.

Jesen je kot večer. Vir neizmerne romantike in obenem čas pred spanjem. Najlepše stvari se dogajajo zvečer. Zaljubljenci šepetajo najlepše skrivnosti, družbe ob dobri kapljici in dišečemu kostanju razpredajo najbolj zanimive teorije o življenju in na sploh vsem. Je čas obsežnih pogovorov, ki so od začetka mirni, se razplamtijo v burno debato, nato pa postajajo tišji in tišji, dokler povsem ne zamrejo.

25. sep. 2007

Večer v Portorožu

Sedim na balkonu hotela nad Portorožem. Visoko na nebu sije luna in obseva redke oblake, ki se kot koprena razprostirajo po nebu. V zraku je že čutiti jesen, pa čeprav je blizu toplo morje, ki še vedno vabi, da se v njem turist osveži telo in duha.

Razgled deli nekje na sredini na polovico visoka cipresa. Levo od nje, spodaj, je visoka stavba kasinoja, na katerem monotono utripajo kičaste lučke napisa »Casino.« V daljavi utripata dve rdeči luči, ki naznanjata bližino letališča. Njuno utripanje ni usklajeno. Ena utripa malce hitreje kot druga in vsake toliko časa utripneta istočasno, preden se spet razideta. Obala proti marini je razsvetljena. V morju je mogoče opazovati odsev obalnih luči. Odsev je jasen, saj je morje skoraj povsem mirno.

Razgled na desni je bolj teman. Svetle lučke zakrivajo krošnje mogočnih dreves. Za njimi se vidijo zgornja nadstropja hotela, ki so razsvetljena z rumenimi lučmi, ki s svojo razporeditvijo dajejo vtis kvadratne mreže. Malo bolj desno je temačen hotel, ki ga razsvetljuje le velik bel napis »Hotel Mirna« na strehi. Kdor dlje časa opazuje ta dolgočasni napis, bo v daljavi nad njim opazil belo enakomerno utripanje. Močna svetloba Savudrijskega svetilnika seže tudi do balkona majhnega hotela.

Pod balkonom je zelena streha letnega vrta restavracije. Slišati je govorjenje ljudi, ki zaključujejo poslednji obrok tega dne in že razmišljajo, kako se bodo odpravili k zasluženemu počitku. Žvenket krožnikov, ki jih pospravljajo urni natakarji, se zliva z ozadjem pridušenega govorjenja.

Za menoj je naporen dan. Poslušanje kopice ljudi, ki ti skušajo povedati svoje misli, je naporno. Nekateri se izražajo razumljivo, besede drugih je treba tehtno premisliti, da izluščiš njihov pomen. Kljub temu, pa mi je vsak podal vsaj nekaj novega, zanimivega, kar mi bo koristilo. Ne pri mojem vsakdanjem življenju, temveč pri mojem delu.

Želodec imam tako nežno poln. Še ne tako dolgo nazaj sem sedel tam spodaj v restavraciji in ob prijetnem klepetu s čedno plavolasko užival rižoto z morskimi sadeži. Riž pomešan s školjkami, rakci in lignji, se je razlil v harmonijo okusov, ki ostanejo v spominu dlje, kot le do prvega požirka opojne pijače, ki običajno odnese slabotno delo raztresenega kuharja.

Hladen morski zrak mi bistri glavo. Razmišljam o marsičem. O delu, življenju, ljubezni, o tem kakšne so naše življenjske poti. In kako smo pri tem nepomembni. Zgolj majhne kapljice v širnem morju. Ne v zalivu, ki ga opazujem, temveč v svetovnem oceanu.

Sedim na balkonu in gledam morje pod seboj. Danes majhni valovi, ki jih s te razdalje skoraj ni mogoče videti, se lahko spremenijo v velike gmote vode, ki mučijo drobno barčico, ki potuje proti svojemu cilju. Jutri se bo moja barčica srečala s takšnimi valovi. Ne dvomim, da bo zdržala vse pritiske divjih valov, sprašujem pa se, kam jo bo prineslo. V bližnje pristanišče proti kateremu pluje, ali pa jo bodo valovi odnesli daleč stran na odprto morje, kjer po dolgih dnevih plovbe ni znamenja o kopnem, kaj šele o varnem pristanišču. Ali pa bom, tako kot že tolikokrat do sedaj, z barčico urno ucvrl v katerega izmed zalivov, kjer je morje mirno. Tako se bom skril pred razburkanim morjem, kot se skrije polž v hišico pred lahno sapico. In potem bom sameval na palubi in sanjaril o pristanišču, ki bi ga rad dosegel, obžaloval, da se nisem upal spustiti v boj z razburkanim morjem. Čas bo pa tekel in tekel. A morje se ne bo umirilo. Razburkano bo tako kot vedno. Mene pa bo vedno bolj in bolj strah tega morja in ostal bom v tem zalivu. Barčica se bo počasi starala. Lesene deske trupa bodo počasi začele razpadati, notranjost bo načel lesni črv. In nekega lepega dne se bo začela potapljati. Takrat bom strumno stal na krovu, s solzami v očeh. In morje me bo sprejelo v svoje naročje. Za vedno. In nihče se ne bo spominjal moje barčice, saj ni prispela do svojega pristanišča.

Fotografija: Krtek

21. sep. 2007

Zamujene priložnosti

Zamujene priložnosti. Le koliko jih je v našem življenju? Nekaj? Mnogo?

Ne vem in tudi ne želim vedeti. Vendar pa vem, da je vsaka zamujena priložnost boleča. Ne v trenutku, ko gre mimo, temveč kasneje, ob spoznanju, da smo nekaj spregledali. Hitro lahko začnemo sanjariti o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Bujna domišljija pri tem odigra ključno vlogo, saj nam hitro povzroči trpljenje.

Najbolj boleče zamujene priložnosti so tiste v ljubezni. Ko začnemo o njih razmišljati in, ko razmišljanje preide v sanjarjenje. In nenadoma začutimo, da smo zamudili nekaj lepega. Tuhtamo ali smo zgrešili tisto osebo, ki bi v nas prebudila tisto najlepše. Občutek je podoben občutku, ko zamudiš vlak. In potem žaluješ za doživetji vožnje, za ljudmi, ki bi jih spoznal, za pokrajino, ki bi jo videl.

Življenje gre dalje. Na peron pripelje nov vlak. In tako tudi v življenje vstopi nov človek, nova priložnost, da spoznavamo, se učimo in ljubimo.

A trpimo lahko v nedogled, če ne sprejmemo nove priložnosti, če ne vstopimo na vlak, ki pripelje na peron in pelje v novo smer, če si ne upamo raziskovati novih poti.

Zanimivo branje, ki mi je dalo idejo za razmišljanje: Train she missed.
Slika: Krtek

16. sep. 2007

Spomini na nabiranje kostanja

Sedim na mehki nepokošeni travi. Suhe travne bilke, ki sem jih s svojo težo potlačil, nudijo prijetno sedenje. Lahen vetrc, ki piha navzgor po bregu mi mrši lase. Z nogami sem trdno zasidran v strmi breg, ki se spušča pred menoj in vzpenja za menoj. Trave valovijo v vetru, kot valovijo loki violin v orkestru, ki igra simfonijo davno umrlega skladatelja. Tišino prekinja le občasni šum vetra, ki ga je zaznati tam nekje v ozadju. Pred menoj se odpira pogled na travnik, ki sega od skrajne leve strani vidnega polja, do skrajne desne. Končuje pa se daleč pod menoj najprej z grmovjem, ki mu sledi visoko drevje. Veje se počasi zibljejo harmonično z melodijo vetra. Breg se hitro spušča in tam daleč spodaj doseže potok, ki ga tu gori nikoli ni mogoče slišati. Dolina ni široka in na drugi strani se pobočje, na sredi katerega spokojno počiva kmetija, obdana s širokimi travniki, ločeni le z ozkimi pasovi grmovja in drevja, hitro dviguje. Pogled je poln romantične poezije, ki jo začuti vsak človek, ki uspe na tem kraju pozabiti na vsakdanje skrbi

V zraku je nežen vonj jeseni. Tam v bližini, malo levo navzdol, pod velikim kostanjem, se smejijo zreli debeli kostanji, ki kukajo iz rumenih ježic. Travnik preleti velika ptica, ujeda, ki si išče hrano. Tiho in neslišno jadra na dvigajočih se zračnih tokovih, pri tem pa z ostrim očesom opazuje dogajanje pod seboj. Z nepremičnimi krili zajema dvigajoči se zrak, ki jo dviguje vedno višje in višje. Nenadoma se obrne navzdol in hitro zajadra proti visokemu drevesu, ga obkroži in se začne v krogih počasi dvigovati v pozno popoldanskem soncu.

Že dolgo nisem bil tam, vendar pa se še danes spomnim vsake podrobnosti tega lepega travnika. Kot otrok sem ga obiskal skoraj vsako jesen, od moje rane mladosti pa do srednješolskih let smo s starši, prijatelji in njihovimi starši prihajali nabirat kostanj. Otroci smo med seboj brezskrbno tekmovali, kdo bo nabral več debelih kostanjev, starši pa so se počasi sprehajali, nabirali rjave plodove in klepetali. Nabiranje je vedno teklo po isti poti. Avtomobile smo pustili ob cesti nad travnikom, nato pa smo se po levi strani travnika ob gozdu spustili navzdol. Nekje na sredi je bil velik kostanj, ki je imel vsako leto polno debelih kostanjev. In kdor je do njega prišel prvi, jih je nabral največ. Od kostanja smo nadaljevali navzdol, vendar pa je bil breg tako strm, da smo se otroci dričali po čevljih, ali po zadnjici. Čisto ob spodnjem robu, kjer je bila za grmovjem ozka pot, je bilo največ kostanjev. Nekateri so imeli debele plodove, drugi bolj drobne. Tu jih je lahko vsakdo nabral toliko, da je napolnil košaro, ki jo je tovoril s seboj. Sledila naporna hoja navzgor. Otovorjeni s težkimi košarami smo sopihali v strmi klanec. Najkrajša pot je vodila skozi suho praprot, ki se je bohotila pod brezami. Vendar pa smo največkrat zavili bolj na levo, se ognili praproti in se usmerili naravnost navzgor. Po napornih in dolgih minutah smo prisopihali do roba gozda na zgornjem delu travnika. Tu je bilo še nekaj kostanjev in, če ga kdo še ni imel dovolj, je lahko svojo košaro napolnil do roba. Nato pa le še naravnost do avtomobila, kjer je sledilo obvezno ugotavljanje, kdo je bil najbolj priden. Vsak izlet se je zaključil s počasno vožnjo proti Trojanam in kjer smo se sladkali s pravimi trojanskimi krofi. Domov sem vedno prišel utrujen, a vseeno zadovoljen.

V začetku so bili taki izleti le tekmovanje, kdo bo nabral več kostanja, a ko sem postajal starejši, sem začutil, da je ta kraj nekaj posebnega. In izleti niso bili več le nabiranje kostanja, temveč neke vrste meditacija in sproščanje. Kostanj mi je bil vedno manj pomemben, vedno bolj pa sem spoštoval mir, razgled in sprostitev, ki sem je bil ob tem deležen. Predvsem po napornih dnevih v šoli.

Nekega leta pa nismo šli več nabirati kostanja. Tako nisem več sedel v travi in nisem občudoval lepega razgleda ter sanjaril. Pogrešal sem tisto spokojnost, ki sem je bil tam deležen. Leta so minevala, a spomini so ostali. Zakopani nekam v dno moje duše.

In nekega dne se bom vrnil tja gor. Z ženo bova sedela v travi in občudovala lep razgled. Uživala bova v spokojnosti tega kraja, tam spodaj pa bodo najini otroci nabirali kostanj in tekmovali, kdo ga bo nabral več.
Nekega dne … morda.

3. sep. 2007

Prehitevanje

Okoli mene zamolkel zvok predenja velike dizelske mačke tam spredaj. Slišim šum vetra tam zunaj. Slišim ropot gum tam spodaj. Mimo mene drvijo hiše, drevesa, polja. Trdno držim volan v rokah in gledam daleč naprej. Na steklu je nekaj sledi žuželk, ki niso preživele trka s trdo površino in so žalostno končale svoje življenje kot nerazpoznavni zmazek hitina in notranjih organov.

Gladek usnjen volanski obroč lepo sede v roke. Velik srebrni napis na modri podlagi, ki kraljuje na osrednjem delu kamor je obroč vpet s srebrnimi prečkami, daje jasno vedeti poreklo drveče srebrne puščice. Na desni strani, na sredini, je velika srebrna plošča. Na njej so veliki okrogli gumbi za uravnavanje temperature notranjega okolja. Srebrna plošča bi bila sama po sebi dolgočasna, vendar pa se lepo ujema s črno notranjostjo, in jo iz mrtvaške pustosti spremeni v privlačno a strogo lepoto. Zgoraj na sredini je nenavadna eliptična ura, ki kraljuje prostoru in je ni mogoče spregledati.

V daljavi zagledam rdečo gmoto, ki se ji hitro približujem. Premika se počasi, kot težko otovorjen konj, ki je tik pred tem, da izdihne. Popustim desno nogo in predenje spremeni intonacijo. Oba kazalca se počasi spuščata. Hitrost se zmanjšuje. Ne morem mimo. Ne vidim dovolj naprej, črta je polna. Z desno roko sežem po ročki na sredini ob sedežu. Z občutkom jo primem. Levo nogo premaknem na pedalo in odločno pritisnem. Roko premaknem nazaj, malce v levo in še enkrat nazaj. Ročica voljno zamenja položaj. Z desno nogo nežno pritisnem pedalo in kazalec obratomera poskoči. Dizel spredaj se nejevoljno oglasi. Spustim levo nogo in nejevolja izgine.

Gledam rdečo gmoto pred seboj. Počasi gre. Ponovno premaknem ročico, tokrat le naprej. Vozim z enako hitrostjo kot gmota pred menoj. Počasi. Po polžje. Bela črta levo spredaj je neprekinjena.

Čakam.

Nenadoma se pogled naprej odpre in bela črta postane za kratek čas prekinjena.

Zdaj ali nikoli!

Leva noga pritisne pedalo, desna roka prime ročico in jo hitro premakne nazaj, levo in nazaj. Hiter pogled na notranje ogledalo. Nikogar ni. Desna noga nežno pritisne pedalo, na katerem je počivala, kazalec obratomera poskoči, dizel se oglasi. Leva noga spusti pedalo. Hiter pogled v levo zunanje ogledalo. Pot je prosta. Desna noga odločno pritisne pedalo do tal, roki zavrtita volan v levo. V izgorevalne komore brizga več nafte, ekspolozije so močnejše, osi se hitreje vrtijo, olje intenzivneje škropi po ležajih. Turbina se vrti hitreje in hitreje. Sprednji del se močno dvigne in na volanskem obroču se čutijo vibracije močnega dizla, ki kaže vedno več in več moči. Kazalec obratomerja drvi navzgor: dva tisoč, dva tisoč petsto, tri tisoč. Volan začne vibrirati v pesmi batov, ki divje potujejo gor in dol, zvok postaja vedno močnejši. Tri tisoč petsto. Stekla, stene in plastika drhti. Štiri tisoč. Roka seže proti tresoči se prestavni ročici. Štiri tisoč petsto. Vseh 130 konjev tam spredaj rjove od moči, vse vibrira v ritmu njihove pesmi.

Rdeča gmota ostane zadaj.

Leva noga pritisne pedalo, istočasno pa desna popusti. Sprednji del se spusti, kazalec obratomera zgrmi navzdol. Konji se umirijo in dizel utihne. Desna roka seže po ročici in jo premakne navzgor, desno in navzdol. Leva noga popusti pedalo in kazalec obratomera rahlo poskoči.

Okoli mene zamolkel zvok predenja velike dizelske mačke tam spredaj. Slišim šum vetra, ki nastaja zunaj. Slišim ropot gum tam spodaj. Počasna rdeča gmota je daleč za menoj v črnem oblaku saj, edinem znaku, da je šla mimo podivjana dizelska mačka.

Srebrna puščica suvereno drvi mimo hiš, dreves in polj.

Fotogarfija: Krtek

13. avg. 2007

Ljubezensko pismo (1)

Pišem ti tole pismo, ker mi tako narekuje moje srce.

Pred kratkim sva se spoznala. Nič posebnega; dva človeka se spoznata. Pa vendar ni bilo čisto tako preprosto. Ko sem te pogledal v tvoje iskrive oči, ki si jih tako lepo poudarila s tanko črno črto, po kateri je bilo mogoče potovati od levega kotička po spodnji veki do desnega in nato preskočiti na zgornjo veko in se vrniti nazaj, sem takoj začutil, da si nekaj posebnega. Težko opišem ta občutek, vendar pa je bilo nekako tako, kot da bi sredi puščave, po dolgem pešačenju na vročem soncu, našel studenček, obrasel z bujnimi zelenjem. Ko bi z roko zajel vodo, jo ponesel k ustom in s počasnimi požirki bi voda potovala po presušenem in pekočem grlu. Takšen je bil ta občutek. To najino prvo srečanje sem si dobro zapomnil, saj sem vedel, da bo imelo globlji pomen, čeprav v tistem trenutku nisem razumel kakšnega.

Dnevi so minevali in vsake toliko časa sva se srečala. Zgolj poslovno. Ampak na teh najinih sestankih sem te spoznaval. In spoznal sem, da si čudovito dekle. Lahko bi te primerjal z dehtečim cvetom med množico trav, ki se nežno ziblje v vetru in čaka, da ga odkrijem. Veliko sva se pogovarjala, veliko sva se smejala. V tvoji družbi mi je bilo lepo. Vedno. Ker si inteligentno dekle. Zelo inteligentno. Stavki, ki si jih tvorila, so bili prava melodija za ušesa, ne glede na temo pogovora, ki je bila kdaj suhoparna, kot so suhoparni akti v kleti Ljubljanskega sodišča. Bilo je, kot da bi poslušal vesele valčke maestra Straussa, ki v človeku vzbujajo radost in veselje. Želel sem ti to veselje in radost vračati, zato sem v pogovor vpletal drobne hudomušnosti. In si se nasmejala. Tvoj nasmeh je pognal moje srce v lahen drnec, primerljiv z drncem konja, ki ga spodbode princ, vračajoč se k svoji hrepeneči princeski, ko v daljavi zagleda njeno domovanje.

Vsakič, ko si prišla, sem te premeril od peta do glave in od glave do peta. In vsakič sem razmišljal ali je pred mano res preprosto ljubljansko dekle ali ni morda pred menoj nordijska boginja? Dolgi lasje so ti plapolali po ramenih, kot da bi gledal prostrano žitno polje, ki valovi v vetru. In se v njem izgubljal. Tvoje telo, lepih oblih linij, je delo izurjenega kiparja, ki se je leta in leta pilil v klesanju ženskega telesa. Brezhibne linije so mi zameglile pogled. In v tej meglici, ki me je zapeljala, sem videl, da si boginja. Boginja ljubezni in lepote.

Verjetno se spomniš, da sem, ne dolgo tega nazaj, modroval o zmedenosti, ki me muči zadnje čase. Da ne vem, kaj je razlog, sem dejal. Da sem podobne težave že nekoč imel, ko sem bil zaljubljen. In na koncu sem povzel, da sedaj pač nisem zaljubljen, ali pa sem, pa da tega ne vem. In, ko sem se tako nekega večera posvetil tej moji zmedenosti, me je obšlo spoznanje, da morda pa le ni vse tako, kot sem si predstavljal. Bolj sem tuhtal, bolj sem se zavedal, da je v moje življenje vstopilo dekle, ki me privlači, privlači na poseben način. V moje življenje si vstopila ti, Sara, ki ti ne morem izražati drugega kot spoštovanje. Spoštovanje zato, ker si uspela v meni spraviti v tek nekaj, kar je bilo že dolgo v mirovanju. Sara, ugotovil sem, da sem se zaljubil!

Pa sem napisal. Res je. Zaljubil sem se. Zaljubil sem se v tvoj glas, v tvoje oči. Zaljubil sem se v tvoj način razmišljanja. Zaljubil sem se v tvojo osebnost, v to kdo in kaj si. Ne vem, ali ti čutiš podobno kot jaz, niti ne vem, ali mi lahko vračaš ta čustva. Vendar mi kljub temu dovoli, da te povabim na klepet. Ali sprejmeš povabilo, ali ne, odločitev je tvoja. Te pa prosim, da poslušaš srce in ne razum. Kajti razum nas pogosto zavede, srce pa nas vedno popelje po pravi poti.

Zanimiva so naša življenja. Človek doživi marsikaj, a potovanje, če smem življenje tako poimenovati, pa si lahko naredi bolj ali manj razgibano. Če vabilo zavrneš, bo šlo življenje dalje, če vabilo sprejmeš, bo šlo življenje dalje. Vendar, če vabilo sprejmeš, potem ti obljubim, da bova lahko drug drugemu potovanje naredila še zanimivejše.

Pismo sem napisal, ker mi je tako narekovalo srce.

Več ljubezenskih pisem >>

8. avg. 2007

Adijo, prva ljubezen

Zagledal sem se v njene žametne oči. V središču je prevladovala črnina, v kateri je bilo slutiti, da onkraj nje vlada nek čisto drug svet. Svet ljubezni, veselja, sreče. Le redko komu je uspelo preiti to neskončno črnino se iztrgati povprečnosti, biti nekaj posebnega in vstopiti v tisti njen pravi, skriti svet ljubezni. Le tisti, ki je poskušal biti nekaj, kar še nikoli ni poskusil, je imel malce možnosti, da uspe prestopiti prag iz teme v svetlobo in vstopiti v svet njene ljubezni. Mnogo jih je poskušalo, le redki so uspeli.

Meni ni uspelo. Mi je pa na stežaj odprla vrata v neko drugo dimenzijo. Ko sem pokukal notri, sem videl meglo. Belo meglo, ki se je širila po neskončnem prostoru, kjer ni bilo videti nikogar. Nisem vedel, kaj naj storim; ali naj vstopim, ali naj se obrnem in stečem proč. Rekla mi je, da je to dvorana prijateljstva pa ne kakršnegakoli, temveč tistega, ki je nekaj posebnega. Govorila mi je o prijateljstvu, ki ni vsakdanje, ki ni izkoriščevalsko, ki ni tisto, ko si z nekom prijatelj samo zato, ker je včasih dobro iti z nekom na kavo in spregovoriti o vremenu in politiki. Govorila mi je o tistem globokem prijateljstvu, ki se stke samo med redkimi. Postal naj bi prijatelj, s katerim bi se lahko šla zabavati, spregovorila tudi o kakšnih bolj resnih zadevah, potožila, ko bi ji bilo hudo, se veselila z menoj, ko bi bila srečna, jaz pa bi ji lahko zaupal. Nisem vedel, kaj naj storim. Naj stopim v ta prazni prostor, ki me je vabil, ali naj se obrnem ter stečem proč in s tem zarežem še eno rano v mlado srce.

Dilema je velika. Kaj storiti, sem se spraševal in v moji notranjosti me je trgalo. Tako veliko sem upal, tako veliko sem pričakoval, vse skupaj pa se je zasukalo v tako čudno smer. Vsi načrti, ki sem jih izdelal daleč v prihodnost, so se v hipu sesuli v prah in v oči so mi stopile solze žalosti. Bil sem žalosten, ker je nenadoma v mojem življenju zopet zazevala praznina, ki me je, dokler je nisem spoznal, prav počasi požirala, tako po koščkih. Danes malce tukaj, jutri malce tam. Vse skupaj pa je bilo iz dneva v dan močnejše. Za nekaj prečudovitih tednov se je ta praznina zapolnila z ljubeznijo. Sanjaril sem o tem čudovitem dekletu, se predajal mislim nanjo in komaj pričakoval, da sem jo videl ali pa vsaj slišal po telefonu.

Kadar sem bil v njeni družbi, je bilo to nekaj čarobnega. Pogovor z njo je bil vedno tako skrivnostno prijeten, pa naj sva se pogovarjala o čisto vsakdanjih stvareh ali pa o zapletenosti človeške narave. Samo njena družba je bila dovolj, da mi je srce igralo neko melodijo, ki je podžigala ljubezen. Vse je tako dobro kazalo, vse se je tako lepo razvijalo. Iz ljubezni sem ji pošiljal kartice, celo svojo prvo pesem sem napisal in ji jo poslal. In tej pesmi je sledilo še mnogo drugih, v katerih sem izpovedoval svojo ljubezen. Z lahkoto mi je bilo pisati, se izpovedati, a z jezika mi je šlo to bolj težko. In sedaj se sprašujem, kaj je bilo narobe, kje sem ga polomil.

Od začetka je vse skupaj kazalo zelo dobro. Očitno ji je bilo zelo lepo v moji družbi, saj je z veseljem prišla v Ljubljano, samo na klepet in nekaj spit. Pa skupaj smo šli ven, se malce zabavali in se razšli. Potem pa se je razšla s svojim fantom. Pravzaprav jo je zapustil on in, ko je potrebovala tolažbo, sem ji stal ob strani. Trudil sem se, da bi v njeni družbi dočakal novo leto, vendar je splet nesrečnih okoliščin to preprečil. Pa tudi vsi niso bili naklonjeni mojim prizadevanjem. Tako sem slišal marsikatero slabo besedo o njej in celo prepričali so me, naj na vse skupaj pozabim. In sem. A srce ni pozabilo in me je vrnilo k njej. V novo tisočletje sem vstopil osamljen z mislimi pri dekletu, h kateremu se je kot k zvezdi stalnici, ves čas vračalo moje srce.

Dolgo se nisva videla. Ponovoletni čas je bil apatičen in tudi mene se je polotila neke vrste melanholija. Pa me je ona poklicala in spodbudila moje srce, da se je ponovno prebudilo. In sem jo povabil v kino. To je bil nek poseben večer na katerega sem se dolgo pripravljal. Izbrati pravi film, kupiti šopek, ki ji bo všeč, ... Vse je bilo tako zapleteno, a obenem tako prijetno. Prišel je večer in dobila sva se pred trgovino. Nikoli ne bom pozabil tega trenutka, bil je tako čaroben in jaz sem ga tako nesrečno polomil. Prišla je skozi velika vrata in jaz sem jo čakal pod stopnicami. Presenetila me je, ker sem jo pričakoval čisto iz druge smeri. Ustavila se je na vrhu stopnic in me pozdravila. Stopil sem do nje in jo pogledal v oči. Prav počasi se je nagnila proti meni in jaz sem se prav počasi nagnil proti njej in ... in namesto, da bi jo poljubil, sem ji prav nerodno ponudil roko in jo pozdravil. Bila je začudena in jaz sem tisti trenutek vedel, da sem ga popolnoma polomil, kot ga lahko polomi le največji štor na tem preljubem svetu - tako očitno je bilo. Večer sva preživela lepo, še posebej po kinu, ko sva se dolgo pogovarjala o vsem mogočem. Preostanek noči je bil sicer polomija, vendar to ni bilo ne po njeni, ne po moji krivdi.

Dnevi so minevali in vsak dan, ko je nisem videl ali slišal, mi je bilo hudo, a sem se obenem veselil trenutka, ko se bova ponovno videla. In sva se. Kosilo se je počasi izteklo in nadaljevala sva na Ljubljanskem gradu. Gledala sva, kako zahaja sonce. Bilo je kot v pravljici, samo šumeče morje je manjkalo, ki bi dodalo še več romantike. Ko sva odhajala iz gradu, sva se začela pogovarjati o naju dveh. Izrekla je nekaj lepih besed, ki so še podžgale divji ogenj v meni. Minil je dan in skupaj sva preplesala pol noči. Drugi dan smo šli na Bled. In od takrat je šlo vse navzdol. Prišel sem do točke, ko nisem več vedel, kako naprej. Ravno, ko sem našel to skrito pot naprej, pa mi odpre čisto druga vrata, kot sem si želel in pričakoval.

Na radiu so lepe pesmi o ljubezni, ki jih srečni ljudje v času Valentinovega tako radi poslušajo. Poslušam besedila in srce se mi trga. Po licu mi spolzi solza in za seboj pusti svetlečo se sled. Tiho sedim, vsake toliko časa vzdihnem in se bojim. Bojim se tiste ogromne praznine, ki že tiho prodira v srce in mi ga trga na vse strani. Praznina, ki se ne bo nikoli razblinila v nič in bo ostala v meni, dokler je drugo dekle ne bo zapolnilo, a tako kot jo je zapolnila ona, je ne bo nikoli nobena.

Imeti tistega pravega prijatelja ali tisto pravo prijateljico, je velika sreča. In ko potrebuješ nekoga, ki bi ti povedal nekaj lepih besed, misli, zavrtiš telefon in že te tolaži. V trenutkih, ko si čisto na tleh, ker ti morda v življenju ne gre vse tako kot bi si želel, je vedno tam in te pričakuje z odprtimi rokami, te potolaži in ti pripelje nekaj sončnih žarkov, žarkov sreče, žarkov veselja. In hitro se vse skrbi razblinijo v nič in žalost zamenja veselje. Biti nekomu pravi prijatelj je lepo, a vendarle težko. Vedno si na voljo, vedno te lahko pokliče, ti potoži in vedno najdeš nekaj lepih besed, pa naj boš dobre ali slabe volje. Poslušaš ene in iste stvari z enakim zanimanjem kot vedno, pa čeprav te na smrt dolgočasijo. A vedno veš, da ko boš potreboval pomoč, se boš vedno lahko obrnil na nekoga, ki te bo sprejel z odprtimi rokami in z nasmehom na obrazu, ti vlil novih moči za spopad z življenjem.

In sedaj sem stal pred temi skrivnostnimi odprtimi vrati s srcem, za katerega nisem vedel, v kakšnem stanju je in razmišljal kaj naj naredim. Naj vstopim, ali naj pobegnem. Nihče mi ni mogel pomagati, nikomur nisem mogel potožiti. Vse skupaj se mi je zdelo dobra naložba za prihodnost, a v tem trenutku je bilo vse tako skrhano, ko nisem vedel, ne česa hočem, ne kaj naj bi bilo bolje. Življenje je igra, v kateri se lahko zabavamo, kakor nas je volja, a lahko v tej igri tudi trpimo. Vsak še tako osladen roman ima trenutke trpljenja in trenutke veselja. Tako je tudi v življenju. Vzponi in padci se vrstijo vsakodnevno, a življenje gre naprej. Pridejo trenutki sreče in trenutki žalosti. Lep sončen dan je lahko prava katastrofa in gre narobe tudi tisto, kar sploh ne more iti narobe. A že naslednji dan je lahko deževen in življenje lahko hipoma postane lepše. Naj bo sonce ali dež, naj smo srečni ali nesrečni, vse je odvisno le od zornega kota, s katerega gledamo na življenje. Tudi trenutki žalosti nam v življenje prinesejo nekaj lepega in, če ne drugega, nam ga vsaj malo razgibajo in razbijejo morebitno enoličnost.

Biti nekomu pravi prijatelj je neke vrste čast in takšne časti se nikoli ne branim. Zato bom vstopil v ta meglen prostor in počakal, da se megla razkadi. Čeprav se mi svita, kaj bom videl, nisem čisto prepričan, ali sem se pravilno odločil, a če je moja odločitev napačna, bom dvorano zapustil in tega mi ne bo preprečila nobena sila na tem svetu. Če te prijatelj izda zelo trpiš, a to trpljenje je premostljivo in takšnega prijatelja lahko zelo hitro pozabiš. Prijateljstvo držijo skupaj čisto tanke nitke, ki jih je treba vedno znova in znova plesti; pravi prijatelji jih napredejo toliko, da so močnejše kot najdebelejša jeklena vrv in jih nobena sila ne more več raztrgati, a če en prijatelj pozabi na drugega, je teh nitk manj in počasi se pretrgajo še tiste, ki vzdržujejo tiste zadnje vezi in prijateljstvo utone v pozabo. A to se ne zgodi, če se oba prijatelja trudita za prijateljstvo.

Zato pa pravim: “Adijo ljubezen moja! Pozdravljena prijateljica moja!”

Kaj pa sedaj? Je prijateljica. Trudim se, da do nje gojim samo prijateljska čustva in počutim se obupno. Praznina me najeda in sem povsem brezvoljen. Ne zanimajo me druge, ne veseli me karkoli početi. Zgoljo razmišljam, zakaj se mi je to zgodilo. Trudim se, da bi bil navzven neprizadet, a mi to ne gre, saj me vse skupaj preveč najeda. Sem včeraj bil zunaj z družbo, tudi ona je bila poleg. Sem ter tja sem jo malce opazoval in sam pri sebi vzdihoval, zakaj ne morem prodreti do nje, zakaj me ne ljubi. V toliko stvareh sva si podobna, marsikdaj misliva enako, o marsikateri stvari imava enako mnenje, še sama mi je rekla, da sva očitno sorodni duši. Pa vendar. Ko sem jo videl, kako se pogovarja in druži z drugimi fanti, sem razmišljal, kam bi pobegnil. Pa še tako romantično glasbo so vrteli. In sem pobegnil. Šel sem, ne da bi komurkoli kaj rekel, pobegnil sem pred vsemi, a sam pred sabo nisem mogel.

Za točilnim pultom sem žulil svojo pijačo in opazoval ljudi okoli sebe. Bili so srečni, vsaj tisti hip. Ko se malo pozabil na vse skupaj, sem postal boljše volje. V kotu sem zagledal, kako se poljublja par, po stropu je bilo polno srčkov in zopet sem se spomnil tiste praznine, spet sem vedel, da bom na Valentinovo sam, da bom na morju zopet sam. Sem si dopovedoval, da bom že našel drugo dekle, ki mi bo ljubilo in jo bom ljubil jaz, a kaj ko to ne bo ona. Jaz pa si želim nje, njene živahnosti, zapeljivega pogleda, sproščenih misli, želim si njenega objema, njenega poljuba. Vendar tega ne bom deležen, vsaj ne tistega pravega, iz ljubezni. Me je ob pogledu nanjo vedno prevzelo tisto lažno upanje, da morda ... morda pa le bo. Upanje je rešilna bilka, a kaj, če je ta bilka kopriva in te prav močno opeče s svojo kislino. To je prazno upanje, ki ne potolaži ničesar, le še bolj te pahne v žalost. Upati v drugo ljubezen, v drugo dekle bi bilo rešilno, a kaj, ko se tega upanja ne oklenem, ker ga ne uspem najti.

Že zgodaj sem si predstavljal, da je moja ljubezen do nje kot neskončni prosti pad, ki ti dvigne raven adrenalina. Na poti pa so različne ovire v obliki betonskih klad. In na eni izmed takih klad sem se popolnoma raztreščil. Sedaj pa moram skupaj zbrati vse svoje dele, ki ležijo daleč naokoli. In dokler jih bom pobiral, toliko časa nje ne bom prebolel. In če ne bom našel vsega ... če ne bom našel svojega srca, bom za vedno nesrečno zaljubljen v svojo prvo pravo ljubezen. Prva ljubezen je najslajša, obenem pa tudi najkrutejša saj je prva in se učimo, ker šele spoznavamo, kaj to ljubezen sploh je. Če pa prva ljubezen uspe in tako postane tudi zadnja, pa je potem to najlepši cvet na velikem polju ljubezni. In le redkim je uspelo ta cvet vzgojiti. Meni ga ni in mi ga ne bo uspelo. In sedaj se sprašujem, kaj mi je namenila usoda, kdaj bom spoznal ljubezen svojega življenja in se obenem s strahom sprašujem, ali ni morda moja usoda takšna, da bom vedno hrepenel po dekletu, ki me bo zavračalo, ki se ne bo zmenilo zame in zaradi katerega bom vedno trpel.

Moje srce je strto. Počasi ga sestavljam. Kako dolgo ga bom sestavljal, je odvisno od tega na kako drobne delce se je razletelo. Tega ne vem. Morda je razpadlo samo na nekaj delov in ga bom sestavil v celoto čez nekaj dni, lahko pa je strto v sončni prah in bom v večnost iskal posamezne drobcene delce. Kakorkoli že, takšno, kot je bilo ne bo nikoli več. Tudi kozarec, ki se je razbil, ni mogoče tako popraviti, da se ne bi videlo razpok. In srce je kot krhek kristalni kozarec, s katerim je treba ravnati zelo previdno.

Življenje gre dalje in jaz z njim. Prej ko slej bom vse skupaj povsem prebolel in mi bodo ostali lepi spomini. Zavrtel si bom Adijevo zgoščenko in se skupaj z njim spraševal, kje je tista punca ki mi je namenjena. Šel bom med ljudi, se poskusil zabavati, zakopal se bom v delo in naredil marsikaj, morda bom že prav kmalu spoznal novo ljubezen, morda pa se bom le usedel na kavč in točil solze. In z njimi bo šlo iz mene vse hudo. Vse tisto, kar me muči, vse trpljenje, ki ga nosim v sebi. In če je tega trpljenja veliko, bom pretočil veliko solz.

Nihče me ne zna potolažiti, nihče me ne posluša, nihče ni takšen pravi, ki bi se mu lahko izpovedal in bi me potolažil in jadikoval skupaj z menoj. Včasih sem še bolj osamljen, kot bi si kdorkoli mislil. Pa saj prijateljev je dovolj za zvečer, za debato. A takega, ki bi mu lahko brez zadržkov zaupal vse, ni. Ali pa ga morda jaz ne vidim. Saj so, a vsakdo je z nečim obremenjen, vsakdo nekaj pričakuje a pravilno poslušati me ne zna nihče. Zato se spopadam sam s seboj, sam bijem boj, kateremu ne vidim konca, večni boj, ki me izčrpava. Izčrpava me, kot izčrpava koruzno polje zemljo.

Včasih bi najraje pobegnil pred celim svetom, pred seboj, pred težavami. A vem, da se tako ne bo rešilo prav nič. Zato pa se umaknem, se odpočijem, si zacelim rane, naostrim orožje in se vrnem v večno bitko z življenjem, s težavami. In na koncu tega predora vidim luč, ki me vabi in pričakuje. Ko jo bom dosegel, bo vse drugače. Vse se bo spremenilo, življenje bo lepše, polno radosti in veselja. Samo do takrat je treba zdržati in si tekom poti nabrati čimveč prijateljev, spoznati čimveč lepega, se veseliti malenkosti in uživati v danem trenutku.

Saj vem, da me bo minilo, saj vem, da se bom zaljubil v drugo dekle, saj vem, da je življenje lepo, saj vem, da za dežjem vedno posije sonce, vem pa tudi, da so v življenju padci. Nekdo je napisal, da ko si na pol poti navzgor si vedno tudi na pol poti navzdol. Višje kot si, bolj boleč je padec. Se vprašam, kako bi šele bilo, če bi najina zveza prešla na kakšno višjo stopnjo. Če že sedaj tako močno trpim, če me že sedaj močno trga v notranjosti, kaj bi šele bilo potem. Čustveni porazi so zame očitno zelo obremenjujoči in jih težko prenašam. A vsak poraz je malenkost lažji in vsak naslednji poraz je lažje prenesti. Človek se v neki meri navadi izgubljati. Če preveč izgubljaš, otopiš, čustva ti zamrejo in le stežka ti jih kdo vzbudi. A tisti, ki ti jih uspe, je zlata vreden. Če ti takšen človek prečka pot, ga objameš in ga ne spustiš več iz svojega življenja. Napravi ti nekaj lepega in ti vrne čustva. In ljubiti dekle je čustvo, ki ti da neizmerno moč ustvarjanja, sposobnost razveseljevanja ljubljenega človeka.

Zato pa bom stopil v jutrišnji dan, z izkušnjo več in ga čim bolj temeljito izkoristiti v vseh pogledih, še posebej pa v ljubezni. Ljubezen podkrepi domišljijo in da neko neverjetno moč, ki domišljijski svet napravi realen.

Slika: Fantasy Art 3D Wallpapers: digital art pictures 3D artists gallery, free computer desktop backgrounds.

30. jul. 2007

Jutro v postelji

Ležim v postelji. Mračno je. Videti je mogoče le obrise slike na steni, rože poleg postelje in velikega ahata na nočni omarici. Mračnost razbijajo prameni sončne svetlobe, ki padajo skozi luknjice v roleti. V njih je mogoče videti posamezne delce prahu, ki povsem nedolžno lebdijo v zraku. Na mestih, kjer se svetloba siplje po odeji, je ta toplejša. Mirno diham. Ob meni leži telo, ki se v ritmu dihanja počasi giblje. Leži na trebuhu in ima razgaljen hrbet. Dolgi plavi lasje ji padajo ob boku. Desno roko ima preko mojih prsi in me tesno objema. Nalahno in čisto počasi približam glavo k njeni in jo nežno poljubim na lice. Od ugodja tiho zagode in okrepi svoj prijem. Preden odmaknem glavo, vdihnem zrak. Skozi nos mi gre njen vonj, ki ga ne bi nikoli zgrešil. Kljub temu se trudim, da bi si ga čim bolje zapomnil. Počasi izdihnem. Zadovoljen se zazrem v pramene sončne svetlobe.

Za nama je dolga noč polna čustvene ekstaze.

25. jul. 2007

Krtkovi dnevi praznujejo prvo obletnico

Danes pred natanko letom dni sem v tale "blog" zapisal prvi zapis. Od takrat se je veliko spremenilo, kot največji dosežek v vsem tem času pa si štejem, da sem se končno odločil, kakšen je namen in vsebinska zasnova tega bloga. Tako ga niti ne pojmujem kot spletni dnevnik ali blog, temveč kot literarni medij za izlive blodenj, ki se ustvarjajo v moji glavi.

Tudi vnaprej bom nadaljeval v tej smeri. Tako lahko pričakujete še več pisanja, tudi daljše zgodbe, saj idej je dovolj. Bolj je težava s pomanjkanjem časa. Včasih razmišljam, da če bi ne bil v službi, potem bi mnogo več napisal. Vendar pa je treba od nečesa živeti.

In ker ob obletnicah ne gre brez zahval, se moram zahvaliti fantom iz Amebisa, ki so ustvarili zelo zanimiv programček po imenu Besana, ki skrbi, da je slovenščina na tej strani čim bolj podobna tisti pravi in spoštovanja vredni knjižni slovenščini.

23. jul. 2007

Prva ljubav

Đorđe Balašević je eden izmed mojih priljubljenih avtorjev in izvajalcev. Uvrstil bi ga nekako v isto skupino kot Adija Smolarja. Njegove pesmi velikokrat opisujejo dogodke v življenju z zelo velikim čustvenim nabojem. Ob branju besedil to začutimo, še bolj pa pride do izraza v izvedbah. Vendar pozor! Balaševićeve izvedbe so pogosto nabite z nekakšno žalostjo, ki te lahko prevzame. Najboljši učinek imajo takrat, ko se človek počuti melanholično. Takrat jih je mogoče tudi dojeti v vsej globini.

Prva ljubav ... ni kaj napisati. Treba jo je prebrati in slišati. Tako kot večino njegovih pesmi.



Đorđe Balašević: Prva ljubav

Tad još nisam ništa znao
i još nisam verovao,
da na svetu tuge ima.

Jedino mi važno bilo
da postanem levo krilo
il' centarfor školskog tima.

Tad sam iznenada sreo
najtoplijeg leta deo,
to su njene oči bile.
Imala je kose plave
i u njima na vrh glave
belu mašnicu od svile.

Prva je ljubav došla tiho, nezvana, sama,
za sva vremena skrila se tu negde, duboko u nama.

Kad je prošlo djačko vreme,
padeži i teoreme
i stripovi ispod klupe,
nije više bila klinka,
počela je da se šminka
i da želi stvari skupe.

Tako mi je svakog dana
bivala sve više strana,
slutio sam šta nas čeka.
Pa sam prestao da brinem
kako da joj zvezde skinem,
postala mi je daleka.

Prva je ljubav došla tiho, nezvana sama,
za sva vremena skrila se tu negde, duboko u nama.

Danas je na sedmom nebu,
kažu mi da čeka bebu.
Našla je sigurnost, sreću, dom...
Ima muža inžinjera
pred kojim je karijera
i mesto u društvu visokom.

Ja još kradem dane bogu.
Ja još umem, ja još mogu
da sam sebi stvorim neki mir.
Još sam sretan što postojim,
pišem pesme, zvezde brojim.
Još sam onaj isti vetropir.

Prva je ljubav došla tiho, nezvana sama,
za sva vremena skrila se tu negde, duboko u nama.

16. jul. 2007

Izbira nove sodelavke

Martin je delal v majhnem nepomembnem podjetju. Njegovo delo je bilo pisanje naročenih člankov in besedil za spletne strani. Svoje službe ni oboževal, a sovražil je tudi ni. Bila mu je popestritev življenja. V srednjih tridesetih letih se je dolgočasil.

Sredi dvajsetih je dokončal študij in se zaposlil na inštitutu za humane raziskave. Sprva ga je delo zelo veselilo, vendar je po nekaj mesecih ugotovil, da načrtovanje raziskav ne omogoča razvoja vseh njegovih potencialov. Iskati je začel novo delo, kjer bi lahko razvijal in izkazoval svojo ustvarjalnost. Sprva si je predstavljal, da bo primerno zaposlitev hitro našel, vendar pa so se tedni hitro sprevrgli v mesece, meseci pa v leto. Za nameček, pa so njegovi nadrejeni izvedeli, da išče novo službo in so ga zelo hitro postavili na cesto. Med ljudmi kroži reklo, da kadar ima hudič mlade, jih ima veliko, in to je zelo dobro spoznal tudi Martin. Na dan odpovedi, mu je odpoved dala tudi njegova zaročenka. Menda zato, ker je ugotovila, da bi jo oviral pri poklicni karieri. Bolj verjetna razlaga, ki sicer kroži med mestnimi obrekljivkami, je, da je njegova zaročenka spoznala nekoga drugega in se vanj zaljubila. Ni povsem jasno ali se je zaljubila vanj ali v njegovega Jaguarja, dejstvo pa je, da so ju meščani v sončnih dnevih redno videvali, na skupnih vožnjah, kjer so jima lasje plapolali v vetru.

Ves nesrečen, brez službe in zaročenke, je žalost utapljal v opojnih pijačah bližnje beznice. A točaj mu je kozarce polnil le, dokler je imel denarnico polno. Ko pa se je ta izpraznila, se je tudi končalo utapljanje žalosti. Ko je tako ves potrt in ubog nekega dne hodil po mestnem parku, je na tleh našel časopisno stran z oglasi za delo. Med njimi je bil tudi oglas za ustvarjalca besedil po naročilu. »Poskusiti ni greh,« si je mislil in poslal prošnjo. Čez štirinajst dni se je zaposlil.

Delal je v majhnem kolektivu sedmih ljudi. Plača je bila borna, vendar je bila redno vsakega petnajstega v mesecu. Zadoščala mu je za stanovanje, hrano, obleko in še kak tolar je ostal. Tudi delo ni bilo preveč zahtevno in se je hitro sprevrglo v enostavno rutino, ki pa jo je občasno prekinilo zanimivo naročilo katerega izmed naročnikov. V zasebnem življenju je hrepenel po tem, da bi ljubil žensko in bil ljubljen. Vendar ni našel nobene primerne. Še vedno je iskal dekle, ki bi bilo podobno nekdanji zaročenki, po drugi strani pa je bil v letih, ko so bila že vsa primerna dekleta poročena. Tako so mu minevali dnevi in tekla leta. Za ljubezen je otopel, čeprav je po njej hrepenel. Njegovi vrstniki so se poročili in začeli dobivati otroke. To ga je bolelo. Po vsakem obisku kakšnega izmed parov se je slabo počutil in pogosto je padal v depresijo. Odtujil se je od prijateljev in prijateljic in si tako skušal zmanjšati trpljenje.

Nekega dne ga je direktor poklical k sebi. Martin je bil takih razgovorov vajen, saj sta z direktorjem velikokrat razpravljala o razvoju podjetja. Vendar pa je bil tokratni sestanek nekoliko drugačen. Direktor ga je zadolžil, da spelje celoten postopek zaposlitve novega sodelavca. Martin se je nove naloge razveselil.

Dela se je lotil resno. Najprej je razmislil kakšne lastnosti mora človek imeti, da bo lahko opravljal naložena dela. Z direktorjem se je pogovoril o pogojih, ki jih podjetje nudi in oblikoval oglas, ki so ga objavili v lokalnem časniku. Prijavilo se je kar nekaj kandidatov, vendar je po skrbnem premisleku na razgovor povabil dve kandidatki.

Marjeta

Prva je prišla na razgovor Marjeta. Med branjem prošnje je takoj dobil občutek, da je tipično podeželsko dekle, torej videza, ki ga ne privlači, vendar pa marljivo in zanesljivo. Njega so bolj privlačile ženske, ki so namesto domačnosti, izražale nekakšno nedostopnost in vzvišenost.

Marjeta je prišla točno ob uri. Potrkala je na vrata in vstopila. Martin jo je na hitro premeril od glave do peta in prva misel je bila: »o groza.« Videti je bila natanko tako, kot si jo je predstavljal. Bila je majhna in debelušna. Rdeče pobarvani lasje so bili kratko pristriženi, obraz je bil zalit brez pudra in maske. Oblečen je imela pulover, ki ji je segal do vratu in zaradi kroja, dobro zakrival bujne prsi. Martin je pomislil, da se mora vesti profesionalno in da je primarnega pomena, ali bo primerna za delo in nikakor ne to, ali je njemu telesno ali kako drugače osebno všeč. Segel ji je v roko in jo pozdravil. Stisk roke, ki ga je vrnila, je bil zelo močan in dajal slutiti, da pred njim stoji zelo samozavestna ženska. Martin se tega ni ustrašil. Vendar pa ga je odbilo, saj ni želel imeti preveč samozavestne sodelavke, ob kateri bi se lahko počutil ogroženega.

Povabil jo je, da sede in začela sta razgovor. Razgovor je vodil samozavestno in s točno določenim namenom, kar je bilo mogoče zaznati iz vprašanj, ki jih je postavljal. Vprašanja je dopolnjeval s predstavitvami podjetja in dela, tako da je bil celoten razgovor videti kot pomenek dveh poslovnih ljudi. Kljub zunanjemu vtisu samozavesti, pa se je v njegovi notranjosti odvijal močan boj med njegovim čustvenim dojemanjem ženske nasproti njega in profesionalnostjo ter spoznavanjem, ali je primerna za delovno mesto. Če bi imel razgovore za mesto partnerke, bi jo verjetno že takoj odslovil. Bila je povsem nasprotje njegove predstave o idealni ženski. Delovala mu je kot ženska, ki so ji njeni čari nepomembni, in ki meni, da so moški in ženske skupaj zato, ker je tako že od nekdaj. Razmišljal je, kako bi jo bilo mogoče z malo ustrezne maske in primernim izborom oblačil, polepšati.

Na zastavljena vprašanja je odgovarjala samozavestno in prepričljivo. Martin je dobival vtis, potem ko je z vso muko zatrl svoje moško razmišljanje o potencialni partnerici, da je ženska zelo primerna za delovno mesto in bi verjetno lahko zelo koristila podjetju. Vendar pa ga je ob misli, da bi jo moral vsak dan videvati, spreletel srh.

Ines

Prošnja, ki jo je napisala Ines, ga je takoj pritegnila. Ženska je bila mlada, ravno diplomirala in iskala prvo službo. Izkušenj ni imela, vendar pa je ob branju njene prošnje dobil nekakšen čuden občutek, kot ga dobi moški, ki se razgleduje v lokalu in nenadoma zagleda žensko, ki mu je všeč. Ni točno vedel, kaj ga je pritegnilo, saj, racionalno gledano, ženska ni povsem ustrezala razpisnim pogojem. Imel je občutek, da je zelo privlačnega videza. Zato jo je povabil na razgovor.

Prvega stika z njo ni imel v pisarni, temveč na hodniku, ker je prišla nekaj minut prezgodaj in ga presenetila. Ko jo je zagledal, je ostal brez besed. Pred njim je stala vitka, visokorasla ženska s svetlečimi zlatorumenimi lasmi, ki so bili speti v čop. Pozdravila ga je, in se zapeljivo nasmehnila. Ves mesečen ji je odzdravil in jo povabil v pisarno, kjer ji je podal roko. Njen stisk je bil krepak, vendar ne toliko, da bi vzbujal neprijeten občutek. Martin je v hipu spoznal, da je pred njim strup, ki je sposoben onemogočiti njegove sposobnosti racionalnega razmišljanja.

Počasi in elegantno je sedla na stol, pri tem pa se ji je videlo, da je napeta. Martin je to izkoristil v svojo korist, saj ji je za začetek postavil takšno vprašanje, ki je zahteval dolg odgovor ona pa je zaradi svoje napetosti nanj še dlje časa odgovarjala. Tako si je izboril čas, da si jo temeljito ogleda.

Prvo kar je opazil, je bila njena urejenost. Izbira obleke je bila zelo premišljena in se je skladala z njeno celotno postavo. Rjav kostim in rjave hlače so bili brezhibni. Kostim je bil zapet vendar tako, da je bilo mogoče videti njen bogati dekolte. Pri tem pa prsi niso kipele navzven, temveč so bile strumno poravnane in ravno dovolj odkrite, da so zadržale moški pogled, pri tem pa spodbudile domišljijo. Njene oči so bile temno modre, obrobila pa jih je s tanko črto zelo temno modre, skoraj črne barve, kar je poudarilo oči in jo naredilo še bolj privlačno. Njen ovalen obraz je bil prekrit s tanko plastjo pudra, ki je prekrival vse drobne nepravilnosti, a vseeno dopuščal, da so bile vidne vse poteze obraza. Obrvi je imela brezhibno urejene. Čeprav je bila med pogovorom živčna, pa so njeni gibi izražali nekakšno privlačno eleganco, ki jo imajo le redke ženske, predvsem pa tiste, ki dajo nekaj na lepo vedenje.

Martinu je bila všeč in vanjo se je nehote takoj zaljubil. Presenetila in še bolj podžgala ga je ugotovitev, da je ženska inteligentna in da je čisto nasprotje stereotipov o plavolaskah. Skozi razgovor je spoznal, da ustreza večini zahtevanih pogojev in da bi bila primerna za delovno mesto.

Ker mu je bila Ines všeč, je razgovor podaljševal, da bi bil čim dlje časa v njeni družbi, tiho pa je upal, da se bo v tem kratkem času tudi ona zaljubila vanj. Takšno upanje pa je bilo povsem utopično, saj je se je trudila, da bi dobila službo, ne moškega. Ko je razgovor prišel do svoje končne točke, mu je bilo žal, a drugače ni šlo.

Odločitev

Takoj po razgovoru je bil prepričan, da se bo odločil za Ines. Vendar pa je začel razmišljati o pravilnosti takšne odločitve. Ugotovil je, da takšna hitra odločitev ni prava, saj se je zanjo odločil na podlagi čustev in nekakšnih upanj, namesto da bi se odločil na osnovi dejstev, ki so pomembna za podjetje. Spoznal je, da se bo zelo težko pravilno odločil, zato je začel tuhtati, kaj naj naredi.

Domislil se je, da bi bilo najbolje odločitev preložiti na koga drugega, zato je odšel do direktorja. Predstavil mu je potek obeh razgovorov, dobre in slabe lastnosti obeh kandidatk in upal, da se bo odločil direktor. Le-ta ga je pozorno poslušal, nekaj časa razmišljal in nato dejal, da se on ne more odločiti, ker ni vodil razgovorov in naj se sam odloči, katero bodo zaposlili. Martin je bil razočaran. Nakana se mu ni posrečila. Poklapan se je vrnil v pisarno in sklenil, da se s tem nekaj časa ne bo ukvarjal.

Tisti dan o razgovorih ni razmišljal. In tudi naslednji dan ne, vse do večera. Ležal je v postelji in premleval vsa dejstva. Naslednji dan je moral poklicati izbrano kandidatko. Dlje je razmišljal, bolj je bil prepričan, da bi Ines izbral le zato, ker ga privlači, ker misli, da bi jo lahko ljubil. Marjeta se je na razgovoru le izkazala za bolj primerno. Bila je racionalna in za podjetje najbolj primerna izbira. Še pol noči je tehtal in razmišljal o odločitvi, preden je zaspal. A zaspal je z lahkoto, saj je na koncu sprejel odločitev. Odločil se je, katero bo zaposlil. Zjutraj jo bo poklical in ji sporočil, da je izbrana.

Naslednje jutro je prišel v pisarno veder in nasmejan. Na sebi ni imel več bremena odločanja. Odločil se je. Vzel je v roke slušalko telefona in odtipkal telefonsko številko. Po krajšem zvonjenju se je v slušalki zaslišalo: »Ines pri telefonu. Želite?«

Fotografija: neznani avtor, model Jeri L. Ryan. Našel na internetu ;)

18. jun. 2007

Trenutek današnjega dne

Sedim za pisalno mizo. Pred menoj na mizi miselni vzorec, notarske tarife, Zakon o notariatu, nekaj svinčnikov, žepni kalkulator, šilček, vstopnice za muzeje z zadnjega izleta po Nemčiji, vrečka prave piranske soli, lesen zabojček z neobdelanimi članki. Iz zvočnikov prihaja ritmična glasba Radiaseven. Desno od mene na prenosni mizici prenosnik, ki že 3 ure melje in skuša zagnati Ubuntu linux. Do sedaj ni pokazal nobenega uspeha in tudi ne kaže, da ga kdaj bo. Malo dlje, v ozadju je klimatska naprava, ki monotono dela »rrrrrrrr« in se ne pusti motiti pri porabljanju elektrike in pihanju hladnega zraka v prostor.

Ukvarjam se z notarji. Ne zase, za druge. Služba pač. Pri tem pa razmišljam o dopustu, ki se začne čez nekaj dni. Odšel bom. Na Jadran. Uživat. Lenarit. Se zabavat.